28. dec. 2013

Skoraj srednješolska država

Zdi se, da se stopnja zrelosti držav razlikuje nekako podobno kot stopnja izšolanosti vplivnih javnih osebnosti oziroma usmerjevalcev javnega mnenja.

Tako v nekaterih državah o pomembnih zadevah državnega pomena odločajo neizobraženi - stari Rimljani so takim pavšalno rekli barbari (pa čeprav ni jasno, kdo koga ni razumel). Še danes se najde kaj podobnega.
Druge države imajo nekakšen osnovnošolski sistem, kjer vplivne javne osebe dosegajo znanje in odprtost osnovnošolca, torej seštevanje in odštevanje, sklone in spreganje, ločevanje rastlin od živali, in povrh morda z nekoliko obnašanja v pubertetniško smer, fantje se junačijo, dekleta lišpajo.
Še nekoliko višje so poklicne države. Ključna je akcija, delo, poslovno-finančna spretnost od nakupa žvečilnih gumijev, preko rože za mamin (in verjetno še ne dekletov) 8. marec, do vehementa izdajanja ali neizdajanja računov; konča se nekje pri zobotrebcu v ustih in pof in hop reševanja vodovoda, kjer je treba zamenjati dihtungo.
Potem srednješolske. Vplivneži si domišljajo že nekoliko več, njihove besede so drzne in konkretne, aktivizem na visoki ravni, nekoliko celo družbene; iskanje po pesnikovanju in celo mladisnek olimpijade; navznoter človeka pa iskanje in beganje, prepih med samovšečnostjo in samopomilovanjem; dejansko pa tam nekje tik pod integrali in verjetnostnim računom, tik pod množico izjem pri sloveničnih pravilih, sencami Dostojevskega in Camusa, in ločevanje oktanov od holesterolov.
Sledi nekoliko nejasna stopnja, tako imenovana višja šola, s posebnim poudarkom na pridevniku "višja". To namreč ni kar tako, v bistvu je to tako rekoč najvišja. Človek si sme nadeti naziv pred ali za imenom, torej nek status, ki se izraža s pomenljivo okrajšavo, na primer inž.
Zdaj se odpre univerzitetni sistem. Tu se prične nevednost. Namreč, več če človek ve, bolj se zaveda, da nič ne ve. To pri vodenju družbe sicer zelo pomaga, a žal mnogi, ki so spoznali, da nič ne vedo, pa v resnici marsikaj vedo, ostanejo varno doma, za pečjo svoje stroke. Pa nikar si ne domišljajmo, da v univerzitetnem sistemu obstaja tudi ponarejena ponižnost nevednosti. Ne ne, ta ponaredek je dejanska nevednost.
Gremo naprej. Najbolj visoko se povzpenjajo - predvsem pa jih povzpenjajo drugi, ki te višine ne upajo dosegati - podiplomski in akademski titulanti. Titula je resda z neke ozke téme, vendar jim že zmožnost obvladovanja metodologije in metode daje potrdilo, da so sposobni analogno delovati tudi na drugih, njim nekoliko bolj oddaljenih področjih. A peč je pogosto bolj topla doma kot v svetu. Nemalokrat pa ne gre le za peč, ampak tudi za vsebine titularnosti.
Tisti, z raznimi večkratnimi dddr. pa so itak nekakšni ljudje z drugega sveta, ki jim v sedanjem trenutku ni pomóči, so nam pa k sreči smernica za prihodnost.


Zdi se, da v Sloveniji premoremo veliko vehementa in pof in hop reševanja dihtung, zdi se, da smo kar drzni v besedah, pri aktivizmu seveda tudi, le z kančom pomanjkanja razuma. Dostojevskega in Camusa gotovo ne beremo, Prešerna morda slišimo le iz ust zdolgočasenih proslav.

Bi se človeku rado zapisalo, da se morda moti, a ne, se ne. Namreč, seme se vsadi, potem požene mladika, se razvije v plodno bitje, na koncu se utrudimo. Vsaka stvar ima svoj tek, tudi družba. Nevarno je, da obupamo v prepihu nihanja med samovšečnostjo in samopomilovanjem. Da torej znova in znova samo sejemo sveža semena novih družb, novih revolucij, novih prevratov. To je samouničevanje. Smo, kakršni pač smo, nekje tam že skoraj srednješolska država. Če bomo vztrajali, nam bodo drugi sonarodi (po svojem sicer, verjemite mi, dokaj brezrižnem odnosu do nas in vseh drugih narodov in držav) dopustili, da se razvijemo v zrele. Dopustimo torej tudi mi samim sebi.

26. dec. 2013

Krik ob iskanju opore

Ko človek prebira dandanašnje slovenske medije, se mu lahko kaj milo stori. Namreč, dobro se prodajajo atrakcije, ki nam ne zbujajo optimizma. Zdi se nam, kot da so dejanja, ki se zgodijo nekje na negativnem robu verjetnega tista prava, ki jih moramo v življenju poznati, za katera moramo imeti svoje mnenje, če ne kar trdno zavestno opredelitev, oziroma tista ob katerih se naše osebno življenje vsekakor mora zavrteti. Da je vrtenje okrog ekscentrične osi smiselno, in še več-kot-nujno v današnjem svetu, nas dodobra prepričajo še komentatorji, bodisi uradni s svojim prispevkom na uokvirjeno poudarjeni podlagi, še bolj pogosto pa neuradno anonimni spletni stihokovci, kjer je število komentarjev gotovo že kakšen matematik vzporedil z velikostjo odklonskega kota od vrtilne osi vsakodnevnega življenja. Kam se vrtimo, so napovedovali že občudovani predhodniki, namreč, vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.
Vendar vse kaže, da se napovedi po dobrem stoletju in pol še nočejo uresničiti. Da namreč človek prebira dandanašnje medije, recimo čas-o-pise, je že nekako prav, in nekako v skladu s sledenjem času, v katerega smo postavljeni. A! Današnje medije je treba brati med vrsticami! Treba je postati dobesedno slep in gluh za tisto, kar kažejo črke in besede. Bistvo je namreč skrito, pa ne iz neznanja, in ne načrtno in sploh ne iz nasportovanja dobremu ali celo iz kakšne hudobije. Ne. Skrito je, ker je to imanentna lastnost vsakega pisanja! Ne moreš ji uiti, če pišeš ali bereš. Kdor bere, res bere, tisti ve. In kdor piše, prav tako.
No, in kaj piše med vrsticami danadanašnjih čas-o-pisov? Vse skupaj je en sam klic, če ne krik, po opori. Kot otroci iščemo nekaj izgubljenega (pa ni nujno, da je res izgubljeno), nekaj trdnega (pa ni nujno, da ne stojimo na trdnih tleh), nekaj zanesljivega (pa spet ni nujno, da ni to, kar mislimo in smo, dejansko zelo zanesljivo). Gre le za krik, ker smo se usmerili v črke in besede, pozabili pa smo na tisto, kar je vmes, kar je itak vmes, če to hočemo ali ne, ker ni odvisno od naših čustev ali razuma, niti od trme ali volje.
Besede so več kot besede.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/o-casu-brez-novic.html

25. dec. 2013

Poslušalna molitev


Vsak človek ima posluh. Tako kot nogo, roko ali glavo.
Posluh pa ni en sam, ampak so trije.

Posluh ušesa uporabljamo ob vsakodnevnih opravkih, pri delu in zabavi. Z njim prisluhnemo bližnjemu, njegovi žalosti ali veselju; radoživosti otrok, modrosti očakov; z njim prisluhnemo ustvarjalcem – prisluhnemo tako, da začutimo notranje sporočilo stvarstva. Ta posluh teče navznoter.
A glej, to je le vaja.

Posluh duha zmorejo ustvarjalci. V svoji globini čutijo vzgibe globin človeštva in stvarstva. Čutijo jih, poslušajo. Njihova življenjska radost je razbrati to kar poslušajo in posredovati drugim, da bi še drugi poslušali in slišali. Ta posluh teče navzven.
A glej, tudi to je le vaja.

Vse to je le vaja. Kajti, če ne prisluhneš bratu ali prijatelju ali sovražniku ali znancu, in če v svobodi ne odpreš vrat notranji besedi, kako boš zmogel slišati dušo? Posluh duše je v smeri navznoter življenjska preprostost, v smeri navzven pa življenjska modrost.

Vsi trije posluhi so neločljiva celovitost človeka; povezujejo nas med seboj v človeštvo in pomagajo k človečnosti. Če sta prva dva le vaja, pa je tretji, posluh duše, gotovo molitev.

1994, 2003, 2013

23. dec. 2013

Napredek boli

Gospodarsko-politične pripetije naše domovine so ne, vsaj tako ze zdi, nekoliko umirile. Akterji so se utrudili, navijači naveličali. Najbrž načrtno, zaradi praznikov, so se napete zgodbe umaknile lagodju vsakdana.
Ljudstvo živi naprej, kot nekako odrešeno, kot spročeno in celo praznično.
Kaj je drugače? Katero podjetje zdaj živi drugače? Katera banka je zdaj stabilna in je začela ponovno poslovati na način, ki si ga mnogi gospodarstveniki hkrati želijo in ne želijo? - Oziroma, si ga želijo predvsem politiki, torej finančna odvisnost od posojil državnih bank.
So obljube v prihodnosti mar kaj drugačne od včerajšnjih obljub za sedanjost?
Komu smo spet ukradli denar? Legalno? Še več, nujno! Z zavestno in odgovorno odločitvijo? Z mislijo na rešitev morda celo namišljene bolečine trenutka in nakopičenih travm preteklosti?

Nauk te zgodbe za prepreprosto ljudstvo je preprost: politiki, ki godljo zakuhajo, jo znajo tudi čudežno rešiti. A znotraj človeka veesno nekaj tli, da vendarle ne mroe biti tako prepreprosto. Čemu se torej sploh s tem ukvarjati, saj je očitno vse skupšaj fiktivno, nekaj, kar je samo zato, da vzdržuje in opravičuje samega sebe. Pri polni zavesti in ob prezpogojni odgovornosti smo se določili, da družba napredka ne potrebuje, da noče, da bi nam bilo dobro.

K sreči družba, ki sebe imenuje družba, ni edina družba. Obstaja tudi družba, ki ve, kdaj in zakaj nekaj boli, kdaj in zakaj nekaj mora boleti - in da s tem ni nič narobe.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/prihajajocim-ukradene-pravice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

21. dec. 2013

Reč je vir

Normalna pot vsake znanosti je, da se razvija, da torej poglablja znanje o rečeh, ki jih obavnava, da razvija nove metode, s katerimi reči lahko bolje in bolj kakovostno spozna, da vsebine skuša na smiselen način povezovati in iz njih pripravljati ustrezne zaključke.
Nekatere znanosti, predvsem tiste, ki obstajajo že več stoletij, so zato na nek način uravnovešene, metodološko znotraj sebe usklajene, navzven pa je jasna njihova vloga in pomen v družbi. Iz njih so se morda že razvile stranske znanstvene veje, ki so morda postale tudi samostojne znanosti.
Zdi pa se, da se pri visoko razviti znanosti ali disciplini pojavita več pasti, ki znanost, torej samo sebe, povratno uničujejo. Zelo vidna je izčrpanost. Torej znanost je ugotovila že vse in ne ve več, kaj bi počela. Potem malo preklada že obstoječe teorije in hipoteze, jim zvišuje ali znižuje vrednost oziroma pomen, se igračka s teoretiziranjem, celo špekulacijami. In ena od posledic izčrpanosti je vrtenje v krogu in izguba stika s predmeti, ki naj bi jih ta znanost dejansko raziskovala. Tako se botaniki namesto z rastlinami v njihovem okolju ukvarjajo s prekladanjem posameznih poimenovanj neke vrste med posameznimi nadrejenimi taksoni. Tako zgodovinarji prepisujejo več stoletih ohranjene spise brez kritične presoje o takratnem času in družbi, zamrznjeno v gledišče današnjega časa in brez logike družbenega razvoja v takratnem času. Tako astronomi po širnem Vesolju iščejo natančno tak planet kot je Zemlja. In primerjalni jezikoslovci se enako trudijo med seboj vzporejati knjižne jezike, ki so načelno vedno umetna tvorba in se v praksi uporablja samo v določenem trenutku. Naporno je brati znanstvene članke s področja geografije, v katerih ugledni strokovnjaki razlagajo nekaj, kar je vsakdanjemu tukaj živečemu človeku popolnoma jasno. Težko je v etnografskem muzeju nekomu, ki tamkajšnje predmete še čisto vsakdanje uporablja.

To dogaja. In to zelo pogosto. Zakaj? Znanstveniki so utrujeni. V krogu vrtijo svoja mladostna spoznanja, ali morda vztrajajo v varni paradigmi svojih mentorjev ali zgledov. Le zakaj?

Treba bo na teren. Treba bo v roke vzeti živo rožo ali žival. Treba bo prebirati originalne zgodovinske zapise ljudi, ki so s tistimi dogodki živeli, treba bo primerjati narečne besede v njihovi živosti. Treba bo odpreti oči, da ni vse v vesolju po kopitu človekove samoosrediščenosti.
Treba si bo priznati, da je znanost le služabnica človeštva, ki sama na sebi lahko le uničevalno požira sama sebe, če pa hoče zadeti bistvo, mora vse rečí, torej bistvo svoje obravnave, vzeti take kot so, v njihovi njihovosti.

http://idejalist.blogspot.com/2013/11/znanost-se-skriva-za-svojimi-metodami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/ko-zmanjka-argumentov-izvedi-anketo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/gluhonemost-in-slepota-znanosti.html


18. dec. 2013

Remodeliranje narave

V stoletjih obvladovanja narave je človek ekosisteme dobesedno ukrotil., načrtno spremenil, na primer izsekal gozdove, uravnal rečne tokove, zabetoniral industrijske predele, mesta in prometnice, zasul obširna morska omočja, poplavil doline za umetna jezera različnih namembnosti.

Danes, v času mode, ki ji rečemo nazaj k naravi, se v mnogih bogatejših predelih sveta odločajo za razdiranje že narejenega. Razlogov je več, le redkokdo pa to stori zaradi narave same. V potokih ponovno skonstruirajo vijuge in naselijo rake - a ne zaradi rakov in vrbovja za ptičja gnezda, ampak zaradi preprečevanja težav z vodno silo. Prometnice vkopavajo v podzemlje - a ne zaradi ekosistemov, ampak zaradi hrupa, ki moti okoliške prebivalce.
Naravi ne dovolimo, da bi vzpostavila nazaj svoje mehanizme, ampak ji pomagamo, in to kar z istimi metodami, kot smo jo uničevali. Tako dejansko ne gre za renaturacije, ampak za remodeliranje: iz ene oblike v drugo obliko. Spet je človek pametnejši.
S takimi dejanji je narava verjetno enako ogrožena, kot je bila v preteklih stoletjih, ko smo jo krotili. Razlika je le v tem, da človek samega sebe nesmiselno slabi, ker lastno energijo troši za dejanja, ki bi po naravni poti v vsakem primeru potekala, in to gotovo bolj naravno, kot si mislimo.

15. dec. 2013

Vsiljeni občutki

Lahko se zgodi ob humanitarni akciji, lahko na kulturni prireditvi, lahko je povezano s športom ali umetnostjo, celo lahko gre proslavo ali verski dogodek, skratka katerikoli dogodek, ki ga človek naredi iz veselja, ne za dobiček. Lahko se zgodi tudi ob kakšenm dogodku v življenju, ki je navzven in navznoter popolnoma naraven, na primer ob rojstvu, bolezni, veselju, smrti.

Vzemimo človeka ali družino v materialnem pomanjkanju. Nekdaj je pomagala okolica, neposredni dobri ljudje iz soseske. Družbeni mehanizem je bil naraven, vzajemen, potreboval je malo lastne obratovalne energije. Danes je drugače. Družba je organizirana, imamo humanitarne ustanove, združenja, celo humanitarno podjetništvo. V nekaterih primerih, tako se je tupatam slišalo, človeka v stiski doseže le nekaj odstotkov dejansko zbranega denarja. Ostalo so obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od nekod vsiljujejo občutke. Povedo nam, kako je hudo, če je nekdo v stiski, z različnimi komunikacijskimi prijemi nas spravijo v razpoloženje, da se nam nekdo smili. Naučijo nas, kako in kaj moramo čutiti in kako se obnašati ob težavah, ki jih imajo drugi, povedo nam celo, kaj storiti, da naša čustva ne bodo preveč prizadeta, da ne bomo preveč neposredno začutili dejanskih težav ljudi v stiski, in iz te neposrednosti iskreno delovali. Organizacije skrbijo, da bomo bolj občutili, kako smo mi dobri in velikodušni, če pomagamo.
Vzemimo kulturno prireditev, kjer ustvarjalci dajo, ali vsaj hočejo dati vse od sebe - in v ta namen tudi izvedejo obsežne priprave. Nekdaj so poustvarjalci svojo obrt prodajali neposredno, od vasi do vasi. Sprejeli so jih ali pač ne, odvisno od razpoloženja prebivalcev, morda potencialnega občutka konkurence ali neprimernosti, in, nenazadnje, morda zaradi prilagodljivosti ali (ne)spretnosti umetnikov. Danes je drugače. Kulturne prireditve organizirajo javne ustanove ali podustanove, društva, tudi kulturno podjetništvo poznamo. Nekatere od teh organizacij, pri nas se zdi, da trenutno večina, živi ob bornih sredstvih. Iz javne malhe denarja še zase nimajo, tarnajo. In v nekaterih primerih, tupatam se tako sliši, končnega ustvarjalca sploh ne dosežejo prispevki davkoplačevalcev, ki so jih bolj ali manj posredno demokratično (a kljub temu) sicer namenili kulturi. Denar se porabi za obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od nekod vsiljujejo občutke. Pove nam, kaj je kulturno, kaj in kako moramo gledati, kateri so tisti poudarki izvedbe, ki morajo mene kot gledalca ali poslušalca zanimati. S proslavajočimi govori nas (na)učijo, kako se je treba obnašati, kakšne občutke je treba imeti na začetku, sredini in na koncu predstave. Namesto na vsebine same umetnosti nas osredotočajo na politiko organizacije, ki jo predstavljajo, opozarjajo nas na občutke, ki bi jih morali, nujno morali imeti ob njihovem trudu za organizacijo, ob njihovem nenehnem trudu, da oni sploh obratujejo, posebej v teh težkih trenutkih. Kulturi tako ne ostane nič drugega kot skrivnostni umik. Umik v brezčasnost, iz katere je prišla.


Umetnost, ustvarjanje ali poustvarjanje, je čudovito orodje za zbliževanje ljudi, celo nasprotnikov. A tega ne smeš povedati na glas, to moraš prisotnim dopustiti, da občutijo.
Pustite vendar umetnosti njeno govorico!

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/jezik-umetnosti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ozdravljanje-nekulturnega-pacienta.html

14. dec. 2013

Okoljevarstveni aktivizem

Aktivizem je na mnogih področjih odličen način za premike. Vendar običajno ne v primarnem smislu, torej neposredno za tisto reč, za katero se aktivisti zbirajo, ampak v drugo smer: namreč, ob zdravem in spontanem aktivizmu gre za močan in učinkovit proces samovzgoje.
Poleg pomanjkanja notranjih človeških in družbenih temeljev je morda največji problem - in s tem dolgoročna neučinkovitost - aktivizma na področju okoljevarstva prav dejstvo, da se posamezne akcije distancirajo od drugih sorodnih akcij, da torej aktivisti ene akcije ne marajo aktivistov druge akcije ali smeri, da si medsebojno skorajda kradejo sicer zagnane in iskreno navdušene prostovoljce, da morda pretirano poveličujejo eni uporabo papirnih vrečk, drugi enodnevne veleakcije, tretji preprečevanje smradu, četrti ... pač vsak svoje. Na koncu pa so celovito gledano rezultati dokaj borni, vsaj v primerjavi z rezultati javnih služb, ki podobna dela prav tako izvajajo in jih za to tudi plačujemo.
Ob vsem tem je zanimivo, da mnogi zagnanci iz mladosti v svoji zreli dobi vstopijo v javne službe, torej prestopijo v tabor, ki so ga kot mladostniki s svojim (nekoliko uporniškim, in prav je tako) aktivizmom skorajda zaničevali. Škoda je le, da zagnanosti ne ohranijo. Bilo bi lepše na svetu in bolj urejeno. Morda bi pridobila tudi narava ali vsaj tisti njen del v našem okolju.

12. dec. 2013

Dihanje z ločili

Sporazumevanje med osebki je ena od pomembnih lastnosti, ki označuje življenje. Poteka na različne načine, lahko kemijsko - poznano že pri enoceličarjih, vidno - na primer s spreminjanjem barv pri nekaterih mehkužcih, gibno - na primer tresenje pri mnogih žuželkah in pajkovich, najbolj pa poznamo zvočno, ki ga v smislu antropocentrične miselnosti proglašamo za najbolj naprednega. Poznamo tudi sporazumevanje med rastlinami, ki je predvsem izrazito pri procesih osemenjevanja oziroma oplojevanja.
Človek se sicer sporazumeva na vse načine, vendar je v kulturnem razvoju družbe zvok močno prevladal. pravzaprav je kulturni razvoj očitno kar neposredno povezan (ali kar enak) z razvojem abstraktnega mišljenja in z njim abstrakcije uporabe zvokov. Dodaten kulturni premik predstavlja izum abstraktnega zapisa in možnost branja tega zapisa, kar sicer pri nekaterih oblikah kemijskega sporazumevanja ni nič neobičajnega (pomislimo na označevanje območja z urinom pri zvereh).

Spoznavanja oblik zapisov drugih osebkov je pri mnogih živalskih vrstah, kot réčemo, nagonsko. A zdi se, da se je mladičem večino dražljajev vseeno treba nekako naučiti. Ljudje se tako moramo naučiti tudi brati in pisati.
Seveda obstajajo metode, kako se to stori, in pri latinici nekako izstopata dve, učenje iz besed in učenje iz črk. Danes prevladuje prva, ko se otrok uči najprej celih besed in potem posamezne črke, še pred desetletji pa so čitanke najprej učile črke. Vsekakor imata obe metodi namen, da človeškemu mladiču v živčni sistem vsidrata avtomatizem abstrakcije, da torej sčasoma pozabi (dobesedno odmisli oziroma od-zavesti) črke in besede, in se osredotoči na pomen. Pri obeh metodah je naslednja stopnja medsebojno povezovanje pojmov v smiselno (ali nesmiselno) celoto, torej v stavek ali poved. Branje. Tu pa manjka izjemno pomemben člen, ki ga večina učiteljev izpusti. DIHANJE. Pa vendar je čisto preprosto. Namreč, stavki imajo črke oz. besede in ločila. In pogosta napaka je, da otroci ne vzamejo kot abstrakcijo le črk in besed, ampak tudi ločila. Ločila pa so orodje, pravzaprav veliko kasnejši izum kot črke same, po svojem smislu pa popolnoma primitivno orodje, ki pomaga pri branju in razumevanju. V primarnem govoru jih uporabljamo po naravni poti, pri sekundarnem govoru, torej branju besedil drugih, pa se mnogim zatika.
Povejte otrokom, da so ločila zelo preprosta reč, bolj kot črke in besede, in da imajo svoj pomen predvsem v tem, da ločijo in hkrati smiselno povežejo pomen posameznih delov stavka. Ne učite jih suhoparno, da morajo ločila upoštevati, ampak preprosto jim povejte, naj z ločili dihajo, kot dihajo pri vsakdanjem govoru.

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vdih.html

11. dec. 2013

Strokovnjaki za slovenščino

Javno nastopanje strokovnjakov je ena hudo naporna reč. Najprej zanje, ker mnogi, premnogi morajo pokazati svoje šibkosti, še bolj pa za poslušalce, ki ob njihovih izmotavanjih trpijo. Saj je včasih res hudo, ko v kakšni kontaktni oddaji poslušaš na primer slovenista ali kemika ali veterinarja, ki se mu pri odgovorih stalno zatika.
So pa še hujši primeri. Na primer poslušalec postavi vprašanje, kako je to v slovenščini z množino, ko vendar rečemo (ena) mama, (dve) mami, (tri) mame, potem pa (štiri) mame in (pet) mam.
Drugi, vsaj nekateri poslušalci, se seveda razveselimo vprašanja, še bolj pa pričakovanega odgovora.
(Vsem je sicer jasno, da je množina od mama mame, ker smo se tako učili v šoli. Kar pa sploh ni res, množina je namreč tudi mam, in to v imenovalniku in ne v rodilniku. In mam se uporablja veliko pogosteje.)

A strokovna usta bodo še naprej po šolsko trdila, da je zadosti, da imamo že dvojino, in zakaj zdaj še te neumnosti z več množinami, to je pa res smešno. Pa še, češ to je nek slučaj, ki se pojavlja pri samostalnikih, ki jih štejemo.
Si predstavljate tujca, ki se uči slovenščine, in reče po šolsko: "Vidim pet mame" "Vidim sto mame." ...?

http://idejalist.blogspot.com/2012/12/mala-in-velika-mnozina.html

10. dec. 2013

Človekove pravice

Krmilo ni igrača. Usmerjanje je resno delo. Opravičilo ni orodje, s katerim se popravljajo zavožene ladje. Krmilo je treba usmeriti v Prav. Molk ni orodje opravičenja za Sempadlapostopnicah. In ne gre za Osebo tukaj in zdaj, ampak predvsem za vse, ki se jim bo to še zgodilo: tistim, ki se igrajo in tistim, ki so igrani; tistim, ki slikajo, in tistim, ki so slikani.
http://idejalist.blogspot.com/2012/12/trinajsta-slika-sempadlapostopnicah.html

6. dec. 2013

Naravovarstvo se je redko ukvarjalo z naravo


Za modo gre, samo za modo.
Začelo se je z natur(al)izmom, življenjem z naravo. Posamezni bogati meščani so odhajali na podeželje, si izbrali idilično lokacijo, postavili čudovito hišico iz naravnih materialov in tam živeli, razmišljali, pisali, sprejemali obiske, tudi predsedniške, se imeli lepo. Osvobajanje, rekreacija. Ohranite naravo! so klicali.
Potem je prišel množični romanticizem. Najvišji slapovi, najgljoblje jame, najčudovitejši pogledi, najbolj duhteči travniki, strašno-skrivnostni gozdovi. Posamezne, mestnega življenja presite skupine so spodbudile politična in obpolitična gibanja za narodne parke, za rezervate, za ohranjanje lepot. Ohranite naravo! so klicali.
Sledilo je obdobje podatkov. Stokovnjaki so prišli do besede, prešteli so vse, spustili so se v najgloblje morje in povzpeli na najvišje vrhove, po dolgem in počez so kartirali in popisovali, nabirali in zbirali primerke, urejali muzeje in razstave. Raznolikost, pestrost, indeksi, števičnost, množica bogastva. Ohranite naravo! so klicali.
Vmes se je vrinilo gospodarstvo, tisto, ki je obstajalo že prej, le v zlato so postala okovana tista podjetja in panoge, ki so si na en ali drug način pripela bio-, eko-, naturo-, naravo-,  in pa trajnostno, sonaravno, vzdržnostno, prijazno, mehko, počasno, organsko, seveda tudi bolj znanstveno zveneče in konkretne logos pritikle biološko ali ekološko. Mi ohranjamo naravo, so rekli sam sebi, drugim pa: Ohranite naravo!
Neznano od kod se je vrinil konstruktivizem. Karkoli smo uničili, slučajno in nevede seveda, bomo popravili. Tudi tisto, kar bomo uničili v prihodnosti, in to gotovo (ne) bomo, bo naš stroj zmogel urediti. Bleščale so se čistilne naprave, večala so se odlično urejena smetišča, embalaže so lahko postale privlačno večje in barvitejše od izdelka. Vse bomo uredili. Ohranite naravo! so klicali.
Prišla je nova doba, komunikacijska. Politika je v svojem tvorila globalne, planetarne, vseobsegajoče, splošne, in vsakršne pamflete, na mize so letele deklaracije in visokoleteče plitvoumje, vrstile so se konference direktive in zavezovanje. Vse je bilo naturalno, estetsko, ekonomsko in znanstveno hkrati. Ohranite naravo! so kričali. In kričijo. In kričimo.

Kdaj bo prišel čas, ko se bomo v naravovarstvu začeli ukvarjati z naravo? Saj ne gre za naturocentrizem, ampak samo za to, da bi se ukvarjali s predmetom, ki ga dejansko obravnavamo.

5. dec. 2013

Papirna vrečka namesto plastične ...

... še ni odgovorno ravnanje do narave in okolja, pa čeprav se boste potrudili in jo po uporabi pravilno odvrgli v določen zaboj za odpadke.
Ko boste doumeli, da je bistvo odgovornosti vprašanje, ali vrečko sploh potrebujem - in zakaj je preprosto ne odklonim, če je ne potrebujem - in hvaležno vzamem, če je res potrebno - takrat boste naredili prvi korak v ozaveščeneno odgovornost do narave.

To velja zate, ki to bereš, predvsem pa to velja za mati Evropo in njeno mozaično oblast, ki enotnost zmore pogosto le ob ukazovalnem zavajanju svojih davkoplačevalcev, da trošijo tudi tam, kjer sploh ni potrebno.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/reci-ne-je-ekolosko.html

4. dec. 2013

Spolne kvote, predvsem v šolstvu

V svetu rastlinstva in živalstva poznamo različna razmerja med spoli. Nekatere vrste organizmov, uvrščamo jih med tako imenovane nižje, imajo več spolov, pri tistih, ki jih obravnavamo kot višje, pa se oblikujeta dva: ženski in moški. Nam najbolj poznane rastline imajo svoje sisteme večosebkovne spolnosti na isti bilki, cvetlice večinoma pa kar oba spola v istem cvetu. Pri živalih je na videz bolj jasno. Razmerja med številom moških in ženskih osebkov je pri živalih dokaj različna, pri človeku pa se iz neznanega razloga verjetno pa gre za naravno- in družbeno-ekološke razloge razmerje uravnovesilo nekje na polovici. To dejstvo nam samo na sebi govori o svoji preteklosti, vendar človek take očitne govorice pogosto raje spregleda.
Razvoj civilizacije na mnogih od svojih poti sledi naravnemu razvoju, kakršnega pač opažamo. Tako se je družba oblikovala v nekakšno dvopolnost, ali drugače rečeno dvospolnost.
Zahodno civilizacijo v zadnjih stoletjih doumevamo kot precej moško, torej patriarhalno usmerjeno. Ali to drži, oziroma, ali ni to le stvar percepcije ali interpretacije, ni čisto jasno, saj v tako imenovanem ozadju stoji vedno drugi spol. Se pa v družbi pojavlja izrazit trend po izenačevanju. Torej težnja, da bi tudi v družbi, na vseh področjih, uvedli uravnovešenost ženske in moškega. Tako naj bi storili po zgledu iz narave, oziroma dejansko po našem občutku izgleda v naravi naši občutki pa segajo v tem primeru le do štetja, vsebine pa raje spregledamo.
Kakorkoli, spolne kvote so moda v političnih telesih, nadzornih svetih gospodarskih in javnih ustanov, vodstvenih organih, raziskovalnih inštitucijah ipd. Če odmislimo skrajneže in skrajnežinje, ki bi človeško evolucijo radi/e zapeljale/i v smer, da bi se razvili dve vrsti sapiensa: feminum in masculum, tovrstna razmišljanja niti niso tako napačna. Morda bi morali le nekoliko bolj paziti, da sta fenomenološko gledano človeka v bistvu dva: osebek kot tak in življenjska linija zaporedja osebkov. Osebek kot tak vsekakor še ni družba. Predvsem pa bi morali dajati več poudarka na vsebine in naravne danosti, vendar ne v smislu posameznika, torej invertirano oz. vase usmerjeno, ampak v smislu človekove življenjske linije.
V praksi to pomeni, najprej in najbolj nujno, uvesti spolne kvote v šolstvu, torej uravnoteženost števila učiteljev in učiteljic. Kakor je namreč nekoč popolnoma prevladujoč moški učiteljski poklic v veliki meri povzročil sedanjo samopercepcijo družbe, bo v prihodnje (če ne že danes) ta zanihala v drugo smer.
Nihanje je za naravo naporno, zato teži k iznihanju. Škoda je, da z družbenimi procesi, ki jih sami usmerjamo, delujemo proti družbi sami in tudi proti naravi.

3. dec. 2013

Ivan Cankar Hlapci 2B



Sodobni poustvarjalec pravzaprav živi pod stalnim vprašanjem, ali ima sploh pomen ukvarjati se s klasiko, pregovorno neatraktivno že zaradi domnevne oddaljenosti, v izvedbah pa skorajda prežvečeno do zadnjega detajla. Ima smisel pogledati se v ogledalo, ki nam ga je nekdo nastavil pred sto, dvesto ali dva tisoč leti? Je sodobni poustvarjalec sploh sposoben iz današnje stiske preobilice informacij odpreti oči za pisca in posredovati besede, mimiko in geste gledalcu s prav takšno stisko.
Ne velja se odeti v tarnanje in žalost, kajti Hlapci so, če odmislimo edino Cankarjevo subjektivnost, to je njegov odnos do matere, optimistično delo. Čista kopija Kristusovega pasiona, ki ga samo veliki zmorejo upodobiti tako, da iz vse srčne krvi vedno veje hrepenenje, ki ga, začuda, smrt sploh ne ovira. Smrt je izvir za novo življenje, za novo stvarnost, za nove ideale in njihove idealiste. Kdo si upa trditi, da ogledalo, ki ga postavi ustvarjalec pred gledalce, ne zbudi vsaj sence spomina na sicer izgubljeni, a v hrepenenju še vedno trdno resnični raj lepote. Bolj kot cilj šteje pot, to je hrepenenje. Ker se giblje, ker vznemirja, ker ne pusti in ne dovoli, da v narodu ne bi znova in znova vstajala resnica. Resnica ogledala.
Subtilnost Cankarjevih Hlapcev se začne s poezijo. Ritem in melodija vsakega izrečenega stavka je čutna in razumska slovenska beseda. Upodobljena pesem Jermanove duše je pravo nasprotje izjemni karakterni upodobitvi Franca Jermana. Franca s trdim R, kot ga je izrekla njegova rodna mati, Jerman s trdim R, kot ga slišimo poslušalci, njegovi navidezni otroci. Otroci, ki skušamo vpiti: proč z njim, a nam to uspe samo v množini. Ko je človek sam, se lahko samo z Lojzko stisne v samega sebe, in si reče natiho: pravzaprav je svet resničen. 
Pokazati karakterje v njihovi karakternosti in like v njihovi olikanosti in polikanosti, je globlje kot poustvarjanje. Ne, ustvarjalci Cankarjeve drame ne smejo kopirati Cankarja. Vzamejo mu sicer lahko prav vse besede, a odnos do ogledala je postal mora ostati v njihovi oddaljenosti od subjektivnosti lastnega življenja. V besedah, mimiki in gestah se morajo na stežaj odpirati ustvarjalna vrata vsakega sodelujočega posameznika. Ne le za klasiko, ampak predvsem za sedanjo resničnost. In ne le zanje, ampak predvsem za gledalce.

2. dec. 2013

Ko zmanjka argumentov, izvedi anketo

Štetja so zahtevna zadeva. Ljudska, denarna, okoljska, šolska, otroška; racionalna, iracionalna, kompleksna, abstraktna ... In nekako so povezana s podatki, namreč, podatek je lahko nekaj, kar štejemo ali pa tisto, ker ob štetju dobimo. Čar štetja v okvirih zbiranja podatkov je možnost statistične obdelave, možnost numeričnega vrednotenja in postavljanje normativov. Te zadeve ima rada vsaka oblast, saj z njimi na čudovit način prepriča davkoplačevalce ali podobne skoraj prostovoljne podpornike, da meje ob neki številski vrednosti dejansko obstajajo.
Štetja so res lahko odličen pokazatelj stanje neke reči, ki je števna - seveda pod pogojem, da udeleženci doumevajo vsebino in metodo. Zdi pa se, da se mnogih štetij že v osnovi lotimo napačno, kar nas seveda takoj napelje na misel, da tudi rezultati morda ne bodo pravilni, ali vsaj v nekih mejah pravilnosti. V osnovi zato pogosti zastavljamo napačna vprašanja.
Vzemimo hipotetični primer hierarhično organizirane ustanove. Nadrejeni ti postavi vprašanja, kako je z neko rečjo. Ta vprašanja so seveda splošna in nadrejeni zahteva sistemske odgovore. Moja naloga naj bi bila, da od svojih podrejenih ugotovim stanje in ga posredujem nadrejenemu. Vendar pazimo: Moji podrejeni so operativci, ki o sistemu vedo silno malo, ali nič (na primer v tovarni prihajajo v službo in delajo v delovnem času, kar jim naročimo; kako je s surovinami, energijo, prodajo, okoljem, računovodstvom, vizijo ipd. se ne zanimajo). Jaz pa iznajdljiv, vprašanja svojega nadrejenega enostavno razmnožim in posredujem naprej končnim anketirancem. In tu se začne katastrofa. Ker končni anketiranci (ali delavci v proizvodnji, če hočete), ne vedo nič o sistemu delovanja celote, bodo njihovi odgovori na vprašanja sistema zagotovo parcialni. Nasilneži bodo skušali uveljavljati svoja hotenja, razmišljujoči bodo modrovali po svoje, mnogi bodo v skrbi zase prijazni in ustrežljivi. Rezultat bo torej laž, ki jo bom jaz posredoval svojemu nadrejenemu. Namesto dejstev in argumentov, ki bi jih moral ugotoviti iz specifičnih vprašanj in jih s svojim znanjem in spobnostjo prevesti na sistemsko raven (za to sem plačan), bom enostaven posrednik številk, ki mojemu nadrejenemu ne bodo popolnoma nič koristile - še manj pa bodo koristile meni ali podrejenim.
Tako podjetje ali ustanova je na lepi poti v propad. Zanika vse nivoje hierarhije.

1. dec. 2013

Želje, denar in razsodnost

Vsak od nas ima želje imeti to ali ono, doseči nekaj, postati nekaj, biti nekaj. Lahko veliko reč, lahko skromno, lahko celo plemenito željo postati ali biti uspešen, dober, umirjen, in tako naprej. Duhovne želje se, gledano z notranje strani, niti ne razlikujejo od želja po materialnih dobrinah. Nekako človeka tišči, da si prizadeva. Je pa že tako, da dandanes tudi duhovne dobrine postajajo materializirane, predvsem po zaslugi ponudbe. Torej, tudi knjiga stane, koncert ima vstopnico, duhovna pomoč postaja plačljivi servis, celo prostovoljstvo je tako ali drugače obdavčeno ali denarno organizirano. Brez tega ne gre, pravijo ...
Največja težava neke želje tako ni več vsebina, ampak vprašanje, kako dobiti denar, da si tako željo izpolnimo. Še več. Želje v sebi ne zatiramo zato, ker bi razmislili o vsebini te želje, na primer, da tiste reči morda ne potrebujemo, ampak je glavni razlog zatiranja enostavno to, da nimamo denarja, da bi si jo uresničili.
Potem pa se pojavi. Denar. Recimo potom take ali drugačne loterije. Ali pošteno, s trdim delom, ki je na koncu ustrezno plačano. No, ali pa čudežno vsestransko.
Napetost želje ali morda celo hrepenenje v trenutnu popusti. Morda celo ne hitimo, ampak parkrat vdihnemo; morda si celo mislimo, da mene pa že ne more premamiti denar; morda se nam oglašajo nasveti staršev iz mladosti o pazljivosti pri kramarskih sejmih; morda se kar trdo odločimo, da bomo ostali trdni; da bo naša vest ušla tistim dobrim a pokvarljivim namenom.
Življenje kaže drugače. Denar, ki je v sedanjem svetu v bistvu odlično sredstvo za smotrno izmenjavo dobrin, prevlada sam na sebi. Denar zgubi svojo vsebinski smisel in svojo vsebinsko vrednost, skorajda v neskončnost pa pridobi svojo lastno vrednost. Nekateri to potem v pretiravanju razumejo kot zlo, kot hudiča. A tudi to je zmotno. Iz vsega tega se potem rodi nihanje, ki je najmanj zdravo: enkrat denar ljubimo, takoj nato sovražimo. Tako deluje politika, tako delujejo tako imenovana javna sredstva, tako deluje kratkoglednoo gospodarstvo.
Ne glede na količino in ne glede na to, čigav je, naš osebni, naš od podjetja, naš od države ali naddržave, ali pa izposojen, torej ne-naš, je bistvo upravljanja z denarjem razsodnost.
Prodajalci in kupci, dobrodošli v magični december.

Forma in vsebina v popkulturi

Popkultura publiko pridobiva običajno s formami, ki so drugačne od vsebine. Glasbeni nastop na primer opremijo z bajno dinamično odrsko razsvetljavo, ekstravagantno kostumografijo, ali interaktivnim plesom udeležencev. To so instant rešitve, ki se zdijo uspešne. Je pa vprašanje, če publiki dajo tisto, kar naj bi dali. Namreč, med ustvarjanje samo in sprejemanje ustvarjenega se postavijo forme, ki niso medij posredovanja, ampak omogočajo izvajalcu nepristnost in dobesedno ovirajo odnos.

30. nov. 2013

Obrat idej

Mnoge ideje, morda celo vse, so v osnovi idealne. Zato se jim tudi tako reče. Preblisk, a ne brez podlage v miselnih procesih v človeku in vpetosti v raznolikost odnosov med ljudmi, rečmi in nenazadnje mislimi samimi: tako se rodi. Mnoge ideje razvijejo svoj tek v življenje, v katerem jih zaznavamo, osmišljamo in tudi uporabljamo. Značilno pa se zdi, da ustvarjalci mnogih svojih idej ne znajo ali ne zmorejo spraviti v življenje, sploh pa nimajo sposobnosti ideje izkoristiti v svoj prid.
To namesto njih radi naredijo drugi, najbolj pogosto občudovalci, ki so očarani nad idejo. A ideje so približno tako nevarna reč kot so podatki. Celo orožje postanejo, kadar kljub svoji nevtralnosti ali celo plemenitosti pridejo na pot svojega nasprotja. Globalni primer, ki ga vsi poznamo, je uporaba jedrske energije.
Obrati ali zlorabe idej se ne dogajajo le na svetovni ravni. Dogajajo vsakodnevno, in zdi se čisto nedolžno, namreč takrat, kadar jih občudovalci preveč občudujejo. Očaranosti nad dobro idejo je sicer morda v začetku pomemben in potreben čustveni odziv, vendar mora prerasti v celovitost. Če ostane zgolj čustvo, obstaja ne le nevarnost, ampak kar zanesljivo vodi na pot razočaranja. Na koncu, in to pogosto, so razočarani vsi: ustvarjalci, občudovalci in uporabniki.



26. nov. 2013

Vabilo in opomnik


Poznamo različne vrste kulturnih prireditev. Ne le po vsebini ali izvajalcih, kar je lahko neposredno povsem neodvisno od morebitne publike, ampak predvsem po odnosu med prirediteljem in publiko. Kot obstaja železen repertoar pri izvajalcih, obstaja tudi nekaj, čemur bi lahko rekli železna publika. In ker gre za kulturo, je ta publika zahtevna, torej navajena in željna kakovostne duhovne hrane.
Profesionalni prireditelji vedno skrbijo za napredek. Čeprav se zavedajo, da je železen repertoar tisti, ki pritegne večino publike in večino časa te publike, se zavedajo tudi, da je treba publiko predvsem vzgajati, torej jim ustrezno dozirati novosti, drugačnosti, svežino, tudi presenečenja, morda celo provokacijo.Ustvarjalnost namreč ni preteklost, ampak je predvsem sedanjost. Pri tem pa mnogi zgrašijo. Namreč sedanjost umetnosti ni enaka sedanjosti vsakodneva. Dnevni dogodki in hitenje, potrošništvo, vključno z duhovnim potrošništvom, ki tako hitro prevlada, so kot magnet za prireditelje. Rob, kjer se ustvarjalnost sedanjosti za prihodnost prevesi v ustvarjanje za sedanjost, je zelo mamljivo prestopiti. V javnosti se zdiš bolj sodoben, bolj trenuten, aktualen - in s tem uspešen.
Odnos s publiko se začne graditi (in podirati) z vabilom. Jasno je, da za železni repertoar ali železno publiko vabila pravzaprav niso potrebna. Vendar je že tako, da življenje teče, in železo z njim.
Gotovo obstajajo učene analize obnašanja družbe in posameznika do prireditev, ampak zdi se, da bi za začetek morali več delati vsaj na razlikovanju vabila in opomnika. Vabilo ima vsebino, je lahko multimedijsko, z odlomki, opisi, vtisi od prej ... A vabilo ne zadostuje, potreben je še opomnik. Opomnik je zgolj datum tik prej, da te dvigne, da te izvleče iz brloga, iz katerega si zaradi dobre vsebine, ki jo pričakuješ na prireditvi, itak želiš, pa se ti ne ljubi. Namreč, svet je postal hiter in raznolik, in za mnnoge je (tako imenovano) racionalno načrtovanje zasebnega življenja je nujno.Nekdaj je bilo to zahtevno in predvsem drago.
Danes, v dobi tehnologije komunikacij imamo obilo možnosti za tako organizacijo, le izkoristiti jih kot-da nočemo. Vsi samo nekaj čakamo, čakamo, ob tem pa nas sočasno pop in sub-kulture zasipajo prav po istih poteh. Dovoljujemo jim, celo nezavedno jim dovoljujemo, da s svojimi piškotki in bonbončki zasedajo našo pot, oziroma pot odnosa med ustvarjanjem drugih in našo notranjostjo. Ali obratno.


25. nov. 2013

Pop knjiga(rne)

Založništvo, in z njim posredno ali neposredno povezano knjigarništvo, se spreminja v golo knjigotrštvo. To pomeni, da beseda ne rodi besede ali misli, ampak v eno stran potuje beseda, v drugo pa denar. Knjiga ali njen avtor mora biti najprej pop, potem lahko nastane knjiga. Obratne poti kot-da ni več, recima tako, da bi knjiga postala pop zaradi vsebine. Knjiga izgublja svoj pomen kot sredstvo družbenobesednega dialoga. Celo poezija kot najbolj subtilno notranja izrazna oblika v knjigah se vse bolj ravna po dnevnem političnopotrošnem ritmu.
Knjižni sejem ne ponuja knjig in njihovih besed, ampak usluge pisca, urednika, založnika in tiskarja. Knjiga in njen bralec sva postala sužnja teh uslug. Brez njih ne moreva, z njimi težko. Knjigarna je postala menjalnica denarja, ki jo le še tu in tam oplemeniti kakšen prodajalec ali prodajalka, ki tisto, kar prodaja, tudi bere.
Zakaj tole berete? Boste slabe volje! Vzemite raje knjigo, klasiko morda, ampak knjigo.

23. nov. 2013

Presitnostne metode

Na Zahodu smo tako hudo prebogati, da si ravno v naravoarstvu lahko privoščimo marsikaj.
Plastični kamni, sledenja, renaturacije [pravkar videno]. Kako se to naravovarstvo sreča z revščino drugod po svetu? Noče se. Ignorira jo, celo prezira. Nihče od teh ljudi se ne bi ukvarjal z takim naravovarstvom, če bi ne bili presiti. Prav perverzno pa je, da te bogataške metodologije skušamo prenesti v tretje države [pravkar videno]. In nihče ne razume, niti Tretji, niti Prvi.
Naravovarstva brez globokega notranjega odnosa do vsega okrog sebe ni. Ni.

21. nov. 2013

Škisi

Škisi so nekateri posamezniki na področju javnih dejavnosti, na primer v kulturi, okoljevarstvu, politiki, znanosti in podobno, ki se pogosto oglasijo na javnih predstavitvah. Tja celo pridejo nepovabljeni - samo zato, da povedo svoje mnenje. V bistvu nimajo nobenega posebnega namena, sploh pa ne političnega ali upravnega. A njihovo menje pogosto sploh ni napačno, je pa ob tem zobabavno gledati muzanje (nas ...) profesionalcev, ki se ob takih drobnih resnicah tako hudomušno nasmihajo - pri tem pa nihče ne ve, ali je to zaradi postavljenga ogledala, ali dejansko zaradi dejstva, da je pogled profesionalca tako bistveno drugačnen kot pogled razmišljujočega škisa.
Nekateri škisi se razvijejo v mordece, mnogi pa v težake in zagrenjence, ki jim uveljavljanje samega sebe postane bolj pomembno kot vsebina sama. Celo podzavestno.
Škis je zelo močna karta! In takšni škisi se pojavljajo povsod po svetu.

20. nov. 2013

Recimo, da nočeš kritizirati

Kritiko ljudje zelo težko prenašamo ne glede na to, ali je objektivna ali subjektivna, upravičena ali ne, pavšalna ali konkretna.Včasih kakšnega človeka spoznajo za zelo kritičnega, ker tak tudi je. Vse bolj pogosto pa je proglasitev nekoga za kritičnega dejansko le (samo)obramba tistega, ki se ob kritiki počuti napadenega - oziroma, ki kakršnokoli besedo, ki jo zazna na svoj račun, doumeva kot kritiko in napad.
Recimo, da nočeš kritizirati.
Vse zgleda lepo, brez pretresov, ljubi mir. Komu to ne bi bilo všeč?
Čas pokaže, kaj je bolj prav. A žal se iz zavoženosti rezultatov pogosto pokaže, da je bila kritika premalo ostra. Ali pa je bil bolj cenjen ljubi mir.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

Znanost se skriva za svojimi metodami

Nekatera področja znanosti imajo zelo obsežne in raznolike predmete raziskovanja, ki se poleg drugih težav še stalno spreminjajo. Tako rekoč neobvladljivo. Statistične metode tako postanejo rahlo nezanesljive, vsekakor pa nepreprečljive, saj je uveljavljeno splošno mnenje, da so le objekti resnični, raziskave pa abstrakcija - torej to pomeni, da gre objektom bolj verjeti kot njihovi interpretaciji. Statistika pogosto le poveča dvome: če ne na kratek rok, ko znanstveni rezultati morda še imajo neko težo, pa gotovo na daljši rok, ko pride do izravnav statistik/interpretacij/mnenj za in proti.
Če vseeno hočeš  vsaj izgledati znanstven, moraš na veliko razlagati metode, dobesedno moraš očarati ljudi z neverjetno zapletenimi in nepredstavljivo dragimi napravami, ki si jih moral izumiti in plačati, da si prišel do tako izjemih rezultatov. Predmet raziskave se tako umakne v drugi plan, v ozadje. Ni več pomemben. Pravzaprav se umaknejo tudi nekatere znanosti, ki niso zadosti spretne pri izumljanju fascinantih metod.

http://idejalist.blogspot.com/2012/10/fascinantnost-v-znanosti.html

19. nov. 2013

Izgubljeni v prevodu

Na nekaterih konferencah so simultani prevodi tako slabi, da bolj razumeš popolnoma neznan jezik, na primer baskovski, finski ali škotski, oziroma ti je iz kretenj govorca bolj jasno, za kaj gre. Ta nesrečna euroenglish nas bo pokopala, gotovo pa bo pokopala Britance in njihovo kulturo.

18. nov. 2013

Zavarovana območja ob meji

Zanimivi so zemljevidi zavarovanih območij ali po domače "naravnih parkov" - mnoga ležijo ob državnih mejah. Zdi se, kot bi narodi ali države skušale naravo in njeno ogroženost uporabljati kot obrambo pred tujimi vplivi.
Obstajajo pa tudi primeri, ko se narava oziroma zavarovanje nekega območja narave uporablja za izseljevanje manjšinskih ljudstev. Ker je predhodno pripravljena zakonodaja, po kateri je zavarovano območje lahko e državna last, prihaja do "zakonitega" razlastninjenja. Mednacionalna trenja zato prevladujoči narodi v nekaterih primerih enostavno uporabijo za izrinjanje manjšinskih. Takih primerov ne poznamo le v primerih severnoameriških indijancev ali avstralskih doorodcev. Take domorodce poznamo tudi na območju nekdanje Sovjetske zveze, in nekdaj Vzhodne Nemčije. Prav podobno se dogaja ali se je vsej doslej dogajalo na Škotskem, v Baskiji, in, ne boste verjeli, tudi v Italiji na Tržaskem krasu.

16. nov. 2013

Verjeti ali želeti si

Oba pojma segata v prihodnost, v nekaj, kar bi morda lahko bilo, morda pa tudi ne. V obeh primerih gre za močno subjektivnost človeka, ki bodisi verjame ali pa si želi. Na videz ni razlike, in razlike prav tako skoraj ni, če se tisto, kar si človek želi ali v kar verjame, zgodi ali uresniči.
Bistvena razlika pa je, če se ne zgodi. Pravzaprav je neuresničitev temeljni preizkus človekove subjektivne drže ob verovanju ali želji. Namreč: če nekaj verjameš, pa se ne zgodi, ostaneš kot človek odprt. Če pa se ne zgodi tisto, kar si želiš, se v človeku zgodi notranji razcep, ki povzroči ne le jezo in druga podobna težka čustva, ampak v težjih primerih predvsem naraščanje laži - predvsem laži samemu sebi.

15. nov. 2013

Na Luno ali za luno?

Že odkar se naša ljuba Zemlja vrti nekoliko drugače, torej, odkar so leta 1969 Američani vsemu svetu predvajali skoraj neposredni prenos pristanka človeka na Luni*, se porajajo misli, da pravzaprav ni šlo za velik korak za človeštvo, ampak za velik obrat.
Vojne civiliziranega zahodnega sveta so začele seliti drugam. A ne na Vzhod ali Jug, tudi ne na borze ali tržnice. Ne preselile so se v medije. Kdor zna na pravi način prikazati tisto kar zmore, obrne tisto, kar zmore, v pravo.

Od takrat, od leta 1969 ni več Luna nad Zemljo, ampak Zemlja za luno.

* Bob Berman v decembrski številki revije Astronomy piše o sevanjih subatomarnih delcev v vesolju, ki jih ne zadrži nobena snov. Trdi, da so imeli ameriški vesoljci srečo, da ravno takrat ni bilo nobenega hujšega izbruha na Soncu, sicer bi v tistih enotedenskih izletih prejeli smrtno dozo. Hkrati tudi pravi, da je sreča, da takrat sploh vedeli niso, da tako močna sevanja obstajajo.
Morda to koga spominja na tisti vic (se opravičujem za vulgarne izraze), ko žandar pride k ciganom domov in očeta  sprašuje, če je on ukradel železniške tračnice. Oče razmišlja in pravi, da on nič ne ve, da morda pa so jih otroci. Policaj se začudi, češ otroci že niso mogli odnesti tako težkih tračnic. Oče cigan vtraja: pa saj otroci ne vedo, kaj je to teža.

Sreča je ta, da Luna dejansko nikoli ni sijala na Zemljo, ampak vedno zgolj odsevala svetlobo od Sonca. In sreča je še ta, da nekateri vseeno zmorejo pokazati tisto kar res zmorejo.

11. nov. 2013

Ugotovitev ali kritika

Dejstvo je, da medijske hiše le še delno izpolnjujejo svoje poslanstvo npr. semantično razumljenega ČASopisa ali NOVic. Idejni prostor se je razširil, v dobi borbe za potrošnika pa so se vsebine pogosto precizirale v iskanje privlačnosti za kupce oz. odjemalce medijskih vsebin.
Napisana ali izrečena beseda torej s časom spreminja namen, in najbolj je to vidno pri občutljivih temah. V javnosti, pa tudi pri zasebnih odnosih, je namreč vse bolj zabrisano, kdaj določena beseda pomeni kritiko, kdaj pa je zgolj ugotovitev. Govorimo o raznih komentarjih, ki so danes zelo priljubljeno branje obiskovalcev časopisnih spletnih strani, bralcev časopisov in poslušalce oz. gledalcev radiotelevizije. Na tem mestu se dejansko srešujejo tri percepcije: avtorjeva, interpretatorjeva in odjemalčeva.
Avtor ima pogosto željo določeno vsebino zgolj opisati ugotovljena dejstva. Verjetno je dolgoživost nekega besedila obratno sorazmerna z njegovo aktualnostjo.
Interpretator, na primer sekundarni komentator ali vodstvo medijske hiše, bo avtorjeve ugotovitve skušal spraviti v kontekst hišne politike in/ali trenutno bolj berljivih oziroma bolje prodajanih načinov izražanja. Odjemalec se spreminja s prostorom in časom, v proces percepcije pa dandanes predvsem vključi svoje ugodje in druge pridobitve potrošniške družbe. Ker potrošništvo postaja negativna družbena zanka, bo razdraženi družbi tako pri večjem številu odjemalcev vsaka ugotovitev prej razumljena kot kritika.
In problem je ravno odjemalec. Namreč iz ugotovitve, ki jo doume kot dejstvo, lahko raste. Vsebine, razumljene kot kritika, pa človeka zapirajo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html

9. nov. 2013

Velike besede ...

... so značilne za področja, kjer vemo, da bi morali veliko narediti, pa se delu stalno izogibamo. V zasebnem življenju so to besede in besedne zveze kot na primer korenite spremembe, preseganje zmožnosti, globoka navdušenost, vehementni načrti, smela prihodnost. V družbi govorimo o globalnem in planetarnem, populacijah in civilizacijah, makroekonomiji in megalomanskih premikih.
Tako redko danes še govorimo o človeku in človeštvu.

7. nov. 2013

S čim se pa vi ukvarjate?

Vse bolj pogosto se ukvarjamo z rečmi, ki, ne le da se nas ne tičejo, ampak so izključno zadeva nekoga drugega, in na nas popolnoma nič ne vplivajo. Ker pri tem znamo biti strašansko pametni, nas lahko tisti, ki se jih zadeva res tiče, lahko vzame kot svetovalce. Tisti, ki ve in se ga tiče, tako hitro pričakuje od onega, ki ne ve in se ga ne tiče, prave odgovore. Ker mu oni drugi pravih odgovorov ne more dati, oba propadeta.
V zgornji zgodbi lahko vlogi tudi zamenjate.

6. nov. 2013

O oddaljenem idealizmu

Vsak dan lahko v različnih novicah neposredno ali posredno beremo, poslušamo, ali gledamo, kako je v neki drugi državi vse lepo in urejeno. Tako imamo skandinavske dežele za vzor socalne pravičnosti in svobode, Švico ali nekatere Arabske emirate za primer bogastva in blaginje, nemčijo za trdnost gospodarstva, ZDA za vrhunsko znanstveno uspešno, Japonsko za tehnološki čudež. Še sosede imamo pogosto za večvredne, čeprav morda za malo grenkim prikusom.
Vsi se tudi radi spominjamo starih časov. Gotovo tistih iz mladosti, ko smo brez skrbi tekali okrog, morda uživali v svobodi študija in prvih in drugih in vseh ljubezni, skratka se sploh imeli lepo. Radi tarnamo za tistimi časi, ko je bilo še kaj reda, ko si vedel kaj je kaj in kdo je kdo, ko je človek še živel v miru brez te množice tehničnih pripomočkov, ki nas vse tesneje zasužnjujejo iz dneva vdan. Morda celo zdihujemo nad nekdanjo kmečko idilo, domačim ognjiščem, ptiči in kravjimi zvonci.

Če se vam to dogaja, zelo verjetno niste nikoli živeli v Švici ali na Danskem, nikoli v ZDA in v nobeni drugi indiji koromandiji. Verjetno ste pozabili na mukotrpno učenje in tečne profesorje, skoraj zanesljivo pa nikoli niste občutili, kaj pomeni družbeni nered, in več kot verjetno niste živeli vsakodnevne in brezpogojen skrbi za živino na kmetih.

Če se vam to dogaja, zelo verjetno življenja sploh ne živite. Vsak svet, ki ga človek zares okuša, je sestavljen iz lepega in težkega. Lep je toliko, kolikor ga mi sami naredimo lepega. Podobno je z njegovo težo. Zato je morda najlepši svet vseeno tukajšnji in današnji. Pravzaprav edino tega imamo, ki ga zmoremo neposredno poslušati ali gledati. Ali še bolje, zanj delati.

5. nov. 2013

Trije razlogi za moralno držo

V človeku se je poleg drugih lastnosti v teku evolucije razvil tudi etični čut (če gledamo s strani filozofije) ali moralna drža (če gledamo s strani življenjske prakse). Ali je ta razvoj povezan neposredno z razvojem možganov ali miselnosti ali človeškega družbenega življenja ali zaradi popolnoma bioloških razlogov, v bistvu ne vemo. Glede na to, da bi se brodolomec tudi na osamljenem otoku zelo gotovo držal nekih moralnih načel, bi namreč lahko sklepali, da je morala nekaj izvorno biološkega, torej nekaj, kar je nujno za ohranjanje življenja kot biološkega pojava. Pri nekaterih živalih prav tako opažamo nekatere vedenjske vzorce, ki jih nekateri že uvrščajo na področje moralnega ravnanja. Vseeno velja splošno mnenje, da druga živa bitja ne morejo biti nosilci morale in torej ne morejo biti odgovorni za svoje dejanja v humanem smislu.

Zakaj človek drži moralo, čeprav ima v bistvu ves čas tudi občutek, da ga utesnjuje?
Od zunaj gledano gre za (vsaj) tri razloge: zaradi reči, na katero se morala nanaša, zaradi sebe in svojega miru, in zaradi zgleda drugim.
Reč je lahko karkoli, največkrat pa sočlovek neposredno ali rezultati človekovega dela. Torej spoštujemo, kar drugi so, kar mislijo, govorijo ali delajo, kar imajo in kar so kadarkoli ustvarili. To pomeni spoštovati tudi tisto, kar ne poznaš ali ne doumevaš, kar te presega, in tudi tisto, do česar nimaš izoblikovanega odnosa. Seveda pa ne izključuje, da bi imeli mi lastno mnenje ali da ne bi mogli z rečmi vzpostavljati odnosov.
Mir v sebi se kaže kot eden od ciljev življenja posameznika. Tu ne gre za tisti mir, ko se nič ne dogaja, ampak gre za uravnoteženost misli, besed in dejanj - ki pa so same v svoji življenjskosti lahko izredno burne, se med seboj prepletajo, si nasprotujejo, celo ovirajo ena drugo. Zelo na hitro rečeno, ta mir je tek življenja proti smrti, proti dogodku, ki posamezniku predstavlja nedoumljivo spremembo, za življenje (biološko in duhovno, če že hočemo deliti) pa nujen sestavni del in odpiranje možnosti za razvoj (spet biološki in duhovni, če že hočemo deliti).
Zgled je časovna dimenzija moralne drže. Sem bi lahko uvrstili ključne temelje vzgoje na vseh ravneh. Gre za vzdrževanje linije življenja, za odprt časovni prenos iz izkušnje v izkušnjo. Odprtost lahko pomeni tudi, da sami ne ravnamo tako ali se celo z nečem morda ne strinjamo, pa tako ravnamo, ker moramo ali želimo biti zgled. V teh primerih smo sicer nekoliko nekredibilni, ampak to sodi na področje miru v sebi. Če na primer živimo nezdravo, vseeno lahko drugim svetujemo, naj se bolj ravnajo po načelih ohranjanja zdravja. Če nečesa ne znamo, vseeno lahko spodbujemo druge k učenju; in podobno.

Moralne drže so nekoliko odvisne od civilizacije in družbenega okolja. Ob pogledu v zgodovino človeštva pa se kaže, da so si nekatere presenetljivo podobne ne glede na kraj in čas. Očitno pa vse obstajajo zaradi reči, na katere se nanašajo, zaradi notranjega miru posameznika ali zgleda, ki smo ga spoznali za drugim potrebnega.

4. nov. 2013

Tragika ljubega miru

Evolucija je ena sama bolečina in trpljenje.
Življenje se rojeva le v mukah in trpljenju.
Najlepši cvet zraste na vrhu trnjevega stebla.

Kako si moremo predstavljati, da se bo kriza (kakršnakoli, moralna, ekološka, politična, družbena, bančna, vzgojna ...) rešila brez bolečine? Mi se sploh ne zavedmo, kako pomembno bi bilo, da bi se namesto ljubega miru oklenili poštenega prepira v mislih (brez zlomisli), besedah (brez podtikajočih) in dejanjih (delam za dobro in nikoli proti tebi).

Ljubi mir je pot v propad brez razvoja, brez življenja, brez cvetov.

(Ne)recipročna etika


Recipročnost na področju etike je v okviru sedanje paradigme humane etike precej enostavna. Humano se namreč obnašamo do sočloveka, morda še do domačih živali ali domačih ljubljenčkov, ki so v neposredni lasti in oblasti človeka. Torej moralno se obnašamo do bitij, ki nam lahko tovrstno obnašanje vračajo, ali vsaj izražajo nekaj, kar je podobno vračanju. Nerecipročna etika, torej dajati brez upanja, da bi kdaj dobil vrnjeno (niti zahvale, niti nasmeha, niti prijaznega ovijanja okrog nog ...), velja za zelo veliko herojstvo, svetništvo. Z njo se sicer vsi strinjamo in se zavedamo, da je primeren odnos do šibkejših ali celo do življenja popolnoma nezmožnih ljudi nujen. A dejanja so daleč od besed in dobrih namenov in še ta etika je na nek način recipročna, saj nam je vrnjeno v obliki notranjega zadovoljstva.

Pa vendar recipročna etika ni edina etika. Razširitev paradigme v prostoru in času je namreč nujna ne le zaradi objektov etike, torej drugih živih bitij, človeka v prihodnosti in celovitosti sveta v njegovem teku, ampak tudi zaradi človeka tukaj-in-zdaj, predvsem njegove humanosti in dostojanstva. 
Lahko je namreč biti human, če od objekta svoje humanosti vsaj v načelu lahko pričakuješ povratno informacijo, vsaj hvaležnost, na primer. Vendar je humanost nekaj več, je notranja zadeva človeka, ki jo je človek zmožen misliti in udejanjati ne glede na odziv zunanjega sveta
Možno je celo, da je tak ali podoben čut izvorno vgrajen v človeka kot biološko bitje in smo ga s humanizmom tipa tukaj-in-zdaj le nekako zakrili. Pri človeku bolj podobnih živalskih vrstah opažamo, pri drugih bitjih pa je slutiti, da je ta čut povezan z ohranjanjem in razvojem vrste kot take, torej celotne življenjske linije. Gre za tako imenovani vrstni altruizem, kjer se posameznik žrtvuje za namen ohranjanja vrste organizma. Na molekularni ravni pojav popularno imenujemo sebični gen, kar pomeni, da genski zapis in z njim povezani mehanizmi omogočajo, da gen prednostno ohranja samega sebe in pri tem šele sekundarno upošteva nosilca gena, torej osebek.

Nesebična humanost, torej dobrota brez pričakovanja kakršnegakoli zadoščenja, se danes doumeva kot vrlina, ki jo zmorejo izjemno redki, če sploh, in to vedno v odnosu do drugega človeka. Vsekakor pa obstaja, če drugače ne, vsaj v omejenem obdobju ali v idealizirani misli, da je načelno mogoča. Ali to nesebično humanost lahko neposredno primerjamo z altruizmom pri vseh živih bitjih, ostaja zaenkrat odprto vprašanje. 
Vsekakor oba vedenjska vzorca kažeta, da je širša paradigma etike možna in za ohranjanje vrste celo nujna. Torej tudi za ohranjanje človeka kot vrste oziroma človeka kot celote telesnega, duševnega in duhovnega, če se izrazimo z delitvenimi besedami danes prevladujoče kartezianske razplastitve človeka.

3. nov. 2013

Starost je odgovor življenju

Življenje posameznika je celovito od začetka do konca, vsako obdobje pa ima svoj smisel. Pred rojstvom in otroštvu se oblikuje telo, v ranem otroštvu se učlovečimo in odružbimo, v mladosti se učimo in pridobivamo izkušnje, v zrelih letih dajemo rezultate od sebe kot celote drugim in s tem sami rastemo.
Ostane starost, za katero mnogi še v času aktivnega delovanja govorijo, da je to čas počitka - ko pa tja pridejo, imajo preobilico dela.Verjetno gre v obeh primerih za strah - najprej, da se ne bi res zgodilo, da bi nas kdo dal počivat preden smo res utrujeni, v drugem primeru pa strah pred dejansko notranjo osamljenostjo, ki jo preganjamo s hlastanjem po delu.
Starost ima veliko dimenzij, ki so pomembne za starostnike same, za dejavne generacije in za mladino. Vsekakor pa je starost odgovor lastnemu življenju. Mnogo jih je, ki celo življenje gradijo, potem pa na stara leta vse zgrajeno v zagrenjenosti podirajo. Zgradijo si ugled ali spoštovanje ali uspeh, pa ga podrejo, prav, kot bi hoteli to namerno uničiti. Panika in krčevitost. Le čemu? Kot bi človek ne zmogel do smrti zdržati v nekem duhu, ki ga je spoznal za pravega, v katerem je celo življenje delal in proti ciljem v tem duhu hrepenel in delal.

Morda živimo predlogo, ali pa še nismo uspeli vzpostaviti kakovostne vzporednice uspehom dolgega telesnega življenja, ki ga omogoča sedanja civilizacija. Očitno se je tudi za starost treba učiti, oziroma odgovorno pripravljati že v mlajših letih. Starost ni počitek, je preizkus preteklosti in odgovor letom, ki so za nami.
Bodi kar si; od začetka do konca.