V svetu rastlinstva in živalstva poznamo različna razmerja med spoli. Nekatere vrste organizmov, uvrščamo jih med tako imenovane nižje, imajo več spolov, pri tistih, ki jih obravnavamo kot višje, pa se oblikujeta dva: ženski in moški. Nam najbolj poznane rastline imajo svoje sisteme večosebkovne spolnosti na isti bilki, cvetlice večinoma pa kar oba spola v istem cvetu. Pri živalih je na videz bolj jasno. Razmerja med številom moških in ženskih osebkov je pri živalih dokaj različna, pri človeku pa se iz neznanega razloga – verjetno pa gre za naravno- in družbeno-ekološke razloge – razmerje uravnovesilo nekje na polovici. To dejstvo nam samo na sebi govori o svoji preteklosti, vendar človek take očitne govorice pogosto raje spregleda.
Razvoj civilizacije na mnogih od svojih poti sledi naravnemu razvoju, kakršnega pač opažamo. Tako se je družba oblikovala v nekakšno dvopolnost, ali drugače rečeno dvospolnost.
Zahodno civilizacijo v zadnjih stoletjih doumevamo kot precej moško, torej patriarhalno usmerjeno. Ali to drži, oziroma, ali ni to le stvar percepcije ali interpretacije, ni čisto jasno, saj v tako imenovanem ozadju stoji vedno drugi spol. Se pa v družbi pojavlja izrazit trend po izenačevanju. Torej težnja, da bi tudi v družbi, na vseh področjih, uvedli uravnovešenost ženske in moškega. Tako naj bi storili po zgledu iz narave, oziroma dejansko po našem občutku izgleda v naravi – naši občutki pa segajo v tem primeru le do štetja, vsebine pa raje spregledamo.
Kakorkoli, spolne kvote so moda v političnih telesih, nadzornih svetih gospodarskih in javnih ustanov, vodstvenih organih, raziskovalnih inštitucijah ipd. Če odmislimo skrajneže in skrajnežinje, ki bi človeško evolucijo radi/e zapeljale/i v smer, da bi se razvili dve vrsti sapiensa: feminum in masculum, tovrstna razmišljanja niti niso tako napačna. Morda bi morali le nekoliko bolj paziti, da sta fenomenološko gledano človeka v bistvu dva: osebek kot tak in življenjska linija zaporedja osebkov. Osebek kot tak vsekakor še ni družba. Predvsem pa bi morali dajati več poudarka na vsebine in naravne danosti, vendar ne v smislu posameznika, torej invertirano oz. vase usmerjeno, ampak v smislu človekove življenjske linije.
V praksi to pomeni, najprej in najbolj nujno, uvesti spolne kvote v šolstvu, torej uravnoteženost števila učiteljev in učiteljic. Kakor je namreč nekoč popolnoma prevladujoč moški učiteljski poklic v veliki meri povzročil sedanjo samopercepcijo družbe, bo v prihodnje (če ne že danes) ta zanihala v drugo smer.
Nihanje je za naravo naporno, zato teži k iznihanju. Škoda je, da z družbenimi procesi, ki jih sami usmerjamo, delujemo proti družbi sami in tudi proti naravi.