21. okt. 2016

Sporazumevanje z nezemljani

Občasno - ko politika iz tega ali onega razloga miruje - se v dnevnem časopisju pojavijo tudi novice s podrožja astronomije. To področje, čeprav danes za razliko od preteklosti ekonomsko ali duhovno povsem nepotrebno, človeka še vedno vznemirja. Morda je eno redkih, v katero celotna civilizacija vlaga enormne količine denarja, cilji in uspehi pa so hudo vprašljivi. Zakaj bi npr. morali vedeti, ali smo v vesolju sami, če še svoje lastne osamljeniosti večina starejših (?tudi mladih v kibernetskih mrežah?) na tem svetu ne zmore premagovati? Kaj nam pomaga, če vemo, da na Evropi brizga voda, če jo v Evropi ne znamo porazdeliti in primerno deliti s sušnimi predeli sveta? Kaj bomo z znanjem o zvezdah, ki jih zaradi odaljenosti vidimo tudi časovno 14 milijard let nazaj, ko energije svoje zvezde ne znamo niti približno tako izkoristiti, kot to delajo fotosintetske rastline? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tako dragi stroji in tako dolga raziskovanja za nek polet v vesolje, ki se potem izjalovi. In še se lahko vprašamo, zakaj potem tako ali drugače udeleženi davkoplačevalci sveta sploh ne moremo videti dejanskih posnetkov, ampak zgolj simulacije, risanke? So res simulirane igračke za odrasle tako drage, da je njihova cena neprimerljiva z vlaganjem v druge, vsakdanje potrebne težave emljanov?

Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.

In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev.  Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.

Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat  se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.

Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.

Poglejmo.

Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.

Kaj torej?

Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?

Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?

Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?

20. okt. 2016

Hekerji

Kdor se ukvarja z informatiko - torej resno strukturno informatiko, ne brskanjem po podatkih in mešanjem psevdonaključno padajočih dejstev - se je gotovo že srečal s hekanjem ozriroma hekerji. S tem se je pravzaprav srečal že vsak laični uporabnih informacijske infrastrukture, ki si je moral namestiti protivirusni program ali je ugotovil, da neke zadeve ne delujejo po pričakovanjih niti njega kot kupca, niti prodajalce npr. programske opreme. In da se potem "nič" ne da narediti.

Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.

Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.

Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.

Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.

Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.

Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.



18. okt. 2016

Spremembe podnebnih sprememb

Kot je verjetno opazil že prav vsak laik, so zadeve okrog podnebnih sprememb precej nestabilne. Namreč, ugotovitve in napovedi izpred dveh ali celo enega desetletja se nočejo uresničiti za noben tabor. Zagovorniki grozot uničenja sveta zaradi podnebnih sprememb so ostali praznih rok: svet in podnebje z njim namreč še kar stoji in katastrofa bi bila lahko samo hipna (takih pa v Zemeljski zgodovini doslej ni bilo). Tudi zagovorniki t.i. zelenih laži, ki trdijo, da so okoljske kampanije zgolj nategovanje davkoplačevalcev, ne morejo biti zadovoljni. Namreč, tudi na boljše pri podnebju ne gre.

Pojavlja se vprašanje, kej sploh dokazujejo okoljske znanosti, oziroma, kaj so doslej dokazale. Zdi se namreč, da je bilo v ozadju vseeno nekoliko premalo podatkov, oziroma so bili vzeti napačni. Človek se ne more znebiti občutka, da obe kampaniji podnebnikov - tako zagovorniki kot kritiki - namesto klimatskih podatkov analizirajo vremenske. Torej, namesto, da bi se osredotočili na kompleksnost klime kot take, z veliko vnemo mečejo v velike računalniške simulatorje dnevno dogajanje. Interpolacije in ekstrapolacije so seveda stvar modulov in operatorjev, ki jih pri tej analizi uporabijo, in si jih pravzaprav znanstveniki tudi sami omislijo. Alhko bi se vprašali, če cilj res posvečuje sredstva.

Problem, ki je povsem zamolčan je, da je podnebna znanost doslej prevladujoče delovala sama zase in v okviru svojih paradigm. Vsi danes npr. govorimo o vplivu podnebja na rastline, živali in človeka, na erozijo, na morja ... Seveda vplivi so. A tu obstaja še nekaj, namreč, prav ti isti elementi ključno vplivajo na podnebje. Predvsem npr. vegetacija in ekosistemi morja. Kako to, da se parametrom teh dejavnikov posveča tako strahotno malo pozornosti? Kako to, da so ti naravni - predvsem živi - deli narave s svojim delovanjem tako zapostavljeni in ignorirani? Zakaj so le "žrtve"? Kaj pomeni, da v tako zapletenem sistemu, kot je Zemljina ekosfera tako zlahka odmislimo dele, ki so pravzaprav evolucijski razlog za atmosfero in s tem tudi za podnebje? Kako to, da smo tako neumni, in se iz lastnih trditev in ugotovitev o razvoju na Zemlji ne naučimi prav nič, in razvojne procese v sedanjosti takorekoč kar prekličemo? Kot bi bil razvoj Zemlje neka starodavna evolucija, ki se je pač zgodila, danes pa se več ne dogaja.

Problem je še bolj globok. Namreč, pri podnebju se zdi, da ne gre za spremembe, niti ne za spreminjanje sprememb, ampak za hitrost oziroma spreminjanje hitrosti sprememb, če ne celo za nihanje med pospeški in pojemki sprememb.

Nadaljevanje znanosti na področju podnebja bi torej morali usmeriti najprej horizontalno v obravnavo "pozitivnih" in "negativnih" vzrokov, kar pomeni bistveno večjo in predvsem bolj medseboj-komunikativno interdisciplinarnostjo, še bolj vertikalno v razmišljanje, da spremembe niso neka makro vzporednica dnevnim spremembam lokalnega vremena, ampak mnogo bolj kompleksni procesi procesov s svojimi večpotenčnimi spremembami vseh njihovih danosti in lastnosti.

17. okt. 2016

Je človek v naravi tujek?

Nekatere struje naravovarstva zagovarjajo stališča, da je človek izključni in popolni krivec za sedanje stanje planeta. Iz tega sledi dokaj enostavna rešitev, odstranimo človeka, pa bo Zemlja spet zaživela v svoji polnosti. Ker je iztebiti človeka nemogoče, se kot kulisa takemu razmišljanju bolj pojavljajo omiljene oblike, ki govorijo o potrebi po zmanjševanju obremenitve planeta z ljudmi, po domače, uravnava populacijske dinamike človeške vrste. Če ne gre za odkrite kampanije, pa se takšno razmišljanje skriva pod marsikatero akcijo okoljevarstvenih "prizadevanj".

Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)

Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?

Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?

In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.

In še bi bilo.

Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.

Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.

Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.

Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?

11. okt. 2016

Kaj in zakaj

Mnogi poznate poslovni svet. Tam so ključna vprašanja kaj, kdo, kdaj in za koliko (denarja). Gre za vsebino, odgovornost, roke in stroške ali prihodke. Skupina vprašanj se lahko obrne v kakovostno poslovanje, ki je kakovostno zato, ker tako deluje navznoter in navzven. Torej, do udeležencev je proces pošten in pravičen, do kupcev ali prejemnikov pa prav takšen. Vmes je nekaj dobička, ki v bistvu ni dobiček, ampak priložnost za vložek nazaj v vsebino.

Dobro zastavljena kapitalistična gospodarstva delujejo tako, da skušajo podjetnike "prisiliti", da čim več vlagajo v vsebino, in to med procesom samega dela in pri razporejanju t.i. viškov oz. dobička.

Kakovost poslovanja se niža, če se navznoter podirajo poslovni odnosi. Torej, da jih nekdo razdira, oziroma napačno odgovarja na vprašanje "kdo". Gre lahko za napačno kadrovsko politiko, za siljenje v neizvedljivo, za nagajanje nadrejenim iz principa, celo za otročje prepire prav-neprav, če ne celo za načrtno uničevanje, motiviranos povsem drugimi cilji, kot je sama vsebina.
Kakovost poslovanja se niža tudi, če upade kakovost zunanjih odnosov. Seveda je glavni vzrok za to le znižanje kakovosti storitve ali izdelka. Hitro se pokaže! Poštene stranke se začnejo čudno obnašati, poslovnež pa potem išče različne druge prijeme, kako vseeno obdržati izmenjavo. Neredko dobi sekundarne stranke, ki so pripravljene vsebino uporabljati z nižjo kakovostjo, neredko pa gre zgolj za rešitev s preprodajo.

Poslovni svet, neredko tudi upravni, dokaj redko razmišlja o vprašanju zakaj. Zakaj je vzročna vprašalnica, ki je bliže besedi čemu? (pa ni povsem enaka!) in oddaljena od vprašalnice za kaj?. Rekli bi celo, da je razložna beseda, torej se sprašuje po razlogu.

Zakaj nekaj delam, zakaj sem nekje, zakaj storim to ali ono, tistega pa ne. Zakaj se nekaj zgodi, zakaj se meni zgodi. Zakaj gre in zakaj ne. ...

Vsak prizvodni ali intelektualni ali družbeni, ali katerikoli proces, ja, tudi osebni, občasno zaide v težave. Ne govorim za sprotne težave, ki so rešljive, npr. ko kdo od sodelujočih odpade, pa zadevo rešimo tako, da ga nadomesti kdo drug, ali pa, ko je dotedanje koliko treba pretresti in določiti nov toliko; in kakovost ne upade. Tudi nekateri problematični roki so rešljivi. Ne, zdaj govorim o razmerah, ko vsaj na enega (in zadostuje en sam) od zgoraj postavljene četverice vprašanj ni mogoče več odgovoriti: ko kaj nima alternative, in ko čas uide, predvsem pa se vsebina oddaljuje od svojega bistva.

Takrat neredko pride do navidez preproste rešitve: opustiti vse skupaj.

A glej, dejansko so redke zadeve, ki jih je mogoče kar tako opustiti. V življenju sploh, A tudi v poslovnem svetu, sploh pa v tistem poslovnem svetu, ki smo ga prej nakazali v smislu kakovostnega poslovanja.

Dejanske rešitve v takih primerih so lahko le, da si - ne takrat, ko težave nastopijo - ampak danes, prav danes, in neprestano odgovarjamo na vprašanje zakaj?.

10. okt. 2016

Včerajšnje težave (in reševanje)

Zdi se, da se človekov način pristopanja k reševanju težav spreminja. No, gotovo se. Pri posamezniku, ko zori, pri človeštvu, ko se - kot rečemo - razvija. Ob tem večinoma mislimo, da ko si starejši, imaš več izkušenj, boljšo intuicijo, več znanja in razgledanosti.

Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.

Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.

Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.

Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.

Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.

Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.

4. okt. 2016

Etična zabloda

Etika je, saj vemo, nekaj, kar vsi poznamo, a v bistvu nič ne vemo o njej. Poklicni humanisti pravijo, da je to veda, ki s teoretičnega vidika obravnava moralo. A ta razlaga nam seveda prav nič ne pomaga, saj ne vemo, kaj je to morala. No, vemo že, da je nekaj povezano s tem, kaj se spodobi in kaj ne, ampak spet pa ne vemo, kaj pomeni spodobnost. Spodobnost je pravzaprav stvar navade. Nekaterim se zdi povsem spodobno pljuvanje po tleh, drugi to zavračajo; nekaterim so ljudje v kopalkah ob kulturnem spomeniku nespodobni, dotičnim najbrž ne. Niso redki, ki jim je raznorarno slačenje v javnosti nspodobno, a se najdejo tudi družbe, ki že od nekdaj živijo nagi. Ja, so pa tudi take, ki nagi postanejo naknadno. Torej gre za navade. Navade - sedanje in pretekle - seveda obravnava etnologija, ali če povemo obratno, predmet etnologije je etnika. In smo (skoraj) okrog. Etika je v bistvu etnika.

Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.

A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.

Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.

Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh  delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.


3. okt. 2016

Hkratnost

Imamo politike, ki so hkrati uspešni in hkrati povsem neuspešni.
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.

Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.

Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.

Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.

Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?

2. okt. 2016

Inspiracija na vdih

Najmočnejši razlog šibke ustvarjalne moči, ki jo je vse bolj opaziti v povprečni evropski družbi, je pomanjkanje inspiracije, po slovensko navdiha.

Razlog za nizko stopnjo navdiha je gotovo pretirano ukvarjanje z vsakodnevnim hitenjem samega sebe in primerjalnim opazovanjem hitenja soljudi, pri čemer pravzaprav pozabimo nase in na druge - le misel na hitenje ostane.

Hitenje je pravzaprav hlepenje po nečem, kar je verjetno nedosegljivo. In hlepenje ni nič drugega kot težava z dihanjem. Prej in potem.

Vdihni torej, navdihni si in navdihni se.

Danes bo deževen dan. Pojdi v naravo. Lahko tudi v svojo. Tam je polno navdihov.