Etika je, saj vemo, nekaj, kar vsi poznamo, a v bistvu nič ne vemo o njej. Poklicni humanisti pravijo, da je to veda, ki s teoretičnega vidika obravnava moralo. A ta razlaga nam seveda prav nič ne pomaga, saj ne vemo, kaj je to morala. No, vemo že, da je nekaj povezano s tem, kaj se spodobi in kaj ne, ampak spet pa ne vemo, kaj pomeni spodobnost. Spodobnost je pravzaprav stvar navade. Nekaterim se zdi povsem spodobno pljuvanje po tleh, drugi to zavračajo; nekaterim so ljudje v kopalkah ob kulturnem spomeniku nespodobni, dotičnim najbrž ne. Niso redki, ki jim je raznorarno slačenje v javnosti nspodobno, a se najdejo tudi družbe, ki že od nekdaj živijo nagi. Ja, so pa tudi take, ki nagi postanejo naknadno. Torej gre za navade. Navade - sedanje in pretekle - seveda obravnava etnologija, ali če povemo obratno, predmet etnologije je etnika. In smo (skoraj) okrog. Etika je v bistvu etnika.
Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.
A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.
Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.
Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.