30. nov. 2014

Molk znanosti

Znanstvenik, ki o neki vsebini ne ve nič, bi moral vabilo k predavanju o tisti vsebini odkloniti. Nobeno opravičilo ne obstaja, najmanj tisto, da je vsaj nekaj treba povedati, še manj ono, da je to najboljše od vsega kar imamo, in še daleč najmanj, pa žal v nekaterih deželah zelo prisotno, da človek potrebuje reference.
Govoriti, in slušateljem nič povedati, je za tisto znanost smrt.

29. nov. 2014

Dobrotniki

Človek se gre dobrotnika pogosto takrat, ko pričakuje povratno reakcijo, morda uslugo, darilo ob obratni situaciji, ali vsaj hvaležnost, oziroma notranji občutek, da smo nekaj dobrega storili. Skratka, dobrota se mora videti, nekje odraziti z dobortnikom vred.

Danes se tak pogled na dobroto prav trendovsko odraža v družbi. Celo krščanskega svetega Mikavža, ki, kar je jasno, z življenjskim zgledom svojih dejanj predstavlja materialno in duhovno dobroto, smo v globino materializirali. Nevzdržno je, da otrokom, pa tudi odraslim kvarimo duh dobrote s tem, da na njeno mesto postavljamo našemljeno osebo, bolj ali manj spretnega vaškega gledališkega igralca ali kogarkoli, ki je pripravljen zabavati otroke. Žalost je namreč ta, da ko tista oseba odide, otrok v trenutnu izgubi vsako možnost notranje refleksije, razen morda na kratkotrajno čustveno doživetje samega dogodka, ki pa je itak eden od mnogih, zgubljen v dogodkih veselega decembra. Tako tudi ni prostora za hvaležnost, še manj pa za razvoj notranjega čuta solidarnosti in razveseljevanja drugih.

Bistvo dobrote je najbrž v izginjanju, vendar ne v odhajanju. Dobrotnikov ni že od začetka naprej, sploh ne pridejo. Sami tako hočejo, da jih ni, da pride samo njihova dobrota, in da ostane samo njihova dobrota.

28. nov. 2014

Človek v vrtincu komunikacijskih orodij

Informacijska doba s seboj prinaša mnoge izzive, ki človeka najprej presenetijo, morda za kratek čas razveselijo, vsekakor pa človeštvo potem potrebuje nekaj časa, da se prilagodi in razmere uravnoteži.
Danes sicer govorimo, da napredek še nikoli ni bil tako hiter, in da nas tehnologija zasužnjuje, da je informacij preveč in komunikacije da so preveč burne. Dvomim. Verjetno se je podobno kot ob začetku široke uporabe osebnih računalnikov ali prenosnih komunikacijskih naprav dogajalo ob začetku množičnega tiskanja knjig. Ali še prej, ob začetku udomačevanja živali, ali splošne uporabe ognja. Vedno so se našli neki svečeniki, ki so svarili, da novosti ne prinašajo nič novega, da človeka kvarijo, uničujejo ...

Ob tem seveda niti za trenutek ne pomislim, da se je razvoj že ustavil, da je človeštvo doseglo svoj vrhunec. Čudno bi bilo, da bi prav z našimi generacijami, ki najbolj prisegamo na Darwinov razvojni nauk in njegove družbene in tehnološke izpeljanke, ves razvoj zastal. Prepričan sem, da se bo v prihodnje pojavilo še marsikaj, kar bo kvarilo tudi vse nas in naše tehnološko že pokvarjene otroke.

Različne tehnologije komuniciranja se danes zdijo veliko olajšanje in po vsebini in količini daleč presegajo nekdanje poštne sle, dimne signale in ovojnice z lepimi znamkami, v katerih se je skrivala uglajena beseda in ponosi lepopis. Nostalgija že, ampak pustimo zdaj to.

Zdi se, da nas različne tehnologije komuniciranja danes predvsem razkrivajo bolj kot nekdaj. Ne le vsebina, ki je je lahko bistveno več, in je lahko precej bolj bogata. Tudi ne gre za htr napsn sms, ki se bistveno razlikuje od jasnega poslovnega nagovora v elektronski pošti. Zdi se, da nas najbolj razkriva, katero orodje sploh uporabimo za katero komunikacijo.

Bomo konferenco sklicevali tako, da vsakega potencialnega udeleženca pokličemo po telefonu? Mar ne bomo rajeobjavili plakatov in vabil v sredstvih družbenega obveščanja? Bomo nujen sestanek z nekim posameznikom usklajevali po elektronski ali celo navadni pošti? Se bomo človeku, ki smo ga užalili, opravičili s kratkim sporočilom s pametnega telefona? Nas iskreno razveseli božično voščilo poslano vsem naslovnikom, ki jih nekdo hrani v svojem prenosnem telefonu? Ali ne začutimo ignorance, če bi nam moral nekdo nekaj človeškega povedati, pa za to uporabi nedolžno, hladno in čisto elektronsko sporočilo? Mar ni pregrešno, da nekdo na twitu objavi misel, ki je namenjena zgolj in samo neki osebi, s katero je morda v tistem trenutku v sporu?

Kaj z vsem tem komuniciramo? Ali res vsebino? Mar ne bolj tisto med vrsticami, tisto, kar ni, pa oboji - pošiljatelji in prejemniki - vemo, da je.

Nekdaj so vsebine izmenjevali s komunikacijo. Danes vsebine izmenjujemo z načini komunikacije. Pri obojem se razkrivamo.


27. nov. 2014

Kdo me nagovarja?

December je čas nakupov. Pridejo slavni obdarovalci, vsak s svojo tradicijo, ali taktiko, kakor pač gledamo. Pride čas zaključevanja finančnega leta, čiščenja blagajn in denarnic, skrb za uvrstitev v ugodnejši davčni razred. Otroci so nemirni; kaj bi učenje! Čakanje, kaj bomo dobili, oziroma kaj bom več dobil kot sošolec ali sošolka. Tisto več je pomembno. Podjetniki prav tako, vsem se mudi, zunaj in po izložbah se blešči. Mora biti bolj bleščeče in bolj uspešno, več poslovne spretnosti. In doma, za družino, to so vendar družinski prazniki, spodobi se lepše in bogatejše kot lani ali kot pri sosedu.

Kdo ali kaj nas pravzaprav nagovarja?

25. nov. 2014

Besede, dejanja in misli med » in «


Če kdo pravi »o tem mislim samo dobro«, beži stran. Misli namreč niso ulovljive tako, da bi jih lahko določili, ali so dobre ali slabe, sploh pa tega ne moremo reči o svojih mislih, ki jih sami mislimo, in v času, ko o svojih mislih mislimo.


Če ti kdo pravi, da ti »popolnoma zaupa«, se mu na daleč izogibaj. Človek namreč ni narejen tako, da bi lahko kaj takšnega trdil v prostoru in času, in bi torej bil sposoben take besede tudi neprestano uresničevati, če sploh kdaj.

Če kdo pravi »delam s polno odgovornostjo«, takoj opusti sodelovanje v takšnem delu. S polno odgovornostjo se namreč delati ne da, če to govoriš. Samo molk in delo samo sta lahko odgovorna, besede niso potrebne.

Večkrat sem že slišal pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. A se zdi, da ni tako, Zdi se, da so dobri nameni vedno »dobri nameni«, in da pravzaprav pekla potemtakem ni tam nekje, ampak si pekel sami delamo kar tukaj in zdaj, namreč vmes med "»" in "«".

22. nov. 2014

Digitalno družboslovje in vsebinska informatika

Kaj natančno je digitalna humanistika ali digitalno družboslovje, nam morda niti ni jasno, mnogi namreč to besedno zvez uporabljajo za pojav, ko imamo besedila, slike ali zvoke shranjene na računalniškem pomnilniškem mediju.

Na Slovenskem se na mnogih področjih kulturne dediščine uveljavlja informacijska tehnologija in konkretna uporaba večjih podatkovnih zbirk. Najbolj široko se verjetno uporablja bibliografski in knjižnični sistem COBISS, v zadnjih letih se Narodna in univerzitetna knjižnica močno širi v digitalno smer preko portala in sistema dLib, podobno se razvija na Sistory in še nekaterih drugih ožje tematsko usmerjenih spletnih servisih. Nepremično kulturno dediščino Ministrstvo za kulturo pokriva v okviru INDOK centra, kjer v povezavi GIS dediščine in Europeane lahko pregledujemo prostorsko razporeditev in nekaj vsebine posameznih objektov, ki so v evidenci kulturne dediščine. Na bolj teoretično področje obdelave podatkov s področja kulturne dediščine morda lahko uvrstimo povezavo Inštituta Jožef Stefan, ZRC SAZU in Filozofske fakultete, v okviru katere nastajajo besedni korpusi slovenščine, analitika besedišča, tudi glasbene dediščine, SSKJ in še kaj. V Arhivu RS in drugih arhivih morda v to rubriko sodijo iskalniki ARS in SIRANET in nekatera pisna in slikovna gradiva, ki so že konkretno dostopna uporabnikom, vključno s skenogrami matičnih knjig.

Značilnost večine naštetih informacijskih sistemov naj bi bila služiti uporabniku, a v bistvu gre običajno za sistem servisa ena na ena: torej iščem nek podatek in ga tudi dobim. Iskanje je lahko neposredno, torej po vsej bazi iščemo neko besedo ali besedno zvez, lahko pa hierarhična, torej se po stopnjah približujemo iskanemu vprašanju. Šibko vsebinsko mreženje, nobenih povezav po logičnih ključih, nobene analitike - vse to zgolj tisto, kar omogoča algoritem, ki je že v osnovi vgrajen v neke splošne iskalnike, torej preprosti iskalnik po nizui nekih črk.

Hud problem, tako se zdi, pri tem predstavlja prehod iz papirne oblike vodenja podatkovnih zbirk na digitalnega. Mnoge sicer danes digitalne podatkovne zbirke namreč niso veliko več kot veren posnetek papirne. V primerih dragocenih arhivskih listin je skenogram brez dodane vrednosti sicer smiselna in edino primerna rešitev, v večini primerov pa posnemanje nekdanjega papirnega sistema kaže le na močan princip vztrajnosti, ki v bistvu prezira ali se najboljšem primeru izogiba mnogim možnostim današnje informacijske tehnologije. Danes je na primer nedopustno, da kazalo vsebine v knjigi, ki jo kupimo kot digitalno knjigo, ni oblikovano kot seznam živih kazalk, ki nas z dotikom premaknejo na stran, ki je v kazalu klasično navedena. Podobno je z opombami ali navedbami referenc v znanstvenih člankih. Morda v eno smer še gre, nazaj na mesto iskanja pa redko.



Želja biti informatiziran očitno obstaja, saj nastajajo nove podatkovne zbirke, predvsem na spletu lahko zasledujemo stalno vznikanje različnih projektnih pristopov. Žal ob poglobljenem pregledu v mnogih primerih zadnjih let lahko opazimo novo težavo: morebitna dodana vrednost se pojavlja le na področju oblikovanja, vsebine in povezanosti teh vsebin pa so prepogosto iste, ali še manj intuitivne. Podvajanje na primer opažamo pri knjižnih portalih, nepremični kulturni dediščini, naravovarstvenih atlasih, celo dvojni prepis zapiskov slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki so orali ledino varstva kulturne dediščine, se na spletu pojavlja v dveh različicah. Podvajanje v organizacijskem smislu, ki je za uporabnike vsekakor moteče, za državo pa drago, je primer dveh iskalnikov po arhivskih fondih v Sloveniji. Brez dvoma bi se našli še primeri celo več hkratnih kopij, saj iste podatke, celo kar iste stavke z napakami vred iz skladovnic znanja kulturnega varstva pogosto uporabljajo pri spletnih turističnih predstavitvah na lokalni ali projektni ravni.

Pravzaprav je žalostno, da denarja raje ne uporabimo za napredek, oziroma, da nam napredek s področja oblikovanja ali tehnične informatike pomeni več kot napredek na področju vsebine in vsebinske informatike. Ali še več: zdi se, da ustvarjalci oziroma skrbniki gradiv več pozornosti posvečajo sebi in svoji uspešnosti v okviru samoustvarjene paradigme, namesto da bi se posvetili cilju, torej uporabniku.

To je nekako tako, kot bi imeli dve vzporedni avtocesti, pa malo prometa, pa še slabo bi bili označeni. Saj človek nekako pride na cilj, ampak stalno te nekaj skrbi, če si se odločil za pravo cesto, če ni morda na oni drugi nekaj rahlo drugega. Humanizem in družboslovje sta zelo živi zadevi. Digitalizacija še bolj. Prav lahko se vam zgodi, da boste nekaj iskali, a našli nekaj povsem drugega.

21. nov. 2014

Novice in rumeno

Če boste kdaj slučajno zašli na spletne strani kakšne od svetovno velikih medijskih hiš, in potem primerjali novice, ki so objavljene pri nas (ali v okviru kakšne druge manjše države), boste nedvomno ugotovili, da medijski svet ni eden, ampak jih je skoraj neskončno mnogo. Drugače rečeno, mediji ne pišejo o svetu, ampak se predvsem trudijo biti mediji, torej posredniki med nečem in nekom. Ti nekdo smo seveda odjemalci, bralci, gledalci, naročniki, plačniki. To nekaj je lahko karkoli, samo da se proda.

Skupne novice so redke. Morda kakšna huda katastrofa, verjetno kakšna naftno-vojna ali finančno-farmacevtska malverzacija ustrahovanja, tu-in-tam, vendar redko vodja kakšne svetovne velesile, spotoma še kakšen kometek in skok človeka v neznano, vse redkeje tudi šport, če ni začinjen z osebnimi zgodbami..

Vsekakor pa so si enotne, in v vseh medijih ne glede na lokalni obseg svojega dometa, prevladujejo
estrada, zabava, "zanimivosti", skratka takorekočneumnosti, ki človeka odvračajo od dobrega, predvsem pa od zdravega-samega-sebe. Sedanjo civilizacijo očitno povezuje in drži skupaj le še rumeno.

20. nov. 2014

Je atraktivna biologija koristna?

Večino otrok, vsaj dokler jih ne premami sodobna tehnologija, se navdušuje nad naravo, zanimivostmi živalstva, ker gre za gibanje, tudi kakšnih izstopajočih in sicer mirnostoječih rastlin ali gliv. Otrok spoznava in občuduje preproste stvari, kapljico vode, ki zaradi gravitacije polzi po okenski šipi, zahajanje sonca za obzorje, ali neumnosti, ki jih opice počnejo za varno mrežo v živalskem vrtu.

Potem v času šolanja pogosto, vsaj tisti, za katere starši nekoliko nadpovprečno skrbijo, gledajo čudovite ameriške, britanske in še druge, celo slovenske oddaje o naravnih pojavih, o posebnostih, predvsem seveda o atrakcijah. Atrakcije se sicer hitro rade sprevržejo v akcije, ali še pogosteje v atrakcije za vmesne reklamirane izdelke, ki nimajo nič z vsebino, a vseeno - nekaj se otrok le nauči, nekaj le spozna. Nekdaj so bile takšne oddaje atraktivne tudi zaradi tehnologije, ki so jo uporabljali znanstveniki: od obsežnih laboratorijev, zapletenih terenskih merilcev, do helikopterjev, ladij in podmornic za opazovanje in raziskovanje opic, delfinov, morda pajkov, termitov, ali hitrosti rasti bršljana. Danes so morda bolj zanimive zaradi tehnik in možnosti snemanja.

Priznati je treba, da si je marsikateri navdušenec za naravo želel prav zaradi teh čudes stopiti na poklicno pot biologa. Torej udejanjiti sanje, ki so jih nekateri lahko udejanjali na polpustolovskih raziskovanjih v deževnem pragozdu, arktičnem ledenem pokrovi ali v globinah oceanov.

Resničnost biološkega poklica se seveda pokaže precej drugačna. Najprej slovenska realnost, ki si jo z morda šibkim povezovanjem v svet še dodatno omejujemo: celo do sicer svetovno vrhunsko uspešnih inštitutov v neposredni bližini državne meje smo nekako sramežljivi. Pa v večini sveta ni bistveno drugače. Ponovno naseljevanje šimpanzov po srednji Afriki je dano le posameznikom in posameznicam s stabilnim finančnim zaledjem, iskanje ptic po krošnjah amazonskih gozdov prav tako, kitajski kras je rezerviran za redke izbrance in za kratek čas.


Je torej atraktivna biologija sploh potrebna? Ima kakšen bolj pomemben smisel kot zabavati otroke po televiziji? Moramo si priznati, da nas atraktivna biologija navdušuje, otroke in odrasle.

Atraktivna biologija je pravzaprav biologija človeka. Ob njej ne gre toliko za naravo, ampak bolj za primerjavo neke živalske vrste s človekom, njegovo pojavnostjo in dejavnostjo v lastni ekološki niši. Z anmi samimi. Kolonije mravelj ali čebel raziskujemo zaradi primerjanja s čredništvom lastne vrste. Delfini se nam dokaj približajo pri nekaterih vidikih inteligence, opičnjaki so sploh naši bližnji sorodniki. Morda je to vez do narave, klic po izvornosti, po prvinskosti, morda je iskanje partnerskih vrst, s katerimi bi se ujeli nazaj v življenjski ritem ostale narave, katerega smo - tako pravzaprav sami trdimo - izgubili. Všeč nam je, če pri šimpanzih odkrijejo, da znajo poiskati in skrbeti za zdravilne rastline, s katerimi ozdravljajo celo hujše bolezni, podobne človeškim. Občudujemo inteligenco in spretnost glavonožcev, ki nas presenetijo s svojim povsem človeku podobnim pogledom: kaj neki se skriva za to prodornostjo, se vpraša vsak ob bližnjme srečanju s hobotnico ali sipo. Z zanimanjem se ozremo na firbčnost kačjega pastirja ob bližnjem močvirju. To so kopije nas samih, morda ne ravno biološko-fiziološke, ampak vtis je presenetljiv.

In še in še je tega - če smo se le pripravljeni in zmožni ustaviti. Premalo znamo, da bi lahko trdili, preveč smo morda vkleščeni v paradigmo človeške vrste. Atraktivna biologija je v bistvu pot k pravi biologiji, vedi o življenju.

19. nov. 2014

Semantika prav in pravo

V trenutnem slovenskem javnem prostoru se zdi, da miselno - morda celo v duhu demokracije - mešamo dva ključno različna pojma: pravo in prav. Povsod. Na področju znanosti, umetnosti, vzgoje in izobraževanja, gospodarstva, tudi kriminala in zvijač, o katerih neprestano poslušamo in beremo ... Morda se je celo zgodilo, da je verjetno neuko ali pa zavedeno ljudstvo to zamešalo v predvolilnem obdobu in se namesto za prav odločilo za pravo. Pravo v demokraciji namreč nima vedno prav, oziroma se lahko spreminja na podlagi pravnih procedur in po določenih odločitvah.
Razlika je očitna tudi pri vprašanju. Za prav se vedno vprašamo kako, za pravo vedno vprašamo kaj. Kaj (ali kajstvo, kot približno rečejo filozofi) je nekaj določenega, čeprav v bistvu ni nujno, ali vemo, kaj je ali kaj ni, oziroma da nekaj je ali nekaj ni. Na drugi strani je prav notranja dinamika vprašanja kako, ki grize, ki išče, ki se giblje in deluje.
Nevaren je posluh ušesa, ki premaga notranji posluh za dejanskost.
Nevarna je vera, da ima pravo prav
in morda prav to ni pravo izhodišče za narodovo prihodnost.


------
SSKJ: semántika  -e ž (á) lingv. nauk o pomenu besed, pomenoslovje: sintaksa in semantika // knjiž. pomen, pomenskost: semantika pesmi, stavka

17. nov. 2014

Znanost Novega sveta

Znanost, po vseh sedanjih merilih daleč najbolj napredna, namreč, Ameriška, me vedno bolj preseneča. Vzemite kaj naravoslovnega ali družbene vede. Berite področja tehnologije ali humanizma. Poglejte si filozofijo ali ezoteriko.
Poglejte najprej reference oziroma seznam virov, pogosto so obširni. Skušajte najti več kot 1% besedil v francoskem jeziku, torej Francozov, ki so krojili napredek v 19. stoletju in še danes ostajajo nekakšna nema velesila. Morda skušajte najti vsaj toliko prevodov francoskih piscev. Ali Nemcev, evropskega ekonomskega motorja. Poglejte, koliko viro so uporabili iz ruščine, največjega slovanskega jezika, donedavna - in verjetno še danes - svetovne velesile s področja humanistike, naravoslovja in tehnologije. Najdite reference marljivih Japoncev, danes vodilnih na področju tehnologije, z izjemno bogato tradicijo in duhovnostjo. Naj ne rečem še kaj o Indonezijcih ali bognedaj milijardnih Indijcih ali Kitajcih.
Ne bodimo smešni. Vsa znanost ni v angleščini.

http://idejalist.blogspot.com/2014/07/rusi-niso-bili-na-luni.html

15. nov. 2014

Odločanje in svobodna volja

Za človeka pravijo, da se od drugih vrst živih bitij razlikuje tudi v tem, da ima svobodno voljo. To pomeni, da naj bi pri drugih znanih bitjih bili vsi življenjski procesi nekako predprogramirani s biokemijskimi in podobnimi mehanizmi, ki samodejno potekajo v telesu, in v okviru katerih se neka žival ne more odzivati drugače kot refleksno, oziroma kot smo rekli, nagonsko.
Svobodna volja naj bi pri človeku pomenila predvsem, da se lahko zavestno odloča za eno ali drugo pot, pač glede na okoliščine, ki jih trenutno zaznava, glede na izkušnje iz preteklosti in glede na pričakovane posledice.
S pojavom odločanja kot takega pa se pojavni v praksi človekovega življenja zanimiva težava.

Namreč, zdi se, da sta človeka dveh vrst. Nekateri se odločajo sami, drugi se nikoli ne odločajo, ampak vse odločitve prepuščajo drugim. Tisti, ki se odločajo sami, se seveda izpostavljajo tudi večji možnosti napak, oni, ki se ne odločajo, so na videz  vedno na pravi poti.

Prvi v bistvu delajo vedno tisto, za kar tudi odgovarjajo, kar pomeni, da se na nek način pogovarjajo, komunicirajo z vsebino, za katero se odločajo. Kljub težavam, celo lahko velikim težavam, ki jih običajno prinašajo morebitne napačne odločitve, večina ostaja zadovoljnih in v življenju pravzaprav srečnih.

Druga skupina, skupina poslušnih je pogosto nesrečna. Najprej v času, ko jim kdo diktira, kaj na delajo. Takrat se v njih prebudi nekakšen uporniški nagon, in čeprav morda nekaj storijo po navodili ali ukazu, predvsem pa po odločitvi drugih, tega ne naredijo iz sebe. Globinska uspešnost takšnega dela je lahko le slučajna. Poleg tega so nesrečni tudi v času, ko jim nihče nič ne ukazuje, ko se nihče ne odloča zanje, na katero pot naj stopijo ali za katero delo ali stvar ali karkoli naj se odločijo, ko so torej prepuščani samim sebi in svojemu neskončno dolgočasnemu čakanju.

V obeh primerih dejansko gre za svobodno voljo, vendar v prvem primeru za svobodo stalne svobodne volje, v drugem pa kot-da za enkratno izkoriščeno svobodno voljo, s katero si prav to svobodno voljo vzamemo. Morda je stalnost človekove svobodne volje celo bližje tistim pojavom, ki jih opažamo v živalskem svetu, in jim pravimo nagoni.


14. nov. 2014

Kdo ali kaj je nekoč morda pristalo na Zemlji ---



... in kaj to lahko pomeni za svet.

Razmišljujoči človek si o svoji preteklosti zastavlja predvsem vprašanja o treh ključnih prelomnicah razvoja sedanjega sveta: kako je nastalo vesolje, kako se je spočelo prvo življenje, in kako in kdaj je ena od vrst, človek – on sam – ugotovila, da se zaveda samega sebe. Vprašanja se očitno pojavljajo pri vseh civilizacijah. Enostavne odgovore sledimo že v pravljicah in drugih umetniških stvaritvah prvotnih ljudstev. Kasneje so si jih kot svojo odgovornost privzeli verski voditelji in filozofi. Zadnjih nekaj stoletij se vsaj v zahodni družbi z njimi največ ukvarja znanost.

Osnovna vprašanja porajajo množico podvprašanj. Je svet nastal s posredovanjem nadnaravnih sil ali samoniklo? Je življenje kot pojav nastalo nenadoma ali postopno? Na več mestih ali samo na enem? Ali obstajajo druge, radikalno drugačne oblike življenja, ki jih nismo zmožni zaznati? Je bilo morda življenje zasejano iz vesolja? Smo dvojniki nekih bitij nekje nedosegljivo daleč, ali smo se razvili povsem lokalno, zemeljsko? So bile zasejane le ključne molekule, zemlja pa je s svojimi okoliščinami omogočila preskok organskih snovi v živo snov?

Če se je nastanku življenja v zgodovini človeštva analitsko spraševala teoretična filozofija, si danes taka in podobna vprašanja zastavlja predvsem biologija. Za znanost zahodne civilizacije so se prve bolj oprijemljive razlage prvič pojavile v stari Grčiji: življenje naj bi  nastalo iz štirih osnovnih prvin zemlje, vode, zraka in ognja. Dolga stoletja so le redki podvomili vanje. Šele v 19. stoletju, predvsem ob znamenitem poskusu Louisa Pasteurja (1822 – 1895), je bilo vse bolj jasno, da življenje lahko nastane samo iz življenja. S tem pa nikakor ni bilo rešeno vprašanje, kje in na kakšen način je nastalo prvo življenje. Hipotez na tem področju je več, morda je najbolj znana teorija ruskega biokemika Oparina (1892 - 1964). Tako ta, kot večina drugih predpostavlja, da je zemeljsko življenje izvorno nastalo prav na zemlji sami, in sicer pod določenimi pogoji v neki zmesi različnih biotvornih molekul, tako imenovani prajuhi, in pod vplivom različnih sevanj in drugih dogodkov takratnega ozračja. Sto let po Pasteurju sta Miller in Urey v simulirani prajuhi in s pomočjo razelektritev uspešno prikazala nastanek zapletenejših organskih molekul iz bolj preprostih. Ta poskus sicer nastanka življenja na Zemlji ne dokazuje, vseeno pa velja za doslej najboljšo možno razlago ene od nujnih začetnih stopenj.

Vzporedno poskusi, ki so kot predpostavko vzeli dejstvo, da je življenje nastalo na Zemlji, so nekateri raziskovalci odgovor o začetku živega iskali zunaj orbite. Ob vzporednih odkritjih, ali bolje razkritjih, da nebo ni obla, na katero so pripete stalne in sremenljive zvezde, ampak ima nedoumljivo veliko globino, so se statistične možnosti za utemeljenost takih razlag še dodatno povečale. Tudi odkritja sledov organskih snovi v padlih meteoritih v prvi polovici 19. stoletja so nakazovala, da biotvorne molekule niso omejene zgolj na Zemljo.

Zgolj obstoj ali prenašanje organskih snovi in morebitnega biološkega materiala seveda še kar ne zadošča za zasaditev pravkar nastale Zemlje, na kateri so se skorja in primitivne razmere pred 4. milijardami let šele dobro oblikovale. Potrebna je tudi razlaga uspešnega „pristanka”. Če bi se tak pristanek pokazal za možnega, bi se korenito spremenile vse teorije nastanka in razvoja sedanje Zemlje, ne le biosa, ampak tudi kisika v atmosferi, osežnih kamnin organskega nastanka, količine vode, skratka skoraj vse, kar danes doumevamo kot svet. In še več, namreč tudi verovanja, tradicije, vključno s pravljicami in legendami, celo znanost kot celota, predvsem njihovi radikalni obrati, kot jih poznamo s področja nastanka in razvoja živega. Ja, in celo umetnost, inspiracija, hrepenenje in težnja po neodkritem ...