28. feb. 2015

Je naravovarstvo podobno posiljenemu postu?

Večina religij pozna post, torej odpoved hrani, določenim užitkom, mesu, slabim mislim, besedam in dejanjem. Prvotni namen postnih časov, ramazanov in podobnih obdobij je, da se prečisti telo in duša, da potem sveža spet zaživita v novo pomlad.

Mnoge navade so iz religijskih ali tudi izvornih verskih zavestnih dejanj v sodobnem svetu pridobile nove obleke. Nemalo se jih posti zato, da bi zadostili nekim predpisom. Spet drugi zato, da bi se bolje počutili, ali celo, da bi shujšali. Nemalo jih je, ki svoje odpovedi jasno in glasno razglašajo.

Nič ni narobe s postom. A dejstvo pri postu je, da se na koncu doseže nek cilj, ki je svetlejši, boljši. Torej odrešitev, ponovna pridobitev dobrin, ponovno uživanje, in dobra hrana, vrnitev na prvotno stanje, če hočete.

Mar ni nekaj podobnega pri naravovarstvu? Vsak naravovarstvenik in tudi laična javnost se zaveda, da pri naravovarstvu gre za odpoved. Torej odpoved nekim dobrinam civilizacije, za katere vemo, da kvarno vplivajo na naravo okrog nas, in lahko ogrozijo tudi nas same.

Čeprav se tu podobno kot pri postu zavedamo, da obstaja razlika med mišljenjem in udejanjanjem, dejansko v naravovarstvu še bolj zapadamo istemu principu: če se bomo odpovedovali, nas čaka boljše življenje. Gre torej za cilj, za odrešitev, vstajenje, dobro življenje, ki pa ni zdaj, ampak nekje v prihodnosti, če bomo "upoštevali" pravila.

Pa tak sistem deluje v življenju?

Niti odrekanje zaradi varovanja narave, niti odrekanje hrani ali zabavi nima nobenega smisla, če nima določenega cilja. Vendar pazimo. To ne pomeni, da moramo biti mrtvi, da moramo mrtvičiti, mučiti, varovati za vsako ceno, hrane, naravnih dobrin, uživanja v naravi ipd. Pomeni pa, da moramo biti živi že danes, še posebej zelo živi, saj je le živost normalni del naravnih procesov, tudi posta.
Vsaka neživost je v bistvu nasprotovanje naravi.

***
Obstaja pa še ena dimenzija zgoraj povedanega. Vse te igrice, tudi posiljene poste, ponarejeno naravovarstvo in vse te zadeve so čista izmišljotina točno določene civilizacije, ki je svoje izvore, vključno s pristno vero in odnosom do narave, zabrisala, zahodila, in zdaj to samozahojenost prodaja še drugim predelom sveta. Lahko se je postiti, če veš, da imaš hrano. Lahko se je iti naravovarstvo, če si naravo v stoletjih že vso (milo rečeno) predrugačil, dejansko pa prilagodil samemu sebi.

Majhnost

Očitno je majhnost močno povezana z nezmožnostjo uskladitve, oziroma obratno, če se neka skupina težko uskladi, pomeni, da je majhna.

Matematična majhnost je na primer 2. Tu je uskladitev povsem enostavna, še sta dva človeka složna, in najtežja, če si nasprotujeta. Če so trije je dokaj enostavneje. Vedno je lahko 2 proti 1, če izključimo možnost vzdržanja, ki pa pomeni, da si v bistvu nasprotujeta 2 in imamo primer dveh. Če so štirje, se nekako ponovi 2, oziroma 2x2, vendar ni tako enostavno, saj imamo tudi druge, povsem verjetne možnosti, torej 3 proti 1 itd. Če gremo še dalj, si lahko predstavljamo zadeve, ki jih rešuje 5 ljudi, ali 6, ali sto, ali dva milijona.

Včasih se zdi, da je tudi dva milijona majhnost, saj so drugi, ki jih je bistveno več milijonov, celo milijard, v mnogih rečeh nekako zadosti uskladijo, da delujejo kot država. In ker so veliki, postajajo zaradi svoje usklajenosti samo še vedno večji, pišejo zgodovine. Zakaj? Ker gredo v bistvo, ker njihovo srednje mnenje teži k sredini? Če sta samo dva, sploh ne moreta tvoriti Gaussove krivulje, ampak dva kvadrata ... Morda tudi če sta samo dva milijona, tvorita nekakšna dva kvadrata, ki se zaradi svoje oglatosti nikakor nočeta nikamor premakniti.

Krivulje so bile pišočemu vedno slajša matematika.

Majhnost pa seveda nima popolnoma nobene povezave s ponižnostjo. Celo obratno!
Prav tako delati se velikega ne pomeni, da boš kdaj velik. Kvečjemu obratno!

27. feb. 2015

Dve ekonomiji

Veliko večino sveta, kakor ga zaznavamo, ne dojemamo kot nekaj enotnega, ampak dvopolno: po eni strani govorimo o vrednotah, po drugi - in to o isti stvari - o dejanskosti. Tako se večinoma vsi na svetu strinjamo, da je treba varovati naravo, misliti na druga živa bitja, imeti občutek za celoto planeta Zemlje ipd. Na to ne le kažejo ankete vsega zahodnega sveta, ki se ga vprašanja naravovarstva tičejo, ampak dejansko pomeni, da nam narava nekaj pomeni, da nam je vrednota navznoter, sa so-čutimo z naravo.

A v dejanskem življenju ravnamo radikalno drugače, in, pogosto ali skoraj vedno, tega niti ne vemo. Neizmerna potrošnja fosilnih goriv, nepotrebni izpusti, luksus, ki ga danes kupimo, jutri zavržemo, in še mnogo človekovih navad je takšnih, ki bistveno bolj prispevajo k uničevanju narave, kot odmetavanje papirčkov, neločevanje odpadkov in podobno - kar je sicer vzgojno za otroke in mladino, pri odraslih družbah, pa bi vseeno morali pogledati širše. Torej prihaja do velikanskega prepada med vrednotami na eni strani, in dejanskostjo na drugi, in v ta prepad se odlično ulegajo silnice potrošniških nagnjenj.

Podobno kot z ekologijo je z ekonomijo. Na eni strani je normativna ekonomija, v kateri težimo za uravnoteženostjo. Učeno ji rečejo Paretov optimum. Taka ekonomija v načelu skrbi, da ni v družbi nihče prikrajšan, oziroma, da je rast takšna, da na drugi strani nihče ne izgublja, kar pa ne pomeni, da smo vsi enaki, in da imamo vsi enako. Vsi ekonomisti vedo, da je to idealna ekonomija, ki celo sama sebe spodbuja v trajno rast.

Vendar praksa kaže drugače. Dejanskost ekonomije je narediti čim večji razkorak med nabavno in prodajno ceno, in vmesni višek preusmeriti (lepo se reče "vlagati") na druga področja. In takšni ekonomiji rečejo pozitivna ekonomija. Že pridevnik zavaja, saj ga normativno ekonomsko nagnjeni ljudje radi spregledajo oziroma razumejo "pozitivno", potrošniška industrija pa pridevnik prav v tem smislu izrabi za poglabljanje zgoraj omenjenega propada. Vsak ekonomist ve, da mora v podjetju delati predvsem pozitivno.

Razlika med normativno in dejansko ekonomijo je na Zahodu izjemno ostra, njen največji problem pa je v tem, da vseeno ostaja ena in ista ekonomija, ki je sama v sebi razcepljena, in zato ne funkcionira trajno. Ni niti avtoritarna, niti liberalna Svojo nemoč nekoliko skuša ublažiti s prelaganjem odločitev na politike ali druge vplivneže v družbi, tudi na lobije in lože. Vendar ji ne more uspeti, ker s tem ne teži k združevanju same sebe, ampak jo prav ti družbeni lobiji, ki so radi pristaši "pozitivne" logike, prej vlečejo narazen, to je od večine ljudi, ki pa je kljub drugačnemu vtisu, navznoter nagnjena v normatinvno, uravnoteženo ekonomijo, kakršno moramo vzdrževati doma in v svoji najbližji okolici, če hočemo normalno preživeti.

Ekologija v najširšem smislu in ekonomija v obojem navedenem smislu, sta pravzaprav ena in ista reč.

24. feb. 2015

Ali smemo dvomiti?

Znanost dosega neverjetne rezultate. Odkriva svetove, ki si jih komaj lahko zamišljamo, procese, ki so zaviti v zapleten svet naravnih prvin, izumlja materiale, s katerimi si olajšamo delo, poskrbimo za kakovostno življenje, nenazadnje se tudi zabavamo. Vsak znanstveni rezultat nam da misliti, nas opogumlja, nam daje zavest, da je človeška vrsta res v pravem pomenu besede Homo sapiens. Na koncu, morda po nekaj desetletjih tudi osvojimo, vsaj približno, kaj neko odkritje pomeni, in, pravzaprav se nam odprejo oči in si mislimo, kako so mogli biti ljudje pred tem odkritjem tako omejeni.

Ko je nek znanstvenik pred stoletji trdil, da Zemlja kroži okrog Sonca, je tvegal glavo. Nekateri so jo tudi izgubili. Ko je drug znanstvenik pred stoletjem in pol pisal, da se živi svet razvija v svojem okolju, so ga posvetni in cerkveni vodilni gledali postrani. Ko je tretji pred stoletjem govoril, da prostor ni absoluten, ampak odvisen od časa in gibanja, je večina ljudi šla mimo. Pretirava. Četrti - bila sta dva - sta v 50-tih letih odkrila neko kislino, v kateri je zapisano vse o živem bitju. DNK. Pretiravata? Saj mi vendar vemo in vidimo, kako je, da ni prav nič na svetu relativnega, in vse je jasno glede genetike. A v vsa štiri navedena odkritja bolj verjamemo, kot vemo.

Saj sonce zjutraj vzhaja, zemlja pa je pri miru - ali ni to človekova osnovna izkušnja? In če pogledamo živi svet - se je danes pojavil kakšen nov ptič, ali bolha ali praprot? Se je morda v času mojega življenja; oziroma, se je pojavila dejansko, ali se je zgodila mojemu poprejšnjemu neznanju? In genetika - ste že slišali za epigenetiko, medsebojne in povratne vplive ribonukleinskih kislin in proteinov na osnovno DNK? In vedenjske vzorce, ki se prenašajo brez da bi se starši in potomci kdajkoli videli? Lahko bi nasprotovali sedanji znanosti, a zgodilo se je, da ji zaupamo, da verjamemo, čeprav so naše vsakodnevne izkušnje drugačne. Če verjamemo, lahko tudi dvomimo, kajne?

Je nevarno, da se zaupanja v nedosegljivo nalezemo tudi na drugih področjih vsakdanjega življenja?
Na primer denarju, politiki, upravljanju, vzgoji?

Je nevarno, da znanosti sami dejansko preprečimo, da stopi še korak naprej, odkrije še nove svetove, nove možnosti, nove neverjetne rezultate, ki bodo ovrgli sedanje gledanje, v katero danes polno verjamemo in smo prepričani? Tudi predgalilejevci, preddarwinovci, predeinsteinovci in predcrickwatsonovci so bili.

23. feb. 2015

Vabila in motivacija

Ob splošni poplavi obvestil, reklam, priporočil, vabil sem ter tja, bombardiranja za dekoncentracijo, uporabe pretkanih psiholoških učinkov, in še in še, se človek vpraša, kako naj ločuje, kaj je zdaj res potrebno in dobro, in kaj ne. Torej, kam usmeriti energijo, da bo življenje kljub vsemu znosno, in da bi kljub množici možnosti človek izbral tisto, kar ga dolgoročno napolnjuje, bogati?

Seveda je ena od rešitev prav enostavna. Osebna motivacija. Giblješ se v svojem krogu, znancev, sodelavcev, sodelavk, kolegov in kolegic stanovskega društva, ... Ampak to se vendar sliši nekako zaprto, omejeno, omejujoče. Svet je pravzaprav večji, in morda zamujamo kaj pomembnega?

Ste kdaj dobili vabilo na kulturno prireditev? Kaj je pisalo? Je bil datum, ura, kraj? So bilo morda navedeni nastopajoči? Je bil celo ornament v vogalu?

Se vam je kdaj zdelo, da vas vabilo popolnoma nič ne motivira? Da bi morda celo šli, a ker je bila pošta podobna osmrtnici, in umrlega niti niste poznali, vas goli podatki odvrnejo?

Je rešitev v tem, da bi morali tisti, ki deljo dobre reči, imeti motivacijo tudi za motiviranje drugih? Je to sploh mogoče?


22. feb. 2015

Zbiranje in raztresanje

Vsako podjetje, vsak projekt, vsako delo, nenazadnje življenje posameznika, družine, družbe ali tok civilizacije ima svoje vzpone in padce, hkrati pa tudi splošno rast in splošno upadanje.

Ko nekaj začneš, si morda navdušen, zmoreš, uspevaš. In ne gre brez težav. Notranje ovire skušaš reševati sam, zunanje se zdijo nepremagljive, povsem odvisne od drugih, od nekih razmer, ki nam morda niti niso doumljive, kaj šele, da bi si upali razmišljati, da bi jih lahko obvladal. No, ampak skratka, če želiš napredovati, moraš delati, torej zbirati. Predvsem pa biti spreten pri prenašanju in premagovanju težav, torej paziti, da se zbrano ohranja tudi v odnosu z okoljem, ki ima prav tako svoje težnje. Delo pravzaprav morda niti ni težko. Odnosi ga otežijo, brez odnosov pa ne gre.

Stalna rast je izmišljeno in zavajajoče gonilo, s katerim se pogosto slepimo posamezniki, predvsem pa družba zahodnega tipa. Ženemo se za nemogočim, zavidamo drugim, ker morda (?tudi izmišljno) napredujejo, uničujemo sebe, okolico, tudi naravo v njeni njenosti? Ker ogromno energije porabimo zgolj za držanje nekih pridobljenih privilegijev, ki jim celo rečemo pravice, je ostane bore malo, ali nič, za zbiranje. Ne zbiramo več, (?) izmišljeno postanemo samozadostni, popolni. Bog. In hrkati nezavedajoč izgubljamo, raztresamo še tisto, kar imamo. In vse to globoko znotraj vemo.

Že stara modrost, ki je bila vdihnjena biblijskemu in še kateremu pisatelju pravi, da kdor ne zbira raztresa. Ja, in oboje boli, le bolečina je bistveno različna.

21. feb. 2015

Poslovna svoboda intelektualcev

Mnoge države zahodnega sveta v državnih ustanovah koncentrirajo velike količine znanja. Pravzaprav so bile menda visoke šole pred stoletji ustanovljene prav za šolanje uradnikov, znanstveniki so se namreč priučili pri svojih mentorjih. No, in v teh uradih, ki se ponekod neizmerno širijo, dejansko obstaja pomembno znanje, neke sposobnosti in zmožnosti. Zakaj ga ponekod ne izrabimo niti uporabniki, niti ustanove same, ni popolnoma jasno.

Zdi se, da obstaja poglavitna ovira, ki bi jo na kratko lahko imenovali pomanjkanje svobode. Gre za posledico "reda", s katerim hočemo urediti prav vse, rečemo, da se gremo pravo. Potem se uradniki, sicer inovativni in morda celo občasno motivirani, morajo ukvarjati z zakonocajo, namesto z rečmi, s katerimi se ukvarjajo. Seveda je to poslovno varno, in za varnost vse bolj slutimo, da postaja v nebo vpijoča ogroževalna krilatica sodobne družbe. A kaj naj z varnostjo, če še stvari, ki jo obdelujemo, v bistvu ni, če jo izgubimo iz procesa obdelave.

Živeti varno morda pomeni tudi umreti varno. A kaj ima človek od tega?
In predvsem, kaj ima družba od tega?


20. feb. 2015

Poslovna inovativnost

Kadar se v medijih pojavi oguljena fraza o poslovni inovativnost, je potrebno postati zaskrbljen. Namreč, tam, kjer inovativnost je, se o tem ne govori, ker zadostuje, da je.

Le tam, kjer je pomanjkanje, predvsem pa žal tam, kjer se poslovno inovativnost namerno in načrtno ignorira, tam se o njej govori.

Zdi se nevzdržno, da toliko izobraženih ljudi ne more prodreti s svojo inovativnostjo. Zdi se nevzdržno, da toliko mladih s svojo zagnanostjo stalno naletava na zidove, ki so nakazani v drugem odstavku zgoraj. Zdi se nevzdržno, da uradi in mnoge inštitucije preživljajo zgolj dve obdobji: čas brez šefa, ko vsi čakajo, kakšno politiko bo vpeljal (morebitni) novi šef, in čas s šefom, ko vsi čakajo, kdaj bo tega časa konec.

Taka čakanja niti približno niso inovativna.

18. feb. 2015

Evolucija evolucije

Darwinov  razvojni nauk je pred nekaj več kot 150 leti v znanstvenem in tudi laičnem svetu spodbudil pravo revolucijo v razmišljanju in dojemanju narave. Danes pravzaprav beseda evolucija - ki je sicer splošna beseda za katerikoli razvoj - večini ljudi pomeni prav razvoj živih bitij. Pristna angleška preciznost in izjemen uvid znanstvenika je bila osnova za res poglobljeno analizo opaženega stanja, pogumno postavitev domnev, ki so iz opažanj izhajale, pa tudi procesov, ki naj bi k sedanjemu stanju naravne raznolikosti pripeljali. Ob vsem tem se moramo zavedati, da takrat še niso prav nič poglobljenega vedeli o dedovanju oziroma genetiki.

Zaradi družbenih okoliščin je Darwinov nauk hitro prodrl v svet, in danes se njegove zrcalne ali vzporedne podobe pojavljajo na mnogih področjih znanosti kot uveljavljene hipoteze ali teorije.

Vseeno pa je opaziti, da se ob presajanju naravoslovnega nauka v družboslovje pojavlja kar nekaj težav, predvsem pa nejasnosti, ali kar posploševanj. Hkrati je opaziti, da se nekateri družbeni procesi morda nazaj aplicirajo na naravoslovje, kar spet lahko povzroča napake, predvsem pa izgubi ali izkrivljanje informacije.

Eno največjih vprašanj v tej smeri je problem mehanicizma, in to tistega mehanicizma, ki procese jemlje kot samo po sebi umevne, celo kot dogmo, ali kot rečemo v fizkalne zakone, odnose pa zgolj kot posledico nekih procesov in lastnosti posameznih elementov. Kaj to pomeni?

V razvojnem nauku se ukvarjamo z elementi, ki so posamezna živa bitja, bodisi kot osebki, ali kot populacije. Vemo, da so prav osebki in populacije nosilci živega. Torej, življenja brez osebkov ali medgeneracijsko povezanih genetskih linij v populaciji, ne more biti, oziroma ga (še) ne poznamo. Če te elemente reduciramo na stvari z določenimi lastnostmi, procese pa vzamemo kot vnaprej določene zaradi fizikalno-biokemijskih procesov, izgubimo zelo velik del informacije, ki se skriva v teh procesih, predvsem pa v dinamiki teh procesov. Procesi v živem svetu so namreč bistveno drugačni, kot procesi za fizikalno-kemijskem nivoju, kjer gre vedno za povečevanje entropije. V živem svetu pa se organizacija osnovnega elementa - kot smo rekli, osebka ali populacije, verjetno tudi ekosistema in struktur na ravni organov ali tudi znotraj celice - vedno upira entropiji, in v bistvu napreduje, se gradi; energija se zbira. Ta informacija energije je pravzaprav ključna predvsem pri povratnem vplivu na molekule.

Na drugi stani se informacija zgublja zaradi neobravnavanja odnosov. Govorim o odnosih samih, in ne o lastnosti mehanicističnega živega elementa napram sosednjemu mehanicističnemu elementu, kjer gre za odnos, ki je zgolj posledica nekih lastnosti. V živem svetu gre namreč za nekaj drugega kot v primeru molekul, ki med seboj - po dosedanje vedenju in opažanjih - reagirajo vedno na enak način. Torej o odnosu samem v interakciji živih elementov, osebkov ali populacij, ali tudi organov. Govorim o na videz imaginarnem pojavu med posameznimi bitiji, ki da več energije, torej več informacije, kot dve posamezni bitji, ki s svojimi lastnostmi vstopata v nek skupni prostor. Torej ne gre za matematično ali mehanicistično posledičnost, ampak za sinergijo, katere posledica je nasprotna entropiji. Ena plus ena je torej več kot dve, lahko zelo veliko več.

Evolucijski nauk bi torej morali nekako nadgraditi in enakovredno obravnavati interaktivnost, pa tudi ta se verjetno razvija sama po sebi, saj na primer opažamo - pa zveni zelo antropocentrično - da so nekatera bitja višje razvita, človek pa nekako najbolj. In prav dejstvo, da se človek po genskem ali telesnem ustroju pravzaprav skoraj nič ne razlikuje od drugih živih bitij, v svet pa prinaša bistveno drugačne energetske potenciale - vključno z nasprotovanju naravnim zakonom entorpije - torej prav to dejstvo kaže, da bi bilo treba procese kot prehodnike, in odnose kot posledice, obravnavati enakovredno ali še bolj poglobljeno kot doslej mehanicistično obravnavane elemente v naravi, kot sta osebek ali populacija.

Če bi hoteli Darwinov nauk globlje doumeti v okviru živega sveta, za katerega tudi izvodno velja, se zdi, da bo treba jasno opredeliti, da so procesi kot taki, sami na sebi, v živih bitjih in v ekosistemu prav tako podvrženi razvoju, da torej niso stalnica in naravani avtomatizem, ki zgolj povzroča spremembe in razvoj elemetnov, torej osebkov ali populacij. Če tega ne bi zmogli, smo v bistvu na istem mestu, kot je bila večina naravoslovcev pred Darwinom. Takratan vera, da so živa bitja ustvarjena enkrat za vselej, je pravzaprav popolnoma ista današnji veri, da so procesi ali odnosi ustvarjeni enkrat za vselej.

16. feb. 2015

Pretencioznost

SSKJ se komajda dotakne dejanskega pomena tujke pretencioznost. Morda celo ne.

A zdi se, da so k pretencioznosti radi nagnjeni mnogi slovenski mediji, in to na obeh straneh: pri slabih novicah, kot tudi dobrih. Morda je to celo njihova skrivna formula uspeha. Seveda medijskega, ne uspeha dogodka.
Vzemimo neko pretencijo neke zmage neke smučarke. Tako rekoč vse je jasno, da je zmaga v rokah, brezpogojno, brez konkurence, celo brez treninga mislimo, kar tako spotoma:

"Kajne že če te bomo vprašali če boš zmagala boš gotovo že zmagala že zaradi našega vprašanj mar ne saj to vsi pričakujemo kaj pričakujemo gotovo vemo saj ne more biti drugače saj sem jaz tukaj ki to vem ker sprašujem samo še potrditi mi moraš in vse bo na dlani dejansko vsi rabimo to zmago saj moramo nekaj poročati nekaj pozitivnega nujno tvoja zmaga je nujna in obvezna in nikar si ne privošči da ne bi zmagala saj potem ne bomo vedeli kaj poročati in kako opravičiti ..." - pa ne tvojega poraza ampak našega porzaa, mojega poraza ..."

In potem tista smučarka ne zmaga. Večina ljudi se zdrzne. Niti ne toliko zaradi nezmage, veliko bolj zaradi kupa nepotrebno obremenjujočih pretencij. Je res ptorebno? Je res to bolj pomembno?

Vzemmimo drug primer. Neko državo, osamosvojeno od tisočletnega jarma nevemkaterihže. So državljani tudi imeli želje o čem, kar se ni moglo uresničiti prav zaradi bolestne pretencioznosti?

14. feb. 2015

Svoboda ima tudi časovno dimenzijo

Odkar je francoska revolucija prinesla tako imenovano svobodo za vse, se je že mnogo filozofov ukvarjalo z vprašanjem, kaj pravzaprav to pomeni. Vsekakor gre v osnovi za to, da imamo vsi ljudje enake možnosti, ki nam jih omejujejo naše psihofizične sposobnosti, predvsem pa imperativ, da ne iz izražanjem svojih pravic ne smemo ogrožati pravic in svobode drugih ljudi.
V okviru humane etike je to približno tako. Naravovarstvena in okoljska etika pa gre kora dlje. Namreč, etični okvir subjektov močno poveča tako, da so etične obravnave v bistvu potrebna vsa živa bitja - ali kot rečejo, vsa bitja postanejo etični klienti. Če odmislimo zadržek, da človek niti ni zmožen pomisliti, kaj pomeni to vsa živa bitja, in da se potem nekako hierarhično omejuje na tista, ki so mu taksonomsko ali ekološko, predvsem pa opazljivo bližja, je to spet nekaj lepega in koristnega. Skratka, skrbimo za naravao, skrbimo za to, da v odnosu do narave ravnamo prav, oziroma etično.
Humana etika se od te razširjene etike loči predvsem v tem, da gre pri humani za odnos med, pri naravovarstveni pa za odnos do. Človek namreč ne more vedeti, ali so tudi druga bitja sposobna etičnega obnašanj, oziroma nikakor ne more - zaradi svoje lastne etične drže - zahtevati od nekih živali, da bi se te obnašale etično. Zadeva je zelo zapletena, in z vsako novo razpravo postaja še bolj težka in obremenjujoča za človeka - celo toliko, da na globalni ravni te vsebine enostavno skrijemo pod nek pridevnik lepote, estetike, viška, nadgradnje - skratka nečesa, kar ni življenjsko nujno potrebno. Morda je celo res tako, da ni potrebno, saj se narava kljub človekovi samozagledani in samovšečni vsemogočnosti, kar dobro drži v uravnavanju človeških neumotvorov.
Je pa neka zadeva, ki nas vse zelo bega. To je časvna dimenzija etike. Odgovornost namreč ne obstaja samo z danes in za ta trenutek, ampak obstaja danes in ta trenutek predvsem odgovornost za prihodnost. Tu lahko gledamo politično, in zapademo v floskule o tem, kako smo si sposodili naravo od vnukov in podobno. Ne, taki pregovori, čeprav v jedru poetično resnični, zgrešijo zato, ker v bistvu ne morejo vedeti, če je to res. Nikakor ne moreš vedeti, ali bodo in kakšno naravo bodo naši #vnuki potrebovali ali želeli. Torej sedanji človek ni sposoben dojeti obsega svobode prihajajočih rodov.

Kot so že mnogi ugotavljali, se nekateri humani etiki sklicujejo na okoljsko etiko tudi v smislu, da če neko bitje ni sposobno samozavedanja, ima posledično manj svobode, in s tem tudi manj pravic. Tako nekateri opravičijo pravice uboja še nerojenega otroka ali onemoglega starca. Seveda je vprašljivo, in to težko vprašljivo, kakšna je tu vloga in interes medicine in farmacije, in koliko gre že predhodno pri zdravljenju do hudih odmikov od sicer naravnih procesov, ampak vseeno moramo vedeti, da gre, in predvsem kdaj gre za razliko med zavestno odločitvijo in naravnim procesom.
Obstaja nevarnost, da bi upravičenost nekih etičnih norm, na primer svobode, lahko na podlagi oziroma izhajajoč iz okoljske etike, oziroma njene nezmožnost-uvida-prihodnosti, prenesli tudi na bolj mila področja humane etike. Na primer uvajanje pravne svobode posvojitve otrok komurkoli. Načelno ni razloga, da ne bi neka heterogena skupina mogla vzgajati posameznega otroka - to nenazadnje poznamo iz nekaterih neevropskih kultur, celo iz preteklosti pri nas. Tudi ni nobenega razloga, da ne bi mogla dva moška ali dve ženski otroka vzgojiti. Je pa hud problem, namreč pravica otroka, in to ne pravica otroka ta trenutek, ampak posledice te potencialno nepravice v prihodnosti. Posledice so lahko hude za posameznike, ob širjenju tovrstnih pravic, ki imajo izrazito časovno dimenzijo, in ki jih pri drugih živih bitjih ne opažamo kot naravne procese, pa lahko ključno vplivajo na konkurenčnost določene civilizacije.

13. feb. 2015

Ali razmišljanje boli?

Vsekakor, kakšna misel zaboli, a razmišljanje nikoli. Razmišljanje je celovitost.

Boli pa nerazmišljanje. In to na kratek rok zelo, na dolgi rok pa je življenjsko nevarno.

Razmišljanje je v človekovi naravi in je človekova naravna lastnost.

Vsako dejanje, ki je proti naravi, se obrne proti človeku. Tako tudi nerazmišljanje.

Človek je človek samo kot Sapiens.

12. feb. 2015

Vrata

... imajo dve strani, notranjo in zunanjo. Vsaka stran ima svojo vlogo in svoj namen, čeprav se zdi, da gre za enoten predmet. Posebno pomembna so vhodna, torej tista glavna, ki najbolj ločujejo in/ali najbolj združujejo.

Če so na stežaj odprta, bodo verjetno ljudje prišli, otroci sploh hitro, dobrodušni zaradi obojestranske odprtosti same. Nekoliko bolj zakrknjeni bodo morda skrivaj od daleč navznoter spustili samo svoj pogled. Nihče pa pri odprtih vratih ne ostane ravnodušen.

Če in kadar so zaklenjena, se ni bati, da bi kdo prišel notri, razen morda roparjev, česar si pač ne želimo. Več če je ključavnic, manj možnosti je, ne le, da nas oropajo, ampak predvsem, da ne bo nikogar notri, in da nam nihče ne bo nič prinesel. Ključavnica odbija, in kdor je mislil, da se bo s tem rešil, se moti. Namesto odprtosti sveta si bo nakopal grenkobo in dušno bolezen samega sebe. Nakopal si bo strah, ki daleč presega celo tistega, da te bodo oropali, če ne boš dal dobrih ključavnic. Ključavnica je nevarna, namreč na dolgi rok skupaj s svojo notranjo stranjo vrat ubija.

Seveda je bilo govora o hišnih vratih, a prav podobno bi lahko razmišljali o vsakih vratih, o vsaki odprtosti/zaprtosti posameznega človeka, stroke, cehov, države.

Bistvo vrat ni dvostranska zaprtost/odprtost, ampak dvostranska komunikacija.

11. feb. 2015

Povrnitev dolgov in mrežno sojenje

Gotovo se (marsi)kdo sprašuje, kako sploh more nek kot-da poslovnež, ki je zavozil podjetje, ali počel s skupnim denarjem nečedne reči, in so ga na koncu ujeli in obsodili, vrniti tiste ogromne milijone, celo milijarde. Sodba je seveda tam nekje od 5 do 10 let. In čeprav tisti tam dela za zelo visoko plačo, se v zaporu nikakor ne da odslužiti velikanskih vsot.

Kako je torej sploh mogoče rešiti neke dolgove, poplačati upnike, ki so bili morda pošteni, povrniti delavcem in njihovim družinam neizplačane prihodke in težave, ki so jih imeli ob propadanju zavoženih podjetij ali ustanov? Kako naj sodišče sploh ukrepa porti t.i. tajkunom, da bo vsaj kaj efekta, saj, priznajmo si, če nekdo sedi v zaporu, ker mi ni plačal opravljene storitve, s tem prav nič ne pripomore , da bi si jaz kupil vsakdanji kruh, niti plačati otroku šolske zvezke.

Na koncu potem pride še do raznih oprostitev, saj se kaznjenci običajno lepo obnašajo, in, mislim, da je toako, se po nekem sorazmernem času njihovo dejanje celo izbriše iz seznama kaznovanih. Saj s tem ni nič narobe, ko odsluži pač odslužui, in je pred zakonom čist, načelno pa tudi v družbi na splošno.

Vseeno pa dolgovi in krivice ostanejo, niso bili izplačani, niso bile poravnane. Kako torej?

Ja, obstaja vsaj ena rešitev. Namreč dejstvo je, da človek posameznik v zahodni družbi enostavno ne more zapraviti ali poneveriti tako velikih vsot denarja, za katere je obsojen. je res "odgovorna seba", ampak povsod imamo množice varovalk, ki se imenujejo nadzorni sveti, odbori, davčne in drugačne finančne kontrole, letne preglede, finančne agencije, konec koncev tudi medije, ki so se že vmnogih - a žal prepogosto v obrobnih primerih - izkazali za dokaj detektivske. Mnogi od teh si ne upajo povedati, kako visoke sejnine imajo, precej jih niti ne ve, kaj naj bi tam drugega počelo, kot navzkrižno skrbelo za svoje lastno podjetje ali projekt, redkim je mar tudi za podjetje, ki ga nadzorujejo in za posle, ki jih skuša vodstvo morda pretihotapiti mimo njih. Javne kontrole seveda tudi delujejo le do tiste mere, do katere jim je naročeno. Bistvena spretnost pri teh nadzornih organih je, poskrbeti za tako močno razpršenost vprašljivih dejanj oziroma kar krivde tako, da smo na koncu lahko krivi kar skoraj vsi. Takrat pa seveda odnehamo, in požremo.

Vsekakor, velika krivda je vedno skupinska, le nekoga se kot-da-izbere, da jo nosi, in da zanjo odsedi pravno določeno dobo. Ko je te konec, se spet vse lahko začne znova. Če ne drugače pa z drugim političnim sistemom.

Verjetno bi v pravnih sistemih morali poiskati učinkovite poti mrežnih sojenj.

10. feb. 2015

Vzamem, kar je na voljo

Večina ljudi, sploh neodraslih in nedoraslih, vzame, ker je na voljo. Če bodo imeli v trgovini 5 pralnih strojev, vzameš enega od njih. Če je na samotnem otoku pet žensk, bo vzel eno od njih, ali dve ali več, če dolgoročno zmore.

Če večina okrog tebe govori nemško, se pač potrudiš, in se greš govorjenje nemščine. Če so ljudje okrog tebe poslovno uspešni in imajo dobre trge, jim slediš, ker imaš njihove trge tako rekoč pred sabo. Če večina okrog tebe goljufa, ups, se greš tudi to - to pač imaš na voljo. Pri kartanju, in še kje.

Če imaš v šoli na razpolago francoščino, pač vzameš, ker imaš to. Če so okrog tebe budisti, se pač greš to vero, saj koneckoncev globoko znotraj niti ni hudih razlik. Če ima mladina na voljo samo ornk poživila, vzamejo ta, ne glede na ceno. Saj stariši plačajo, in potem javna zdravstvena blagajna. Če ima TV dva programa, gledaš ta dva. Če jih ima 168, gledaš vse, oziroma zmešaš vse.

Mnogi nimajo niti zdaleč teh možnosti. Vendar je odgovornost tistih, ki imamo možnost ta, da jih vrednotimo, da jih ozaveščamo, in da iščemo nove. Odgovornost tistih, ki imamo/imajo možnost, je tudi drugim odpirati možnosti, in jih nuditi.

9. feb. 2015

Je vnaprejšnje opravičilo izogibanje odgovornosti?

Navadili smo se, da se sliši lepo. Učenec stopi pred učiteljico in se opraviči, da se ni mogel učiti, ker ga je bolela glava, in naj ga torej danes ne vpraša. Govornik na konferenci ali sestanku se opraviči, da ni uspel do konca urediti svoje predstavitve. Gospodinja prosi obiskovalce, naj ne gledajo okrog, ker ni uspela urediti stanovanja. ... To so nekako tipični, večini poznani primeri.

Imamo tudi bolj zapletene. Če ste kdaj slišali, da je to pa zdaj najboljša in dodelana različica nekega računalniškega programa, ne gre za prav nič drugega kot vnaprejšnje opravičevanje, če nekaj ne bo delovalo. Namreč, s tako samohvalo nek programer v bistvu ne pove nič drugega kot to, da je bila prejšnja različica slaba. In posledično, da bo ob eni od kasnejših spet povedal, da je bila trenutna pa sploh slaba, in je torej moral izdelati novo  - ki smo jo seveda tudi kupili, saj slabih izdelvko pa res ne moremo uporabljati.

Pa recimo tole. V zakonodaji je tako, da odstop in predaja poslov v bistvu pomeni, da se rešiš večine poslovnih napak iz preteklosti - oziroma jih prenese sosledna odgovorna oseba. Zakonodaja je torej urejena tako, na vsebuje vnaprejšnje opravičenje. Zato čeprav je po človeški logiki jasno, da je kriv tisti, ki nekaj naredi narobe, je po pravni logiki očitno kriv tisti, ki je odgovorna oseba, če je ta prevzela vse posle od prej. Tega opravičila v bistvu sploh ne opazimo, saj je vgrajen v sistem in to tako deluje. Odkrije pa se - in to lahko v strahotnih dimenzijah - po daljšem času, ko firma ali ustanova ali nenazadnje država propada, in ko naenkrat ob vsej vrsti zaporednih odgovornih, ni nihče nič kriv.

8. feb. 2015

Odnosi in procesi

Zdi se, da smo v zmaterializiranem svetu povsem pozabili na odnose. Pa ne govorim zdaj o dobrih in slabih odnosih med ljudmi, ampak o vseh odnosih na splošno, od privlačnih sil med planeti in socni po širnem vesolju, elektroni in jedri v nekem atomu, živalmi in rastlinami v ekosistemu, fotoni in črno luknjo, ..., seveda tudi o nekaj-podobnega-telepatiji med ljudmi, ki se dobro razumejo, in smolo, ki jo morda-lahko-povzročamo nekomu, ki ga ne maramo.
Na odnose pravzaprav nismo pozabili kar tako, ampak prav zaradi zmaterializiranosti same. Če bi namreč pogledali svet drugače, na primer, kot preplet raznoraznih procesov, in vsaj začasno odmislili, da svet sestavljajo izključno stvari (atomi, delci, kamni, živali, planeti ...) , bi se nam verjetno odnosi razkrili. Najbrž kar sami od sebe.

6. feb. 2015

Ločite med rezultati, vrednotenjem in odločitvami?

Naloga znanosti in strok je, da izvajajo analize in iz njih prikažejo rezultate. Iz rezultatov v nekaterih primerih izvedemo tudi vrednotenje. Pred nekaj več kot desetletjem smo slovenski biologi pripravili obsežno gradivo o stanju živih bitij in habitatnih tipov. Na zemljevidih, z besedo in argumentirano z znanstvenimi prispevki iz preteklosti, so prikazane lokalitete vsega, kar je v EU, v katero smo takrat vstopali, proglasila za pomembno. Gotovo so se v delo prikradle kakšne napake, oše danes obstajajo nekatere sive lise območij, kjer ne vemo (skoraj) nič, zagotovo tudi vemo, da so bili mnogi podatki enostavno preveč stari, in so se kakšne vrste že preselile na drugo lokacijo. Kakorkoli, za naravoslovci je bilo obsežno delo, pravzaprav prvič v zgodovini se je skupaj zbralo celotno znanje, v okvirih posameznih taksonomskih skupin so bila izvedena tudi vrednotenja. Toliko o analizah in rezultatih.

Obsežnim seznamom bi logično moralo slediti vrednotenje v družbenem kontekstu. To pomeni, da ocenjevalec izstopi iz naravoslovnega okvira in skuša primerjalno z drugimi strokami, družbenimi dejavnostmi, gospodarstvom, stanjem infrastrukture, tradicionalnimi (resnično, ne po imenu!) dejavnostmi, nenazadnje komparativno s sosednjimi in primerljivimi državami in območji, ovrednotiti relativno vrednot posameznih živalskih in rastlinskih vrst ali habitatnih tipov. Orodej in znanja smo imeli zadosti. A tu se je Sloveniji zalomilo. Razen političnih popolnoma neargumentiranih padalskih akcij na Primorskem, se ni zgodilo nobeno vrednotenje.

Zadeva ne bi bila kritična, če ne bi prišlo do odločitev. Dobili smo Natura 2000 območja, nad katerimi bdi EU, otrej so zunaj državnega pravnega dosega. Tovrstna območja, nekako vseeno zavarovana, čeprav nas naravovarstvo v svoji retoriki prepričuje, da ne gre za varovanje, pravzaprav niso nič tragičnega v smislu oviranja gospodarstva, ampak so postala odlično sredstvo za opravičevanje naših gospodarskih in političnih nesposobnosti. In tu je bistvo. Očitno smo se sposobni zvleči za peč in okriviti svoje lastne odločitve za svoj lastni neuspeh, pri čemer si ne priznamo niti neuspeha, niti napačne odločitve. Na koncu okrivimo nekega naravoslovca ali strokovnjaka, ki da je zbral, uredil in vrednotil neke podatke, ki smo jih v družbi zgolj uporabili. Žal - uporabili smo jih za odločitve, vendar brez vrednotenje v družbenem kontekstu.

Danes in vsak dan se nam ponavlja isto. Neki zdravniki nekaj ugotovijo. Odločiti bi se mroalo neko vodstvo, ki je vodstvo zato, ker je poklicano k vrednotenju v družbenem kontekstu. Če ne bi bilo tako, vodstva ne bi potrebovali! Potem neki meteorologi nekaj ugotovijo. Prav. Matematika in računalniki so nekaj pokazali, statistika se je z morda veliko toleranco nagibala v neko smer. Vendarle, ali so bile odločitve kakorkoli sprejete na osnovi vrednotenja v družbenem kontekstu?

Čudna je družba, v kateri se na vsakem koraku skušamo krčevito prepričevati, da 1. april ni le prvega aprila. Je presita zaradi svoje bede?

5. feb. 2015

Kaj je res in kaj bi lahko bilo res

Javno zavajanje v družbi postaja odlično orodje, celo orožje.

Z napetimi zgodbami o ozonski luknji in propadanju planeta se ukvarjamo že nekaj časa, kyotski ultimat bogatega zahoda se uspešno uveljavlja proti revnim v tretjem svetu. Vse v prid pravilnosti, pravnosti, pravnega reda in pravne urejenosti, ki jo zahodnjaki na vsak način skušamo prodajati pod imenom sporazum.

Zavajajo nas dnevno. Oglasi ne objavljajo cen, ampak pogojne številke, podobne cenam, vse pogosteje kar v obliki obrokov. Šole nam ne povedo ocene, ampak pogojno opisni povzetek, koliko naj bi nekdo moral znati. Zdravnik ne postavi diagnoze, ampak se sklicuje na neke norme in statistike, o bolezni pa se človek mora odločati sam. Tudi o zdravljenju, najpogosteje. Vsekakor pa o zdravju.

Gospodarske družbe, celo države,  ne živijo na osnovi svojih prihodkovno-odhodkovnih ravnotežij, ampak predvsem od nečesa, čemur učeno rečejo bonitetne ocene, ki si jih je nekdo nekje izmislil, se o njih kot-da sporazumel, in jih po ekstremno dragih procedurah vključil v trgovanje. Samo, da so malusi še bolj revni, bonusi pa še bolj bogati.

Morda vas informacijska gonja spominja tudi na tiste zgodbe, da če ne boš priden, boš šel (po smrti, torej jutri ... , vsekakor vedno v prihodnosti) v pekel. Čeprav pekel res obstaja ali bi morda res obstajal, kot morda res obstajajo tudi nebesa, pa je pravzaprav očitno, da si pekel ustvarjamo kar sami na tem svetu, s svojimi zavajanji in grožnjami.

Sonce pa še kar zjutraj vzide, zvečer pa zaide, kar bi sicer po našem videnju lahko bilo res, dejansko pa je res, da se Zemlja tako obrača glede na Sonce. Marsikaj na svetu bi lahko bilo res, a vsako jutro se je treba zbuditi. Splača se zbuditi. Splača se imeti odpte oči.

http://idejalist.blogspot.com/2014/12/kako-je-lustno-oziroma-ucinkovistost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/katastrofizmi.html

4. feb. 2015

Strah

Sejati strah med ljudi - to so zelo znane metode, s katerimi oblast od nekdaj vzdržuje svoje položaje. V sužnjelastniškem času je strah temeljil na lastništvu človeka. Vedeti moramo, da zgodovina zamolči, da je večina sužnjev vseeno živela dokaj normalno življenje, in da knjige in filmi prikazujejo le ekstreme v arenah, na galejah in javnih hišah. Torej, večini so strah vlivali s tem, da so jim grozili, da jih bodo prodali. Če pa menjaš lastnika, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, kako se bo tisti obnašal do tebe, kako bo treba spremeniti navade in odnose. Potem je prišel tako imenovani fevdalizem. Fevdi so pomenili teritorialno lastnino, na teritorij pa so bili vezani ljudje s svojimi kočami, če si jih imeli. Saj beremo, kako je ta-in-ta grof onemu-ali-tistemu škofu podelil neko zemljo s vsemi kmetijami in hubami ter ljudmi in ženami vred. Tu se ni bilo treba preseliti, samo tla pod nogami so ti izmaknili, spremenil se je pravni red, morda so šle številke v urbarju navzgor. Skratka strah je temeljil na fevdni osnovi, kdo ti bo vladal, kakšen red bo veljal potem, ko so te "podarili" z ženo in otroci vred. Potem je prišel odrešilni kapitalizem s svojo t.i. svobodo, ko je temelj strahu postal denar. Na eni strani strah bogatašev, ki so se, in se še, zapirajo v svoje zlate trdnjave, in živijo sistem kot-da-nič-ni, ob tem pa pri sosedu računajo, koliko riža jim še ostane, kje bodo jutri spali ali koliko imajo morda slučajno možnosti, da se jih usmili kakšen srčni pedro opeka. Na eni strani strah zaradi preveč denarja, na drugi strani strah zaradi premalo. Prišel je socializem, "družbenost". Vsi enaki, če pa je kdo po naravi izstopal prej ali potem, ali v tistem trenutku, ko se je nekemu nadmiličniku zdelo, so si izmišljali gole otoke, nočna zasliševanja, prikrajšanja ali siljenja pri otroških kolonijah rdečih križev in otroškem dodatku, proglašanje Slovencev onstran meje za sovražnike... Skratka, beseda izrečena na nepravem mestu v nepravem času, o nepravih ljudeh ali posvečenih vsebinah - to je bila sejalnica strahu.

Sledi(la je) informacijska doba. Donedavna nas je bilo strah pasivnih tokov informacije: sledijo nam, iz baznih postaj mobilne telefonije vedo, kje se nahajam. IP mojega računalnika ima kartoteko, celo računalnikov zaslon mi lahko snemajo. V oblaku je neskončno prostora, v katerega se sam odločim, da bom odlagal vse, kar mi prileti od koderkoli - saj kriterijev, kaj je vredno in kaj ne, sploh ne potrebujem več. Prostora je neskončno. Hkrati ne potrebujem sam nič delati. Saj je wiki, saj so copy-paste, saj je vsega, celo preveč.

Zdaj se je pasivna informacija prevesila v aktivno. Bombardiranje z informacijami. Vsi bodo nasedli. Ko se obeta podražitev elektrike, ki zadene vso deželo, bo modrec napovedoval nekaj o neki lepotici na jugu Afrike. Če vlada pripravlja davčne ukrepe, nas bodo aktivno bombardirali z rdečimi in zelenimi, belimi in rdečimi, črnimi in rdečimi alarmi. Ustavite se! Pojdite za peč! Nič ne delajte, sploh pa ne težav! Utrnil se bo twit kakšne zloglasne osebe, ki je pravzaprav ne maramo in ljubimo hkrati - in teh oseb je nemalo, pa ni jasno, s čem so si zalužili takšno shizofreno obravnavo - ki z odmevom in veleumnimi kometarji anonimnežev - pa morda celo usmerjanih od sejalcev strahu - obrne še tistih nekaj, ki sicer gledajo na svet trezno, normalno, ja, samo normalno.

Zgodovina se obravnavi strahu vedno izogiba. Le kdo jo piše, in le zakaj je tako?

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/pogon-na-strah.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/tezave-in-strah-pred-tezavami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/pogon-na-strah.html

3. feb. 2015

Zasebno in javno ogrevanje

Nekateri ljudje imajo čudovito lastnost, da se lahko takorekoč v trenutku koncentrirajo na določeno nalogo. Sedejo za računalnik, in že nastaja strokovno besedilo, stopijo na smuči, in že zmagajo na tekmi, odprejo usta, in že občudujemo nebeške glasove. Večina pa ni takšna. In napaka, ki jo dela ta večina je, da neposredno posnemamo tiste, ki imajo zgoraj opisano lastnost. Stopimo na smuči ... in že bomo zmagali.

Ogrevanje je ena od človekovih dejavnosti, za katero je potrebno vložiti izdatno voljo. Pravzaprav gre kar za preizkus volje same.

Vzemimo šolarja v telovadnici. Tu je ogrevanje najbolj običajna, sicer zelo tečna zadeva. Učitelj bo dobro vedel, da s tem ne le pripravi otroke k boljšemu učinku, ampak tudi, in celo predvsem prepreči poškodbe, ki so pri ohlajenem in ležernem telesu običajno pogostejše. Saj tako delate tudi pri matematiki in angleščini, kajne?

Vzemimo nekega duhovnika ali guruja. Kaj mislite, da meditacija pride sama od sebe? Da se oni kar vsede in pade v trans? Mnogi, ki hočejo moliti, in jim npr. vera to narekuje, ali celo sami čutijo potrebo, se motijo v prepričanju, da bodo v globine kar sami padli, da jih bo v trenutku potegnilo. Potem nekaj minut izvajajo neke vaje, in mislijo, da je to vse - v bistvu so pa šele začeli z ogrevanjem.

Vzemimo vrhunskega znanstvenika ali umetnika. Tu gre za presenetljivo skrajnost. Velika odkritja ali velike umetnine so se rodile iz dolgega, dolgega mislenočustvenega procesa, ki je v bistvu ogrevanje. Res je tudi, da so morda v času njihovega ogrevanja kot stranski produkti nastala dela, ki jih navadni smrtniki zaznamo prav tako kot velika čudesa.

Vzemimo politika ali neko vlado. 100 dni miru, ki je običajno v zahodnih demokracijah, vendarle ni za počivanje in iskanje samega sebe v novih okoliščinah. Iti bi moralo izključno za ogrevanje obstoječega znanja in izkušenj, ogrevanje ZA vsebine, za katere je treba vedeti, kaj so, kakšne so, in kako se obnašajo.


Seveda lahko energijo namesto v krepitve volje za ogrevanje usmerimo v spretnost blefiranja. Potem VSEBINE izvajamo hladno in uspehi potem nikako ne pridejo. Čudno, kajne?

2. feb. 2015

Kje je manjko globalne ekonomije?

Vsi imajo dobiček.

Kitajci, Indonezijci in Indijci ter drugi, kot proizvajalci. Seveda v svojih ekonomskih okvirih, kjer poslovneži neizmerno bogatijo, delavci pa tudi nekako preživijo.
Preprodajalci in trgovci, ki blaga ne pretovarjajo le vzhodne ladje na zahodno, ampak predvsem iz enega tipa ekonomije v drug tip, in pri tem "zaslužijo" 10 in 100-kratnike. Ali še več.
Potrošniki, ki se jim vedno "splača kupovati poceni blago, čeprav dvomljive kakovosti. Je pač družba tako naravnana, da moraš vsako stvar, obleko, orodje, telefon, vozilo ... pogosto menjati, ker je takšna moda. Saj niste med tistimi, ki kupujejo drage reči, ker so v bistvu cenejše, kajne?
Davkarija na Vzhodu - iz malih plačic velikega naroda se nabere.
Davkarija na Zahodu - iz relativno izjemno velikih povprešnjih plačil in rent ali borznih dohodkov se nabere, verjemite, države dobro živijo.
Celo tista reč, ki smo ji rekli okolje ima "dobiček", saj dobi neposredno denar iz raznih kyotskih in podobnih veleumnih sporazumov, po katerih smo na makronivoju dolžni vlagati v čistočo narave.

Če imamo vsi dobiček, kdo pravzaprav izgubi? Mar res nobeden?