Moje prvo srečanje z izjemno šibkim doumevanjem poteka odločitev na ravni države je bilo pred leti, ko se je pripravljala ratifikacija ene od mednarodnih konvencij. Slovenija je kot sveže ustanovljena država želela takoj pristopiti. Pri tem ni uporabila nobene strategije - tako rekoč nismo izbirali sredstev, bistveno je bilo, da se vključimo, pa naj stane (takrat ali kasneje) kar hoče. Mi preprosto MORAMO biti zraven, To nam PRIPADA. (Vse to je bilo sicer res in je še danes res, ampak način je bil nekoliko vprašljiv).
29. maj 2013
28. maj 2013
Anekdota o denarju, iz bližnjih logov
Pristojni minister je pred časom zavrnil neko vlogo za finančno podporo mednarodni dejavnosti na nekem dokaj marginalnem področju javnega delovanja neke zasebne ustanove. Razlog za zavrnitev je bil, da ima dotična ustanova registrirano preveč raznoliko dejavnost, da torej deluje preveč transdisciplinarno.
Dopuščamo možnost, da so odločitve
vlade neke države skladne z njihovimi lastnimi pravili, vendar se
vsebinsko sprašujemo:
27. maj 2013
Javni denar in znanje
Tujim vlagateljem je, zanimivo, kdorkoli že so in kamorkoli že
vlagajo, vedno v interesu visoka dodana vrednost. Če vložijo v
avtocesto, pobirajo vse viške, ozemlju objekta pa puščajo vso nesnago.
Če vložijo v tovarno, se delavcem oddolžijo s plačilom. A vse, kar je
več, odide. Če vložijo v znanje, so vlagatelji izključno upravičeni do
celotne dodane vrednosti tega znanja.
In prav tega se ima Slovenija najbrž najbolj bati: tujega vlaganja v slovensko znanje. Namreč, spretnosti in veščine ter kakovostno znanje, kar ga je še ostalo, skokovito odhaja, in ne bo imelo nobene možnosti več vrniti se v domače kraje. Tisti, ki bodo ostali doma, bodo sicer morda dobivali plačo za vsakodnevno delo in to bo tudi vse. Kar pa se tiče dodane vrednosti, se bodo smeli le še s sklonjeno glavo nasmihatiob obiskih uspešnih strokovnjakov slovenskega rodu. Žal rod in poreklo pri dodani vrednosti v denarju ne velja prav dosti.
Delilci javnega denarja za znanje in veščine se ne zavedajo svoje odločilne vloge pri razvoju države in naroda, gospodarstva in družbe.
In prav tega se ima Slovenija najbrž najbolj bati: tujega vlaganja v slovensko znanje. Namreč, spretnosti in veščine ter kakovostno znanje, kar ga je še ostalo, skokovito odhaja, in ne bo imelo nobene možnosti več vrniti se v domače kraje. Tisti, ki bodo ostali doma, bodo sicer morda dobivali plačo za vsakodnevno delo in to bo tudi vse. Kar pa se tiče dodane vrednosti, se bodo smeli le še s sklonjeno glavo nasmihatiob obiskih uspešnih strokovnjakov slovenskega rodu. Žal rod in poreklo pri dodani vrednosti v denarju ne velja prav dosti.
Delilci javnega denarja za znanje in veščine se ne zavedajo svoje odločilne vloge pri razvoju države in naroda, gospodarstva in družbe.
26. maj 2013
Dve plati javnega denarja
Upravljalci javnega denarja, večinoma so to državne ustanove, se ne zavedajo, da ima javni denar dve plati. Namreč ena je ta, da je v središču denar kot tak, druga je pa ta, da je v središču storitev ali izdelek, ki ga bodo državljani za ta denar dobili.
V času krize upravljalci javnega denarja vse bolj vidijo denar, in so hkrati vse bolj slepi za dejansko ustvarjeno - ali potrebno. Tu niso mišljene investicije v beton, s katerimi smo v Sloveniji v zadnjih letih nedvomno preveč vehementno in prepogosto brez potrebe trošili življenjske vire - torej ne tiste, ki jim vrednost ob zaključku vlaganja začne upadati. Govorimo o investicijah, ki začenjajo dajati dodano vrednost v trenuku, ko se prenehajo, na primer preventivno zdravstvo, izobraževanje, vlaganje v splošno razgledanost in znanje, temeljito širjenje kulturnih, okoljskih, ekonomskih in vsakršnih obzorij.
Če upravljalec gleda zgolj in samo na kupček denarja, ki mu povrh še neizprosno kopni pred očmi, nima nobenega notranjega smisla več za vsebine, ki bi jih s tem kupčkom lahko pridobil za osnovni namen države: službo ljudem.
Najbolj čisto je očitno z lopato metati denar v beton.
V času krize upravljalci javnega denarja vse bolj vidijo denar, in so hkrati vse bolj slepi za dejansko ustvarjeno - ali potrebno. Tu niso mišljene investicije v beton, s katerimi smo v Sloveniji v zadnjih letih nedvomno preveč vehementno in prepogosto brez potrebe trošili življenjske vire - torej ne tiste, ki jim vrednost ob zaključku vlaganja začne upadati. Govorimo o investicijah, ki začenjajo dajati dodano vrednost v trenuku, ko se prenehajo, na primer preventivno zdravstvo, izobraževanje, vlaganje v splošno razgledanost in znanje, temeljito širjenje kulturnih, okoljskih, ekonomskih in vsakršnih obzorij.
Če upravljalec gleda zgolj in samo na kupček denarja, ki mu povrh še neizprosno kopni pred očmi, nima nobenega notranjega smisla več za vsebine, ki bi jih s tem kupčkom lahko pridobil za osnovni namen države: službo ljudem.
Najbolj čisto je očitno z lopato metati denar v beton.
17. maj 2013
Martin Buber in odnos človeka z naravo
Filozof dialoga,
Martin Buber, je s svojimi deli o odnosih bistveno posegel v način
dojemanja sveta. V svojem delu Jaz in Ti je prenesel težo
miselnega toka dojemanja Jaz‑a in Ti‑ja na tisto, kar je
vmes, torej na odnos. Naredi celo korak dlje, v refleskijo
obravnavanega pojava: iz odnosa se vrne nazaj na predmet, ki je v tem
primeru Jaz. In ta Jaz sam na sebi ne obstaja več, ampak obstaja le
dvojnost Jaza, ki pa izhaja iz odnosa: prvi kot Jaz temeljne besede
jaz‑ti, in drugi kot Jaz temeljne besede jaz‑ono.
Čeprav se Buber v
svojih razpravah pretežno posveča odnosu med ljudmi, mu odnos
človek–narava ni tuj. Ko kategorizira območja, v katerih se
vzpostavlja svet odnosa, ga omenja kot prvo raven. Neposredno pravi:
„Življenje z naravo. Ta odnos tone v mrak in je pod govorno
ravnijo. Bitja se gibljejo proti nam, a ne zmorejo priti do nas, in
ko jih ogovarjamo s ti, se naše besede zataknejo na pragu govora.”
Nekoliko kasneje, ko se „zazre v drevo”, (potencialni) odnos
človeka do narave nakaže v različnih načinih dojemanja:
pojavnosti, funkciji, vzročnosti in nominalnosti, vendar tako, da te
načine preseže s ponovnim obratom. Namreč, v celovitosti odnosa do
drevesa, ki ponazarja naravo, nisem več jaz tisti, ki dojemam, ampak
„se zgodi – po volji in milosti hkrati – da sem zaobjet v
odnos”.
Buber strogo ostaja
na strani človeka in ubesedenega sveta. Sluti sicer, da obstaja
možnost obojestranskosti in vzajemnosti odnosa, vendar ga, morda v
zavednju šibkosti naravoslovnega znanja, gotovo pa iz
strahospoštovanja do neznanega ali nerazpoznavnega v naravi, ne
razvije. Vsekakor pa naravi priznava njeno njenost in njeno
dejanskost.
Buber, M., 1923, Ich und Du, slovenski prevod Janez Zupet, 1982, v Princip dialoga / Dialoški princip; Ljubljana : Društvo izdajateljev časnika 2000, ponatis 1999.
16. maj 2013
Odnos v ogledalu
Obstajajo ljudje, ki takoj, kjerkoli se pojavijo, prevzamejo
vlogo spodbujevalca dobrega, predvsem pa vsega, kar je lastno človeku
ali skupini, ki jo srečajo. Mnogim to ni všeč, ker je za tak odnos
potrebna pripravljenost in rahla razkritost.
Tak odnos je najprej
ogledalo: kaj sogovornik je, koliko je sposoben, koliko doumeva,
koliko verjame. To pa so izhodišča za nadaljevanje dela, pogoji za
spodbujeno delo za multiplikacija dobrega.
Tudi izhodišče za nadaljevanje odnosa. Vendar, če se odnos ustavi ob pogledu v takšnem ogledalo, ga
skoraj ni mogoče nadaljevati. Še huje je, če začetek takšnega odnosa
spodbudi razbitje ogledala.
13. maj 2013
Novinar kot izkoriščani najemnik
Objektivnost medijev je v kriznih časih vedno vprašljiva. V demokraciji zahodnega tipa še posebej. Namreč, če hočeš kot medij obstati, se moraš prilagajati večini, zmagovalcem. Novica ne sme biti takšna, da bi objektivno govorila o objektu, ampak se mora subjektivno prilagoditi objektu. Hkrati si moraš kot medij pustiti ravno dovolj maneverskega prostora, da v primeru političnega obrata
12. maj 2013
Navidezno znanstveni članki
Način pisanja v znanosti se skozi stoletja precej spreminja. Če primerjamo besedila Aristotela, Kopernika, Kanta, Darwina ali današnje naravoslovne revije - vsaj najbolj razširjene in splošno uveljavljeni Science in Nature, bomo hitro opazili razlike v načinu podajanja snovi.
10. maj 2013
Nazajništvo in naprejništvo
Ljudje se po načinu povezovanja mišljenja in dejanj delijo na dve skupini.
Nazajnik ali nazajnica
zjutraj vstane po prespani noči
Nazajnik ali nazajnica
zjutraj vstane po prespani noči
7. maj 2013
Politika kakovosti
Nestrpno pričakujemo, da bodo javne osebe, ki so na svoje položaje tako ali drugače izvoljene, torej vodilni korporacijski gospodarstveniki, politiki in parapolitiki, težo svojih analiz, govorov, razmišljanj in načrtov preusmerili iz prevladujoče kvantitete v prevladujočo kvaliteto.
2. maj 2013
Statistika, analiza in razumevanje
Obstajajo ljudje, pogosto na vodilnih položajih, ki se pri svojem delu in pri komunikaciji z javnostjo stalno sklicujejo na strokovna mnenja, znanstvene analize ali statistične prikaze. To je prav, in verjetno takšne podlage v podjetju ali ustanovi res obstajajo. Značilno za takšno skicevanje je le, da je do sogovornika izjemno ultimativno. Poslušalec dobesedno umolkne. "Znanost, stroka, statistika, analize ..., bo že držalo", si misli.
1. maj 2013
Odločitve v kriznem času (poskus prvomajske budnice)
Krizni časi se običajna stalnica življenja. Večini ljudi se celo zdi, da so stalno v krizi, in da je stalno kriza. Vendar ni tako. Stalno je lahko le naše krizno razpoloženje, ki je predvsem odvisno od razcepljenosti med željami in dejanskostjo.
V času, ko človek neprestano misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema, ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo, takrat kriza res lahko postane neprenehna življenjska stalnica. V bistvu generira samo sebe.
V času, ko človek neprestano misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema, ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo, takrat kriza res lahko postane neprenehna življenjska stalnica. V bistvu generira samo sebe.
Naročite se na:
Objave (Atom)