29. maj 2013

Podatki in informacije 1

Moje prvo srečanje z izjemno šibkim doumevanjem poteka odločitev na ravni države je bilo pred leti, ko se je pripravljala ratifikacija ene od mednarodnih konvencij. Slovenija je kot sveže ustanovljena država želela takoj pristopiti. Pri tem ni uporabila nobene strategije - tako rekoč nismo izbirali sredstev, bistveno je bilo, da se vključimo, pa naj stane (takrat ali kasneje) kar hoče. Mi preprosto MORAMO biti zraven, To nam PRIPADA. (Vse to je bilo sicer res in je še danes res, ampak način je bil nekoliko vprašljiv).

28. maj 2013

Anekdota o denarju, iz bližnjih logov

Pristojni minister je pred časom zavrnil neko vlogo za finančno podporo mednarodni dejavnosti na nekem dokaj marginalnem področju javnega delovanja neke zasebne ustanove. Razlog za zavrnitev je bil, da ima dotična ustanova registrirano preveč raznoliko dejavnost, da torej deluje preveč transdisciplinarno.

Dopuščamo možnost, da so odločitve vlade neke države skladne z njihovimi lastnimi pravili, vendar se vsebinsko sprašujemo:

27. maj 2013

Javni denar in znanje

Tujim vlagateljem je, zanimivo, kdorkoli že so in kamorkoli že vlagajo, vedno v interesu visoka dodana vrednost. Če vložijo v avtocesto, pobirajo vse viške, ozemlju objekta pa puščajo vso nesnago. Če vložijo v tovarno, se delavcem oddolžijo s plačilom. A vse, kar je več, odide. Če vložijo v znanje, so vlagatelji izključno upravičeni do celotne dodane vrednosti tega znanja.
In prav tega se ima Slovenija najbrž najbolj bati: tujega vlaganja v slovensko znanje. Namreč, spretnosti in veščine ter kakovostno znanje, kar ga je še ostalo, skokovito odhaja, in ne bo imelo nobene možnosti več vrniti se v domače kraje. Tisti, ki bodo ostali doma, bodo sicer morda dobivali plačo za vsakodnevno delo in to bo tudi vse. Kar pa se tiče dodane vrednosti, se bodo smeli le še s sklonjeno glavo nasmihatiob obiskih uspešnih strokovnjakov slovenskega rodu. Žal rod in poreklo pri dodani vrednosti v denarju ne velja prav dosti.

Delilci javnega denarja za znanje in veščine se ne zavedajo svoje odločilne vloge pri razvoju države in naroda, gospodarstva in družbe.

26. maj 2013

Dve plati javnega denarja

Upravljalci javnega denarja, večinoma so to državne ustanove, se ne zavedajo, da ima javni denar dve plati. Namreč ena je ta, da je v središču denar kot tak, druga je pa ta, da je v središču storitev ali izdelek, ki ga bodo državljani za ta denar dobili.
V času krize upravljalci javnega denarja vse bolj vidijo denar, in so hkrati vse bolj slepi za dejansko ustvarjeno - ali potrebno. Tu niso mišljene investicije v beton, s katerimi smo v Sloveniji v zadnjih letih nedvomno preveč vehementno in prepogosto brez potrebe trošili življenjske vire - torej ne tiste, ki jim vrednost ob zaključku vlaganja začne upadati. Govorimo o investicijah, ki začenjajo dajati dodano vrednost v trenuku, ko se prenehajo, na primer preventivno zdravstvo, izobraževanje, vlaganje v splošno razgledanost in znanje, temeljito širjenje kulturnih, okoljskih, ekonomskih in vsakršnih obzorij.
Če upravljalec gleda zgolj in samo na kupček denarja, ki mu povrh še neizprosno kopni pred očmi, nima nobenega notranjega smisla več za vsebine, ki bi jih s tem kupčkom lahko pridobil za osnovni namen države: službo ljudem.
Najbolj čisto je očitno z lopato metati denar v beton.

17. maj 2013

Martin Buber in odnos človeka z naravo

Filozof dialoga, Martin Buber, je s svojimi deli o odnosih bistveno posegel v način dojemanja sveta. V svojem delu Jaz in Ti je prenesel težo miselnega toka dojemanja Jaz‑a in Ti‑ja na tisto, kar je vmes, torej na odnos. Naredi celo korak dlje, v refleskijo obravnavanega pojava: iz odnosa se vrne nazaj na predmet, ki je v tem primeru Jaz. In ta Jaz sam na sebi ne obstaja več, ampak obstaja le dvojnost Jaza, ki pa izhaja iz odnosa: prvi kot Jaz temeljne besede jaz‑ti, in drugi kot Jaz temeljne besede jaz‑ono.
Čeprav se Buber v svojih razpravah pretežno posveča odnosu med ljudmi, mu odnos človek–narava ni tuj. Ko kategorizira območja, v katerih se vzpostavlja svet odnosa, ga omenja kot prvo raven. Neposredno pravi: „Življenje z naravo. Ta odnos tone v mrak in je pod govorno ravnijo. Bitja se gibljejo proti nam, a ne zmorejo priti do nas, in ko jih ogovarjamo s ti, se naše besede zataknejo na pragu govora.” Nekoliko kasneje, ko se „zazre v drevo”, (potencialni) odnos človeka do narave nakaže v različnih načinih dojemanja: pojavnosti, funkciji, vzročnosti in nominalnosti, vendar tako, da te načine preseže s ponovnim obratom. Namreč, v celovitosti odnosa do drevesa, ki ponazarja naravo, nisem več jaz tisti, ki dojemam, ampak „se zgodi – po volji in milosti hkrati – da sem zaobjet v odnos”.
Buber strogo ostaja na strani človeka in ubesedenega sveta. Sluti sicer, da obstaja možnost obojestranskosti in vzajemnosti odnosa, vendar ga, morda v zavednju šibkosti naravoslovnega znanja, gotovo pa iz strahospoštovanja do neznanega ali nerazpoznavnega v naravi, ne razvije. Vsekakor pa naravi priznava njeno njenost in njeno dejanskost.
Buber, M., 1923, Ich und Du, slovenski prevod Janez Zupet, 1982, v Princip dialoga / Dialoški princip; Ljubljana : Društvo izdajateljev časnika 2000, ponatis 1999.

16. maj 2013

Odnos v ogledalu

Obstajajo ljudje, ki takoj, kjerkoli se pojavijo, prevzamejo vlogo spodbujevalca dobrega, predvsem pa vsega, kar je lastno človeku ali skupini, ki jo srečajo. Mnogim to ni všeč, ker je za tak odnos potrebna pripravljenost in rahla razkritost. 
Tak odnos je najprej ogledalo: kaj sogovornik je, koliko je sposoben, koliko doumeva, koliko verjame. To pa so izhodišča za nadaljevanje dela, pogoji za spodbujeno delo za multiplikacija dobrega. 
Tudi izhodišče za nadaljevanje odnosa. Vendar, če se odnos ustavi ob pogledu v takšnem ogledalo, ga skoraj ni mogoče nadaljevati. Še huje je, če začetek takšnega odnosa spodbudi razbitje ogledala.

13. maj 2013

Novinar kot izkoriščani najemnik

Objektivnost medijev je v kriznih časih vedno vprašljiva. V demokraciji zahodnega tipa še posebej. Namreč, če hočeš kot medij obstati, se moraš prilagajati večini, zmagovalcem. Novica ne sme biti takšna, da bi objektivno govorila o objektu, ampak se mora subjektivno prilagoditi objektu. Hkrati si moraš kot medij pustiti ravno dovolj maneverskega prostora, da v primeru političnega obrata

12. maj 2013

Navidezno znanstveni članki

Način pisanja v znanosti se skozi stoletja precej spreminja. Če primerjamo besedila Aristotela, Kopernika, Kanta, Darwina ali današnje naravoslovne revije - vsaj najbolj razširjene in splošno uveljavljeni Science in Nature, bomo hitro opazili razlike v načinu podajanja snovi.

10. maj 2013

Nazajništvo in naprejništvo

Ljudje se po načinu povezovanja mišljenja in dejanj delijo na dve skupini.

Nazajnik ali nazajnica
zjutraj vstane po prespani noči

7. maj 2013

Politika kakovosti

Nestrpno pričakujemo, da bodo javne osebe, ki so na svoje položaje tako ali drugače izvoljene, torej vodilni korporacijski gospodarstveniki, politiki in parapolitiki, težo svojih analiz, govorov, razmišljanj in načrtov preusmerili iz prevladujoče kvantitete v prevladujočo kvaliteto.

2. maj 2013

Statistika, analiza in razumevanje

Obstajajo ljudje, pogosto na vodilnih položajih, ki se pri svojem delu in pri komunikaciji z javnostjo stalno sklicujejo na strokovna mnenja, znanstvene analize ali statistične prikaze. To je prav, in verjetno takšne podlage v podjetju ali ustanovi res obstajajo. Značilno za takšno skicevanje je le, da je do sogovornika izjemno ultimativno. Poslušalec dobesedno umolkne. "Znanost, stroka, statistika, analize ..., bo že držalo", si misli.

1. maj 2013

Odločitve v kriznem času (poskus prvomajske budnice)

Krizni časi se običajna stalnica življenja. Večini ljudi se celo zdi, da so stalno v krizi, in da je stalno kriza. Vendar ni tako. Stalno je lahko le naše krizno razpoloženje, ki je predvsem odvisno od razcepljenosti med željami in dejanskostjo.
V času, ko človek neprestano misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema, ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo, takrat kriza res lahko postane neprenehna življenjska stalnica. V bistvu generira samo sebe.