Objektivnost medijev je v kriznih časih vedno vprašljiva. V demokraciji zahodnega tipa še posebej. Namreč, če hočeš kot medij obstati, se moraš prilagajati večini, zmagovalcem. Novica ne sme biti takšna, da bi objektivno govorila o objektu, ampak se mora subjektivno prilagoditi objektu. Hkrati si moraš kot medij pustiti ravno dovolj maneverskega prostora, da v primeru političnega obrata
obstaneš.
Zato predvsem politične opozicije, bodisi formalne ali dejanske, medijem vedno očitajo pristranskost.
Preprost preizkus, ki ga lahko vsak ponovi, je pokazal, da gre pri problemu objektivnosti medijev za nekaj globljega. Za nekaj še bolj subjektivno subjektivnega.
Kako je poskus potekal.
1. Relativno nepomembno obvestilo je bilo poslano na nekaj več kot 150 osebnih naslovov novinarjev slovenskih medijskih hiš. (Vsi, ki kakorkoli pošiljajo obvestila za javnost vedo, da je bistveno bolj učinkovito pošiljati na osebne naslove, kot na uradne naslove npr. info@medij.si)
2. Namesto seznama naslovov sedanjih sodelavcev teh medijskih hiš, je bila pomotoma uporabljena adrema iz leta 2009.
3. Strojni odzivniki poštnih strežnikov so se odzvali 103 (sto tri) krat. To pomeni, da od 150 naslovov dve tretjini e-naslovov ne obstajata več.
Komunikologi bi lahko naredili raziskavo v skladu z ustaljenimi metodami in v okviru sedanje komunikološke paradigme. Naša prva misel pa je bila:
Novinarji so torej pretežno najemniki. Za svoj obstoj se morajo stalno boriti. Če so mladi, še posebej. Torej se morajo prilagajati usmeritvem medijske hiše.
Vzporedno se je pojavila misel o morebitni sistemski napaki. Res. Sistemska napaka je bistvu (lahko) to, da so novinarji večinoma sami spodbudili nas kot poročevalce, da uporabimo njihove osebne naslove namesto uradnih službenih naslovov posameznih medijev. To seveda lahko pomeni nekoliko nelojalnosti do lastne medijske hiše, lahko pa tudi že prilagoditev na sistem dvojnega prilagajanja.
Če zaključimo, gre pri medijih za izrazito nevarnost dvojne pristranskosti: medijska hiša se bori za obstoj v odnosu do prevladujoče oblasti, novinarji pa se kot izkoriščani najemniki borijo za svoj osebni obstoj v okviru medijske hiše. Ali v takšnem sistemu sploh obstaja kakšna možnost objektivnega poročanja?