30. nov. 2013

Obrat idej

Mnoge ideje, morda celo vse, so v osnovi idealne. Zato se jim tudi tako reče. Preblisk, a ne brez podlage v miselnih procesih v človeku in vpetosti v raznolikost odnosov med ljudmi, rečmi in nenazadnje mislimi samimi: tako se rodi. Mnoge ideje razvijejo svoj tek v življenje, v katerem jih zaznavamo, osmišljamo in tudi uporabljamo. Značilno pa se zdi, da ustvarjalci mnogih svojih idej ne znajo ali ne zmorejo spraviti v življenje, sploh pa nimajo sposobnosti ideje izkoristiti v svoj prid.
To namesto njih radi naredijo drugi, najbolj pogosto občudovalci, ki so očarani nad idejo. A ideje so približno tako nevarna reč kot so podatki. Celo orožje postanejo, kadar kljub svoji nevtralnosti ali celo plemenitosti pridejo na pot svojega nasprotja. Globalni primer, ki ga vsi poznamo, je uporaba jedrske energije.
Obrati ali zlorabe idej se ne dogajajo le na svetovni ravni. Dogajajo vsakodnevno, in zdi se čisto nedolžno, namreč takrat, kadar jih občudovalci preveč občudujejo. Očaranosti nad dobro idejo je sicer morda v začetku pomemben in potreben čustveni odziv, vendar mora prerasti v celovitost. Če ostane zgolj čustvo, obstaja ne le nevarnost, ampak kar zanesljivo vodi na pot razočaranja. Na koncu, in to pogosto, so razočarani vsi: ustvarjalci, občudovalci in uporabniki.



26. nov. 2013

Vabilo in opomnik


Poznamo različne vrste kulturnih prireditev. Ne le po vsebini ali izvajalcih, kar je lahko neposredno povsem neodvisno od morebitne publike, ampak predvsem po odnosu med prirediteljem in publiko. Kot obstaja železen repertoar pri izvajalcih, obstaja tudi nekaj, čemur bi lahko rekli železna publika. In ker gre za kulturo, je ta publika zahtevna, torej navajena in željna kakovostne duhovne hrane.
Profesionalni prireditelji vedno skrbijo za napredek. Čeprav se zavedajo, da je železen repertoar tisti, ki pritegne večino publike in večino časa te publike, se zavedajo tudi, da je treba publiko predvsem vzgajati, torej jim ustrezno dozirati novosti, drugačnosti, svežino, tudi presenečenja, morda celo provokacijo.Ustvarjalnost namreč ni preteklost, ampak je predvsem sedanjost. Pri tem pa mnogi zgrašijo. Namreč sedanjost umetnosti ni enaka sedanjosti vsakodneva. Dnevni dogodki in hitenje, potrošništvo, vključno z duhovnim potrošništvom, ki tako hitro prevlada, so kot magnet za prireditelje. Rob, kjer se ustvarjalnost sedanjosti za prihodnost prevesi v ustvarjanje za sedanjost, je zelo mamljivo prestopiti. V javnosti se zdiš bolj sodoben, bolj trenuten, aktualen - in s tem uspešen.
Odnos s publiko se začne graditi (in podirati) z vabilom. Jasno je, da za železni repertoar ali železno publiko vabila pravzaprav niso potrebna. Vendar je že tako, da življenje teče, in železo z njim.
Gotovo obstajajo učene analize obnašanja družbe in posameznika do prireditev, ampak zdi se, da bi za začetek morali več delati vsaj na razlikovanju vabila in opomnika. Vabilo ima vsebino, je lahko multimedijsko, z odlomki, opisi, vtisi od prej ... A vabilo ne zadostuje, potreben je še opomnik. Opomnik je zgolj datum tik prej, da te dvigne, da te izvleče iz brloga, iz katerega si zaradi dobre vsebine, ki jo pričakuješ na prireditvi, itak želiš, pa se ti ne ljubi. Namreč, svet je postal hiter in raznolik, in za mnnoge je (tako imenovano) racionalno načrtovanje zasebnega življenja je nujno.Nekdaj je bilo to zahtevno in predvsem drago.
Danes, v dobi tehnologije komunikacij imamo obilo možnosti za tako organizacijo, le izkoristiti jih kot-da nočemo. Vsi samo nekaj čakamo, čakamo, ob tem pa nas sočasno pop in sub-kulture zasipajo prav po istih poteh. Dovoljujemo jim, celo nezavedno jim dovoljujemo, da s svojimi piškotki in bonbončki zasedajo našo pot, oziroma pot odnosa med ustvarjanjem drugih in našo notranjostjo. Ali obratno.


25. nov. 2013

Pop knjiga(rne)

Založništvo, in z njim posredno ali neposredno povezano knjigarništvo, se spreminja v golo knjigotrštvo. To pomeni, da beseda ne rodi besede ali misli, ampak v eno stran potuje beseda, v drugo pa denar. Knjiga ali njen avtor mora biti najprej pop, potem lahko nastane knjiga. Obratne poti kot-da ni več, recima tako, da bi knjiga postala pop zaradi vsebine. Knjiga izgublja svoj pomen kot sredstvo družbenobesednega dialoga. Celo poezija kot najbolj subtilno notranja izrazna oblika v knjigah se vse bolj ravna po dnevnem političnopotrošnem ritmu.
Knjižni sejem ne ponuja knjig in njihovih besed, ampak usluge pisca, urednika, založnika in tiskarja. Knjiga in njen bralec sva postala sužnja teh uslug. Brez njih ne moreva, z njimi težko. Knjigarna je postala menjalnica denarja, ki jo le še tu in tam oplemeniti kakšen prodajalec ali prodajalka, ki tisto, kar prodaja, tudi bere.
Zakaj tole berete? Boste slabe volje! Vzemite raje knjigo, klasiko morda, ampak knjigo.

23. nov. 2013

Presitnostne metode

Na Zahodu smo tako hudo prebogati, da si ravno v naravoarstvu lahko privoščimo marsikaj.
Plastični kamni, sledenja, renaturacije [pravkar videno]. Kako se to naravovarstvo sreča z revščino drugod po svetu? Noče se. Ignorira jo, celo prezira. Nihče od teh ljudi se ne bi ukvarjal z takim naravovarstvom, če bi ne bili presiti. Prav perverzno pa je, da te bogataške metodologije skušamo prenesti v tretje države [pravkar videno]. In nihče ne razume, niti Tretji, niti Prvi.
Naravovarstva brez globokega notranjega odnosa do vsega okrog sebe ni. Ni.

21. nov. 2013

Škisi

Škisi so nekateri posamezniki na področju javnih dejavnosti, na primer v kulturi, okoljevarstvu, politiki, znanosti in podobno, ki se pogosto oglasijo na javnih predstavitvah. Tja celo pridejo nepovabljeni - samo zato, da povedo svoje mnenje. V bistvu nimajo nobenega posebnega namena, sploh pa ne političnega ali upravnega. A njihovo menje pogosto sploh ni napačno, je pa ob tem zobabavno gledati muzanje (nas ...) profesionalcev, ki se ob takih drobnih resnicah tako hudomušno nasmihajo - pri tem pa nihče ne ve, ali je to zaradi postavljenga ogledala, ali dejansko zaradi dejstva, da je pogled profesionalca tako bistveno drugačnen kot pogled razmišljujočega škisa.
Nekateri škisi se razvijejo v mordece, mnogi pa v težake in zagrenjence, ki jim uveljavljanje samega sebe postane bolj pomembno kot vsebina sama. Celo podzavestno.
Škis je zelo močna karta! In takšni škisi se pojavljajo povsod po svetu.

20. nov. 2013

Recimo, da nočeš kritizirati

Kritiko ljudje zelo težko prenašamo ne glede na to, ali je objektivna ali subjektivna, upravičena ali ne, pavšalna ali konkretna.Včasih kakšnega človeka spoznajo za zelo kritičnega, ker tak tudi je. Vse bolj pogosto pa je proglasitev nekoga za kritičnega dejansko le (samo)obramba tistega, ki se ob kritiki počuti napadenega - oziroma, ki kakršnokoli besedo, ki jo zazna na svoj račun, doumeva kot kritiko in napad.
Recimo, da nočeš kritizirati.
Vse zgleda lepo, brez pretresov, ljubi mir. Komu to ne bi bilo všeč?
Čas pokaže, kaj je bolj prav. A žal se iz zavoženosti rezultatov pogosto pokaže, da je bila kritika premalo ostra. Ali pa je bil bolj cenjen ljubi mir.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

Znanost se skriva za svojimi metodami

Nekatera področja znanosti imajo zelo obsežne in raznolike predmete raziskovanja, ki se poleg drugih težav še stalno spreminjajo. Tako rekoč neobvladljivo. Statistične metode tako postanejo rahlo nezanesljive, vsekakor pa nepreprečljive, saj je uveljavljeno splošno mnenje, da so le objekti resnični, raziskave pa abstrakcija - torej to pomeni, da gre objektom bolj verjeti kot njihovi interpretaciji. Statistika pogosto le poveča dvome: če ne na kratek rok, ko znanstveni rezultati morda še imajo neko težo, pa gotovo na daljši rok, ko pride do izravnav statistik/interpretacij/mnenj za in proti.
Če vseeno hočeš  vsaj izgledati znanstven, moraš na veliko razlagati metode, dobesedno moraš očarati ljudi z neverjetno zapletenimi in nepredstavljivo dragimi napravami, ki si jih moral izumiti in plačati, da si prišel do tako izjemih rezultatov. Predmet raziskave se tako umakne v drugi plan, v ozadje. Ni več pomemben. Pravzaprav se umaknejo tudi nekatere znanosti, ki niso zadosti spretne pri izumljanju fascinantih metod.

http://idejalist.blogspot.com/2012/10/fascinantnost-v-znanosti.html

19. nov. 2013

Izgubljeni v prevodu

Na nekaterih konferencah so simultani prevodi tako slabi, da bolj razumeš popolnoma neznan jezik, na primer baskovski, finski ali škotski, oziroma ti je iz kretenj govorca bolj jasno, za kaj gre. Ta nesrečna euroenglish nas bo pokopala, gotovo pa bo pokopala Britance in njihovo kulturo.

18. nov. 2013

Zavarovana območja ob meji

Zanimivi so zemljevidi zavarovanih območij ali po domače "naravnih parkov" - mnoga ležijo ob državnih mejah. Zdi se, kot bi narodi ali države skušale naravo in njeno ogroženost uporabljati kot obrambo pred tujimi vplivi.
Obstajajo pa tudi primeri, ko se narava oziroma zavarovanje nekega območja narave uporablja za izseljevanje manjšinskih ljudstev. Ker je predhodno pripravljena zakonodaja, po kateri je zavarovano območje lahko e državna last, prihaja do "zakonitega" razlastninjenja. Mednacionalna trenja zato prevladujoči narodi v nekaterih primerih enostavno uporabijo za izrinjanje manjšinskih. Takih primerov ne poznamo le v primerih severnoameriških indijancev ali avstralskih doorodcev. Take domorodce poznamo tudi na območju nekdanje Sovjetske zveze, in nekdaj Vzhodne Nemčije. Prav podobno se dogaja ali se je vsej doslej dogajalo na Škotskem, v Baskiji, in, ne boste verjeli, tudi v Italiji na Tržaskem krasu.

16. nov. 2013

Verjeti ali želeti si

Oba pojma segata v prihodnost, v nekaj, kar bi morda lahko bilo, morda pa tudi ne. V obeh primerih gre za močno subjektivnost človeka, ki bodisi verjame ali pa si želi. Na videz ni razlike, in razlike prav tako skoraj ni, če se tisto, kar si človek želi ali v kar verjame, zgodi ali uresniči.
Bistvena razlika pa je, če se ne zgodi. Pravzaprav je neuresničitev temeljni preizkus človekove subjektivne drže ob verovanju ali želji. Namreč: če nekaj verjameš, pa se ne zgodi, ostaneš kot človek odprt. Če pa se ne zgodi tisto, kar si želiš, se v človeku zgodi notranji razcep, ki povzroči ne le jezo in druga podobna težka čustva, ampak v težjih primerih predvsem naraščanje laži - predvsem laži samemu sebi.

15. nov. 2013

Na Luno ali za luno?

Že odkar se naša ljuba Zemlja vrti nekoliko drugače, torej, odkar so leta 1969 Američani vsemu svetu predvajali skoraj neposredni prenos pristanka človeka na Luni*, se porajajo misli, da pravzaprav ni šlo za velik korak za človeštvo, ampak za velik obrat.
Vojne civiliziranega zahodnega sveta so začele seliti drugam. A ne na Vzhod ali Jug, tudi ne na borze ali tržnice. Ne preselile so se v medije. Kdor zna na pravi način prikazati tisto kar zmore, obrne tisto, kar zmore, v pravo.

Od takrat, od leta 1969 ni več Luna nad Zemljo, ampak Zemlja za luno.

* Bob Berman v decembrski številki revije Astronomy piše o sevanjih subatomarnih delcev v vesolju, ki jih ne zadrži nobena snov. Trdi, da so imeli ameriški vesoljci srečo, da ravno takrat ni bilo nobenega hujšega izbruha na Soncu, sicer bi v tistih enotedenskih izletih prejeli smrtno dozo. Hkrati tudi pravi, da je sreča, da takrat sploh vedeli niso, da tako močna sevanja obstajajo.
Morda to koga spominja na tisti vic (se opravičujem za vulgarne izraze), ko žandar pride k ciganom domov in očeta  sprašuje, če je on ukradel železniške tračnice. Oče razmišlja in pravi, da on nič ne ve, da morda pa so jih otroci. Policaj se začudi, češ otroci že niso mogli odnesti tako težkih tračnic. Oče cigan vtraja: pa saj otroci ne vedo, kaj je to teža.

Sreča je ta, da Luna dejansko nikoli ni sijala na Zemljo, ampak vedno zgolj odsevala svetlobo od Sonca. In sreča je še ta, da nekateri vseeno zmorejo pokazati tisto kar res zmorejo.

11. nov. 2013

Ugotovitev ali kritika

Dejstvo je, da medijske hiše le še delno izpolnjujejo svoje poslanstvo npr. semantično razumljenega ČASopisa ali NOVic. Idejni prostor se je razširil, v dobi borbe za potrošnika pa so se vsebine pogosto precizirale v iskanje privlačnosti za kupce oz. odjemalce medijskih vsebin.
Napisana ali izrečena beseda torej s časom spreminja namen, in najbolj je to vidno pri občutljivih temah. V javnosti, pa tudi pri zasebnih odnosih, je namreč vse bolj zabrisano, kdaj določena beseda pomeni kritiko, kdaj pa je zgolj ugotovitev. Govorimo o raznih komentarjih, ki so danes zelo priljubljeno branje obiskovalcev časopisnih spletnih strani, bralcev časopisov in poslušalce oz. gledalcev radiotelevizije. Na tem mestu se dejansko srešujejo tri percepcije: avtorjeva, interpretatorjeva in odjemalčeva.
Avtor ima pogosto željo določeno vsebino zgolj opisati ugotovljena dejstva. Verjetno je dolgoživost nekega besedila obratno sorazmerna z njegovo aktualnostjo.
Interpretator, na primer sekundarni komentator ali vodstvo medijske hiše, bo avtorjeve ugotovitve skušal spraviti v kontekst hišne politike in/ali trenutno bolj berljivih oziroma bolje prodajanih načinov izražanja. Odjemalec se spreminja s prostorom in časom, v proces percepcije pa dandanes predvsem vključi svoje ugodje in druge pridobitve potrošniške družbe. Ker potrošništvo postaja negativna družbena zanka, bo razdraženi družbi tako pri večjem številu odjemalcev vsaka ugotovitev prej razumljena kot kritika.
In problem je ravno odjemalec. Namreč iz ugotovitve, ki jo doume kot dejstvo, lahko raste. Vsebine, razumljene kot kritika, pa človeka zapirajo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/novinar-kot-izkoriscani-najemnik.html

9. nov. 2013

Velike besede ...

... so značilne za področja, kjer vemo, da bi morali veliko narediti, pa se delu stalno izogibamo. V zasebnem življenju so to besede in besedne zveze kot na primer korenite spremembe, preseganje zmožnosti, globoka navdušenost, vehementni načrti, smela prihodnost. V družbi govorimo o globalnem in planetarnem, populacijah in civilizacijah, makroekonomiji in megalomanskih premikih.
Tako redko danes še govorimo o človeku in človeštvu.

7. nov. 2013

S čim se pa vi ukvarjate?

Vse bolj pogosto se ukvarjamo z rečmi, ki, ne le da se nas ne tičejo, ampak so izključno zadeva nekoga drugega, in na nas popolnoma nič ne vplivajo. Ker pri tem znamo biti strašansko pametni, nas lahko tisti, ki se jih zadeva res tiče, lahko vzame kot svetovalce. Tisti, ki ve in se ga tiče, tako hitro pričakuje od onega, ki ne ve in se ga ne tiče, prave odgovore. Ker mu oni drugi pravih odgovorov ne more dati, oba propadeta.
V zgornji zgodbi lahko vlogi tudi zamenjate.

6. nov. 2013

O oddaljenem idealizmu

Vsak dan lahko v različnih novicah neposredno ali posredno beremo, poslušamo, ali gledamo, kako je v neki drugi državi vse lepo in urejeno. Tako imamo skandinavske dežele za vzor socalne pravičnosti in svobode, Švico ali nekatere Arabske emirate za primer bogastva in blaginje, nemčijo za trdnost gospodarstva, ZDA za vrhunsko znanstveno uspešno, Japonsko za tehnološki čudež. Še sosede imamo pogosto za večvredne, čeprav morda za malo grenkim prikusom.
Vsi se tudi radi spominjamo starih časov. Gotovo tistih iz mladosti, ko smo brez skrbi tekali okrog, morda uživali v svobodi študija in prvih in drugih in vseh ljubezni, skratka se sploh imeli lepo. Radi tarnamo za tistimi časi, ko je bilo še kaj reda, ko si vedel kaj je kaj in kdo je kdo, ko je človek še živel v miru brez te množice tehničnih pripomočkov, ki nas vse tesneje zasužnjujejo iz dneva vdan. Morda celo zdihujemo nad nekdanjo kmečko idilo, domačim ognjiščem, ptiči in kravjimi zvonci.

Če se vam to dogaja, zelo verjetno niste nikoli živeli v Švici ali na Danskem, nikoli v ZDA in v nobeni drugi indiji koromandiji. Verjetno ste pozabili na mukotrpno učenje in tečne profesorje, skoraj zanesljivo pa nikoli niste občutili, kaj pomeni družbeni nered, in več kot verjetno niste živeli vsakodnevne in brezpogojen skrbi za živino na kmetih.

Če se vam to dogaja, zelo verjetno življenja sploh ne živite. Vsak svet, ki ga človek zares okuša, je sestavljen iz lepega in težkega. Lep je toliko, kolikor ga mi sami naredimo lepega. Podobno je z njegovo težo. Zato je morda najlepši svet vseeno tukajšnji in današnji. Pravzaprav edino tega imamo, ki ga zmoremo neposredno poslušati ali gledati. Ali še bolje, zanj delati.

5. nov. 2013

Trije razlogi za moralno držo

V človeku se je poleg drugih lastnosti v teku evolucije razvil tudi etični čut (če gledamo s strani filozofije) ali moralna drža (če gledamo s strani življenjske prakse). Ali je ta razvoj povezan neposredno z razvojem možganov ali miselnosti ali človeškega družbenega življenja ali zaradi popolnoma bioloških razlogov, v bistvu ne vemo. Glede na to, da bi se brodolomec tudi na osamljenem otoku zelo gotovo držal nekih moralnih načel, bi namreč lahko sklepali, da je morala nekaj izvorno biološkega, torej nekaj, kar je nujno za ohranjanje življenja kot biološkega pojava. Pri nekaterih živalih prav tako opažamo nekatere vedenjske vzorce, ki jih nekateri že uvrščajo na področje moralnega ravnanja. Vseeno velja splošno mnenje, da druga živa bitja ne morejo biti nosilci morale in torej ne morejo biti odgovorni za svoje dejanja v humanem smislu.

Zakaj človek drži moralo, čeprav ima v bistvu ves čas tudi občutek, da ga utesnjuje?
Od zunaj gledano gre za (vsaj) tri razloge: zaradi reči, na katero se morala nanaša, zaradi sebe in svojega miru, in zaradi zgleda drugim.
Reč je lahko karkoli, največkrat pa sočlovek neposredno ali rezultati človekovega dela. Torej spoštujemo, kar drugi so, kar mislijo, govorijo ali delajo, kar imajo in kar so kadarkoli ustvarili. To pomeni spoštovati tudi tisto, kar ne poznaš ali ne doumevaš, kar te presega, in tudi tisto, do česar nimaš izoblikovanega odnosa. Seveda pa ne izključuje, da bi imeli mi lastno mnenje ali da ne bi mogli z rečmi vzpostavljati odnosov.
Mir v sebi se kaže kot eden od ciljev življenja posameznika. Tu ne gre za tisti mir, ko se nič ne dogaja, ampak gre za uravnoteženost misli, besed in dejanj - ki pa so same v svoji življenjskosti lahko izredno burne, se med seboj prepletajo, si nasprotujejo, celo ovirajo ena drugo. Zelo na hitro rečeno, ta mir je tek življenja proti smrti, proti dogodku, ki posamezniku predstavlja nedoumljivo spremembo, za življenje (biološko in duhovno, če že hočemo deliti) pa nujen sestavni del in odpiranje možnosti za razvoj (spet biološki in duhovni, če že hočemo deliti).
Zgled je časovna dimenzija moralne drže. Sem bi lahko uvrstili ključne temelje vzgoje na vseh ravneh. Gre za vzdrževanje linije življenja, za odprt časovni prenos iz izkušnje v izkušnjo. Odprtost lahko pomeni tudi, da sami ne ravnamo tako ali se celo z nečem morda ne strinjamo, pa tako ravnamo, ker moramo ali želimo biti zgled. V teh primerih smo sicer nekoliko nekredibilni, ampak to sodi na področje miru v sebi. Če na primer živimo nezdravo, vseeno lahko drugim svetujemo, naj se bolj ravnajo po načelih ohranjanja zdravja. Če nečesa ne znamo, vseeno lahko spodbujemo druge k učenju; in podobno.

Moralne drže so nekoliko odvisne od civilizacije in družbenega okolja. Ob pogledu v zgodovino človeštva pa se kaže, da so si nekatere presenetljivo podobne ne glede na kraj in čas. Očitno pa vse obstajajo zaradi reči, na katere se nanašajo, zaradi notranjega miru posameznika ali zgleda, ki smo ga spoznali za drugim potrebnega.

4. nov. 2013

Tragika ljubega miru

Evolucija je ena sama bolečina in trpljenje.
Življenje se rojeva le v mukah in trpljenju.
Najlepši cvet zraste na vrhu trnjevega stebla.

Kako si moremo predstavljati, da se bo kriza (kakršnakoli, moralna, ekološka, politična, družbena, bančna, vzgojna ...) rešila brez bolečine? Mi se sploh ne zavedmo, kako pomembno bi bilo, da bi se namesto ljubega miru oklenili poštenega prepira v mislih (brez zlomisli), besedah (brez podtikajočih) in dejanjih (delam za dobro in nikoli proti tebi).

Ljubi mir je pot v propad brez razvoja, brez življenja, brez cvetov.

(Ne)recipročna etika


Recipročnost na področju etike je v okviru sedanje paradigme humane etike precej enostavna. Humano se namreč obnašamo do sočloveka, morda še do domačih živali ali domačih ljubljenčkov, ki so v neposredni lasti in oblasti človeka. Torej moralno se obnašamo do bitij, ki nam lahko tovrstno obnašanje vračajo, ali vsaj izražajo nekaj, kar je podobno vračanju. Nerecipročna etika, torej dajati brez upanja, da bi kdaj dobil vrnjeno (niti zahvale, niti nasmeha, niti prijaznega ovijanja okrog nog ...), velja za zelo veliko herojstvo, svetništvo. Z njo se sicer vsi strinjamo in se zavedamo, da je primeren odnos do šibkejših ali celo do življenja popolnoma nezmožnih ljudi nujen. A dejanja so daleč od besed in dobrih namenov in še ta etika je na nek način recipročna, saj nam je vrnjeno v obliki notranjega zadovoljstva.

Pa vendar recipročna etika ni edina etika. Razširitev paradigme v prostoru in času je namreč nujna ne le zaradi objektov etike, torej drugih živih bitij, človeka v prihodnosti in celovitosti sveta v njegovem teku, ampak tudi zaradi človeka tukaj-in-zdaj, predvsem njegove humanosti in dostojanstva. 
Lahko je namreč biti human, če od objekta svoje humanosti vsaj v načelu lahko pričakuješ povratno informacijo, vsaj hvaležnost, na primer. Vendar je humanost nekaj več, je notranja zadeva človeka, ki jo je človek zmožen misliti in udejanjati ne glede na odziv zunanjega sveta
Možno je celo, da je tak ali podoben čut izvorno vgrajen v človeka kot biološko bitje in smo ga s humanizmom tipa tukaj-in-zdaj le nekako zakrili. Pri človeku bolj podobnih živalskih vrstah opažamo, pri drugih bitjih pa je slutiti, da je ta čut povezan z ohranjanjem in razvojem vrste kot take, torej celotne življenjske linije. Gre za tako imenovani vrstni altruizem, kjer se posameznik žrtvuje za namen ohranjanja vrste organizma. Na molekularni ravni pojav popularno imenujemo sebični gen, kar pomeni, da genski zapis in z njim povezani mehanizmi omogočajo, da gen prednostno ohranja samega sebe in pri tem šele sekundarno upošteva nosilca gena, torej osebek.

Nesebična humanost, torej dobrota brez pričakovanja kakršnegakoli zadoščenja, se danes doumeva kot vrlina, ki jo zmorejo izjemno redki, če sploh, in to vedno v odnosu do drugega človeka. Vsekakor pa obstaja, če drugače ne, vsaj v omejenem obdobju ali v idealizirani misli, da je načelno mogoča. Ali to nesebično humanost lahko neposredno primerjamo z altruizmom pri vseh živih bitjih, ostaja zaenkrat odprto vprašanje. 
Vsekakor oba vedenjska vzorca kažeta, da je širša paradigma etike možna in za ohranjanje vrste celo nujna. Torej tudi za ohranjanje človeka kot vrste oziroma človeka kot celote telesnega, duševnega in duhovnega, če se izrazimo z delitvenimi besedami danes prevladujoče kartezianske razplastitve človeka.

3. nov. 2013

Starost je odgovor življenju

Življenje posameznika je celovito od začetka do konca, vsako obdobje pa ima svoj smisel. Pred rojstvom in otroštvu se oblikuje telo, v ranem otroštvu se učlovečimo in odružbimo, v mladosti se učimo in pridobivamo izkušnje, v zrelih letih dajemo rezultate od sebe kot celote drugim in s tem sami rastemo.
Ostane starost, za katero mnogi še v času aktivnega delovanja govorijo, da je to čas počitka - ko pa tja pridejo, imajo preobilico dela.Verjetno gre v obeh primerih za strah - najprej, da se ne bi res zgodilo, da bi nas kdo dal počivat preden smo res utrujeni, v drugem primeru pa strah pred dejansko notranjo osamljenostjo, ki jo preganjamo s hlastanjem po delu.
Starost ima veliko dimenzij, ki so pomembne za starostnike same, za dejavne generacije in za mladino. Vsekakor pa je starost odgovor lastnemu življenju. Mnogo jih je, ki celo življenje gradijo, potem pa na stara leta vse zgrajeno v zagrenjenosti podirajo. Zgradijo si ugled ali spoštovanje ali uspeh, pa ga podrejo, prav, kot bi hoteli to namerno uničiti. Panika in krčevitost. Le čemu? Kot bi človek ne zmogel do smrti zdržati v nekem duhu, ki ga je spoznal za pravega, v katerem je celo življenje delal in proti ciljem v tem duhu hrepenel in delal.

Morda živimo predlogo, ali pa še nismo uspeli vzpostaviti kakovostne vzporednice uspehom dolgega telesnega življenja, ki ga omogoča sedanja civilizacija. Očitno se je tudi za starost treba učiti, oziroma odgovorno pripravljati že v mlajših letih. Starost ni počitek, je preizkus preteklosti in odgovor letom, ki so za nami.
Bodi kar si; od začetka do konca.

1. nov. 2013

Krik molka

Včasih je krivdo nemogoče pripisati določenemu človeku. Take krivde imajo posebno lastnost, da sploh niso krivde, ampak neko stanje, ki ga človek z danes običajno percepcijo težko doumeva, ali sploh ne. Zavedamo se sicer, da je stanje je drugačno, da je nekaj "narobe", da se nekaj dogaja, kar nam ni doumljivo, in da je hkrati lahko strahotno hudo, da človeku obstanejo besede in celo misli. Zdi se kot da tako stanje "krivde" ni stanje tega sveta, ampak nečesa od zunaj.In to zunaj je ravno tisto, čemur z najboljšim približkom rečemo odnos, ravno tisti pozabljen, odnotranjen del sveta, ki nam ga je "običajni svet" stvari dobesedno povozil, dobesedno skril pred vsakodnevno zavestjo.

Pred leti smo spremljali tragedijo bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika, ki so v Libiji kot humanitarni delavci nevede s krvjo okužili otoke s smrtonosnim virusom HIV. Libijska oblast jih je obsodila na smrt. Sodbo so kasneje po politični poti spremenili v dosmrtno ječo, nazadnje pa jih je Bolgarija dobesedno odkupila. Ampak pustimo politiko. Zamislimo se v večletno in nikoli dokončano tragedijo okuženih otrok, njihovih staršev, bolgarskih zdravstvenih delavce in njihovih sorodnikov. Kje je krivda?
Nekaj podobnega je tragedija povojnih pobojev v naši bližnji okolici. Pustimo trgovino politike in njeno "v imenu nečesa", in se zamislimo nad notranjostjo tistih, ki so ukazovali, tistih, ki so neposredno pobijali, tistih, ki so preživeli, predvsem sorodnikov pobitih, ja, otrok, staršev, zakoncev, prijateljev. Predvsem otrok. In njih, ki so ob rešitvi s tega sveta morali zreti vso tistotrenutno in prihodnjo tragiko vseh udeležencev. Kje je krivda?
Taka krivda ni vezana na človeka, ni vezana na misel ali dejanje, niti ne na določeno duhovno ali duševno vzdušje človeka ali družbe. Namreč, taka krivda nastane in se ohranja samo v odnosu. Družba ima celo mehanizme, ki zadeve puščajo nekako v zraku, čakajoče v molku, v molku hudega. Kazen namreč nosijo udeleženci neposredno, brez pravne obsodbe, in ta kazen je bistveno hujša, kot bi bila uradna. Saj jo v vsakodnevnem življenju morda lahko prikrijejo ali prekrijejo, ampak ozdravi jo samo čas, pravzaprav, če smo iskreni, ozdravi jo samo smrt udeležencev, torej samo dokončna prekinitev odnosa na tem stvarnem svetu.
Svetniki postanejo vsi: tisti, ki umrejo zaradi "krivde", tisti, ki hudost "krivde" celo življenje nosijo in tisti, ki v sprejemanju življenja in pogledih na tragedijo "krivde" molčijo.
Molčijo v bistvu vsi. To je krik molka.