Založništvo, in z njim posredno ali neposredno povezano knjigarništvo, se spreminja v golo knjigotrštvo. To pomeni, da beseda ne rodi besede ali misli, ampak v eno stran potuje beseda, v drugo pa denar. Knjiga ali njen avtor mora biti najprej pop, potem lahko nastane knjiga. Obratne poti kot-da ni več, recima tako, da bi knjiga postala pop zaradi vsebine. Knjiga izgublja svoj pomen kot sredstvo družbenobesednega dialoga. Celo poezija kot najbolj subtilno notranja izrazna oblika v knjigah se vse bolj ravna po dnevnem političnopotrošnem ritmu.
Knjižni sejem ne ponuja knjig in njihovih besed, ampak usluge pisca, urednika, založnika in tiskarja. Knjiga in njen bralec sva postala sužnja teh uslug. Brez njih ne moreva, z njimi težko. Knjigarna je postala menjalnica denarja, ki jo le še tu in tam oplemeniti kakšen prodajalec ali prodajalka, ki tisto, kar prodaja, tudi bere.
Zakaj tole berete? Boste slabe volje! Vzemite raje knjigo, klasiko morda, ampak knjigo.