V človeku se je poleg drugih lastnosti v teku evolucije razvil tudi
etični čut (če gledamo s strani filozofije) ali moralna drža (če gledamo
s strani življenjske prakse). Ali je ta razvoj povezan neposredno z
razvojem možganov ali miselnosti ali človeškega družbenega življenja ali
zaradi popolnoma bioloških razlogov, v bistvu ne vemo. Glede na to, da
bi se brodolomec tudi na osamljenem otoku zelo gotovo držal nekih
moralnih načel, bi namreč lahko sklepali, da je morala nekaj izvorno
biološkega, torej nekaj, kar je nujno za ohranjanje življenja kot
biološkega pojava. Pri nekaterih živalih prav tako opažamo nekatere
vedenjske vzorce, ki jih nekateri že uvrščajo na področje moralnega
ravnanja. Vseeno velja splošno mnenje, da druga živa bitja ne morejo
biti nosilci morale in torej ne morejo biti odgovorni za svoje dejanja v
humanem smislu.
Zakaj človek drži moralo, čeprav ima v bistvu ves čas tudi občutek, da ga utesnjuje?
Od zunaj gledano gre za (vsaj) tri razloge: zaradi reči, na katero se morala nanaša, zaradi sebe in svojega miru, in zaradi zgleda drugim.
Reč
je lahko karkoli, največkrat pa sočlovek neposredno ali rezultati
človekovega dela. Torej spoštujemo, kar drugi so, kar mislijo, govorijo
ali delajo, kar imajo in kar so kadarkoli ustvarili. To pomeni
spoštovati tudi tisto, kar ne poznaš ali ne doumevaš, kar te presega, in
tudi tisto, do česar nimaš izoblikovanega odnosa. Seveda pa ne
izključuje, da bi imeli mi lastno mnenje ali da ne bi mogli z rečmi
vzpostavljati odnosov.
Mir v sebi se kaže kot eden od
ciljev življenja posameznika. Tu ne gre za tisti mir, ko se nič ne
dogaja, ampak gre za uravnoteženost misli, besed in dejanj - ki pa so
same v svoji življenjskosti lahko izredno burne, se med seboj
prepletajo, si nasprotujejo, celo ovirajo ena drugo. Zelo na hitro
rečeno, ta mir je tek življenja proti smrti, proti dogodku, ki
posamezniku predstavlja nedoumljivo spremembo, za življenje (biološko in
duhovno, če že hočemo deliti) pa nujen sestavni del in odpiranje
možnosti za razvoj (spet biološki in duhovni, če že hočemo deliti).
Zgled je
časovna dimenzija moralne drže. Sem bi lahko uvrstili ključne temelje
vzgoje na vseh ravneh. Gre za vzdrževanje linije življenja, za odprt
časovni prenos iz izkušnje v izkušnjo. Odprtost lahko pomeni tudi, da
sami ne ravnamo tako ali se celo z nečem morda ne strinjamo, pa tako
ravnamo, ker moramo ali želimo biti zgled. V teh primerih smo sicer
nekoliko nekredibilni, ampak to sodi na področje miru v sebi. Če na
primer živimo nezdravo, vseeno lahko drugim svetujemo, naj se bolj
ravnajo po načelih ohranjanja zdravja. Če nečesa ne znamo, vseeno lahko
spodbujemo druge k učenju; in podobno.
Moralne drže so
nekoliko odvisne od civilizacije in družbenega okolja. Ob pogledu v
zgodovino človeštva pa se kaže, da so si nekatere presenetljivo podobne
ne glede na kraj in čas. Očitno pa vse obstajajo zaradi reči, na katere
se nanašajo, zaradi notranjega miru posameznika ali zgleda, ki smo ga
spoznali za drugim potrebnega.