Vabilo in opomnik

Poznamo različne vrste kulturnih prireditev. Ne le po vsebini ali izvajalcih, kar je lahko neposredno povsem neodvisno od morebitne publike, ampak predvsem po odnosu med prirediteljem in publiko. Kot obstaja železen repertoar pri izvajalcih, obstaja tudi nekaj, čemur bi lahko rekli železna publika. In ker gre za kulturo, je ta publika zahtevna, torej navajena in željna kakovostne duhovne hrane.
Profesionalni prireditelji vedno skrbijo za napredek. Čeprav se zavedajo, da je železen repertoar tisti, ki pritegne večino publike in večino časa te publike, se zavedajo tudi, da je treba publiko predvsem vzgajati, torej jim ustrezno dozirati novosti, drugačnosti, svežino, tudi presenečenja, morda celo provokacijo.Ustvarjalnost namreč ni preteklost, ampak je predvsem sedanjost. Pri tem pa mnogi zgrašijo. Namreč sedanjost umetnosti ni enaka sedanjosti vsakodneva. Dnevni dogodki in hitenje, potrošništvo, vključno z duhovnim potrošništvom, ki tako hitro prevlada, so kot magnet za prireditelje. Rob, kjer se ustvarjalnost sedanjosti za prihodnost prevesi v ustvarjanje za sedanjost, je zelo mamljivo prestopiti. V javnosti se zdiš bolj sodoben, bolj trenuten, aktualen - in s tem uspešen.
Odnos s publiko se začne graditi (in podirati) z vabilom. Jasno je, da za železni repertoar ali železno publiko vabila pravzaprav niso potrebna. Vendar je že tako, da življenje teče, in železo z njim.
Gotovo obstajajo učene analize obnašanja družbe in posameznika do prireditev, ampak zdi se, da bi za začetek morali več delati vsaj na razlikovanju vabila in opomnika. Vabilo ima vsebino, je lahko multimedijsko, z odlomki, opisi, vtisi od prej ... A vabilo ne zadostuje, potreben je še opomnik. Opomnik je zgolj datum tik prej, da te dvigne, da te izvleče iz brloga, iz katerega si zaradi dobre vsebine, ki jo pričakuješ na prireditvi, itak želiš, pa se ti ne ljubi. Namreč, svet je postal hiter in raznolik, in za mnnoge je (tako imenovano) racionalno načrtovanje zasebnega življenja je nujno.Nekdaj je bilo to zahtevno in predvsem drago.
Danes, v dobi tehnologije komunikacij imamo obilo možnosti za tako organizacijo, le izkoristiti jih kot-da nočemo. Vsi samo nekaj čakamo, čakamo, ob tem pa nas sočasno pop in sub-kulture zasipajo prav po istih poteh. Dovoljujemo jim, celo nezavedno jim dovoljujemo, da s svojimi piškotki in bonbončki zasedajo našo pot, oziroma pot odnosa med ustvarjanjem drugih in našo notranjostjo. Ali obratno.