21. apr. 2017

Ustava in dan (slovenske) zemlje



Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen) Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije, kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku, konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.

Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način. Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak celostno. 


Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki? Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.

Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo uživanje.

 

Slovenija velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).


18. apr. 2017

Sintetska biologija - še en korak



V biologiji gre vse bolj očitno za težnjo k medsebojnosti posameznih poti, k razkrivanju odnosov med celotno hierarhijo reči, ki sodelujejo v življenjskih procesih, gre za celovitosti bitja in celovitosti odnosa med generacijami, in to na osnovi metod biologije, prav iste znanosti, ki je ob navdušenju nad genetiko zašla v redukcionizem in se skoraj nehala ukvarjati z življenjem kot takim. 

Dosedanje hipoteze o razvoju posameznika, vrste ali celotni evoluciji so bile nekako enosmerne: zaradi fizikalnih zakonov se snovi obnašajo na določen način. V okviru kemijskih zakonov snovi bolj ali manj naključno reagirajo med seboj. Iz fizikalnih in kemijskih zakonov je na nek način nastalo življenje, ki še naprej poteka po enakih principih. Življenjske oblike različnih organizmov, ki so se oblikovale tekom evolucije, se združujejo v ekosisteme, v katerih si snovi in energijo medsebojno in z neživo naravo krožno izmenjujejo. Sistem se zdi logičen in je zato tudi precej splošno uveljavljen. 

Vendar, če se vrnemo na eno od ključnih vprašanj: zakaj se določeni procesi v naravi dogajajo izključno v živih organizmih, se logika obrne na glavo. Živost torej omogoča določeno kemijo, in morda celo določene fizikalne značilnosti ali procese. Razširjena razlaga dedovanja in evolucije res ne prinaša končnega odgovora, vsekakor pa izrazito poudarja večstranske medsebojne vplive, v katerih niso vključene le fizikalnokemijske lastnosti sodelujočih genov, ampak v enaki meri nazaj vplivajo beljakovine, razmere v tkivih, organih in organizmih, celo vedenje in kulture, vsekakor pa okolje. Pri okolju pa se dejansko vrnemo na izvirni Darwinov nauk.

12. apr. 2017

Koliko korakov do sintetske biologije?

V biologiji, v kateri je že pred desetletji takorekoč izginilo romantizirano ukvarjanje z rastlinami in živalmi, torej z osebki, vrstami in njihovo anatomijo, sta morda danes najbolj v ospredju molekularna genetika in ekologija, človeštvo pa neprestano zadeva tudi ob nekoliko skrivnostna vprašanja evolucije. 

Preštevanje dlačic na tretjem členku pajkove noge se umika avtomatizmu določanja dednega zapisa, taksonomija se od prerekanj o pomenu barv venčnih listov seli na raven razlik v genomu rastlinske celice. Posebno področje postaja bakteriologija, kjer se je dosedanje razlikovanje po obliki in nekaterih reakcijah pokazalo za povsem neustrezno, diverziteta bakterijskih vrst pa naeknrat pokazala kot nepregledna. Da ne govorim o glivah, arhejah, rikecijah, virusih in drugih – dobesedno o novih kraljestvih življenjskih oblik, ki smo jih dolej obravnavali le obrobno, kaže pa, da ključno vplivajo na naše življenje in tudi smrt.

Za biološke znanosti bi lahko rekli, da delujejo nekoliko drugače kot fizikalne ali kemijske. Pri slednjih dveh je namreč znanstvena objektivnost enostavnejša, prevladujoča metodološka značilnost ponovljivosti poskusov pa bistveno bolj uresničljiva. 

Biologija pa poleg naravnih objektov in procesov med njimi, obravnava tudi fenomen življenja in zadeva fenomen človeka, seveda kot objekta raziskav a hkrati tudi kot subjekta: konkretnega znanstvenika. Morda se prav zato zadnja destletja ne pojavlja le vse večja diferenciacija bioloških disciplin, ampak tudi nasprotna razmišljanja: vse močnejše znanstvene težnje po celoviti sintezi. Narava je ena in deluje kot celota.

4. apr. 2017

Pripadnost in lastništvo v naravi

Pripadnost je ena od značilnosti živih bitij. Potomci pripadajo staršem, gnezdo z jajci ptičjemu paru, gozdne jase populaciji jelenov, migracijski koridor sinjemu kitu. Tudi drevo pripada gozdnemu ekosistemu in alge so nujni del Blejskega jezera. Pripadnost v naravi je vsaj do določene mere obojestranska, vsekakor pa se medsebojno prekriva na različnih hierarhičnih ravneh. V prostoru in času se tudi menja: isto območje je hkrati ekološka niša travi, žuželki in kanji; danes je domovanje temu, jutri drugemu osebku. S nami ni nič posebno drugače. Človekova izkušnja je, da si vsi skupaj nekako delimo svet, ki mu pripadamo, in katerega posamezni deli nam pripadajo.

Lastništvo je družbeni pojav, s katerim človeštvo te pripadnosti in odgovornosti ureja. Je nekakšen regulativ za uravnavo različnih ravni pripadanja in tudi različnih pogledov na vrednotenje in odgovornost. Sedanji zahodni družbi predstavlja lastnina izjemno vrednoto in merilo osebnega ali družbenega standarda. Izdaten del zakonodaj se ukvarja z načini pridobivanja lastnine in menjave lastništva.

Človek je skozi zgodovino razvil različne principe vrednotenja narave. Zdi se, da gre za splošno človeško lastnost, ki je del socialne evolucije in del učlovečenja. Zaradi samozavedanja se na osnovi vrednotenj, in v nekaterih primerih kategorizacij, razvija odgovornost:  če ima neka stvar vrednost, se moram do nje obnašati odgovorno.


Narava je sicer sama v sebi v dinamičnem ravnovesju. Podobeno je tudi človekovo vrednotenje, ki se spreminja v prostoru in času, odvisno je tudi od okoliščin. A vseeno nekako enotno. Človek je nenazadnje sestavni del narave,ne glede na to, ali je on njen lastnik, ali pa smo mi v njeni lasti.