Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja
in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna
in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen)
Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije,
kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku,
konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in
utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno
tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave
izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose
v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom
jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.
Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna,
kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske
ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski
naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav
se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih
ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto
kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način.
Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in
izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo
toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno
se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke
funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati
ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak
celostno.
Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega
varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda
gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno
območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja
neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred
razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki?
Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.
Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj
navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene
politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno
dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje
režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki
sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo
uživanje.
Slovenija
velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju
pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj
za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer
je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).