29. jan. 2016

Pravilo in izjema

Tem, o katerih je mogoče na tem svetu pisati, je nešteto. In danes, v času popolne medijske svobode, nas pravzaprav ovirajo samo še jeziki, namreč, veliki so prikrajšani, ker ne morejo doumeti, da je vsemogoče teme mogoče opisovati prav enako poglobljeno v jeziku, ki ima nekaj tisoč govorcev ali v tistem, ki jih ima stotine milijonov.

Problem pisanja v majhnem jeziku je, da je malo bralcev, in posledično malo presojevalcev, kaj je dobro in kaj ne, kaj potrebno in kaj ne, in tudi kaj je lepo in kaj ne. Zato je splošno ubesedenje posamezne vsebine, sploh pa dvigovanje kakovosti, dokaj težje.

V majhnih narodih se s posameznimi temami ukvarja in o njih piše relativno malo ljudi. S kakšno sploh le posamezniki, neredko ljubitelji (amaterji v smislu amare = ljubiti). Tako ostanejo masikatere bistre misli povsem osamljene.

Tega se zavedajo tudi tisti pisci, ki obravnavajo sorodne teme, predvsem pa tisti, ki imajo akademske položaje, na katerih se sicer v večjih narodih načelno obravnava neko temo. Tudi novinarjem je v času pomanjkanja razvpitih dogodkov priročno, da kaj napišejo o "osamljenih" temah. Torej profesionalci. Tako kljub vsemu lahko v manjšem jezikovnem okolju nastane kar nekaj bibliografije o vsebinah, s katerimi se sicer praktično ne ukvarja nihče.

V čem je problem? Pri velikih jezikih, se besedila medsebojno brusijo. Včasih celo zelo grobo - a praktično vedno učinkovito (in dostojno, ker se navadijo in vidijo, da je tako še bolj učinkovito). V malih se jim brustiti ne le ni treba, ampak se niti ne morejo, ker je vloga profesionalcev in amaterjev po obsegu in vsebini obrnjena. Namreč, omenjeni profesionalci se z vsebino ukvarjajo izjemoma, in še to površinsko, torej se ne poglobijo; a njihova površina se zaradi njihovega statusa dobro vidi. Amaterji se z vsebino ukvarjajo globinsko, a nimajo površine, s katero bi iz globine odsevali svoje znanje. Če pride vmes še zavist, (v malem narodu neredko s strani profesionalcev do amaterjev) se ustavi tudi minimalni plodni dialog. Tako pride do obrata, oziroma intelektualne tišine, s katero kakovost vsebine sploh ne raste, celo nazaduje.

Kako se to vidi? Opisani amaterji imajo redko možnost svoje rezultate posredovati na pravi cilj (v javnost že, ampak sledilci verjetno niso pravi, pa še redki so). Opisani profesionalci imajo na drugi strani redko možnost poglobiti se v neko temo (v eno že, v obrobne pa zaradi posledične prikrajšanosti osrednje, pač ne), zato imajo priložnost, da bolj pokažejo svojo površino.

Zgodi se torej, da amaterji praviloma niti ne oznanjajo svojih rezultatov, čeprav jih imajo ogromno, profesionalci pa na veliko oznanjejo tudi rezultate tistih tem, s katerimi se ukvarjajo obrobno in zgolj izjemoma, ker je t.i. intelektualni trg prazen in jim po statusu tako ukvarjanje omogoča ne glede na kakovost.
Mnogi izdelki profesionalcev, ki se z določenimi temami ukvarjajo le izjemoma, ne bi npr. v mednarodni strokovni javnosti niti približno zdržali strokovne presoje. In jih tudi ne. Na drugi strani pa vsebine, kakor jih obdelajo navdušenci praviloma povsem ustrezajo kakovosti vsebin, kakršne dosegajo v velikih jezikovnih skupinah.

Zadeva se vidi še na en način. Pisanja tistih, ki pišejo poglobljeno, so običajno dokaj specifična, saj temo razdelajo na posamezne podteme, rubrike ipd. V javnosti se potem pogosto zdi, da pišejo o povsem abstraktnih zadevah. a ni tako. Če se v neko vsebino poglobiš, vidiš v dimenzijah globine množico zadev. Površina pa je le ena, ta se po drugi strani ponarejena znanost v primerih "izjem" pogosto izraža v obliki, kjer večino nekega prispevka pisec posveča povsem splošnemu opisu - iz česar v bistvu bolj vidimo, da (navidezno profesionalec) sam sebe uvede v določeno temo. Konkretnega pa je potem bore malo. Kaj šele zaključkov ali primerjalne razprave.

In še en pokazatelj obstaja. Namreč, zgoraj opisani profesionalci (torej tisti, ki so sicer res profesionalci, ampak na nekoliko drugem področju), radi prevzemajo (vulgo "kradejo") vsebine od zgoraj opisanih amaterjev. Preprosto zato, ker lahko - ugotovili smo, da so amaterji skriti, torej je malo verjetnosti, da se bodo razkrili. Oboji, amaterji po svoji ne-inerciji. "profesionalci" zaradi statusa.


Kadar boste torej brali, karkoli, vedno presojajte, ali je napisano besedilo nekaj obrobnega, ali nekaj jedrnega. Torej, ali je to, kar je napisano bilo pisca bilo pravilo, ali je nekdo tisto napisal kot izjemo. Za doumevanje sveta je to namreč bistveno. In za napredek tudi. Pravilo ali izjema.

---
Pravila in izjeme poznamo tudi v športu: nekdo lahko praviloma zmaguje. Takrat vemo, kako je; tudi slutimo ozadje, ki je trud in talent. Nekdo pa lahko zmaga izjemoma; so ugodne razmere, je trenutno navdušenje ali slabost temlecev. Obakrat je gre za zmago, ampak razlika je velika.
Pravila in izjeme so tudi v javnem delovanju in politiki. Nekateri so politiki praviloma, nekateri le izjemoma.


Če ta dejstva v manjših narodih rodijo kakšne pomembne posledice, pa naj razmisli vsak sam.

28. jan. 2016

Biologija je v svoji kategoriji

Hočešnočeš, in kolikokrat bo to še treba ponoviti. Biologija pač ni znanost, pri kateri bi šlo za mehanicistično nadgradnjo ugotovitev fizike in kemije. Tako namreč pogosto razumemo svet: fizika govori o energijah in delcih, tudi o atomih, kemija malo o atomih in več o molekulah, biologija o celicah in organizmih. Znotraj posamezne vede lahko razločujemo posamezne discipline, ki se prav tako nivojsko razporejajo. Naj bi se. Tako je še kar po šolsko.

A dejstvo je, da se objekti, ki jih obravnavata fizika in kemija, obnašajo naključno in zanje velja izključno in dosledno drugi zakon termodinamike. Snov vedno teži od večje urejenosti k manjši.

Pri živih sistemih pa je drugače. Obrnjeno. Bolj zapletena snov se gradi iz preprostejših. Sladkorji v rastlinah nastanejo iz vode, preprostih oglikovih spojin in mineralnih snovi - poenostavljeno rečeno, s fotosintezo. Tega na področjih, ki jih obravnavata klasična fizika in kemija ne bomo srečali. To ne pomeni, da ("univerzalni") zakon termodinamike v živih sistemih ne velja, ampak pomeni, da so vključeni še drugi zakoni, ki bi jim filozofsko lahko rekli kontekst.

Torej zakoni, materija, energija in vse te reči se v živem ne obnašajo tako, kot smo mi spoznali v razvoju znanosti, ampak se tako obnašajo v okviru nekega konteksta. Življenje kot tako je očitno tak kontekst, ki obrne določene kemijske procese, jih postavi na glavo, ne težijo več proti kaosu ampak proti urejenosti. Morda sta zadevi, torej življenje in antitermodinamika, medsebojno v pozitivni zanki.

(Če smo nekoliko bolj dosledni, gre tudi pri mnogih povsem temeljno fizikalnih procesih morda za antitermodinamiko; tako smo pravzaprav določili. Kaj se dejansko dogaja v nevronskih zvezdah in črnih luknjah pa v bistvu ne vemo. Prav tako so nekoliko nejasne razmere pri ekstremno nizkih in ekstremno visokih temperaturah - ampak to je problem zakona kot takšnega in ne narave.)


Kako se ta strahotna in stalno ponavljajoča se zmota odraža v vsakdanjem življenju?

Vzemimo meritve nekih snovi v vodi. Če jih je tolikointoliko ppm, je voda oporečna. Kaj to pomeni, ko pa (zunaj Evropske trdnjave) poznamo ničkoliko primerov preseganja teh vrednosti, a ljudje vseeno preživijo. Mar ni čudno? Ali ni količina ppm zgolj določena v določenem kontekstu kraja in časa, načina življenja, celo zmožnosti meritve, v drugih pa sploh ne velja, oziroma na pove praktično nič o dejanski ogroženosti tamkajšnjih živih bitij in človeka? Je res tu kemijska natančnost do milijoninke kakorkoli relevantna?

Vzemimo opazovanje krvi v blatu, ki ga naše zdravstvo izvaja "brezplačno". Kaj pomeni izjava podpisanega kemijskega tehnika, da ni sledov? Da sem zdrav ali ne? Da sledov ni opazil, da jih njegovi laboratorijski stroji niso opazili? Da so sledovi pod odstotokom opazljivosti ali pod odstotkom povprečno ogrožujoče vrednosti? Kaj pa, če nisem povprečen?
In, kje je tu kontekst, kje je tu zdravnik, ki pozna biologijo človeka (ali še bolje paceinta posameznika)? Se skrije v statistiko slučajnosti? V drugi zakon termodinamike?

Vzemimo .t.i. ekokmetijstvo. Saj že vsi vemo, da "ekološka kmetija" sploh ne pomeni popolnoma naravne pridelave. Kaj pomeni, da moraš po predpisu za pridobitev statusa imeti tolikointoliko odstotkov proizvodnje ekološke? Saj gre res za velik odstotek, ampak, kaj delaš v ostanku nekaj % pa nikogar ne zanima. Lahko imaš tudi jedrsko elektrarno ali kemijsko čistilnico, samo da je pod določenim % "ekološkosti".

Vzemimo podnebne spremembe. Če boste brali ogrožujoče rezultate meritev povišanj temperatur, boste nedvomno zgroženi. Zdi se namreč nemogoče. Vse nam grozi, zdaj pa še narava. Pa vendar - tam, kjer merimo - se temperatura povečuje. (Tam, kjer ne merimo, nas ne zanima). In na koncu hude znanosti po drugem termodinamičnem zakonu sledijo zaključki, v katerih se bežno dotaknemo morebitne povezanosti nekakšnega izumiranja živih bitij - nezavedajoč se, da gre pri njih za sinergije, za sobivanje, za medsebojne odnose, za živost, ki je konstekt popolne drugačnosti termodinamike.

Kdaj se bo to nehalo?


26. jan. 2016

Podatek šele bo informacija, če

Informacijska doba prehiteva sama sebe. Na mnogih področjih smo se kar navadili, da informacije pač moramo imeti, naj bo zlepa ali zgrda. In ker nam strežniki informacije posredujejo za denar, ki ga mi damo, je seveda razumljivo, da od njih zahtevamo uslugo. Zlepa ali zgrda. Strežniki (torej ljudje, ki strežejo, v našem primeru z informacijami) se svoje naloge in predvsem naših zahtev (in menda pravic!) predobro zavedajo, zato nam strežejo.

Nedavno se je zgodilo neko naročilo relativno drobne stvari preko slovenskega posrednika v Nemčijo. Korporacija (žal) deluje tako, da ščiti nacionalne trge in neposredno naročilo ni mogoče. Trdijo, da je tako ceneje, čeprav s potrošnikove strani ogled številk v evrih tega ne potrjuje.

Kakorkoli. Slovenski posrednik je zelo vljuden do stranke, in takoj, ko zadevo naroči v Nemčiji, pošlje sporočilo, da je iz tamkajšnjega skladišča roba poslana. Super. Zadeva je res hitra, čeprav šengen odpoveduje. V elektronskem dopisu je tudi povezava, kjer stranka lahko pošiljki sledi. Še bolj super.

Poglejmo, kako je sploh na splošno s sledenjem.
Danes že ni nič posebnega. Sicer pa je tudi res, da možnost sledenja pošiljkam nič ne pove o tem, če se nekje ne bo nekaj zataknilo. V bistvu nas paketni posredniki s tem le nekako mirijo in nam dajejo dober občutek. Mi pa prave informacije, ki jo zares potrebujemo - to je, kdaj bomo pošiljko dejansko dobili - iz te informacije ne moremo razbrati. Torej gre za podatek, ki je vnaprejšnji in ne (od)govori na naše želje in potrebe. Podatek bo postal informacija šele takrat, ko ga ne bomo več potrebovali, torej takrat, ko se bo dostavljač postavil pred naša vrata. To pa je isto, kot ne bi nič vedeli o sledenju.

Vrnimo se k konkretnemu naročilu.
Pritisk na povezavo, ki ima svojo identifikacijsko označbo, torej je enoumen in neponovljiv podatek,  vrne napako na strežniku: Take pošiljke ni. Kaj zdaj? Posrednik mi zagotavlja, da lahko pošiljki sledim, paketni dostavljaš pa mi sporoča, da pošiljke ni. Kje je zdaj? So jo sploh naročili? Se nemški in slovenski paketarji ne morejo medsebojno dogovoriti - ima torej nemški ID spredaj DE, slovenski pa SI? Je računalniški steržnik prezaseden in ne deluje?

Poskusim naslednji dan. Isto. Pošiljke torej ni, čeprav je plačana, čeprav posrednik sporoča, da jo je naročil, čeprav imam pred seboj možnost, da pošiljski sledim, čeprav se mi zdi, da trgovanje po EU še kar zelo dobro deluje ... Torej: kdaj bodo vsi ti podatki postali informacija? Jutri. Ja, ampak to je takorekoč tisti jutri iz vica, da bom plačal jutri.

---
Tako se nam dogaja marsikje. Od poročil v Bruselj o napredku na nekem področju v določenem obdobju, ki namesto o poročevalskem obdobju govori, da bomo cilje dogovorjene uresničili v naslednjem obdobju, preko bančnih posojil, ki nam za jutri obljubljajo nebesa, do vaške trgovine, kjer je "ravnokar" zmanjkalo nekega artikla, in so ga "ravnokar" naročili, in bo "jutri" gotovo že. Le pridite jutri ...

In ni treba ponavljati, da vsi vemo, da bo "ekološka" katastrofa jutri, in politične spremembe, in poštenost in odpoved kajenju in hujšanje; in takšna ali drugačna nebesa - dobro in slabo hkrati.

---
Epilog nemškega naročila:
Za pošiljko iz Nemčije sem posredoval "ročno" (torej sem napisal in poslal vprašanje) in slovenski posrednik mi je sporočil, da je roba v kamionu, ki se pelje iz Nemčije proti Sloveniji. Bravo. To pa je digitalno sledenje ...
Danes je tudi povezava na paketno dostavo začela delovati. Podatki pravijo, da je bila pošiljka včeraj v Sloveniji prevzeta in včeraj posredovana naprej. Ure ni nobene, torej iz zapletenega sistema še kar nimam informacije, kdaj bom pošiljko dobil. Ja, vem, načelno danes - ampak to vem sam, in za to ne potrebujem podatka.

In enako je za bolj oddaljeno naročilo. V bistvu že sam vem, da bom robo iz Nemčije dobil v treh do petih dnevih. Vsaj doslej sem jo. Torej, čemu vse te kolobocije okrog informacij, ki danes še niso informacije, oziroma, ki bodo postale informacije šele takrat, ko jih ne bom več potreboval?

Za kaj imamo sploh informacijsko dobo? Za jutri?

25. jan. 2016

Za enotnost je potrebno biti

Na mnogih področjih se pogovarjamo o enotnosti. Tu ne gre za enost ali enakomiselnost, še manj za enakost, ampak najpogosteje nekako za enotnost cilja. Ja, celo ne toliko za sam cilj, kot za samo pot, za proces.

Tako je poenotenje (bolje bi bilo reči poenotnenje, a se nosnik n izgubi) delovnega procesa in vseh njegovih dejavnikov v bistvu usklajevanje, bolj postopek, ko se usklajujemo; ali nekih idej o tej ali oni življenjsko pomembni ali tudi manj pomembni zadevi. Enotnost je pomembna pri usklajevanju orkestra ali pevskega zbora, ali nogometnega moštva. Tudi pri povsem vsakdanjih opravilih, ki jih izvaja več udeležencev - na primer doma v družini, pri čiščenju stanovanja ipd. - zadeve bolje tečejo v enotnosti. In da ne pozabimo, v naši državi imamo celo praznik s takšnim imenom.

Enotnost je pogosto težko doseči. Že pot, kaj šele cilj. Priznajmo si; različni smo, imajo različna ozadja, različne dnevne in trajnejše osebne zgodbe, različno genetiko in memetiko, tudi vesolje na različne ljudi občasno vpliva različno. Tako ob polni luni k sreči niso vsi ljudje enaki, in se tako na koncu vse skupaj nekako uravnovesi. V enotnost, če hočeš.

Enotnost pa se hudo zaplete v nekem primeru, ki - se zdi - postaja vse pogostejši. Namreč, tistih, ki naj bi ustvarili/ustvarjali enotnost, ni. Vseeno govorimo o enostnosti, morda zato, ker smo navajeni, ker vemo, da bi tako moralo biti. Ampak kaj, ko ljudi ni. Na primer pevski zbor. Kako naj bodo glasovi enotni, če nihče ne poje. In šport. kako naj odbojkaši enotno ciljajo na zmago, če vseh šest stoji pri miru? Kako naj nekdo vodi podjetje ali ustanovo ali državo ali svetovno politiko, če ga ni.

Ne govorimo, da nekoga ni, ampak govorimo, da nekoga ni pri stvari, ki jo dela. Če je namreč tako, da nisi pri stvari, torej nisi v bistvu stvari in stvar v tebi in zate ni bistvena, nikakor, ponavljam, nikakor, ne more celotna zadeva biti/postati enostna. Nikakor in nikoli.

Poglejmo še na bolj osebno raven. Denimo, da jaz trdim, da mora nekaj biti črno, ti pa, da na vsak način belo. V redu. Lahko se prepirava, lahko greva narazen. To so rešitve, ki niso rešitve, niti poenotenje, niti nepoenotenje.

Lahko počakava drug drugega, da eden popusti. To bi bil en tip poenotenja, ki bi na eni strani dal zmago, na drugi poraz, na obeh pa - če sva prijatelja - nekoliko grenak priokus. Drug tip poenotenja je približanje na neko srednjo vrednost, torej med belo in črno nekje na sivini. Če gre za življenjsko stvar, je lahko ta sredina tudi malo gibljiva. Če gre za tehniko, je točno določena. V obeh primerih je prišlo do enostnosti, grenkobe je verjetno manj kot v prvem sistemu absolutizma zmage-poraza.

Zdaj pa vzemimo, da jaz trdim črno, ti pa nič ne trdiš; oziroma izpostavljaš nujnost, da se poenotiva, vsaj formalno. Kako naj bo zdaj to? Naj se zmisliva in rečeva, da sva se poenotila, čeprav je na koncu ostal prav pri meni, ker sem imel idejo črne, torej idejo, ki celo ni nujno najbolj idealna ... Naj torej igrava enotnost, ki je po vsebini moja, po formi pa tvoja? Je mar mogoče dve tako različni kategoriji bitinosti poenotiti?

Če bi svet pozorno opazovali, bi v družbenih dogajanjih verjetno odkrili zelo veliko primerov, ko skušamo poenotiti dve ali več popolnoma različnih kategorij - kot bi dolžino merili z utežmi, radioaktivno sevanje s številom lopat, študentovo znanje pa s širino menotrjeve kravate.

Nikakor in nikoli.

PS: O primerih, ko jaz nič ne trdim, in ti nič ne trdiš, oba pa naj bi se poenotila, pa kdaj drugič. Problem je namreč matematično bistveno bolj zapleten.

22. jan. 2016

Kje si, intelektualna elita?

Nerodno je ozrati se v nekdanje čase, za slovenstvo načelno to pomeni 19. stoletje, ko je bilo vse idealno, dejansko pa zelo hudo od Napoleona to Metternicha in proti balkanskim in svetovnim vojnam začetka 20. stoletja. A vseeno danes na ta čas upravičeno gledamo pozitivno, kajti bil je čas duhovne rasti. Saj ne, da prej Slovencev ali njihovih kulturnih prednikov na tem ozemlju ne bi bilo. Ne, le toliko rasti ni bilo zaznati. (Saj tudi drugod ni bilo dosti drugače, izjema so le velike velike evropske prestolnice, s strašno koncetracijo kapitala, tako intelektualnega kot tudi gmotnega).

No, in kaj je zdaj? Naj bi bil nekajdesetletni jugoslovanski režim kriv, da je povozil elito? Ja, na dva načina: z odhodom mnogih, in z neposrednim ali prikritim zatiranjem prisotnih - in to tako spretno, da se večina (?demokratična večina) tega sploh ni zavedala, in se še danes ne.

No, zdaj! Ja, danes ni nihče kriv, da pri tisti plasti ljudi, ki jih večinci nekako želimo poimenovati intelektualna elita, "spretno" skrivajo svoje umske talente. Še huje, jasno kažejo, da so verjetno te talente celo zatrli, ko so iz neke skrite elite, ki morda kljub vsemu še obstaja, prestopili v "lepšo", javno elito, tisto medijsko opevano.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se nek univerzitetni profesor iz svoje intelektualne poklicanosti preseli v javni mlin medijske pozornosti, ki ji rečemo celo politika. Je bila prej skrita intelektualna vrlost le ponarejena? In je potemtakem celo dobro za družbo, da se je razkrila? Se tam ni izškl, in je bilo pričakovanje tu veliko - a se na koncu ni hotelo uresničiti? Je mogoče poklic tam popolnoma drugačen kot poklic tu? - In če si poklican, pač ne moreš iti v dve tako raznorodni veji družbenega udejstvovanja. Je šlo za naveličanost? Morda celo idealizem, da bi vseeno lahko nekaj spremenil/a?

Še nekaj mi nikoli ni bilo jasno. Kako to, da v tujini praktično ne moreš srečati slovenskega znanstvenika. Kako strašno (nesorazmerno) redke so znanstvene objave, kako neverjetno nismo prisotni v pomembnih projektih, kako gostovanja na tujih univerzah premeteno zamenjamo za "gostovanja na drugih univerzah", kar pomeni, da se iz osrednje slovenske univerzitetni učitelj redno prevaža na popoldanski honorar v Novo Gorico, Koper, Velenje, in še kam. In tragika, kako se na simpozijih v tujini pojavljamo samo kot pasivni, skorajda le kot pivci kave in uživalci postkonferenčnih ekskurzij - če nas celo ne zanese nakupovanje po svetovnih prestolnicah. Doma pa prirejamo zveneče "mednarodne konference", kjer se edini mednarodni udeleženec opraviči, in zbornike o povsem lokalno pomembnih zadevah izdajamo v zvenečih tujih jezikih. Redko, vse redkeje je drugače. (Če se kdo ne strinja, domnevam, da verjetno bere zgolj in samo slovenske samovšečne medije.) Vrh vsega potem izbijejo ven starejši profesorji, ki smo jih imeli za eminence, in govorijo o nekdanjih časih. A žal tisti časi niso bili nič drugačni. Morda kakšna ukazana izmenjava s Sovjeti ali Kitajci več.

In zdi se, da sta zadevi v zadnjem in predzadnjem odstavku še kako povezani.

Pa vendarle, nekje se morajo skrivati pravi taletni, že zaradi korenin, ki jih imamo prav skupne z vsemi "plemenitimi" sosednjimi "narodi". So morda kje na periferiji?


21. jan. 2016

Kaj je natančnost 91.684.239


Včasih je v kakšnih javnih medijih opaziti, da pisci zelo radi navajajo neko denarno vrednost v več valutah. Najpogosteje nam Evropejcem v oklepajih preračunajo, koliko je neka vsota, ki je izvorno v dolarjih, vredna v evrih. Načelno je to lepo, še bolj je dobrodošlo, če je izvorna vsota v jenih, rupijah ali rubljih.

Zamislimo se nad temle:
... je zaslužil skoraj sto milijonov dolarjev (91.684.239 evrov) ...

V redu. Najprej: 100 milijonov dolarjev je veliko denarja. Težko bi človek rekel, da nekdo sploh lahko toliko "zasluži", še težje, če zmore posameznik toliko denarja smotrno potrošiti. Tudi navedba "skoraj", kaže na to, da izvorni pisec pravzaprav ni vedel, koliko je tisti človek zaslužil, ampak je nekje pač videl neko številko, verjetno nad 90 milijonov, in iz tega zaokrožil na lepo slišnih 100.

A glej ga, prepisovalca zaokrožitve vsote, ki je lahko vredna eno solidno hišo ali avto prestižne znamke, da gre preračunavat v €, in to filigransko natančno. Vprašamo se lahko, zakaj vendar ni navedel ali gre za prodajni ali nakupni tečaj. Prav tako je pozabil, ali gre za tujo menjalnico ali domačo (torej v ZDA ali v EU). Ni navedeno, kateri dan je bil tak menjalni tečaj, in sploh ne katero uro. Enako ni jasno, ali je cente namenoma zaokrožil, ali se je menjava res tako lepo izšla na ...239.

Kaj mi pisec sporoča? Da je dober matematik? Da obvlada ekonomijo? Da zna na internetu pogledati menjalni tečaj? Da je prijazen do bralca? Da ve, da je zaokrožitev na stotko neumnost, in da je zaslužek treba navesti zelo natančno, da ni zavajujoče? Da so v ZDA površni in denar merijo čez palec, v Evropi pa smo glede tega zelo dosledni; morda v Sloveniji še izrazito? Da se zaokrožanje sploh ne spodobi in bodo bralci bolje prezračili možgane, če si bodo zapomnili natančno osemmmestno številko, ki ima samo prvo in zadnjo števko enako?

Ali v podobne "natančnosti" radi skrijemo tudi bistveno bolj pomembne stvari kot prihodek neke oddaljene osebe?

20. jan. 2016

Meja človekovih dolžnosti

V kakšnem obdobju se zdi, da je civilizacija prišla do čudovitega dosežka, do briljantnega stanja, ko ima vsak človek, ne glede na starost, spol, vero, mišljenje ... do vsega tega neodtujljivo pravico. Zdi se, da razvoj družbe kulminira v vrhuncu etike oziroma moralnosti, v stičišču znanja, ozaveščenosti in humanizma.
Meja človekovih pravic se zdi končna stopnja dolgotrajnega razvoja družbe. Celo tako, da začnemo verjeti v hkratni altruizem in popolno osebno svobodnjaštvo.
Tako v mislih, tako v idealnih mislih. Tako v navidezno idealnih mislih.

Hitro za tem se zazdi, da je na trenutke ideja o človekovih pravicah pravzaprav čudovita, a kaj, ko sam/a pri teh pravicah očitno nisi uspel/a biti udeležen/a. Nekateri so torej pri pravicah bolj spretni, pridobijo si boljši status in - vsaj medijsko - boljšo pozicijo v družbi. Zdi se, da se tak proces sicer ne zgodi v bistvu, ampak v besedah. Namreč, beseda pravičnost sicer ostane, a pomen atributov se zamenja, kar obrne. Naenkrat vera ni več verjetje v nekaj nadnaravnega, ampak postane organizacija religije ali kateregakoli čaščenje česarkoli. Naenkrat spol ni več spol, ampak se biološka oznaka obrne v usmerjenost, torej v moje lastno prepričanje ali željo o tem, kaj sem ali bi rad bil. Naenkrat barvi kože ne ločuje več na to, kakšne barve res sem, ampak pride do segregacije po tem, kako name gleda nekdo drug - in tako ni več ločevanja na "rase, ampak se kar znotraj neke "rase" v bistvu ločujemo na tiste, ki druge "rase" tolerirajo in tiste, ki drugih "ras" ne tolerirajo. Naenkrat se zgodi tud, da imamo sicer tehnično urejeno družbo tako, da se malčki gojijo v jaslih, otroci v šolah, odrasli v poslovanju, priletni pa v nekakšnih čakalnicah. A glej, za kakšne pravice gre tu? A glej, za kakšne pravice gre pravzaprav tu? Imam pravico biti star 90 let? zakaj nimam pravice biti star 3 leta? Ja, in zgodi se, da si nekateri v odrasli dobi, v dobi razcveta umnosti in fizične moči, krčevito opravičujejo pravico biti otročji na eni strani, ali biti namerno odveč na drugi - ali pa oboje skupaj.
Mar torej sploh ne govorimo več o dejanskih pravicah, ampak o pravici do izraanja pravice?
Je to pravica?

Meja človekovih pravic je natančno na meji človekovih dolžnosti. Človekove pravice zato ne morejo biti kulminacija pravice kot take (niti dolžnosti kot takih), ampak uravnoteženje vsebine, torej t.i. atributov.


19. jan. 2016

18. jan. 2016

Instrumentalna komunikacija

Vsaka komunikacija med živimi bitji se dogaja v prostoru in času. In v obeh primerih gre običajno za mozaične vzorce. V prostorskem smislu komuniciramo najgosteje z bližnjimi bitji, človek seveda največ s človekom, oziroma tam, kjer se trenutno nahajamo. Oddaljena komunikacija se dogaja s pomočjo tehničnih pripomočkov, s kateremi po vsem svetu vzpostavljamo nekakšne mreže. Nekdaj so bile te mreže bolj pošasne in pogosteje enosmerne, danes gre vse lahko tudi dokaj sproti.

Gotovo komunikacijska znanost zna razločevati več tipov komunikacij. Nisem pa zasledil, da bi ločili instrumentalno in neinstrumentalno. Zdi se namreč, da gre za dva povsem izključujoča se tipa, ki predstavljata tudi kakovost družbe. Za kaj gre?

Instrumentalna komunikacija ima cilj natančno določen. Je (usmerjena) dejavnost. Torej, kadar te pokličem in želim vedeti to-in-to, in se s tvojim odgovorom najpogosteje komunikacija že zaključi, gre za instrumentalno. Uporabil sem te kot orodje, kot instrument za zadovoljitev svoje potrebe oziroma odgovor na vprašanje, ki ga nisem prej poznal. Gre za odnos ena proti ena.

Neistrumentalna komunikacija je komunikacija kar tako. Brez cilja. Je stanje dejavnosti. Te pokličem zato, da se slišiva, da si izmenjava mnenja o tem-ali-onem, brez načrta, kar pade. Pogosto se takšna komunikacija sproži ob slučajnem srečanju, lahko pa je tudi namenska, redna, in lahko celo taka, ki presega zgolj vljudnostne fraze ali nerodnost zaradi dolgotrajno odsotne komunikacije. Gre za odnos vmes, torej midva ali mi.

Obstaja tudi komunikacija vzporednosti, kjer se dva ali več ljudi združi v neki dejavnosti in v bistvu niti ne komunicira namensko med seboj, ampak kot skupina komunicira v določeno smer, v izbran smisel. Na primer športno moštvo ali pevski zbor. Ta tip je namenski, vendar gre za tip mi-oni.

Instrumentalna komunikacija je pogosta v organiziranih sistemih. Državljani od uradnikov želimo imeti neke informacije. Učenci od učitelja znanje. Kupec od trgovke ugodno ceno. In hitro se pokaže, da gre pri tem tipu komunikacije za nekako manj plemenito obliko. Namreč, namenskost komunikacijo nekako pokvari. Na drugi strani pa spontana neinstrumentalna komunikacija dopušča sogovorcem(a) odprto pot za nove ideje, za od-govore nanje, predvsem pa za tisto, kar je vmes, za komunikacijo samo.

Bistvo neinstrumentalne komunikacije pa je še nekje drugje. Namreč, v tistih odnosih, kjer je kot takšna stalno prisotna, je potem tudi potrebna instrumentalna komunikacija bistveno bistveno lažja, in bolj plodovita. Narava s človekom vedno - tako se zdi - komunicira neinstrumentalno, pa vednar prav odlično. Svet bi bil verjetno lepši, če bi se tudi ljudje med seboj trudili za več spontane komunikacije.

15. jan. 2016

Neprostovoljno prostovoljstvo

Humanost je pravzaprav velikanska odgovornost. Pa ne zato, ker smo mi pomembni, izobraženi, kultivirani, napredni, civilizirani in zato (moramo biti) humani. Humanost nikakor ni bahaštvo. Nikoli.

Ja, a samo v svojem najglobljem smislu je sveta reč, v vseh ostalih smislih pa absolutno ne.

Humanost ni igračka, s katero se danes malo pohecamo, jutri pa jo zavržemo, ali pa se ji skrvinostno umaknemo.

Humanost tudi ni akademska ali politična debata o humanosti in nehumanosti. To še najmanj.

Družba, v kateri živimo, se očitno rada igra humanost in humanizem. Iz samohvale, strahu, nevednosti ... vsekakor pa iz čiste neodgovornosti. Družba namreč ne more biti humana. Human je lahko samo človek, posameznik, in to nikakor drugače kot iz najgloblje duše, kar jo premore. Edino to. Več posameznikov se lahko tudi združi v isto smer, vendar pot vsakega vseeno ostane povsem individualna. Mora ostati brez vsake organizacije. In to je edini način, da humanost ostane humanost, in da traja, dokler je potrebno in ne dokler se meni zljubi.

Če družba, država, ustanova... t.i. humanost organizira, jo razdira. Pravila, ki jih zaradi reda mora vzpostaviti, namreč praviloma utišajo pristno humanost. Ja, lahko je taka reč nekakšna pomoč drugim, nikakor pa ni humanost (kvečjemu morda socialnost). Medčloveški odnosi so namreč prav pri humanosti izredno zapleteni, saj nikoli ni preprosto jasno, kdo je žrtev, oziroma kar dokaj je jasno, da sta pri pristni humanosti enako žrtvi obe strani, hkrati pa tudi obe strani pridobivata, se plemenitita.

Najhujši primeri humanosti so tiste organizirane humanitarne dejavnosti, kjer humanost služi kot čustveno razumski plen. Takrat izgubijo vsi udeleženci. Na primer, če bi se ob prostovoljnih akcijah izkazalo, da nekateri ob njih pač "morajo" zaslužiti. Ali, na primer kadar bi se pri razvpiti pomoči, ki je dobro podprta z mediji, naenkrat pojavili (prej skrbno v humanost zaviti) obratovalni stroški, ki so nekajkrat višji od dejanske pomoči tistim, ki so potrebni. Ali, na primer prostovoljstvo, ki bi na koncu izstavilo račun, in to na račun tistih, ki so maloprej dejansko srčno pomagali, potem pa po vrh še plačajo nekatere, ki so tudi pomagali ali celo le "pomagali".

Nevarno je, da če humanost organizira (ukaže?) država, gre v bistvu za prikrito porabo davkoplačevalskega denarja ali zmanjševanje ugodnosti, ki so jih v obliki obveznosti dali z drugačnim namenom. Na koncu plačamo trikrat: v obliki davka, v obliki iskrene pomoči, in še v obliki umanjkanja uslug, za katere sicer velja družbeni dogovor in smo jih od svojih dohodkov že vnaprej poravnali. Morda še četrtič tistemu, ki vse skupaj organizira.

Če hočeš biti human/a, potem bodi to samo in izključno iz najglobljega srca. Če ne, je morda iskrena sebičnost več vredna.




14. jan. 2016

Biološka čutila

Zakaj človek nima bioloških čutil?

Res čudno. Imamo fizikalne čute - bolje rečeno, čutila, ki zaznavajo spremembe, ki jih obravnava fizika, torej, mraz, pritisk, svetlobo, nekatere živali tudi magnetno polje, elektriko, najbrž še kakšna sevanja ipd., ki so človeku nedosegljiva, in njihovo zaznavanje morda zaradi drugačne razvitosti obrambnih mehanizmov niti niso (več?) potrebni.

Imamo tudi kemijska čutila, tudi tu pravilno: tista čutila, ki zaznavajo dražljaje povzročene po snoveh, ki jih obravnava kemija, torej s področja voha, okusa, pri živalih razna zaznavanja feromonov, koncentracije sladkorjev in drugih hraniv ipd.

Po logiki bi tretja vrsta receptorjev oziroma senzornih organov morala biti biološka. To so, ali bi bila čutila, ki zaznavajo druga živa bitja. Na primer bakterije in viruse - tako patogene kot simbionte? Bi/je lahko kdaj obstajal kakšen tak organ? Ne pride mi na misel. Kje so se izgubili biološki receptorji/senzorji? So morda nekje v teku evolucijskega razvoja odpadli?

Kaj pa, če je življenje samo nekakšno čutilo, s katerim živa bitja zaznavamo drug drugega?

Ali sem lahko uvrstimo senzorne organe s katerimi zaznavamo sočloveka? Je morda biološke senzorje nadomestila etika?

13. jan. 2016

Opazovalci v neravnotežju

Zdi se neverjetno.

Neki uradniki najdejo vse izgovore za neko početje, ki ničemur ne služi in je družbi celo škodo. Tako obstajajo ustanove, ki - tako je od zunaj očitno - služijo izključno namenu samoohranjanja tiste ustanove, v bistvu nadomestek ustanove za brezposelne.

Neka družba z izrazito nagnjenostjo v plansko gospodarstvo se namesto v spodbujanje donosne industrije, tiste, ki je tudi uravnotežena do narave in bližnjih naravnih virov, usmerja v gradnje prevelikih avtocest, mestnih obvoznic do trgovskih centrov, športnih aren brez športnikov, kolesarskih cest po nemogočih in celo nevarnih trasah za dveurno nedeljsko popoldne, visokih poslovnih zgradb, ki prazne služijo le objavi transparenta s telefonsko številko stečajnega upravitelja ...

So tudi družbe, kjer se pod prostim trgom skrivajo javne ustanove. Verjetno najprej zato, da ohranjajo pozicijo. Potem zato, da lastnik, to je država, dobi občutek, da jih enkrat lahko proda (ko je to v načrtu, se noben poslovni scenarij ne izide). Potem zato, da stiska državljane, saj se poleg storitev tiste ustanove, ki jih državljani neposredno plačujejo glede na porabo, iz integralnih proračunov podpira investicije, neredko pa izgube, katerih pokrivanje se lepo preimenuje nujna dokapitalizacija.

Še to obstaja, da nek sistem, ki naj bi služil osnovnim humanim dejavnostim, kakršne smo skozi stoletja družbenega razvoja dosegli v zahodni družbi, dejansko posnema promocijsko obnašanje trgovskih centrov. Namreč, ponudbe, ki smo jih že plačali, prestavlja na sezname dodatno plačljivih storitev. Ker je vsota neposrednega plačila potem nekoliko nižja, kot če bi državljan storitev plačal v celoti iz lastnega žepa, se sleherniku pač zdi ceneje. Ne vidi namreč (oziroma mu je prikrit) delež, ki ga je že plačal skozi davke ali neprostovoljne dajatve. Enako kot v trgovskem centru ne vidi, da je popust plačal z nakupom drugih, celo nepotrebnih izdelkov, ki jih sicer ne bi nikoli kupili.

... In še ničkoliko podobnih primerov, ki se tičejo celotne družbe. In nihče ne reagira. In le bolj in bolj se umikaš, in se niti čudiš ne več, kako je sploh mogoče tako zelo zavozljano zavoziti.

Seveda pa v takšni družbi obstajajo tudi zmagovalci. Praviloma uspevajo v tujini. To so posamezni uspešni umetniki, športniki, znanstveniki, ki načeloma doma niso vredni nič (kar se pokaže predvsem v času njihove iosebne oziroma profesionalne izgradnje, še bolj pa po koncu kariere). Pozablja se tudi, ja, pozablja se popolnoma, da so ti ljudje uspeli zgolj in samo po lastni iniciativi, pogosto bo hudem osebnem odrekanju, enormnem vložku  staršev ali trenerjev ali neskončnem trudu mentorjev. Ali prav zaradi oportunizma zgoraj opisanim primerom.

Ko zmagujejo, jih proglasimo za svoje, opazujemo, se "veselimo". A že drugo mesto športnika pa nas navda z besom, žalostjo, iskanjem razloga v iracionalnih razlogih ipd. Vsekakor gre zanje za uspešnost, za trud, za lepo in dobro. A mi, opazovalci sploh ne vidimo, da gre v bistvu za nas za dokaj obrobne uspehe, ki jih vidimo zgolj zato, ker jih hočemo videti, ker nam jih nekdo prodaja za hude uspehe, ker nam morda s tem celo zamegljuje razmere. In ob njihovih kratkotrajni iskrici se, namesto po njihovi poti, ponovno utopimo v nemogoče blato.

Žalostno je. Oboje je namreč beg v nikamor. Ampak ne beg kogarkoli, ampak beg vsakogar.


Ključna odločitev je pravzaprav med tem, ali bomo življenje živeli, ali le opazovali. Odločitev vsakega posameznika.

12. jan. 2016

Slabe politike ni

Gotovo je tako, da na svetu lahko govorimo samo o dveh tipih reči. Prvi tip lahko je ali pa ga ni, in nič drugače. Drugi tip je ali ga ni in še vse vmes.

Večina ljudi zadeve meša in tako iz življenja naredimo meglo. Namreč "biti" je stvar obstoja, "vse vmes" pa je vprašanje lastnosti. Prvo je prvinski glagol, drugo je gibljivi pridevnik. Tako, glagol in pridevnik sta v absolutnem smislu.

Dobro lahko samo je. Kar bi morda bilo lahko manj dobro, bodisi v svojem bistvu ni več dobro, bodisi je dobro v  kontekstu, ali ob upoštevanju okoliščin ali okolja, torej ekološko.

Tu ne gre za mešanje in delanje megle, ampak nasprotno, gre za drugačno jasnost. Tu gre za drugo raven biti. Nekaj je namreč biti samo na sebi, drugo je biti v kontekstu. Že sama beseda "biti" ima v prejšnem stavku različen pomen. Prvič je pomen stoječ, drugič gibljiv (pravzaprav bi moralo pisati biti biti). In to je razlika, in na tej ravni prav enako kot v začetni misli, gre za dva tipa reči: tip je-ali-ni in tip vse-vmes. Verjetno obstajajo še višje ravni.
 Evolucija lahko je, ali pa je ni. Ne more biti slaba - vsaka, ki je slaba, v bistvu ni evolucija, ampak nekaj drugega. Morda devolucija, ali stagniranje. Evolucija je v svojem bistvu gibljivi pridevnik.

Podobno politika lahko je, ali pa je ni. Ne more biti slaba - vsaka namreč, ki je slaba, v bistvu ni politika. 

Lahko ima slabe ali dobre rezultate. To pa ja! In lahko ze odločimo za slabo ali dobro politiko (in nič vmes). Tudi to, ja!

11. jan. 2016

Nepopravljivo

So stvari na svetu, ki jih človek naredi narobe, se tega celo zaveda, in jih potem nikakor ne more popraviti. Ne gre toliko za "žal", ki prihaja za tabo če si se nekomu, ki si ga užalil, pred odhodom ali smrtjo pozabil opravičiti. To so verjetno manjša in pozabljiva zla, ki nimajo posebnih posledic, če se seveda ne vrtimo okrog njih.

Pogosteje pa gre za besede, ki jih nisi izrekel/izrekla. Na primer, v podjetju ali neki organizaciji je šlo nekaj narobe. Ker si imel/a od tega korist, čeprav zelo neznatno, celo neotipljivo ali kar fiktivno, nisi povedal/a. Enostavno se umakneš in pustiš zadevi njeno pot, napačno pot. Seveda obstaja veliko možnosti, da se zadeve rešijo po principu časa. A nemalokrat je prav enako mogoče, da neizrečeno ostane tako hudo v zraku, da ustanovi škoduje. Ustanova je lahko tudi narod, država.

Neizrečeno je lahko bistveno hujše kot izrečeno. In tega se najbrž premalo zavedamo.

8. jan. 2016

Kako jim uspe uka žeja?

Raziskovalna dejavnost je v svojem bistvu naporna. Na eni strani imajo raziskovalci vsebine, ki se jim predano in z vso razumsko-čustveno energijo posvečajo. Na drugi strani imajo akademske lestvice, katerim morajo neusmiljeno služiti, sicer jih izvržejo. Na tretji strani imajo javnost in politiko, ki vsaj od daleč - koliko ta razume, kaj se sploh gredo - mora nadzorovati, kam gre javni denar.

Nemalo uradnih znanstvenih raziskovalcev ima tudi zasebna svetovalna podjetja, se udejstvuje v nevladnih organizacijah, piše knjige po zasebnem naročilu in podobno.

A očitno dvojno trojstvo ne zadostuje. Pojavlja se namreč še tretje. V nekaterih državah se večina (očitno povsem legalno) kot uslužbenci, torej raziskovalci, predavatelji, svetovalci ..., pojavljajo v dveh ali kar v treh, posamezniki pa kar v več ustanovah z državno akreditacijo in podporo z javnim denarjem. Tako imaš takorekoč cele oddelke neke eminentne ustanove kar skopirane na oddelek neke druge ustanove 120 km stran. Ali pa se raziskovalci nedavni članici neke univerze pojavijo na seznamu raziskovalcev druge univerze v toplejših krajih - seveda pa na prvi prav enako ostanejo na seznamih, in tudi fizično jih tam srečuješ.

Afere poznamo, tudi politične prevale, ki so normalnim ljudem razumljive toliko kot Prešernov rek o uka žeji. In vedno se potem zgladijo, vedno se najde neka rešitev, ki je morda še bolj problem. A pustimo politiko medijem ...

Problem, ki je bolj življenjski je, kako zmorejo? Kako nek raziskovalec zmore trojno trojnost, in pri tem še delati, odkrivati novosti, povezovati dejstva v novo kakovost, napisati članek z repom in glavo, kosristiti gospodarstvu, skratka, še kaj narediti? Je res v (načrtovani) zmedi med legalnim, organizacijskim in moralnim še kaj prostora za vsebino, iz katere bi raziskovalna dejavnost lahko dejansko služila družbi, v naravoslovju, humanistiki, tehnologiji in družboslovju?

Mar človek, posameznik, povesm človeško v danem prostor-času res to zmore? Res?

7. jan. 2016

Sinergija zdravil

Marsikaj na svetu deluje bolje v paru ali kot sestavljanka mnogih sicer različnih delov. Pravzaprav vse, in matematična enačba 1+1=2 velja samo v robnih primerih. Tako se v naravi pri spajanju dveh atomov vedno lastnosti nove snovi bistveno spremenijo. Proton in nevtron (tako kažejo slike) se posamezno drugače odklanjata kot več njih skupaj v atomskem jedru, kjer se dinamično držijo skupaj. Dva vodika skupaj sta bistveno manj reaktivna kot posamezna. Voda je povsem druga zadeva kot kisik ali dva vodika. Ali težka voda - še bolj zanimivo. Ioni daleč bolj reaktivni kot molekule. Ekosistem deluje povsem drugače kot posamezna bitja, gravitacija deluje pri bližnjih kozmičnih telesih povsem drugače, kot v redkem vesolju - ali pa tam sploh ne. Skratka, kdor misli, da je svet enostaven kot 1+1=2, se pošteno moti.

Tudi družba deluje nekako pocobno. Posameznik se drugače obnaša, če je sam, če je v družini ali majhni skupnosti, ali če je v družbi, morda pred veliko množico. Politik drugače govori na zasebnem sestanku kot pred kamero. Znanstvenik bo v laboratoriju neprestano dvomil, v članku bo stal trdno za navedenimi stališči. In tako dalje.

Podobno je s človekovimi dejanji. Celovitost človeka usmeri na povsem drugačne poti kot jih ubira, če vsak segment življenja obravnava tako hudo ločeno, da mu prav nobena stvar "ne gre skupaj" in morda celo obupa, se razkolje.

Pojavi pa se vprašanje, zakaj družba danes tako teži k mehanicizmu. Zakaj hočemo tako jasno precizirati pojave, ki so sicer očitni sinergizmi, in jih prikazati v neumno preprosti formuli 1+1=2, torej kot robnem, v normalnem življenju zelo zelo redkem pojavu. Celo evolucijo, ali pa genetiko, skušamo spraviti na matematično pravilnost - a ne na tisto, ki bi bila evolucijska ali genetska v smislu tiste zaresne razvojne razvejanosti in povezanosti, in še manj v molekularnobiološke procese na ravni medmolekulskih odnosov. Ne, raje na preprostost 1+1=2. Gotovo zato, ker smo se preprosto odločili (oz. kar sprejeli paradigmo), da o jedru (življenja, sveta, bistva) ne bomo razpravljali, ampak da bomo ostali na varni strani dojemljivega  - in hkrati odmislili zavedanje, da smo pravzaprav zelo zelo malo sposobni dojemati nad 1+1=2.

Pri antagonizmu še nekako gre. Na primer pri zdravilih vedno piše, kakšni so stranski učinki. Torej, kaj se lahko zgodi, če se učinkovine v telesu stepejo. Lahko je smrtno nevarno. Zdravniki imajo celo podrobnejše znanje/naovdila, katerih zdravil ne smejo predpisovati - pacienti pa jemati - skupaj.

Nikoli (?) pa ne piše, če imajo slučajno sinergistične učinke. Mar to spada na področje ezoterike in alternativnih medicin? Mar niso življenjski procesi celovitost sinergija snovi in procesov. Celo pri hrani poznamo t.i. ojačevalce okusov, maščobe, soli ipd. Kako to, da pri farmacevtsko izdelanih zdravilih (ali tudi zdravstvenih postopkih) tako malo vemo o sinergiji. Zakaj tako prisegamo na robne primere, ki jih v navadnem življenju v bistvu ni.

5. jan. 2016

Ljudje iz matematičnih predalčkov

0
To so tisti, ki jh ne opaziš, ki jih tako rekoč ni, čeprav je povsem jasno, da so, in prav hitro postane še bolj jasno, da zelo so, in brez njih ne bi mogli. Tako rekoč isto kot . Gre za skrite talente, ki se uresničujejo tako, da sami sebe povsem odmaknejo, izpostavljajo pa izključno rezultate svojega dela. Zadeva je skoraj božanska, vsekakor pa zelo naravna.

sin
Sinusoidni so tisti, ki so sprejeli dejstvo, da življenje ni enostavno, pomembno pa je, da vsa nihanja skušaš spraviti v nek red. Jasno je, da nihče ne more živeti v popolnem ravnovesju, v enotnem miru. Zmoti te slabo vreme, kakšen divji notranji nagib v slabo ali dobro, najpogosteje pa družbeno okolje. Nihanje je torej normalna zadeva.

5
so perfekcionisti. Tisti, ki so to morda občasno zares, še več pa takih, ki si to tako zelo želijo, da v bistvu takšni postanejo - ali se vsaj po asimptoti približujejo temu stanju. Stanje se rado prenaša navzven v obliki zahtev, da morajo biti tudi drugi perfektni, da torej 5 ne samo velja, če je sama na sebi, ampak postane imperativ za vso okolico, vključno z naravo. A tam se rado zalomi. Epistemologija namreč deluje.

0 do 4
Mnogi nobenega projekta, nobene ideje, nobenega dela, nobenega še tako idealnega načrta ne zaključijo. Ostanejo na 4, in sčasoma se teh štiric tako navadijo, da jih proglasijo za pravilo. Torej, nikoli ne bom znal za 5, ampak prav dobro je čisto v redu. Obstaja pa še skrivnostna skupina 0 do 4, ki je v bistvu 5-. To so tisti, ki sicer ozaveščajo petico, vendar jo z isto zavestjo spustijo na 4. Zaradi drugih, zaradi rezerve, ali pa jim je preprosto takšna igrica všeč.


√2
Koren iz 2 je tista pojava, pri kateri je vsako zadevo (dlako) treba racionalno razcepiti, ne glede na to, ali je rezultat iracionalen ali racionalen. Bistvo je, da imamo potem možnost razcep analizirati in naprej cepiti, spet ne glede na rezultate ali morebitno potrebo po sintezi. Problem takih tipov ljudi je, da se radi približajo √1, in še hujše, √0.



Gre za celoto, holizem, v bistvu pa za uveljavljanje nečesa, kar nihče ne razume, niti dotični/dotična ne. Rezultati skušajo sumirati v sintezo, a ker se faktorji (življenja) nikakor ne izidejo in nimajo nobene absolutne vrednosti, tudi suma ne more biti dosežena. Podobno je z integralom ( ∫ ), le da tam linearnost preskoči ploščino ali volumen, ali še kaj v še višji dimenziji.


π
Pi si razložite sami. (Končno) [Š]tevilo decimalk namreč (še) ni znano.