Na mnogih področjih se pogovarjamo o enotnosti. Tu ne gre za enost ali enakomiselnost, še manj za enakost, ampak najpogosteje nekako za enotnost cilja. Ja, celo ne toliko za sam cilj, kot za samo pot, za proces.
Tako je poenotenje (bolje bi bilo reči poenotnenje, a se nosnik n izgubi) delovnega procesa in vseh njegovih dejavnikov v bistvu usklajevanje, bolj postopek, ko se usklajujemo; ali nekih idej o tej ali oni življenjsko pomembni ali tudi manj pomembni zadevi. Enotnost je pomembna pri usklajevanju orkestra ali pevskega zbora, ali nogometnega moštva. Tudi pri povsem vsakdanjih opravilih, ki jih izvaja več udeležencev - na primer doma v družini, pri čiščenju stanovanja ipd. - zadeve bolje tečejo v enotnosti. In da ne pozabimo, v naši državi imamo celo praznik s takšnim imenom.
Enotnost je pogosto težko doseči. Že pot, kaj šele cilj. Priznajmo si; različni smo, imajo različna ozadja, različne dnevne in trajnejše osebne zgodbe, različno genetiko in memetiko, tudi vesolje na različne ljudi občasno vpliva različno. Tako ob polni luni k sreči niso vsi ljudje enaki, in se tako na koncu vse skupaj nekako uravnovesi. V enotnost, če hočeš.
Enotnost pa se hudo zaplete v nekem primeru, ki - se zdi - postaja vse pogostejši. Namreč, tistih, ki naj bi ustvarili/ustvarjali enotnost, ni. Vseeno govorimo o enostnosti, morda zato, ker smo navajeni, ker vemo, da bi tako moralo biti. Ampak kaj, ko ljudi ni. Na primer pevski zbor. Kako naj bodo glasovi enotni, če nihče ne poje. In šport. kako naj odbojkaši enotno ciljajo na zmago, če vseh šest stoji pri miru? Kako naj nekdo vodi podjetje ali ustanovo ali državo ali svetovno politiko, če ga ni.
Ne govorimo, da nekoga ni, ampak govorimo, da nekoga ni pri stvari, ki jo dela. Če je namreč tako, da nisi pri stvari, torej nisi v bistvu stvari in stvar v tebi in zate ni bistvena, nikakor, ponavljam, nikakor, ne more celotna zadeva biti/postati enostna. Nikakor in nikoli.
Poglejmo še na bolj osebno raven. Denimo, da jaz trdim, da mora nekaj biti črno, ti pa, da na vsak način belo. V redu. Lahko se prepirava, lahko greva narazen. To so rešitve, ki niso rešitve, niti poenotenje, niti nepoenotenje.
Lahko počakava drug drugega, da eden popusti. To bi bil en tip poenotenja, ki bi na eni strani dal zmago, na drugi poraz, na obeh pa - če sva prijatelja - nekoliko grenak priokus. Drug tip poenotenja je približanje na neko srednjo vrednost, torej med belo in črno nekje na sivini. Če gre za življenjsko stvar, je lahko ta sredina tudi malo gibljiva. Če gre za tehniko, je točno določena. V obeh primerih je prišlo do enostnosti, grenkobe je verjetno manj kot v prvem sistemu absolutizma zmage-poraza.
Zdaj pa vzemimo, da jaz trdim črno, ti pa nič ne trdiš; oziroma izpostavljaš nujnost, da se poenotiva, vsaj formalno. Kako naj bo zdaj to? Naj se zmisliva in rečeva, da sva se poenotila, čeprav je na koncu ostal prav pri meni, ker sem imel idejo črne, torej idejo, ki celo ni nujno najbolj idealna ... Naj torej igrava enotnost, ki je po vsebini moja, po formi pa tvoja? Je mar mogoče dve tako različni kategoriji bitinosti poenotiti?
Če bi svet pozorno opazovali, bi v družbenih dogajanjih verjetno odkrili zelo veliko primerov, ko skušamo poenotiti dve ali več popolnoma različnih kategorij - kot bi dolžino merili z utežmi, radioaktivno sevanje s številom lopat, študentovo znanje pa s širino menotrjeve kravate.
Nikakor in nikoli.
PS: O primerih, ko jaz nič ne trdim, in ti nič ne trdiš, oba pa naj bi se poenotila, pa kdaj drugič. Problem je namreč matematično bistveno bolj zapleten.