25. jun. 2015

Kakovost ni samooklicana

Se kdaj sprašuješ, kako se meri kakovost? Kakšne dimenzije je potrebno upoštevati, da jo izmerimo, kako se neki stvári, ki je povsem nova in precej neprimerljiva ugotovi, da presega običajnost?

Seveda, nekako jasno je pri predmetih, ki jih izdelamo. Imajo svoje dimenzije, svojo maso, svojo gostoto, nenazadnje preciznost izdelave in s tem svojo trajnost. Tudi materiale, iz katerih je izdelan - čeprav gre potem že za sekundarno kakovost, saj če vzameš kakovostne surovine, je verjetno več možnosti, da bo tudi tvoj izdelek bolj kakovosten.

Kaj pa nematerialni svet? Kdaj je kakovostna neka usluga, že lahko rečemo: če vodovodar pipo popravi in ta potem dolgo zdrži, je bilo delo kakovostno. Vendar tu mislim na druge reči, na primer kakovost dogodka, kakovost politike, napredka, kakovost ponudbe znanja, kakovost umetnine, skladbe, še drugo, na primer kakovost presoje, kakovost doumevanja, morda celo čustvovanja, razmišljanja, bivanja?

Ali obstajajo merila, s katerimi lahko meriš nekaj, kar se zdi, da je merljivo, a hkrati zdi, da ni merljivo? Je uspeh neke skladbe, ki še po stoletjih odmeva med ljudmi, res znak kakovosti? Je nek nauk, na primer grški humanizem, ki več tisočletij preveva neko civilizacijo, že zato kakovosten, ker tako dolgo traja, ker vztraja, vsaj v teoriji in v vesti, če ne v stalni in brezpogojni prisotnosti? Je nek izum, na primer pisava v obliki pismenk kakovostna, ker tako dolgo zdrži; je bolj kakovostna kot arabska ali latinska, ali klinopis? Zakaj je Shakespearova poezija bolj kakovostna kot Prešernova? Kdo je pravzaprav bolj resničen?

Kaj pa neko odkritje v naravoslovju, ki je pred desetletjem veljalo najvišjih nagrad za zanost, danes pa je v svojem bistvu ovrženo? Ali tehnološki dosežek, ki ga danes nihče več ne uprablja, takrat pa je veljal, da bo odrešil svet lakote, na primer pesticidi? Ali neka skladba ali rock skupina, za katero so noreli ali še norijo milijoni mladih?

Kje je pravzaprav merilo kakovosti nemerljivega? Je v demokraciji, ko se nekakšna večina odloči, da je tako? Je v velikosti ali številčnosti odjemalcev? Je v notranjem čutenju neke avtoritete? Je v trajnosti, torej dimenziji časa? Morda v dobri propagandi?

Zdi se, da kakovost pravzaprav ne obstaja v smislu objektivnega merjenja. Zdi se, da kakovost bolj obstaja v odnosu in v človekovem notranjem čutenju, in to v tistem globokem čutenju, ki hkrati vključuje vse možne izkušnje in znanje, ki v polnosti in samozavedanju objame sedanji trenutekvšeč z njegovo všečnostjo, in še presega čas s steganjem v prihodnost, v videnje možne prihodnosti.

Prav tako v družbi. Kakovost ni sestavljanka nekega splošnega vrveža, dnevne politike, trenutnih nagibov vplivnih posameznikov ali posameznic, še zdaleč seveda ne mode ali blišča ali množičnega navdušenja. Celo ne uporabnost in težnja po uporabnosti.

Merilo kakovosti je pravzaprav tvoj osebni odnos, torej prav odnos kot tak, tisto gibanje, ki se vzpostavi med tabo in stvarmi ali dogodki ali pojavi, ki obstajajo v okolju, ki jim nekaj rečeš, in ki jih s tem, ko jih poimenuješ - in zato stvari postanejo rečí - postanejo del tvojega posvojenega sveta, hkrati pa ostanejo del tudi drugih svetov, celo njihovega lastnega. S tem, ko jih o-rečiš, jim pravzaprav pripišeš kakovost.

S takim notranjim dejanjem svet okrog sebe posvajamo, a ta posvojeni svet hkrati sam deluje v nas in nam dviga možnosti za kakovost pogleda, tudi kakovost odnosa samega, kakovost o-rečenja vsega okrog nas. In prava posvojitev je prav tista, v kateri tisti reči dopustimo njeno bistvo, njeno njenost, njeno lastno kakovost, da torej z o-rečenjem in s dodelitvijo neke kakovosti niti ne spremenimo kaj šele uničimo dinamike stvari ali pojava, gibanja in napredovanja v njihovi lastni kakovosti, in njihove lastne kakovosti same.

Ti ostaneš v zavedanju kakovosti in z merilom o kakovosti, a reč prav tako ostane kakovostna in ne posiljena po tvojem merilu kakovosti. Kakovost s tem ni samooklicana niti po tebi, še manj pa sama v sebi, ker samooklicanosti enostavno ne potrebuje.




15. jun. 2015

Tretja oseba kot medij?

V sodobni civilizaciji smo si omislili množico komunikacijskih orodij, s pomočjo katerih eden drugemu posredujemo različne misli. Misli so lahko preproste, večinoma imenovane novice - torej nekaj novega v besedi, fotografiji, risbi ali čem drugem glede na človekova zunanja čutila in načine zaznave. Lahko so bolj zapletene, kot na primer komentarji, metaforni dovtipi ali karikature ... Lahko so interaktivne, ki zahtevajo tvoj notranji odziv in predelavo, morda celo talent ali izkušnjo, kot na primer glasba, poezija, upodobitve. Obstajajo še zahtevnejše stopnje, ki zahtevajo od tebe poznavanje konteksta, duhovno podlago, notranje razpoloženje in podobno.

Posameznik je pri komunikaciji v bistvu zgubljen, če se njegove ali njene stvaritve in notranje čutenje ne prenašajo na določen objekt zunaj. Pri človeku se to večinoma soljudje, torej pripadniki iste vrste, čeprav komunikacija z drugimi bitji - tega se celo zavedamo - ni izključena.

Najbolj pristna komunikacija je neposredna. Torej jaz - ti. Ni nujno, da se poznava, da veva, kakšne obraze nosiva, ni potrebno, da sva sicer v vsakodnevnih stikih, celo ni obvezno, da je ta komunikacija obojestranska. Seveda pa kompleksnost odnosa običajno koristi globinskosti.

Obseg in predvsem kakovost komunikacije jaz - ti se v civilizaciji, kakršno smo si ustvarili v zadnjih stoletjih, znižuje. Zdi se, da je obratno sorazmerna s količino informacij in podatkov, ki jih ima človek možnost  prejeti ali prejemati. Torej, več če imaš možnosti komunikacije, večja je verjetnost, da bo ta manj pristna. Tako na videz. Pa je res?

Mediji, torej posredniki informacije so si privzeli - ali pa smo so jih za to omislili - vlogo, ki se je naselila med mene in tebe. Zadeva gre lahko na povsem tehnični način, lahko povsem na vsebinski. Prvi na primer takle dnevnik, ali mobilni telefon, ali samodejno prenašanje podatkov z neke sonde na nekem kometu. Drugi, vsebinski, se nanašajo na človekova čutila in čute, in zadevajo od promocijskih aktivnosti do globokega leposlovja, filozofije in vpliva na čustva ter podzavest.

Mediji v načelu niso slabi, lahko pa - načrtno ali nenačrtno - prevzamejo vlogo "tretje osebe", "mediatorja", zaradi katerega nama "ni treba" beč neposredno komunicirati, komunicirava pa vseeno "kot da" še. Postanejo razlog, da se komunikacija med mano in tabo obrne drugače, kakor si vsaj prvinsko midva želiva. Lahko se zgodi tako - in v sodobni družbi se tako kaže - da medij enostavno odmakne vsebine, ki bi si jih midva lahko ali celo morala izmenjevati, in tako svet delati lepši.

Pa je res? So mediji in različne tretje osebe tiste, ki diktirajo našo komunikacijo? Ja to še komunikacija?

10. jun. 2015

Ruševine

Že večkrat smo ugotovili, da se krize ne kažejo v dejstvih, ampak v čudnih ali celo porušenih odnosih med dejstvi. Saj poznaš primere, ko ob najhujših finančnih težavah narediš najbolj neumno poslovno potezo, da namesto normalno zdravokmečke logike uporabiš raztrgano kopijo potrošniško naravnave rešitve, da umetnost zamenjaš s plehkim spakovanjem, za zbiranje sredstev za materialno in čustveno prizadete v potresu ali poplavi pa organiziraš bedne bizarnosti - ki menda prinašajo največ denarja.

Namen - saj vsak vsaj na začetku skuša imeti dobrega - se tako hitro utopi v neizvedljivost provtne zamisli, v te in one birokratske težave in zaplete, v nemogočo zakonodajo ali okoliščine. Jedro se izmakne. In ker je jedro tudi hkrati cilj, ga ne moremo doseči. Niti, in še najmanj, s kakšno prijaznostjo ali vljudnostjo, ki sta všasih sicer kot prvi korak k odnosom čisto v redu, dolgoročno pa jih moraš prerasti.

Mar ni potem tako, da se uspešnost ne meri več z doseganjem cilja, ampak z uspešnostjo uspešnosti, pri kateri ni več pomembno, kaj in za koga in kako je neka zadeva sploh uspešna? Mar se pri aktivizmu ne zdi, da ni več bistveno, da smo zbrali denar za humanitarno akcijo, še manj koliko, in sploh ne, kako in koliko je tega denarja dejansko prišlo do pomoči potrebnih? Ker odziva, na primer srčne hvaležnosti ali vsaj vljudne zahvale ni - in je tudi ne more biti, saj prejemnik ni dobil potrebnega niti željenega, zadovoljstvo ostane na ravni pozunanjenega tebe. Nismo veseli, ker je nekdo dobil pomoč, še bolj daleč smo od občutka, da je nekdo bil vesel naše pristnosti.

Brezodnosni ozunanjenosti lahko prodajamo karkoli se nam zahoče: zabavo v preobleki humanosti, perverznost pod imenom ustvarjalnosti, zlobno premetenost pod nazivom politike. V neskončnost in vedno v padanje namesto v rast notranjosti, posledično zunanjosti in ne koncu tudi družbe. Povrh pa še medsebojni vpliv, ko bizarnost, v katero se tako rad sprevrže dober namen, rodi novo bizarnost, v samoocenjevanju samooklicana samopodoba pa spet nova ponarejena samozadovoljstva.

Ugotoviš, da pri odnosih ne moremo govoriti o pristnih ali nepristnih, ampak odnosi lahko so, ali pa jih ni. Nepristni odnos namreč sploh ni odnos, ampak je sebinamernost, samozagledanost, samozadostnost in samouveljavljanje. To pa so same vase sesedajoče se ruševine.


7. jun. 2015

Ko pohvališ

Pohvala dobro déne, in zdi se, tudi spodbujevalno učinkuje. Morda bi jo bilo smiselno nekako umestiti v prvi korak vljudnostnih naukov, kamor zdaj uvrščaš predvsem tri znane besede: prosim, hvala in oprosti. Le ta razlika je, da kakšne hitre besede zanjo pravzaprav nimamo.

Pohvala učinkuje tudi povratno. Ko, in če nekoga pohvališ, se ti zdi, da se počutiš dobro. Kot bi s pohvaljencem navezal poseben stik, iz katerega dobiš občutek, ki ti dobro déne.


Bilo bi enostavno, če bi pohvala bila enovrstna, enoumna in enoznačna. Pa ni. Pohvala, ki jo izrečeš ali celo ne izrečeš, je nekakšen pojav, ki se v tebi in v sočloveku giblje po nekakšni premici, kjer je na eni strani pohvalljevanje vljudnostne brzbrižnosti , na drugi pohvala globinske iskrenosti. Prva izključno v besedi, slednja pogostje v dejanju, skoraj vedno torej brez besed.

Zdi se, da so pohvale današnjega sveta večinoma precej prvega tipa. Vsaj v javnosti, kjer se moraš vesti vljudno, vsekakor pa se moraš - to je jasno - boriti za svoj ugled, položaj, status ... obstanek, duhovno in materialno preživetje. In tu se vljudno pohvaljevanje drugih zdi zelo dobro orodje, ki ga načrtno uporabljaš v prvih treh primerih, pod silo razmer in morda kar nekako nagonsko pa v drugih treh. Lepa beseda lepo mesto najde, so rekli nekdaj. Danes, ko nas informacije preplavljajo, človek pa evolucijsko šele tava v smer, da bi jih zmogel kritično presojati, se nekdanjega reka držimo bolj dobesedno namesto dodejansko. Lepa beseda namreč danes - tako se zdi - iskreno lepo mesto najde smo v zelo določenih okoliščinah, samo v primeru, ko so prej odnosi že jasno vzpostavljeni. Če ne, ostane lepa beseda zgolj reklama, zgolj trgovina, samo iskanje tvojega glasu in tvoje potrditve nečesa, za kar niti sam ne veš, kaj je tisto, kar ti nekdo pohvali, sploh pa ne veš, če ne gre za poskus samopohvale pohvaljevalca, ki te s tem privabi v svoje mreže lepih besed.

Pohvale proti drugi strani "premice" so zelo drugačne. Predvsem ne potrebujejo niti samih sebe, niti pohvaljevalca, niti pohvaljenca ali pohvaljenke. Na drugi strani so namreč pohvale, ki so same na sebi, same v sebi, obstajajo, čutijo se, so v zraku, in ne more biti drugače; niti jim ne moreš uiti. Ker se osredotočajo na vsebino, na tisto, kar pohvališ, ali kar na tebi pohvalijo, si jih kot oseba prost. Ne obremenjujejo te, ne zahtevajo od tebe, da jih še naprej povzročaš, še manj, da bi jih moral vračati. Pustijo ti, da brez strahu, da te nekdo ne bi več pohvalil, ne obstaneš na mestu, kjer te je tisti pohvalil in ko ti je gôdilo. Tu je namreč bistveni obrat sprejemanja pohvale! Namreč nevarnost, da obstaneš, da sam v sebi razvoj tiste vsebine, za katero si bil/a pohvaljen/a, zamrzneš. In to seveda čutiš, ko bi pravzaprav rad, pa ne moreš, ker se vkleščiš v nekakšno trgovino pohvaljevanja.

Dajati in prejemati pohvalo je velika odgovornost, ki se jo moraš stalno učiti. Vsaka beseda pohvaljevanja - kot smo rekli zgoraj, na eni strani premice - lahko uniči kakovost, ki se je gradila vsebinsko morda dolgo časa, čisto človeško pa ni dorasla, ni imela časa za dorasti, zato jo je pohvala dejansko ubila. Na drugi strani pa, vsaka pohvala, ki obstaja na drugi strani, v bistvu sploh ni pohvala, ampak nekakšna recipročnost odnosa, ki najpogosteje zgleda tako, da ne pohvališ, ampak te kakovost pri sočloveku dobesedno nagovori, spodbudi k dobremu, k napredku, k notranjem premikom, ki jih niti ne moreš ubesediti, ampak jih lahko le udejanjiš v tistih rečeh, ki so tebi lastne, ki so tvoji talenti in tvoja tvojost. Oni, ki je v tebi te premike povzročil, pa bo že ob svojem času in v primernem trenutku zaznal, kako si se ti njemu odzval/a, kako si pravzaprav pohvalo udejanjil/a ne v besedi, niti ne v dejanju kot takšnem, ampak v subtilni spremembi odnosa ne le med onim, ki je iskreno in dejansko pohvalo sprožil in med teboj, ampak celo širše, v celotni okolici.

Verjetno iskrena pohvala zaradi svoje dejanskosti zato niti ne potrebuje hitre besede.

4. jun. 2015

Zakaj ni naš, naša ali naše

Če pomisliš na srednji vek, in če se poglobiš stran od sicer splošno razširjenega zgodovinskega poučevanja o vojskah in oblastnikih, boš v družbenih razmerah lahko odkril/a prav zanimive primerjave s sedanjim časom. Zdi se, da so se takrat, v davnem srednjem veku, dobro in zelo ločevali naši in nenaši. Z današnjega stališča je šlo predvsem za razlike med posestniki (in znotranjih njih še delitev naprej) in podložniki (tudi tu se deli naprej). Kasneje se je pridružil še obrtniški oziroma meščanski sloj. Kot veš, je bilo natančno določeno, kam spadaš, in modra kri se ni smela mešati s plebejsko. Prvi so lahko in smeli živeti v velikih hišah, gradovih ipd., drugi v skromnih, nelastniških, komaj-za-silo kolibah. Večinoma so bili razdeljeni tudi po jezikih. Višji so uporabljali trenutni nobl jezik, raja domačega, od vekomaj nazaj in v prihodnje. Nekateri so te delitve zamešali z nacionalno pripadnostjo, vandar se tako vidi le od danes nazaj, nekdaj pa narodi sploh niso bili jasno oblikovani, kaj še t.i. nacionalne države.

Stavbe in formalna družbena struktura se je danes sicer zamenjala (napredovala?), gmotne razmere so se nekoliko uravnotežile, tudi jezik se je povečini poenotil, a notranji ustroj je ostal. Delitve na naše in na tuje. Naši smo mi spodaj, tuji so oni zgoraj. In kakorkoli obrneš, tako ostane. Tisti, ki so zgoraj, imajo one spodaj za tuje, za navadne, naivne, primitivne, torej drugačne in tuje. Oni, ki so spodaj, imajo višje za oddaljene, nedosegljive, nedostopne, skrite za zidovi sodobnih palač, torej tuje in drugačne.Tisti zgoraj si zmišljujejo, uzakonjajo, določajo in nadzirajo t.i. družbene zadeve, vključno z davki. Oni spodaj zgolj izpolnjujejo ukaze, in se v nekakšni svoji zgubljenosti niti ne pozanimajo, kaj bi bilo mogoče storiti, da bi bilo v družbi z onimi bolj življenjsko. Celo demokracija zahodnega tipa tega ni prinesla v prakso. Molk v našosti zadostuje, in hkrati varuje pred nevarnostjo giljotine, takšne ali drugačne, v to ali v ono mer, v duhovnem ali telesnem smislu.

Tisti spodnji se torej, in to vemo vsi, običajno nikoli ne poistovetijo z onimi, ki so zgoraj, ki imajo oblast - pa čeprav je ta še tako majhna. Zato jim tudi puščajo prostor, da delajo kar hočejo, in celo omogočajo, da se medsebojno menjajo in mešajo. Tako se potem zgodi, da se tam zgoraj res pojavi kakšen tuj, kakšen z drugačnim pogledom na svet, kakšen, ki ne razume in ne doumeva zgodovinsko koreninskih zadev nekega (spodnjega in zgornjega) ljudstva na nekem območju.

Verjetno vidiš, da se zgodovina ponavlja. Nekdo, ki ni naš, pač en more biti naš, pa če se še tako trudi. Nek grad, pa je lahko še tako lep in še tako dediščinsko pomemen, ni naš, ker je bil od nekdaj nenaš, tuj. Nek predpis, ki ga pripravi, obdela in sprejme nekdo tam zgoraj, nekdo, ki to "zna", ostane vedno nenaš, in stalno gledaš kako bi ga ponašil tako, da bi lahko v njem preživel.

Šovinizem? Nikakor! Namreč, naši in nenaši lahko odlično sodelujemo, in pri tem nobeni ne izgubimo popolnoma nobene avtentične našosti. Morda je celo bolj uspešno. Si upaš?

2. jun. 2015

Biti v bistvu, predvsem v času krize

Ljudem je v času krize - ali tako poimenovane krize - očitno najtežje ostati to, kar so. Ob poštenem preudarku se ti bo na primer zdelo, da si sam eden od vzrokov lastne krize, zato je potrebno nekaj spremeniti. Seveda je to lahko v mnogih primerih celo res. A druga zadeva je, če, in kako se je treba spremeniti, da se bo kriza ublažila, ali da se bo stanje obrnilo.

Deviacije, ki jih lahko opažaš pri drugih, še bolj pa v javnem družbenem življenju, so zelo verjetno posledice iz-sebljenosti, od-bi(s)t(ve)nosti. Celo mnogi svetovalci ljudem svetujejo menjavo poklica, družine, življenjskega okolja, ali sloga, prijateljev ... Pa je to sploh mogoče? Oziroma če je, ali je do družbenega okolja res neignorantsko? Mar res pri osebni krizi ni potrebno upoštevati tudi drugih? Mar kar zanikaš svojo vpetost v družbo, ki te je vzgojila, naredila človeka? Ali nimamo tudi na državni ravni veliko primerov, ko ob neupoštevanju sosedov (ki npr. stopnico za stopnico kupujejo naše gospodarstvo, mi pa pridobljena sredstva vlagamo v dolgoročno nezanesljive posle, če ne celo v poplačila dolgov, namesto v nov zagon), v bistvu zanemarjamo sebe? In se nam potem maščuje s tiho mednarodno osamitvijo? Ali osebno: je mogoče ignorirati, da največ znam o nekih vsebinah, za katere me je država pomagala izšolati, zdaj se pa grem nekaj povsem drugega? Nikakor ni mogoče trditi, da so nekatere spremembe in obrati možni in celo nujni, a večina teh, ki jih poznaš danes, ze zdijo popolnoma amatersko-amaterski. In takšni so potem tudi njihovi rezultati. Namesto zdravnikov nas zdravijo zdravilci (biozdravilci ...), namesto pri trgovcih nabavljamo pri šušmarjih in preprodajalcih podcenjenih vzhodnih izdelkov, namesto poštenih izobraževanj se nam ponuja množica kvazi šol, celo fakultet, ki po principu glavarine proizvajajo hudo negotovo strokovno prihodnost.

Kaj če so ti pojavi posledica našega bega iz samih sebe? Kaj, če bi nas sosedje (radi) bolj spoštovali, če bi bili pristni mi, in ne stalno na zunaj spreminjajoči se? Navznoter pa stalno isti, v razcepljenosti med domoljubno cmeravostjo in liberalno patetičnim ponosom, med osebnim zanosom uspešnosti in klavrnim obupom nad splošno nezmožnostjo?

Mar ni bolj naporno stalno začenjati od nič, in to kar pogosto, in predvsem takrat, ko bi se dalo z malenkostnimi popravki dodobra izkoristiti dotedaj zbrani notranji potencial - na osebni, družbeni ali gospodarski ravni? Torej se usmeriti v bistvo, biti v bistvu,

Zagledanost v samega sebe in hkratna "prijazna" ignoranca vsega ostalega v okolju, sama producira krizo. Tako so propadali imperiji in civilizacije. Lahko bo tudi naša. Narava ne bo.

1. jun. 2015

Okvirčki in obkrožki

Morda se ti je kdaj zadelo, da družba in velika velika večina posameznikov v njej, enostavno ni več ustvarjalna, ampak se zadovolji s tem, kar ji nudi materialni in duhovni trg. Potem pogledaš sebe, in se morda vprašaš, čemu le, še pogosteje pa morda, kakšen ima smisel in kaj pa imam od tega. Ali bi imel/a. Od ustvarjalnosti namreč, v času, ko se kot edina inovativnost razume le še skrajna ekstravaganca od današnjega silnega smooklicanega ognja do jutrišnjega pepela.

Družbeni vzorci neustvajalnosti od nekod prihajajo, najverjetneje iz vzgoje oziroma izobraževalnega sistema, v katerem si postajal/a odrasel človek. Če pogledamo otroke se zdi, da mlajši če so, bolj so ustvarjalni. Že takoj nekaj čez deset let pa le redkokatera izjema zdrži ob pritiskih ocenjevanja, tekmovanja, naglice, neosebne komunikacije, nenazadnje razsutih in - še huje - nedoločenih odnosov do staršev, učiteljev in vzgojiteljev vseh vrst in terapevtov z raznoraznih področij. Kdo nam uničuje mladino?

Če se danes ozreš na številčno prevladujočo inteligenco, torej uradništvo in nekaj t.i. strokovnjakov, ki se skrivajo prav tam nekje, bo kaj hitro jasno. Vsebine niso pomembne, pomembna je forma, pravni okvir, postopkovno sosledje, proceduralno zaporedje, datumska vrsta. Ni pomembno, kaj piše v pravnem predpisu, kakšne teme si sledijo v neki proceduri ali kaj piše na listinah s pravilnimi datumi. Celo pri sodbi sodišč se kar nihče ne sprašuje po vsebinah, zgolj procedurah.

Če pripravljaš načrt ni pomembno, kaj bodo vsebine načrta, kako so utemeljene, predhodno preizkušene, smiselne in izvedljive, ampak je važno, da so v planski ekpertizi pravilno razporejene, lepo označene, z estetskimi slikami opremljene, hierarhično ponaslovljene ... Kot da brez dvoma morajo biti plani brezhibno lektorirani in predvsem trdno vezani. Kaj bi vsebina, kaj bistvo, še povzetek preskočimo. Kaj bi prihodnost!

Otroci imajo v šoli vse več delovnih zvezkov, v katere ne pišejo, ampak izpoljnjujejo manjkajoče posameznosti v okvir ali na črtico že pripravljene vsebine. Še huje. V nekaterih primerih je vse, kar je potrebno, obkroževanje že obstoječega. Otroku ni treba prebrati besedne vrste, niti jo razumeti, še manj napistati in jo doumeti z več čuti hrkati in s hkratnim retrospektivnih odzivom svoje notranje motorike. Ne. Zadostuje preprosta razvlečena elipsa. Podobno pri testu - če ne še huje - ko niti ni treba prebrati stavka, zadostuje, da obrkožiš črko pred navedbo, ki se ti zdi pravilna. Lahko je tudi ruleta ... Posameznosti namreč ne rodijo celote, če se ne povezujejo, in če jih celo razdvajamo.

Zakaj se pri vzgoji in izobraževanju to dogaja? Mar res zato, da smo bolj objektivni, da je "sploh" možno ustrezno ocenjevati in učence med seboj primerjati? Je res učiteljstvo prišlo na stopnjo, da se ne (z)more samostojno in suvereno odločati, koliko otrok zna, čeprav z njim dela in se trudi več ur kot doma npr. starši? Je res nemogoče ocenjevati prosto ustvarjalnost? Se je pri vzgojiteljih kar izgubil čut za novo, za ideje, za notranjo sposobnost drugačnosti, ki iz otroka na vsak način hoče ven, šola pa mu/ji jo zatlači v okvirčke in obkrožke? Morda novost, ki jo odkrijejo pri posameznem otroku celo zanikajo, celo "presenečeno" odklonijo? Skrijejo ob spominu in ob sramu na lastno mladostno ustvarjalnost, do zdaj neizpolnjeno in kakor da neizpolnljivo?

So za življenje res merljivi samo še preprosti liki?