Morda se ti je kdaj zadelo, da družba in velika velika večina posameznikov v njej, enostavno ni več ustvarjalna, ampak se zadovolji s tem, kar ji nudi materialni in duhovni trg. Potem pogledaš sebe, in se morda vprašaš, čemu le, še pogosteje pa morda, kakšen ima smisel in kaj pa imam od tega. Ali bi imel/a. Od ustvarjalnosti namreč, v času, ko se kot edina inovativnost razume le še skrajna ekstravaganca od današnjega silnega smooklicanega ognja do jutrišnjega pepela.
Družbeni vzorci neustvajalnosti od nekod prihajajo, najverjetneje iz vzgoje oziroma izobraževalnega sistema, v katerem si postajal/a odrasel človek. Če pogledamo otroke se zdi, da mlajši če so, bolj so ustvarjalni. Že takoj nekaj čez deset let pa le redkokatera izjema zdrži ob pritiskih ocenjevanja, tekmovanja, naglice, neosebne komunikacije, nenazadnje razsutih in - še huje - nedoločenih odnosov do staršev, učiteljev in vzgojiteljev vseh vrst in terapevtov z raznoraznih področij. Kdo nam uničuje mladino?
Če se danes ozreš na številčno prevladujočo inteligenco, torej uradništvo in nekaj t.i. strokovnjakov, ki se skrivajo prav tam nekje, bo kaj hitro jasno. Vsebine niso pomembne, pomembna je forma, pravni okvir, postopkovno sosledje, proceduralno zaporedje, datumska vrsta. Ni pomembno, kaj piše v pravnem predpisu, kakšne teme si sledijo v neki proceduri ali kaj piše na listinah s pravilnimi datumi. Celo pri sodbi sodišč se kar nihče ne sprašuje po vsebinah, zgolj procedurah.
Če pripravljaš načrt ni pomembno, kaj bodo vsebine načrta, kako so utemeljene, predhodno preizkušene, smiselne in izvedljive, ampak je važno, da so v planski ekpertizi pravilno razporejene, lepo označene, z estetskimi slikami opremljene, hierarhično ponaslovljene ... Kot da brez dvoma morajo biti plani brezhibno lektorirani in predvsem trdno vezani. Kaj bi vsebina, kaj bistvo, še povzetek preskočimo. Kaj bi prihodnost!
Otroci imajo v šoli vse več delovnih zvezkov, v katere ne pišejo, ampak izpoljnjujejo manjkajoče posameznosti v okvir ali na črtico že pripravljene vsebine. Še huje. V nekaterih primerih je vse, kar je potrebno, obkroževanje že obstoječega. Otroku ni treba prebrati besedne vrste, niti jo razumeti, še manj napistati in jo doumeti z več čuti hrkati in s hkratnim retrospektivnih odzivom svoje notranje motorike. Ne. Zadostuje preprosta razvlečena elipsa. Podobno pri testu - če ne še huje - ko niti ni treba prebrati stavka, zadostuje, da obrkožiš črko pred navedbo, ki se ti zdi pravilna. Lahko je tudi ruleta ... Posameznosti namreč ne rodijo celote, če se ne povezujejo, in če jih celo razdvajamo.
Zakaj se pri vzgoji in izobraževanju to dogaja? Mar res zato, da smo bolj objektivni, da je "sploh" možno ustrezno ocenjevati in učence med seboj primerjati? Je res učiteljstvo prišlo na stopnjo, da se ne (z)more samostojno in suvereno odločati, koliko otrok zna, čeprav z njim dela in se trudi več ur kot doma npr. starši? Je res nemogoče ocenjevati prosto ustvarjalnost? Se je pri vzgojiteljih kar izgubil čut za novo, za ideje, za notranjo sposobnost drugačnosti, ki iz otroka na vsak način hoče ven, šola pa mu/ji jo zatlači v okvirčke in obkrožke? Morda novost, ki jo odkrijejo pri posameznem otroku celo zanikajo, celo "presenečeno" odklonijo? Skrijejo ob spominu in ob sramu na lastno mladostno ustvarjalnost, do zdaj neizpolnjeno in kakor da neizpolnljivo?
So za življenje res merljivi samo še preprosti liki?