31. jan. 2014

Hoja po robu

Vedno znova me preseneti odnos vegetarjancev do hrane, ki ni meso. Pa nimam nič proti komu, ki je drugačen. Zdi se mi namreč, da v preveč primerih ne gre za celovito vegetarjanstvo, ampak bolj za uporništvo mešani prehrani, konkretno mesu. To se mi zdi poebej takrat, ko vidim recepte ali že nazive vgetarjanske hrane. Kaj je zrezek drugega kot nekaj izrezanega, torej izrezanega od nekega mesenega bitja. Zakaj se tudi vegetarjanski hrani reče zrezek? Kaj so vegetarjanske ribe (to je v bistvu zelenjavni polpet s česnom in olivnim oljem, da ima človek občutek, da je ribo), če ne spogledovanje z mislijo, da bi vseeno jedel ribo? Zdi se mi, da gre za tisto vrsto uporništva, ki je za tistega konkretnega človeka najbolj nevarno, najbolj hoja-po-robu. Gre za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bil vegetajanec ali vegetarjanka, brez ponarejenih rib in zrezkov?

Vedno znova me presenetijo znanstveniki, ki blatijo religije. (Sicer ne toliko kot religiozni fanatiki, ki blatijo znanost.) Če se ozrem po naravoslovju in pretehtam to ali ono teorijo (v bistvu gre za hipoteze), in jo pogledam takole z vsakdanjimi očmi, ne najdem nobene, ki bi bila res do dna jasna. Vzemimo vsem znani veliki pok, big bang? Sploh ga ni mogoče dokazati, saj nihče ni bil zraven! Znanost je kontradiktorno načelu, da ima vsaka posledica svoj vzrok, zabredla do te mere, da vzroki morajo biti točno takšni, kakršni bi bili možni danes. Ob tem pa pozabljamo, da se je to zgodilo davno, ko taki tipi vzrokov morda spoh niso mogli obstajati. Podobno evolucija. Saj se zdi logično in sam jo bom vedno zagovarjal, ampak, neposrednih dokazov dejansko ne more biti, ker ne gre le za stvari (fosili, podobnost zgradbe ...), ampak predvsem za dogodke, da odnose, za gibanje, skratka za nekaj, kar ni zapisano v kamnu in mi samo glede na sedanje stanje sklepamo, da je nekoč bilo tako. Današnje fizikalne, kemijske in biološke zakone smo posplošili na celo vesolje v njegovem prostoru in času. Še več, jemljemo jih kot dejstvo, kot dogmo. In ob tem se potem vprašam, če niso tudi današnje religije enostavno nastale skozi zgodovino tako, da je nek "naravoslovni" zakon postal dogma? In da prav zato znanost ne mara religij, ker podzavestno čuti, da gre po isti poti, po robu?

Vedno znova me presenetijo ženske na pomembnih položajih, na primer ravnateljice, direktorice, političarke. Predvsem slovenske. Morda zato, ker jim redko opazim. Oziroma, jih redko, v bistvu nikoli ne opazim kot ženske. Vedno se mi zdi, da so v žensko kožo preoblečeni moški, da torej ustvarjajo moško družbo, ki hoče biti bolj moška, kot naj bi že itak bila po splošnem mnenju, in morda nezavedno uničujejo ravno to, kar bi rade, torej ustvarile žensko družbo, ali še bolje, uravnoteženo družbo. Tako gre spet za hojo-po-robu. Za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bila ženska.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html

30. jan. 2014

Pripravništvo III

Priznajmo, da smo v bistvu vsi pripravniki. Nihče od nas se ne rodi pameten. Nobena beseda in nobeno dejanje ni popolnoma zanesljivo, kljub še tako obsežnim izkušnjam. So razlike, a s stališča prostorskih in časovnih dimenzij vesolja, tako rekoč nepomembne. Živimo v naravi, ki se neprestano spreminja. Živimo v družbi, kjer odnosi niso stalnica; morda so stvari.... Soočamo se s svojo notranjo naravo, kjer se spremembe porajajo, celo tiste, ki nam jih družba tako težko prizna, na primer notranje spremembe na bolje.
Bistvo pripravništva sta trud in iskrena odprtost. To pa je pomembno.

29. jan. 2014

Pripravništvo II

Dejansko obstajajo ljudje, ki se prijavijo na nek razpis za delo (službo ...), in potem na razgovoru jasno povedo, da o vsebinah pričakovanega dela popolnoma nič ne vedo, in da pričakujejo od delodajalca, da jim to v začetnih mesecih pove. Nekaterim se lahko šteje v plus vsaj to, da izjavo iskreno izrečejo. Večina to pove med vrsticami.
Gorje, če gre za kakšna odgovorna delovna mesta, ali delo, kjer moraš sam ustvarjati podrobnosti vsebine. Gorje, če gre za dela, pri katerih se posledice odločitev tičejo večje skupine ljudi. Ali celo države.

Avtor tega besedila je nekoč v enem tednu opravil 164 (z besedo stoštiriinšestdeset) zaporednih razgovorov s kandidati in kandidatkami za neko projektno delo. Vsi izprašanci so imeli vsaj univerzitetno izobrazbo.

27. jan. 2014

Pripravništvo

Včasih se zdi, da obstajata dve vrsti pripravnikov. Tisti, ki se zavedajo, da so pripravniki in se od prvega trenutka naprej trudijo hkrati za delo in za napredovanje, in oni, ki k vsakemu delu stopijo zavestno kot pripravniki, vendar v času neke obveznosti izključno študirajo, kako se tista obveznost opravlja. Prvi v svoj uspeh rastejo iz ponižnosti, drugi iz samoljubja ne napredujejo nikamor. Morda obstajajo še tretji, ki se k vsakemu delu že vnaprej pripravijo kot pripravniki in vsem že vnaprej povedo, da itak ne bodo napredovali, ker bodo vedno in samo le pripravniki.
In tako mine življenje.

26. jan. 2014

Prilagoditvene zmožnosti v (slovenski) družbi

Evolucija živega sveta na zemlji teče po določenih zakonitostih. Mnoge od njih smo že spoznali, znanost jih je sprejela v svoje paradigme, učimo pa se jih tudi v šoli. Gotovo pa je dobro, če si priznamo, da mnogih procesov še ne poznamo - ali da vsaj (še) ne poznamo pravil in azlogov za dejansko dogajanje.

Evolucija je sicer splošna beseda, ki pomeni kakršenkoli razvoj, vendar si jo je biologija nekako prisvojila. Druge vede prav tako skušajo evolucijo uporabiti pri razlagi procesov, ki jih obravnavajo. Še več, poleg evolucije nežive narave, na primer vesolja, oblik površja, nastajanja tal, ali evolucij abstraktnih zadev, na primer razvoj matematike, in podobno, se evolucija pogosto sluši tudi v družbi, torej povezano z razvojem družbe. Izvorno gre za sociologijo ali družboslovje, vendar se beseda uporablja vse pogosteje tudi v splošni vsakdanji uporabi. Ta uporaba pa je rada zavajujoča.

Poglejmo družbo. Gre za človeško vrsto tako imenovanega mislečega človeka. Trenutno prevladujoča družba se zdi razdeljena na dva dela: tiste, ki vladajo/vodijo in tiste, ki služijo. Ker se imajo politiki pogosto za voditelje v družbi, se čutijo odgovorne za razvoj. Torej so nekakšni usmerjevalci evolucije. Množica preostalih pa pogosto le nemo opazuje dogajanje pri vrhu. Tako se zdi, da je v naši državi.

Vendar družba morda napačno ocenjuje dejansko stanje in ga le na zelo poenostavljen način primerja z evolucijo življenja na Zemlji. Namreč pri evoluciji ne gre za vrsto, na primer celotno človeško vrsto, ampak za populacijo, kar je bistvena razlika. Vodilni v človeški (in tudi nekaterih živalskih vrstah) pa se iz populacije izločijo (izgubijo stik z bazo, kot so kapitalizmu rekli v nekem drugem političnem sistemu). Če bi torej veljale zakonitosti evolucije, bi se začela razvijati dve populaciji človeka: ena populacija vodilnih (ali bolje rečeno tistih, ki mislijo, da so vodilni, pa pozabljajo, da so celo v demokraciji zahodnega tipa le izvoljeni), in populacija preostalih (ki žal prepogosto nič ne mislijo). In morda se res za kratek čas začneta razvijati "dve" populaciji: vodilni in preostali.

Vendar vodilni pozabljajo na eno od ključnih zakonitosti evolucije, in to je prilagoditvena sposobnost. Populacija preostalih ima namreč to lastnost, da so se posamezni osebki in populacija kot celota zmožni prilagajati razmeram, torej imajo visoko prilagoditveno sposobnost - pravzaprav bistveno višjo kot vodilni, ki so zaradi demokracije zahodnega tipa od njih popolnoma odvisni in dejansko tudi vkleščeni v neko stanje, ki bi ga lahko imenovali vzajemno rigidnost sladkosti oblasti.

Kaj to pomeni? Preprosto to, da bo populacija preostalih vedno preživela, ker v času debelih krav pridobiva in vsaj delno shranjuje neke dobrine, v času suhih krav pa je večina sposobna živeti zelo skromno. Proces deluje tako dobro, da ga doslej nobena oblast, ali družbeni red, kot jih poznamo iz zgodovine. ni mogel premagati. Morda je to dokaz, da je lastnost zelo naravna, rekli bi celo, še zelo živalska.

Tako se je danes populacija povprečnih državljanov in državljank Slovenije sicer z nekoliko trenutnih težav, ampak zelo zanesljivo in s polno mero iznajdljivosti, sposobna prilagoditi življenje tako, da jo oblast ne more prizadeti z nobenimi ukrepi. Pri tem sploh ne gre za kršenje kakšne zakonodaje, niti še bolj neumne ne. Gre za preprost proces, ki temelji na osnovni značilnosti življenja, prilagoditveni sposobnosti

23. jan. 2014

EU sredstva čez 10 let

Človek se jezi na preteklost, ko so bile na sistemski ravni narejene mnoge napake, morda zaradi pomanjkanja idej, morda zaradi neizkušenosti ali preprosto iz nevednosti in neumnosti. Ne moremo reči "gre pač mimo", saj bi kakšnega od ljudi na pomembnih položajih , ne le kakšnega, prav in pošteno bi bilo vse!, vendarle morali klicati k odgovornosti, k veliki odgovornosti. Prevzetni, napuhnjeni, vzvišeni, vseznalci; a tako ubogi sami v sebi, s travmami na vseh področjih, s stalnim izogibanjem, že samo odgovorom na preprosta vprašanja s finančnega in organizacijskega področja, ki smo jih v dobri veri, da nam izvajalcem lahko kdo pomaga, zastavljali. Resnično, računalniški programerji so vedeli več odgovorov kot dejanske odgovorne osebe. Vsaka napaka je bila obrnjena izvajalcem v škodo, celo vsako nekoliko bolj resno vprašanje. A očitno se je za tistimi rigoroznimi kontrolami skrivalo neznanje, navzkrižna samoogroženost, predvsem pa strah, strah, strah, da bodo tepeni. Sami med seboj so se tepli ... Človeku postane slabo, še po več letih.
Redki vodilni v programih EU preteklih let so se vsaj potrudili, a z malo učinka, če sploh. Še najmanj človek zameri množici pripravnikov, ki jih je skorajda izkoriščevalsko najemana država na projektna sredstva, in so morali opravljati kontrole za vse mogoče vsebine, o katerih se jim niti sanjalo ni, da jih lahko kakšna glava iz-umi. Morda smo izvajalci še verjeli, da pa vendarle obstajajo nekje ljudje, ki vedo, ki znajo, ki so sposobni, ki ne skačejo od službice do službice, ampak hodijo v službo delat. In ki vedo, za kaj se gre in kako se gre. Človek še nekako upa, da so se ti ljudje vsaj nekje skrivali, sicer očitno zelo dobro skrivali.

Vse kaže, da je bilo teh kakovostnih ljudi, ki so bdeli nad nekimi pravili, kakršnakoli so pač bila (večino smo si postavljali kar sami znotraj države, in današnji rezultati kažejo, kdo jih je sestavljal ...), izjemno malo. In zato prihodnost izgleda, kot vedno, posledica preteklosti in sedanjosti. Pretekli dve finančni obdobji EU smo prevozili z vsemi možnimi zavorami, brez bistvene dodane vrednosti, z redko učinkovitostjo in navsezadnje brez zadovoljstva, da smo za denar, ki smo ga dajali v slupno EU vrečo, pridobili nekaj, kar krepi državo in unijo. Prihodnost bomo očitno vozili po istih kolesnicah neznanja, brezidejnosti, brez navdušenja, topogledo in cmerajoče se ozirajoč na nekatere, ki so vsaj v soseščini morda za kanček bolj uspešni.
Načrti naše države za prihodnost kažejo na znanje pripravljalcev, morda res pripravnikov, morda letajočih sem in tja - če ljudje že sami ne menjajo služb, se pa njihove službe stalno reorganizirajo - in so zato kar stalno nekakšni začetniki.

Ne zaupamo niti svojemu lastnemu denarju več? Kaj pa če res ne znajo?
Človeku postane slabo. Za 10 let naprej.

http://idejalist.blogspot.com/2014/01/cudezni-financni-strojcek.html

http://idejalist.blogspot.com/2013/08/eu-in-obrazci-na-durs-pred-10-leti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/242000000.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/po-eu-sredstva-brez-idej.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html

http://idejalist.blogspot.com/2013/06/imamo-sreco-narava-ne-varuje-cloveka.html

22. jan. 2014

Odstopljeni vršilci odgovornosti

Razočarani, prevarani, izobčeni, izločeni, izbrisani.
Družbena odgovornost ni le pri mladini popolnoma zanemarjena téma, tudi pri odraslih, predvsem pa vse bolj očitno pri tistih, ki v družbi zasedajo pomembna mesta. Sploh se zdi, da odgovornost skušamo brisati iz zavesti. Na primer državne ali paradržavne ustanove imajo na vodilnih mestih vedno več tako imenovanih vršilcev dolžnosti. Ob tem se vprašamo, ali jim te vršene dolžnosti sežejo kaj dalj od podpisovanja potnih nalogov in sklicevanja kolegijev. Ali je v teh dolžnostih kaj pravic, predvsem pa odgovornosti. Oziroma, kdo je potem tisti, ki nosi pravice in odgovornost.
V taki družbi, kjer je vse bolj zamegljeno, kaj je dolžnost, kaj pravica in kaj odgovornost, je z vsakega mesta čisto enostavno odstopiti. In tu je ključni problem - v družbi smo si ustvarili sistem, kjer lahko odideš z odgovornega mesta brez posledic za vsa dejanja. In še več! Mnogi se podajo na pomembna mesta že v zavedanju, da itak ne morejo nič storiti, in da itak ni treba nič storiti, da itak karkoli storijo, ne bo imelo učinka, in da so in bodo itak formalno ali neformalno imenovani ali neimenovani "vršilci dolžnosti", ki se jim ne more nič zgoditi. Dejanske dolžnosti, pravice in odgovornost pa nosijo neki imaginarni tam zgoraj.
Odgovornost. Ostaja pri besedah, morda so jo obravnavali na MBA ali podobnih tečajih, gotovo smo nanjo pozorni ob kakšnih novinarskih razpravah. Seveda to ne zadostuje. Odgovornosti ne moremo obravnavati, moramo jo živeti.


21. jan. 2014

Ljubezen in kvadrat oddaljenosti

Je že tako, da imamo tiste reči, ki so nam blizu, drugačen odnos kot do tistih, ki so nam daleč. Krajevno in časovno. Svet, ki ga ne poznamo, namreč radi idealiziramo, v zadnjem času pa nam v ta namen odlično služijo informacijske tehnologije. Saj vemo, fotografije nekega kraja so bistveno lepše na koledarju, in jih v resnici skoraj nikoli v živo ne moremo videti takšne, kot jih je ujel fotograf. Po telefonu sem lahko povsem prijazen. Na spletni dnevnik lahko pišem samo duhovite pripetljaje. Služba, v katero hodim, je ravno v tisti spodnji četrtini vseh možnih služb, ki so si jih delodajalci izmislili. Občina in naš župan sta morda ravno tam nekje med najbolj neučinkovitimi. Če sem dijak, imam ravno najbolj zaguljene učitelje ... Skratka,, in sosedova klobasa je vedno boljša.
Vsak od nas pa se, vsaj ob rahli poglobitvi ali normalni komunikaciji z bližnjimi, hitro zavé, da tudi drugi ljudje v vsakdanjem mukotrpju razmišljajo enako. In če napravimo še korak naprej (moselni, še bolje pa dejanskega), nam bo jasno, da se ljubezen do neke reči vseeno ne povečuje z oddaljenostjo. In da ne gre za oddaljenost, ampak za ljubezen. Tisto, čemur smo hoteli reči ljubezen, namreč ni ljubezen.
Rad ima človek lahko samo tisto, kar je blizu. Oddaljena ljubezen je vedno fikcija.

19. jan. 2014

Nasmeh družbenih korektorjev

Se vam je že kdaj zdelo nekaj pametno? Nekaj, kar ste prebrali, videli, slišali, pa niste razumeli in ne doumeli - samo zdelo se vam je, da je pametno.
Se vam je kdaj kakšna stvar zdela neumna? Kakšne besede, slike, zvoki, vonjave, prividi, celo lastne misli morda? In niste vedeli točno, zakaj?
Verjetno ste naprej živeli brez pametnega in brez neumnega. Verjetno ste šli mimo, ker ste mislili, da ne morete razumeti, ne doumeti, ne začutiti.
A vendar boste čez mesec, dva, morda pol leta začudeni, ko boste nekaj mislili, govorili ali počeli, kar se vam danes zdi nezaslišano. In zdelo se vam bo predvsem, da so te misli ali besede vaše, da ste jih iz-umili, iz-čutili. Skoraj zanesljivo se ne boste sprijaznili z dejstvom, da vam jih je nekdo, ki niti ne ve, da je družbeni korektor, in ki niti ne ve, da se njegovo delo tako udejanja, dal prebrati med vrsticami. Odgovor-nost preprosto obstaja, nezavedno. In vaša odgovornost je samo v presoji, katere misli se vam na primer med branjem katerihkoli besed odkirvajo: pametne ali neumne.

Družbeni korektorji se izražajo med vrsticami. Ne grabite korektorjev, grabite tisto, kar je med vrsticami. Tisto je namreč vaše.

http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html

18. jan. 2014

Arhivi in okupatorji

Premeten okupator - po tem tudi spoznaš, kdo je okupator - najprej zabriše vso preteklost, ki so jo gradili njegovi predhodniki. Najprej uniči zgodovino in sam uvede novo štetje let. Vsak okupator si med okupiranci najde tudi kolaboracijo, ki se za majhne bonuse prodaja in trdi, da zgodovine ni bilo, da so arhivi nekaj brez pomena, nekaj hladnega, nekaj tujega, ne-vem-kaj-latinsko-in-v-gotici-in-neke-čačkarije-v-starih-pisavah. Beži od njih, pravijo, je bolj varno.
A vendar so arhivi zapis dejanskega stanja, pogosto so celo zapis resničnega stanja. In zelo nam je lahko žal, da mnogi zgodovinarji ostajajo pretirano zvesti učenci svojih učiteljev, in nikoli ne gredo gledat dejstev v arhive, ampak neprestano vzorno prepisujejo svoje predhodnike. Morda jim seže do sedanjih mestnih arhivov. Kaj bi Dunaj, kaj bi Oglej, Sombatej, Gradec, Videm, Pariz, Ahen, Čedad, Rim; mi, MI pišemo zgodovino sami. Tuja mesta ...
Pa vendarle ne, to so bila naša mesta, tam stojijo palače in katedrale, ki so bile zgrajene tudi z davki naših prednikov. Pozabljamo, hočemo pozabljati, čeprav morda vemo, da se tam - vsaj administrativno - hrani naša preteklost, naša zgodovina in naše korenine. Brez njih plavamo kot osameli listi v pišu zimskega vetra. Morda nam je ljubši okupator, ki bo leta začel šteti od danes. Ne, od jutri.

http://idejalist.blogspot.com/2014/01/zgodovina-z-zgodovinskega-gledisca.html

17. jan. 2014

Naduto hlapčevstvo

Slovenci sebe že tradicionalno nazivamo hlapci. To nam je vcepil I.C, ampak ne zaradi sebe, ampak zaradi svojega težavnega odnosa s starši - oziroma z očetom, ki bi ga nujno potreboval, pa se mu je umaknil, in materjo, ki bi ga nujno potrebovala, a mu je to preveč nazorno pokazala - sicer pa mu je formalno dala popolnoma proste roke (kaj ji je pa drugega ostalo).
Hlapci torej, rojeni in proti smrti plazeči, vpije I.C. v mnogih svojih delih.
A zdi se, da je v tem našem hlapčevstvu nekaj nadutosti. Zdi se, da je hlapec neka pohvala, neka samohvala. Zdi se, kot da smo ponosni (v bistvu to ni ponos), da smo hlapci. Poglejmo sedanje gospodarstvo. Mnogi, ki se razumejo na gospodarstvo se jezijo, da tako nesrečno zadržujemo lastniške deleže, t.i. državni srebrnino. Dejansko morda nihče več verjetno ne ve, koliko ni to srebro že oksidiralo (pokaže se pri prodajah kakšnih delnic oz. podjetij ...). nekateri se čudijo, da v tujini nič ne vlagamo, da ne vlagajo vsaj tisti, ki so, kot rečemo, nakradli (ne, ne vlagajo, samo nalagajo v skrivne banke...). Drugi tarnajo, da iz tujine nihče noče vlagati pri nas. Spet drugim se zdi, da je trg zablokiran navzven in navznoter. Spet tretji trdno vztrajajo, da moramo vse zadržati zase, da moramo samo sebi dajati delo in samo sebi izvajanje projektov in samo sebi denar, ki ga zaslužimo in samo sebi denar, ki nam ga da država, in samo sebi denar, ki ga dobimo iz EU ali Svetovne banki, in samo sebi, sebi, sebi. Nekateri res kar konretno sebi, večina pa posredno sebi: na primer javne razpise omejujejo na domači trg in s tem na eni strani slabijo kakovost možnega izdelka, na drugi pa vidno zavirajo izmenjavo znanja. Škoda. Namreč tudi naši ponudniki so potem v tujini na povprečnem trgu pogosto nezaželeni (to seveda ne velja za vrhunske zvezde, ki so razred zase).
Smisel združene Evrope je prost pretok kapitala, ljudi, znanja, izmenjava materialnih in duhovnih dobrin. Ne moreš samo dobivati, ne moreč biti osamelec, ki ga "morajo" "reveža", "hlapca" vsi podpirati, jaz pa pri sebi delam, "hlapčujem", kakor hočem. Na moremo se delati hlapce, hkrati pa "ponosno" braniti svoje. Sebe, sebe, sebe ... Čemu, kam? V blatni dol, v blatni jarek?
Dolga pot je do zavedanja, ko bomo razumeli resnost partnerstva in dejstvo, da je v zdravem ekonomskem partnerstvu 1 in 1 bistveno več kot 2.


16. jan. 2014

Čudežni finančni strojček

Ko človek takole prebira, redko sicer a vedno, kadar ga kdo opozori iz tujine ... , dnevne novice s področja financ na državni ravni, se zdi, da res nekaj ni v redu.
Ne izkoristimo denarja, ki ga naša naddržava EU namenja nam in smo ga v skupno blagajno tudi vplačali? Skoraj nihče ni lobiral v času priprave programov za pravkar začeto finančno obdobje? Skupni denar investiramo v storitve in objekte, za katere sicer pobiramo mesečne prispevke? Plačujemo storitve, za katere že itak odvajamo mesečne obvezne prispevke? Davke zvišujemo a hkrati javno objavljamo, kako se je mogoče davkom izogniti? Država in lokalne skupnosti neposredno denarno podpirajo gospodarstvo, to pa se je navadilo, da mu država plačuje razvoj in promocijo? Gradimo na pol prazne avtoceste in prazna stanovanjska naselja za namene uspešnih volitev namesto za potrebe? V trgovinah so isti izdelki opazno dražji kot po spletu iz tujine? Država se zadolži pri bankah, ki že v osnovi objavijo višje obresti? Kulturnikom se pri financiranju na že ves čas odprte (a očitno doslej je fiktivno) javne razpise zdi čudno, da bodo dobili konkurenco - in ne bodo preživeli? O prodajah podjetij v državni lasti toliko časa blebetamo po medijih kot majhni otroci, da jim cena delnic pade na polovico? Nič, ampak popolnoma nič, ne investiramo v tujini - kdor pa že, ga doleti linč doma, češ, glej ga, kam nosi davke in kako zaposljuje tujce? Sodišča se ukvarjajo s potnimi nalogi in napačno proceduro plačevanja bencina, vprašljive milijarde pa obravnava dnevan politika in anonimni razpravljalci v spletnih komentarjih? Najbolj zaželjena služba se zdi zavod za zaposlovanje? ...
Nikjer ni idealno, veliko je po svetu nelogičnosti, napornih poslovnih razmer, težkih karakterjev, nerazumljivih odločitev in potez, in vse te navlake. Ampak verjemite, da tisti, ki zaradi vezi s Slovenijo zadeve nekoliko bolj poznajo - ali pa so jih primorani poznati - verjemite, samo čudijo se!
Zorenje države je res težko, še posebej na področju ravnanja z denarjem.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/skoraj-srednjesolska-drzava.html

15. jan. 2014

Oddaljena modalnost


(i) sem hotel hoteti
(r) nisem smel smeti
(d) sem mislil misliti
(t) sem si želel želeti
(m) sem se namenil nameniti
(o) sem začel začenjati

¿ se mi bo milo storilo, če si ne bom mogel pomagati, ko ne bom nič storil ?

14. jan. 2014

Odprite kode in zaprite denarnice

Saj uporabljate Microsoft Office, Word, Powerpoint in Excel? Pa Adobe Photoshop za fotografije? Ali Corel za oblikovanje plakatov? Morda celo InDesign ali Quark. Ali pa AutoCAD. Saj ste plačali zanje, seveda ...
Dejansko ni potrebno, ker obstajajo brezplačni in tako imenovani odprtokodni programi, ki imajo presenetljivo visok nivo uporabnosti, v praktičnem življenju popolnoma primerljivo z zgoraj naštetimi.
LibreOffice uporabite namesto MS Office.
Gimp uporabite namesto Photoshopa.
Inkscape je odličen vektorski program namesto Corela.
Scribus za oblikovanje letakov, brošuric, knjig ...
Audacity namesto Adobe Audition za obdelavo zvokov.
RawTherapee namesto Photoshop RAW.
Muse Score namesto Finale ali Sibelius za notografiranje.
Virtual Dub za domačo video uporabo namesto Premiere (no, to je nekoliko zahtevnejše).
Quantum GIS namesto ARCView za digitalne zemljevide in prostorsko analitiko.
Pa Free Commander, IrfanView, ImageAnalyzer, xnView, Komposer za spletne strani, in še in še, prava množica.

Presenečeni boste! In res ni treba nič plačati (lahko seveda podprete ustvarjalce), mnogi so v slovenščini, delujejo na Windows ali Linux, večina še na MacOS, datoteke pa si med operacijskimi sistemi lahko izmenjujete. Večina naštetih ima tudi tako imenovano prenosno namestitev, kar pomeni, da program lahko prenesete na USB spominski ključek in ga poženete na kateremkoli računalniku.

Človeku včasih sploh ni jasno, zakaj toliko plačujemo, oziroma zakaj toliko ljudi tvega in uporablja nelegalno programsko opremo. Res ni potrebno. Res ni potrebno.

13. jan. 2014

Spol EU programov

Že dva tedna smo v novi finančni perspektivi, v novem EU proračunskem obdobju. Vsem je že jasno, da je Slovenija pozabila uporabiti precejšnjo količino denarja, ki ga je bila prej poslala v Bruselj, še bolj vemo, da bodo točne številke tega primanjkljaja znane šele v pozabi zelo oddaljene prihodnosti in še takrat ob neki nedoumljivi nesposobnosti preštevanja z velikimi vprašaji, vsekakor pa smo prepričani, da smo absolutno storili vse, da se to ne bi zgodilo. Ali pa morda v to, da smo se prepričevali, da je najbolj varno, da se nič ne zgodi.
Dejansko se marsikaj ni zgodilo, mnogi programi so ostali na pol poti, nekateri so šele v drugi polovici decembra, torej tegale zadnjega decembra zadnjega leta finančne perspektive (!) na primer prišli natančno do stopnje potencialne napovedi datuma podpisa pogodbe (konkretno program Slovenija-Hrvaška, tretji razpis). Odvisno od stališča opazovalca je tako stanje naravnost ignorantsko, brezbrižno, srhljivo, nezaslišano, neumno, žalostno ... A leto 2013 se je neizbrisno umaknilo. Prepričanje oziroma samoprepričevanje iz prvega odstavka je postalo dejstvo.

V  vsem času ukvarjanja z EU projekti, in to obdobje je morda eno od daljših med prebivalci Slovenije, je bilo opaziti nekaj posebnega, nekaj zelo biološkega. Namreč praktično vse finančne programe EU vodijo moški. In z redkimi izjemami (izključno v primerih, če je kontrola zunanja organizacija) vse kontrole izvajanja EU programov vodijo ženske. To velja enako na EU kot na naši državni ravni.
Mnoge države sicer že kar s predpisi urejajo politično spolno neuravnoteženost, morda se kje gredo tudi upravno finančno regulacijo. Vsekakor pa se zdi, da bi bilo bistveno bolje, če bi tudi pri EU programih uvedli obveznost spolnih kvot. V praksi kontrol je bilo dejansko najbolj optimalno, in najbolj pametno smo se dogovorili, če sta bila kontrolorja dva, eden ženskega, drugi pa moškega spola. Zdelo se je naravno.
Zgledujmo se po naravi!

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html

12. jan. 2014

Indeksi in kazala

Verjetno je najbolj pomemben del znanja kazalo. Dejstvo je namreč, da so izjmeno redki ljudje, ki vedo vse in v glavi držijo celotno znanje, rekli bi, v linearni obliki. Večina vedenja in znanja je, kot vse kaže, mrežasto oziroma hierarhično razporejeno v naših možganih in pravzaprav tudi v družbi. Delovanje možganov se zdi prav tako hierarhično, saj nekatere zadeve stalno držimo v glavi, nekaterih - morda pa celo vseh, ki so se nam kadarkoli zapisale ali zgodile - pa se spomnimo naknadno, ko malo razmislimo, kot radi rečemo. Včasih človek samega sebe kar preseneti, ko ti kot po nekakšni miselni mreži pride spomin do kakšne neznatne podrobnosti iz preteklosti. Kaj šele iz tako imenovane podzavesti, na primer pri hipnozi.
Poglejmo nekaj primerov.
1. Sistem kazala pri študiju. Mnogi študentje, ne glede na leta v katerih so, privzamejo sistem kazala kot osnovno učno metodo. Povsem jasno je, da zadeve pogosto nočejo v glavo tako, kot bi hoteli, še posebno pri predmetih, za katere nismo izrazito motivirani. Zato je koristno naučiti se, kar na pamet, kazalo temeljne knjige, ki je potrebna za dosego nekega rezultata oziroma izpita. Kazalo knjige je temelj mislenega vzorca oziroma mreže, okvir, v katerem se snov giblje in izhodišče za naslednje hierarhične nivoje.
2. Podnaslovi v knjigah ali člankih. Nekateri imajo čudovito lastnost, da lahko berejo (ali pišejo) strokovno knjigo od prve besede do zadnje brez strukture. Strukturo si morda ustvarijo v glavi, ali pa še to ni potrebno. Dejstvo je, da imamo na vsaj na področju družboslovnih znanosti ali humanizma večino strokovne literature skoraj nestrukturirane. Morda je to značilnost družboslovja in pomeni večjo celovitost snovi, ki je že po svoji naravi bolj celovita kot na primer naravoslovje ali tehnika. Vendar se prav tu pojavlja nek fenomen, ki hudo moti. Namreč nasilno strukturiranje, oziroma vsiljeni naslovi poglavij ali odstavkov. Vsak civiliziran Evropejec verjetno pozna Biblijo. No, prav ta ima vsiljene mednaslove, ki hudo režejo vsebino in mnoge odstavke naredijo hudo nesmiselne in iztrgane. Poglejte! Presenečeni boste.
3. Slovenske strokovne knjige s področja mnogih znanosti imajo hudo bolezen, namreč odsotnost ali pomanjkljivost indeksov. Knjiga ima kazalo, morda še zmore krajevno ali imensko kazalo, nima pa stvarjega indeksa. Tu naravoslovci pogosto povzemajo navade družboslovcev: knjiga besed od začetka do konca, od prve črke do zadnje, morda še seznam kratic. Kakovostno sestavljen indeks ali stvarno kazalo namreč ne pove bralcu le tega, na kateri strani se nahaja nek pojem, ampak je iz njega mogoče razbrati poudarke, nagnjenost pisca v neko strokovno smer ali šolo, dovzetnost do posameznih pojmov in pomenov in še in še. Seveda pa indeks ne sme biti ponovitev knjige, to je neumno, se pa dogaja.. Jeziki z več govorcev, oziroma njihove založniške hiše, imajo to pogosto popolnoma profesionalno urejeno, obstaja poklic indekserja (pri nas niti ne besede za tak poklic?). Tu namreč niti računalnik ne pomaga in konkordance so zaradi pregibanja besed ali večbesednih pojmov, kjer se posamezna beseda lahko menja, izjemno zahtevne, neuporabne.

Neka reč pa je, ki je nisem opazil še nikjer. Opis indeksa. Tudi pri kakovostnih indeksih ni nikoli jasno, katere izraze so pripravljalci vzeli, od kod in kako. Lahko namreč vzamejo samo iz osnovnega besedila, lahko ali ne iz razpredelnic, lahko ali ne iz podnapisov k slikam ali razpredelnicam, lahko ali ne iz opomb k besedilu, lahko a skoraj nikoli iz vsebine neke slike ali grafa, ali celo vsebine fotografije - na primer, če je več oseb ali predmetov na sliki in iz naslova slike ni jasno, kateri, so pa za knjigo pomembni. Prav tako je pomembno, ali indeksiramo tudi naslove poglavij, stvarno kazalo, uvodnik in predgovor, življenjepis avtorjev in/ali kratko recenzijo na platnici.
Temu bi rekli metaindeks.

11. jan. 2014

Ponavljanje kot varna pot

Zdi se, mnogim se zdi, celo večini se zdi, da je ponavljanje za drugimi varna pot, varna stran življenja. Recimo vidiš nekoga, ki mu dobro gre, ki dobro dela, ki uspeva in je zadovoljen in tudi srečen ali srečna. Ne gre le za pogled od daleč, s tele-vizije ali inter-neta, ali bolj arhaično za bežno srečanje na ulici; ne, govorimo o ljudeh, ki jih bolje poznamo, ki so nam toliko blizu, da vemo nekaj več, da več kot slutimo, da njihova pozitivnost ni zlagana. Kaj se zdi, da mnogi, celo večina stori, ko premaga morebitno nevoščljivost? Vzame ga ali jo za zgled, celo za skriti idol morda. Za primer, kaj se da narediti v življanju, kaj je pravzaprav treba delati, da ti gotovo uspe. In takoj za tem nastopi ponavljanje. Od načina obnašanja, celo oblačenja in govorjenja, do še bolj dolgoročnih zadev, poklica in življenjskega sloga.

In v čem je težava, če so vse te reči pozitivne, če so dobre in so nam tudi všeč - mar ni to zmagovalna kombinacija tudi za moje življenje?

Bistvena razlika je med KAJ in KAKO. Namreč, če nekoga posnemamo, zatremo bistvo samega sebe, tisti KAJ, tisto bistvo vsebine, ki je v vsakem človeku edinstvena in neponovljiva. V metodah, torej odgovorih na vprašanja KAKO, se do neke ravni - pravzaprav do neke meje odraslosti - lahko ponavljamo, vsebine KAJ pa morajo ostajati vsakemu človeku lastne.

Vsak človek je unikat.

10. jan. 2014

Tehnologija s tehnologijo

Mnogi trdijo, da je ključni problem, zaradi katerega je moralo nastati naravovarstvo in varstvo okolja, človekova civilizacija z nebrzdanim razvojem tehnologije. Če je to res, potem se varovanja v praksi lotevamo popolnoma napačno. Namreč, ne moreš s tehnologijo preprečevati tehnoloških zablod.

Drugi trdijo, da je ključni problem, zaradi katerega je moralo nastati naravovarstvo in varstvo okolja, neurejna družba in kar posledično njen čedalje bolj neobvladljiv pravni sitem. To je lahko res. Namreč, ni ga zakona, ki ga ne bi zmogli kršiti. In ni zakona, s katerim bi uzakonili spoštovanje zakonodaje.

In še tisti ostanejo, ki trdijo, da je naravovarstvo in varstvo okolja moralo nastati zaradi naše brezbrižne notranjosti, v kateri pamet ni več razumna, kjer bi hotenja imela le še več in več, in kjer čustva burno nihajo od vzhičenja do obupa in nazaj. Pokvarjene pameti ni mogoče zdraviti z isto pametjo.

Hm. Tudi človek, ki uniči podjetje ali sočloveka, ali naravo, ali karkoli - tudi ta nikakor ne more biti poklican k reševanju.

Soli je zadosti le za ščepec.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html

9. jan. 2014

Prepir v napredek

Prepir je eden od najbolj plodovitih spodbujevalcev napredka. Ne vojna, in ne nevoščljivost, ampak zdrav, resen, intelektualen in čustven prepir z argumenti, ki jih znamo in zmoremo uporabiti ne proti nasprotniku ampak v podporo svojim mislim, besedam in dejanjem.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/ko-zmanjka-argumentov-izvedi-anketo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

7. jan. 2014

Varovanje ali ohranjanje

V zahodni civilizaciji, ki se pravzaprav edina ukvarja z naravovarstvom, vse manj govorimo o ohranjanju ali varovanju narave. Vse bolj se gremo rekonstrukcije, saj smo v bistvu že vso naravo spremenili, ali, kot tudi neustrezno rečemo, uničili. Le redki ekosistemi so še nespremenjeni, na primer visokogorje, barja in močvirja, zgornji deli rek, podzemlje. Dejansko so namreč gozdovi, travniki in reke že zelo spremenjena narava, ki bi jo morali obravnati na popolnoma druga način.

Zavedam se, da so izrazi na področju naravovarstva so precej nestabilni. Gibljejo se v prostoru posameznih jezikov, v mednarodnem razumevanju, nagibajo se sem ter tja tudi znotraj posamezne šole ali celo pri posamezniku. Predvsem pa se gibljejo v času - in to kljub dejstvu, da o teh zadevah govorimo komaj nekaj desetletij. A morda bi vseeno začeli z razločevanjem besed varovanje in ohranjanje. Varovanje bi pomenilo delati tako, da naravi pustimo njeno pot. Torej samo varujemo, da se naravi kaj hudega ne zgodi - in v prvi vrsti bi ta pristop uveljavljali za prvobitno ohranjeno naravo v njenih elementih in procesih. Ohranjanje pa pomeni ohranjati neko stanje, kot ga poznamo - tak način bi bil primeren za naravo, ki je kulturna krajina, torej gojene evropske gozdove, mnoge tekoče in stoječe vode, polja in kmetijska travišča.
?

5. jan. 2014

Vprašljivi MBA za Vzhod

MBA. Sliši se lepo, poslovnost, gospodarstvo, management (morda menedžment).Vsekakor je znanje o upravljanju izjemno pomembno v gospodarskih in družbenih panogah, celo v kulturi, umetnosti, okolju. In vsekakor MBA šole lahko dajejo svojim študentom veliko, izjemno veliko, če ti le hočejo vzeti. A mnogi niti vzeti ne znajo, niti ponujene možnosti, niti ponujenega prenosa izkušenj. Najpogosteje je razlog za pasivnost uspavajoča in slabi temelji, torej slaba praksa doma. Šola ti da nekaj drugega, kot misliš, da ti da.

Če gledam Zahod s tradicijo kapitalizma, ki je moral v času razvoja prav tako premagati mnoge otroške bolezni, zadeva nekako deluje. Management in MBA ima res nek pomen, neko težo v družbi.
A če pogledam na Vzhod, bi bili radi kar vsi na hitro MBA-jevci. Kot posledica vakuuma se je zadeva potegnila zadnjih 25 let. Vsi menedžerji! Šolani MBA menedžerji!
Pa bi se dalo razpravljati o kakovosti, ki se seveda najbolj odraža v rezutatih in uspešnosti podjetij ali ustanov, ki jih diplomanti potem vodijo v realnem življenju. Se nekako zdi, da Vzhodne MBA-jevce poučujejo ljudje, ki so se upravljanja naučili v obdobju planskga upravljanja? Marsikaj se lahko človeku zgodi v življenju, lahko se tudi obrne, odpre, lahko se mu razjasni pogled. A vprašanje korenin ostane - in se včasih, pravzaprav pogosto odraža pri rezultatih.
Cena izobraževanja MBA je visoka, skoraj primerljiva s šolami na Zahodu - kdo jo le zmore iz Vzhodnih držav? Podjetniki? Kateri podjetniki? Izkaže se, da bolj kot ne le države, le uprave, le birokrati, ki si plačo služijo s pomočjo političnih odločitev - predvsem na davčnem področju.

In potem ti menedžerji, ti MBA-jevci, ki jih je v matičnih državah podprla politika, v realnem svetu seveda ne gredo vodit gospodarskih podjetij, ampak, ker morajo odlužiti svojemu štipendistu, jih nastavijo kot vodje državnega podjetja ali kakašne državne službe, podjetja v državni lasti, celo mnistrstva. Torej gre za tovarišijo, saj so nastavljeni. Plansko gospodarjenje in plansko negospodarjenje ostane, kdo planira in kdo gospodari, se namreč ve.

Zahod samo ploska, če ne kar le nemo opazuje, kako se na Vzhodu ne krepita gospodarstvo in konkurenčnost, in kako na Vzhodu le podaljušujemo miselnost in agonijo planskega socializma, v katero je družba več desetletij bila zaklenjena - namesto da bi se sprijaznili z nujnostjo svoje poti, z sicer neizkušenostjo kapitalizma, a takega, ki mu je dovoljeno rasti - in je rast tudi njegov smisel. In čeprav je v odprtem kapitalizmu zahodnega liberanega tipa dovoljena rast, mi tej dovoljenosti (namenoma?) nataknemo uteži, nepotrebne uteži svoje preteklosti, tudi lepo zveneče nazive.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/s-telenti-v-svet.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html

3. jan. 2014

Častni

Pravzaprav častni nazivi nimajo nobene zveze s človekom, ki mu ga dodelijo. Če neko društvo nekomu dodeli častno članstvo, ne gre za drugega kot za poskus dvigovanja ugleda društva, ki se potem lahko pohvali z eminentnim članom ali članico. Ko neka univerza dodeli častni doktorat, v bistvu ne slavi strokovnjaka od drugod, ampak s strokovnjakom želi proslaviti sebe. Ko nek časopis proglasi osebnost leta ali kaj podobnega, ne gre za prav nič drugega kot promocijsko potezo, s katero ne delajo reklame tistemu zvezdniku, ampak samemu sebi. Še celo, če nekdo proglasi najlepšo mladenko, mu očitno ni veliko mar za tisto dekle, ampak bolj za posle, ki jih s takimi promocijskimi potezami sam pridobi.
Če bi bilo drugače, bi častno članstvo, častni doktorat ali podobne nazive dodeljevali tudi neznanim osebam, sicer pa jih, tako se zdi, dodeljujejo le tistim, ki si že itak znani - ali že itak lepi.

1. jan. 2014

Zgodovina z zgodovinskega gledišča

ali

Čas s časovnega gledišča

Se je že komu kdaj zazdelo, da za videnje in doumevanje neke reči ne zadostuje le pogled na to reč, ampak tudi definicija gledišča? Poglejmo zgodovinopisje in primer uporabe pridevnik slovensko, ali v zadnjem času vse bolj uporabljano besedo na Slovenskem.
Če najprej pomislimo na današnje razumevanje pojem na Slovenskem, se bo večina najbrž strinjala, da gre to za sedanjo Republiko Slovenijo in morda čisto malo navzven, kjer živijo tako imenovane slovenske manjšine. Ampak, kako je to v zgodovinskem kontekstu. Vemo namreč, in dejstva kažejo, da so bila območja v sosednjih državah še pred stoletjem ali nekaj več poseljena večinsko s prebivalstvom, ki se je v popisih deklariralo za Slovence. Je torej tudi to ozemlje "na Slovenskem"? Zgodovinsko etnično je seveda vsem logično: če so namreč tam živeli Slovenci, je bilo to na Slovenskem, in brez dvoma, če so neko kulturo ustvarjali Slovenci, gre za slovensko kulturo.
A v zadnjem času se vse bolj pojavljajo znanstvene razprave in knjige, ki obravnavajo neko snov "na Slovenskem," vendar pri tem govorijo le o sedanji Sloveniji. Verjetno gre za strah raziskovalcev pred sosednjimi velikimi narodi, med katerimi se hitro najde prenapetež in nam očita poskus prisvajanja ozemlja. A je vendarle dobesedno krivično do vseh nekdanjih in sedanjih, zunaj meja živečih Slovencev, da to tako počnemo. Namreč, slovenstvo bi morali dosledno obravnavati v zgodovinskem kontekstu. Nekaj pomembnega smo namreč zamešali. Ljudje iz naših manjšin, kakor smo jih neustrezno poimenovali, niso popolnoma nič manjši po svojem slovenstvu in sploh ne manjši v odnosu do tistih Slovencev, ki živimo v državi z večinskim slovenskim prebivalstvom. Torej, če je kadarkoli nekdo, ki je kot Slovenec ali Slovenka v slovenskem okolju nekaj ustvaril, gre za stvar, ki se je zgodila na Slovenskem - ne glede na to, če je to danes v neki drugi državi, v Porabju, na Koroškem, Benečiji, Krasu in kejrkoli. Lahko gre ali pa je šlo tudi za zelo majhno območje, na primer tako imenovani slovenski jezikovni otok, posamezno vas ali dolino, kakršnih poznamo v zgodovini ogromno po vseh Vzhodnih Alpah in proti Panonski ravnini. S tem ne dajemo v nič sosednjih narodov, s tem tudi ne ogrožamo nikogar. To so samo preprosta dejstva, ki držijo za katerikoli narod, in veljajo tudi v obratni smeri, v Istri in v Pomurji ali donedavna na Kočevske.
Še več. Nobena asimilacija tudi ne more spremeniti teh dejstev. Slovenske korenine tako niso samo pod nami, sedanjimi Slovenci, ampak tudi pod drugimi ljudmi, ki se danes ne izražajo več v slovensčini in ne čutijo več slovenskega kulturnega jedra. In obratno za druge.

---
Zgodovinsko stališče ni pomembno le pri obravnavi jezika, ampak tudi pri vseh drugih obravnavah, na primer družbe na splošno, umetnosti, gospodarstva, transporta, komunikacije. A o tem kdaj drugič.