Verjetno je najbolj pomemben del znanja kazalo. Dejstvo je namreč, da so izjmeno redki ljudje, ki vedo vse in v glavi držijo celotno znanje, rekli bi, v linearni obliki. Večina vedenja in znanja je, kot vse kaže, mrežasto oziroma hierarhično razporejeno v naših možganih in pravzaprav tudi v družbi. Delovanje možganov se zdi prav tako hierarhično, saj nekatere zadeve stalno držimo v glavi, nekaterih - morda pa celo vseh, ki so se nam kadarkoli zapisale ali zgodile - pa se spomnimo naknadno, ko malo razmislimo, kot radi rečemo. Včasih človek samega sebe kar preseneti, ko ti kot po nekakšni miselni mreži pride spomin do kakšne neznatne podrobnosti iz preteklosti. Kaj šele iz tako imenovane podzavesti, na primer pri hipnozi.
Poglejmo nekaj primerov.
1. Sistem kazala pri študiju. Mnogi študentje, ne glede na leta v katerih so, privzamejo sistem kazala kot osnovno učno metodo. Povsem jasno je, da zadeve pogosto nočejo v glavo tako, kot bi hoteli, še posebno pri predmetih, za katere nismo izrazito motivirani. Zato je koristno naučiti se, kar na pamet, kazalo temeljne knjige, ki je potrebna za dosego nekega rezultata oziroma izpita. Kazalo knjige je temelj mislenega vzorca oziroma mreže, okvir, v katerem se snov giblje in izhodišče za naslednje hierarhične nivoje.
2. Podnaslovi v knjigah ali člankih. Nekateri imajo čudovito lastnost, da lahko berejo (ali pišejo) strokovno knjigo od prve besede do zadnje brez strukture. Strukturo si morda ustvarijo v glavi, ali pa še to ni potrebno. Dejstvo je, da imamo na vsaj na področju družboslovnih znanosti ali humanizma večino strokovne literature skoraj nestrukturirane. Morda je to značilnost družboslovja in pomeni večjo celovitost snovi, ki je že po svoji naravi bolj celovita kot na primer naravoslovje ali tehnika. Vendar se prav tu pojavlja nek fenomen, ki hudo moti. Namreč nasilno strukturiranje, oziroma vsiljeni naslovi poglavij ali odstavkov. Vsak civiliziran Evropejec verjetno pozna Biblijo. No, prav ta ima vsiljene mednaslove, ki hudo režejo vsebino in mnoge odstavke naredijo hudo nesmiselne in iztrgane. Poglejte! Presenečeni boste.
3. Slovenske strokovne knjige s področja mnogih znanosti imajo hudo bolezen, namreč odsotnost ali pomanjkljivost indeksov. Knjiga ima kazalo, morda še zmore krajevno ali imensko kazalo, nima pa stvarjega indeksa. Tu naravoslovci pogosto povzemajo navade družboslovcev: knjiga besed od začetka do konca, od prve črke do zadnje, morda še seznam kratic. Kakovostno sestavljen indeks ali stvarno kazalo namreč ne pove bralcu le tega, na kateri strani se nahaja nek pojem, ampak je iz njega mogoče razbrati poudarke, nagnjenost pisca v neko strokovno smer ali šolo, dovzetnost do posameznih pojmov in pomenov in še in še. Seveda pa indeks ne sme biti ponovitev knjige, to je neumno, se pa dogaja.. Jeziki z več govorcev, oziroma njihove založniške hiše, imajo to pogosto popolnoma profesionalno urejeno, obstaja poklic indekserja (pri nas niti ne besede za tak poklic?). Tu namreč niti računalnik ne pomaga in konkordance so zaradi pregibanja besed ali večbesednih pojmov, kjer se posamezna beseda lahko menja, izjemno zahtevne, neuporabne.
Neka reč pa je, ki je nisem opazil še nikjer. Opis indeksa. Tudi pri kakovostnih indeksih ni nikoli jasno, katere izraze so pripravljalci vzeli, od kod in kako. Lahko namreč vzamejo samo iz osnovnega besedila, lahko ali ne iz razpredelnic, lahko ali ne iz podnapisov k slikam ali razpredelnicam, lahko ali ne iz opomb k besedilu, lahko a skoraj nikoli iz vsebine neke slike ali grafa, ali celo vsebine fotografije - na primer, če je več oseb ali predmetov na sliki in iz naslova slike ni jasno, kateri, so pa za knjigo pomembni. Prav tako je pomembno, ali indeksiramo tudi naslove poglavij, stvarno kazalo, uvodnik in predgovor, življenjepis avtorjev in/ali kratko recenzijo na platnici.
Temu bi rekli metaindeks.