Evolucija živega sveta na zemlji teče po določenih zakonitostih. Mnoge od njih smo že spoznali, znanost jih je sprejela v svoje paradigme, učimo pa se jih tudi v šoli. Gotovo pa je dobro, če si priznamo, da mnogih procesov še ne poznamo - ali da vsaj (še) ne poznamo pravil in azlogov za dejansko dogajanje.
Evolucija je sicer splošna beseda, ki pomeni kakršenkoli razvoj, vendar si jo je biologija nekako prisvojila. Druge vede prav tako skušajo evolucijo uporabiti pri razlagi procesov, ki jih obravnavajo. Še več, poleg evolucije nežive narave, na primer vesolja, oblik površja, nastajanja tal, ali evolucij abstraktnih zadev, na primer razvoj matematike, in podobno, se evolucija pogosto sluši tudi v družbi, torej povezano z razvojem družbe. Izvorno gre za sociologijo ali družboslovje, vendar se beseda uporablja vse pogosteje tudi v splošni vsakdanji uporabi. Ta uporaba pa je rada zavajujoča.
Poglejmo družbo. Gre za človeško vrsto tako imenovanega mislečega človeka. Trenutno prevladujoča družba se zdi razdeljena na dva dela: tiste, ki vladajo/vodijo in tiste, ki služijo. Ker se imajo politiki pogosto za voditelje v družbi, se čutijo odgovorne za razvoj. Torej so nekakšni usmerjevalci evolucije. Množica preostalih pa pogosto le nemo opazuje dogajanje pri vrhu. Tako se zdi, da je v naši državi.
Vendar družba morda napačno ocenjuje dejansko stanje in ga le na zelo poenostavljen način primerja z evolucijo življenja na Zemlji. Namreč pri evoluciji ne gre za vrsto, na primer celotno človeško vrsto, ampak za populacijo, kar je bistvena razlika. Vodilni v človeški (in tudi nekaterih živalskih vrstah) pa se iz populacije izločijo (izgubijo stik z bazo, kot so kapitalizmu rekli v nekem drugem političnem sistemu). Če bi torej veljale zakonitosti evolucije, bi se začela razvijati dve populaciji človeka: ena populacija vodilnih (ali bolje rečeno tistih, ki mislijo, da so vodilni, pa pozabljajo, da so celo v demokraciji zahodnega tipa le izvoljeni), in populacija preostalih (ki žal prepogosto nič ne mislijo). In morda se res za kratek čas začneta razvijati "dve" populaciji: vodilni in preostali.
Vendar vodilni pozabljajo na eno od ključnih zakonitosti evolucije, in to je prilagoditvena sposobnost. Populacija preostalih ima namreč to lastnost, da so se posamezni osebki in populacija kot celota zmožni prilagajati razmeram, torej imajo visoko prilagoditveno sposobnost - pravzaprav bistveno višjo kot vodilni, ki so zaradi demokracije zahodnega tipa od njih popolnoma odvisni in dejansko tudi vkleščeni v neko stanje, ki bi ga lahko imenovali vzajemno rigidnost sladkosti oblasti.
Kaj to pomeni? Preprosto to, da bo populacija preostalih vedno preživela, ker v času debelih krav pridobiva in vsaj delno shranjuje neke dobrine, v času suhih krav pa je večina sposobna živeti zelo skromno. Proces deluje tako dobro, da ga doslej nobena oblast, ali družbeni red, kot jih poznamo iz zgodovine. ni mogel premagati. Morda je to dokaz, da je lastnost zelo naravna, rekli bi celo, še zelo živalska.
Tako se je danes populacija povprečnih državljanov in državljank Slovenije sicer z nekoliko trenutnih težav, ampak zelo zanesljivo in s polno mero iznajdljivosti, sposobna prilagoditi življenje tako, da jo oblast ne more prizadeti z nobenimi ukrepi. Pri tem sploh ne gre za kršenje kakšne zakonodaje, niti še bolj neumne ne. Gre za preprost proces, ki temelji na osnovni značilnosti življenja, prilagoditveni sposobnosti