7. feb. 2019

Nova misel

Človek je danes prepričan, da je edino bitje na Zemlji, ki misli in hkrati ve, da misli. Čeprav taksonomi, ki so naši vrsti iz družine primatov dali vrstno ime sapiens, torej misleči, pridevka verjetno niso mislili izključujoče, se je med ljudmi to zgodilo. Podobno nas je zavedla zgodnejša ideja, 'cogito ergo sum',  'mislim, torej sem'. Misel 'je pense, donc je suis' ni izključujoča, in ni pogojena s stopnjo inteligence; je le metoda.

Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo  – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.

Človek lahko misli le v odnosu. Če bi posameznik ostal sam, brez soljudi, brez sobitij in brez sosveta, bi bila misel nesmiselna. Potreba po misliti bi usahnila. Bogovi bi se umaknili, vsaj iz misli. Ostati sam človeku seveda ni mogoče. Je le domislica, ki se danes želi razraščati v naši izključujoči prevzetnosti.
Če ali kako mislijo druga živa bitja, ostaja naši misli neznanka. Morda nekaj čutimo, misliti se ne da. Ostaja tudi neznano, ali druga bitja mislijo, da ali kako mi mislimo. Morda čutijo. Nenazadnje ne vemo natančno niti tega, kako in ali misli sočlovek. Kako bi torej mogli vedeti, kaj in kako, in ali sploh mislijo bogovi, ki smo si jih omislili breztelesno, kar pomeni, da naj bi samo mislili? In, v primerih ver v enega boga: ali lahko takšen bog misli brez odnosa, brez nečesa o čemer bi imel misliti? Je torej zgolj misel vseeno premalo vsemogočna?

Sapiens je več kot misleči. Je modro misleči, čuteče občudujoči, razmišljujoči.