29. sep. 2013

Nevidno komuniciranje v času

Vse reči na svetu, kakršnega poznamo, so med seboj v odnosih. Delci se privlačijo z različnimi vrstami sil, atomi in molekule se dinamično združujejo in razstavljajo, živa bitja se sestavljajo v naravna kroženja. Ljudje se med seboj pogovarjamo, z besedami ali na kakšen drug način. Tako je v sedanjosti, tako je v vsaki sedanjosti.
Nekateri odnosi že sami po sebi nakazujejo, da se dogajajo tudi v času. Na primer v živi naravi opažamo, da življenje teče, da ima čas, da pretekli dogodki vplivajo na prihodnje.
V medčloveških odnosih vemo, da nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, vpliva na sedanjost. Problem pa je, koliko to vemo, oziroma, koliko je sploh mogoče ugotoviti, kateri pretekli dogodki so vplivali na sedanji trenutek, in kako. Če sem včeraj jedel neprimerno hrano, me morda danes boli želodec; če imam na jedilniku ves čas neprimerno hrano, morda trpi celotno moje telo, vključno z možgani; če se v mladosti nisem zadosti gibal, me v zrelejših letih morda hitreje prizadenejo težave v sklepih in hrbtenici ... Pravzaprav za večino preteklih vzrokov niti ne vemo.
V družbenem razvoju je podobno. Neka odločitev, morda demokratična v neki državi, ima lahko daljnosežne posledice - pa si ob njej nismo predstavljali, kaj se lahko zgodi. Morda so posamezniki slutili, predvsem tisti, ki družbo opazujejo bolj poglobljeno. Vzemimo aktualno okoljsko krizo. Če berete stare spise idijskih Ved ali islamske modrosti ali krščanska pisma, vam morda naenkrat ne bo več jasno. Namreč, ti spisi na mnogih mestih govorijo o koncu sveta, o težavah, ko se podirajo temelji reda, ko nebo in zemlja več ne delujeta. Besede, stare 2, 5 ali 7 tisoč let, so silno podobne interpretaciji današnjih znanstvenih odločitev.
Ob tem se po eni strani, tisti bolj enostavni, lahko vprašamo, če gre danes res za okoljsko krizo? So imeli tisti preroki pred tisočletji prav? ... A po drugi, nekoliko bolj poglobljeni strani: Ali nismo morda le okuženi z njihovo miselnostjo? Nam niso morda le njihove besede ostale v nekakšnem družbenem spominu, in jih sedaj le obujamo in ponavljamo, ker so dogodki nekoliko podobni prerokbam, dogodki v naravi pa so si skozi njeno silno daljšo zgodovino od človekove bolj kot ne podobni? Je človek sploh sposoben v medčasovnih dimenzijah primerjati dva pojava?

Za sedanji trenutek so vsa ta vprašanja dokaj nepomembna. Namreč, stanje je, kakršno je. Človek je prešibak, da bi kaj korenito spremenil, tudi morda ni potrebno spreminjati. So pa ta vprašanja pomembna za prihodnost. Kakor so pred tisočletji grozili s katastrofami, tako delamo tudi danes. Morda takrat niso imeli znanstvene podlage. Danes jo, vsaj mislimo si tako, imamo. In, kakor jih danes interpretiramo, tako bodo verjetno ostale v družbi za prihodnost. Morda so se nekdaj pri napovedih motili, morda so imeli napačne podatke, napačno znanost, z dnašnjega gledišča primitivno? Na enak način bodo morda gledali na nas tisoče let v prihodnosti. Je mogoče vse skupaj užitek v prizvajanju strahu?
Kaj lahko storimo?
Vprašanja kličejo po odgovornosti za prihodnost. Življenje pa kliče k osrediščenju na trud za dobrost sedanjega trenutka.

28. sep. 2013

Resnica in prijaznost

Čeprav moralisti pravijo, da je prijaznost vrlina, iz katere se lahko razvijejo druge, bolj prave vrline, je
naučena prijaznost v mnogih odnosih ravno nasprotje resnici. In to nasprotje ne more voditi niti k razvoju vrlin, niti k resnici sami.

27. sep. 2013

Obrnjen cilj komunikacije


Verjetno komunikologi poznajo veliko različnih tipov komunikacij. Glede na obliko, vsebino, ciljno skupino, čas, medij in podobno. Kaj pa smer? Torej, komu nekaj povem. Oziroma, ali povem tistemu, ki mu gre?

Pri govorjenju ali pisanju resnice, si moramo priznati, vse redkeje.
Pisma, ki so namenjena izključno neki osebi vse pogosteje objavljamo v javnih medijih. Je to spoštovanje tiste osebe? Je to naša iskrena želja, da bi se tista oseba popravila? Uredila tisto zadevo, ki nam ni všeč, in o kateri pišemo? Mar ni to grožnja? Ali ni to le želja, da bi mene opazili, da sem pameten, da imam prav - in da ima oni narobe? Mar ni to naš strah pred neposrednim soočenjem nekoga z resnico?

Komu koristi zasebni opomin, ki ga izrazimo javno? Na videz najbolj škodi naslovljencu, ampak to je daleč od resnice! Vsi namreč slutimo, da nekaj ni v redu, nekako nas zapeče vest, če preberemo takšno pismo. Nekako čutimo, da ne bi smeli, da nas nekdo posiljuje, da se mažemo s stvarmi, ki niso naše ... Škoduje torej vsakemu bralcu ali bralki. A ker smo bralci pač taki, da danes preberemo, jutri pozabimo, dolgoročno najbolj škoduje piscu.

Kako si mogel?

25. sep. 2013

Slovenstvo v Evropi ? slovenstvena ekonomija

So stvari, ki so v življenju naroda za narod kot narod pomembne, so tudi reči, ki so popolnoma nepomembne. Na eno in na drugo stran ima seveda vsak posameznih drugačen pogled, drugačno prepričanje, ki temelji na izkušnjeh, znanju, ali, najpogosteje, na občutku.
Slovenstvo je eden od kulturno-jezikovnih pojavov v Evropi, ki ima nekatere posebnosti, a hkrati veliko sorodnosti z drugimi nacionalnostmi. Seveda nismo podobni tistim, ki bi jim radi bili ali pač ne (npr. Švicarjem, Skandinavcem bi; Grkom, Albancem, Ircem morda ne bi), ampak je to dokaj neodvisna kategorija, če podobnost sploh je kakšna kategorija.

Čeprav vse relativiziramo, torej osebno izkušnjo posameznika, kot v prvem odstavku, in nekakšno povprečno mišljenje cele populacije, kot v drugem odstavku, ne moremo mimo, sicer povezanih (!) dejstev družbenega življenja, ki bi jih vseeno prav lahko razporedili od najpomembnejših proti popolnoma nepomembnim. Naj tu navedemo le štiri, po dve z vsakega konca lestvice pomembnosti.

- jezik in notranje čutenje je za narod kot narod pomembno, je torej bistvo slovenstva
- narodne kulturne značilnosti so za narod kot narod pomembne, je torej pomembno za slovenstvo
...
(tu vmes so vsa ostala dejstva iz družbenega življenja, ki vam pridejo na misel)
...
- oblike sodelovanja s sosedi za narod kot narod niso pomembni, torej odprimo se
- gospodarstvo in trgovina sta za narod kot narod popolnoma nepomembna; torej poslujmo, kot da ne vemo za slovenstvo.

Realnost slovenske države je taka, kot-da hočemo obrnjeno sliko: za jezik, za notranje čutenje, za avtohtone in izvorne kulturne značilnosti nam ni posebej mar. Naj bi obstale ali se razvijale same od sebe ... A na drugi strani s sosedi in tujino poslujemo in se obnašamo, kot da smo en in edini unikat s prav posebno slovestveno ekonomijo. Zdi se, kot bi odsotnost pomembnih dejanj za slovenstvo kompenzirali z dejanji, ki za slovenstvo absolutno niso pomembna, vsebino, na primer ekonomijo, pa v današnjem svetu celo ovirajo. Rezultat je tak, da na koncu ne le poceni prodajamo izdelke svojega gospodarstva, ampak radi tudi poceni prodamo svoje slovenstvo.

24. sep. 2013

S telenti v svet!

Mnogi ljudje celo življenje čakajo s svojimi talenti. Zavedajo se jih, pa ne vedo, kaj z njimi, kako jih razvijati. Stalno čakajo, da jih bo nekdo ocenil, da bo kdo povedal: "Ja, to je pa res nekaj vredno!" "To pa moraš razvijati!" ... Ocenjevanje se je celo institucionaliziralo, in tako imamo danes šolske sisteme, v katerih skušamo mladino vkalupiti in spraviti v uravnilovko. Mar ni to škoda za razvoj človeka in sveta?

Seveda se prileže priporočilo ali spodbuda. Seveda je tudi prav, da se v šolah učimo nekakatere splošno civilizajske zadeve, spoznavamo metode dela in razvijamo medsebojno sodelovanje. Ampak za resnično osebni talent vsak človek ve samo sam. In samo sam ga lahko v največji meri razvija in razvije. In je samo sam lahko svoj ocenjevalec - v vsej ponižnosti do sebe in hkrati v vsem ponosu, da sploh sme biti to, kar je.

Talente imamo vsi. Na njih je treba samo začeti delati. Sicer bo svet zate prehitro umrl.

http://idejalist.blogspot.com/2012/08/posameznik-razvija-tuje-talente.html

23. sep. 2013

Ozaveščenost ni cilj

Na mnogih družbeih področjih se vse bolj uporablja izraz ozaveščenost, kar naj bi pomenilo, da se nečesa (stalno) zavedaš. Na primer potrebe po izobraževanju, vrednosti zdravja, kakovosti življenja, plodnega sodelovanja med ljudmi, varovanja narave, in tako naprej. Morda so te težnje nekako blizu nekaterim pojavom v mnogih religijah, ki jih potem imenujejo stanje budnosti, nirvana, nebesa in podobno. Saj je čisto mogoče, da te zadeve obstajajo, le naša predstava je malo po-naše-na.

Zdi se, da nam misel na ozaveščenost pred oči postavi nekaj statičnega, nekaj, kar dosežemo in potem je. Kot cilj pri športni igri. Kot predstava omenjenih verskih pojavov. A vendar ne gre za cilj, ki ga dosežemo, ampak za cilj, ki se ga navadimo dosegati ga, in ga nikoli ne dosežemo. Nihče ga namreč še ni dosegel, ker v človekovi naravi tega preprosto ni. Če bi bilo, bi verjetno življenja, kakršnega živimo in poznamo, sploh ne potrebovali. Pojav je podoben asimptoti v geometriji: stalno se približuje, nikoli ne doseže. Ampak ravno to je čar asimptote in našega življenja: približevanje. Ozaveščenost je rast.

Ozaveščenost

21. sep. 2013

Priprava, izvedba in refleksija

Vsaka javna predstava na tem svetu, ustvarjalna ali poustvarjalna, ima tri nujne dele: pripravo, izvedbo in refleksijo. Če kakšen od treh delov manjka, zadeva obvisi na stopnji amaterizma, kar vpliva na ustvarjalce in odjemalce - predvsem na dolgi rok.

Priprave dobro poznajo vsi. Največji ustvarjalci se jih morda celo osebno ne zavedajo. Preprosto so in pridejo, in tudi gredo. Talenti so prisotni, se krepijo v teku življenja in so življenje samo. Tisti z manj talenta se trudijo in se zato priprav najbolje zavedajo.

18. sep. 2013

Neinstitucionaliziranost

Odnosi so izjemno pomembna prvina tega sveta. Na videz jih ni, so le "nekaj vmes", nekaj neotiplivega, a v resnici močno vplivajo na nas. Da so pomembni, nam da misliti tudi opažanje, kdaj ima človek največ težav. Ja. Takrat, ko se spremenijo ali porušijo odnosi. Celo ni treba vedeti, kdo ali kaj se je na drugi strani odnosa zamenjalo. Spremembo odnosa čutimo.

17. sep. 2013

Vzgojne težave na potenco

Obstaja zelo nesrečen pristop k vzgoji, ki se vse bolj razširja, celo tako, da ga mnogi smatrajo za popolnoma normalnega.
Vzemimo učitelja, vzgojiteljico ali starša, ki se dnevno srečujejo z doraščajočimi ali učečimi. Vsaj prva dva običajno delata po nekih navodili, ki jih predpisuje sistem, tretji pa najbolj pogosto po vzoru svoje domače vzgoje ali nasvetih, ki jih pobere naokrog. Zakaj se dogaja, da so vsi vzgojitelji v vse pogostejših zadregah? Je kriv izobraževalni sistem zanje?

16. sep. 2013

Reči NE je ekološko

Včasih se zdi, da je eden največjih pogumov v življenju povprečnega človeka zahodnega sveta reči ne. Odpoved torej. A vsaj dve vrsti ne-ja sta, in sicer ne v trenutku tukaj in zdaj, in ne, ki povezuje preteklost s prihodnostjo in se v sedanjem trenutku izraža celo kot ja. Pri nobenem od dveh ne gre za dogmo, za določenost, niti ne za prav-naprav, ampak za vsakokratno odločitev. Dobro odločitev.

15. sep. 2013

Pogumna odgovornost in junaški aktivizem

V praksi človekovega odnosa do narave je mnogo samooklicanih, ki jih namesto poguma odgovornosti do narave razkrinka junačenje. Namesto premišljenega poglabljanja jih preplavlja aktivizem, pogosto na meji – ali kar čez mejo – nasilja. S segmentom znanja, ki ga domnevno obvladajo, delajo nasilje drugim segmentom drugih ljudi, ki svoj segment prav tako domnevno obvladajo. Oboji, oziroma vsi, si postavljajo lastna merila o tem, kaj je znanje, koliko sami znajo in vedo, in kako se znanje meri. Strah, ki navznoter ostaja prisoten, je upravičen, saj delovanje nima podlage v znanju ali doumevanju. Pred drugimi se rad razvije v krčevitost, v nekaterih primerih kar v nasilno ideologijo. Ta pa nima poguma soočenja, poguma odgovora, oziroma dialoga, ki pomeni odgovornost. Zato zgreši celoto.

14. sep. 2013

O željah kot odnosu do prihodnosti

Želje so ena od oblik človekovega odnosa do prihodnosti. So del presegajočega se človeka, po katerem se, vsaj tako enostransko izgleda, ločujemo od drugih živih bitij. Zdi se, da je jedro vsake želje ugodje. Ugodje samemu sebi in tistim bližnjim, ki so pravzaprav duhovni del nas samih. Če rečemo, da si želimo mir na svetu – si v bistvu ne želimo bolj mir zase? In če si želimo, da ne bi bilo lakote – ali ni to zgolj želja za mirno vest, ker sam nisem lačen? Želje za preteklost sicer obstajajo, a

13. sep. 2013

Janez Zlatousti

Iωάννης ὁ Χρυσόστομος (Ioanis Hrisostomos), 347–407, patriarh v Carigradu.

Menda je ta krščanski modrec rekel, da bogatinom ni potrebno pomagati revnim, ampak zadostuje, da jim vrnejo tisto, kar so jim vzeli.
Danes bi lahko poleg tega istega rekli tudi, da ni potrebno skrbeti za naravo. Zadostuje, da ji vračamo v kroženje tisto, kar smo ji vzeli.

12. sep. 2013

Pravna praksa v praksi

Pravda država je nekakšen ideal zahodne demokracije. Kaj točno to pomeni, si uradni pravniki niso složni, nekako pa si prestavljamo, da je prava država (ali pokrajina, ali občina, če ima pač svojo demokratično potrjeno zakonodajo) tista, ki ima v vsakem zakonu nevidno zapisan en sam člen: zakone bomo dosledno spoštovali.
Seveda se takoj pojavi problem. Zakonov je namreč v državah zahodne demokracije tako zelo veliko, da že statistična logika nakazuje, da ne morejo biti vsi složni. Poleg tega so

10. sep. 2013

Prihajajočim ukradene pravice

Humana etika, kakršno poznamo danes, se presenetljivo ukvarja s sedanjim trenutkom, skoraj nič pa s prihodnostjo. Pomemben je človek ta trenutek. Ljudje, ki šele prihajajo in zanje sploh ne vemo, pa so obrobna tema in jih lahko žrtvujemo za dobrobit sedanjega človeka. Gre za nekakšno paradigmo časovne sebičnosti in samozagledanosti, ki sedanjo civilizacijo lahko zelo veliko stane. Lahko celo, da gre za samomor. Humana etika zahodnega sveta na primer

Vzhajajoči

Please give me the strength to do well. To not be arrogant. But to not be weak. Amen.” 
(Brit Marling v filmu The East) 

Film je vzšel v ZDA februarja letos. Proti zemljepisnemu vzhodu je posijal poleti - v Nemčiji si ga je bilo mogoče ogledati avgusta. Sredi septembra bo na voljo za prodajo na DVD plošči. Slovenski prevod podnapisov ves čaka na www.podnapisi.net

Za razliko od mnogih pokvek, ki jih srečujemo v tako imenovani "entertainment movie production" se zdi, da se sicer mlada, a osebno zrela avtorica tudi zasebno pooseblja s pozitivnimi vsebinami, ki jih piše v svojih scenarijih in odigra na platnu. Morda je celo obratno.

Delati dobro, za naravo in ljudi. 
Ostati ponižen, a odločen. 
Amen.

9. sep. 2013

Jezik umetnosti

Jezik umetnosti je morda edina govorica, v katerem se tudi zelo hudi nasprotniki med seboj lahko sporazumejo. Škoda, da ga ne uporabimo večkrat.

7. sep. 2013

Izgovori, ki so greh

Nedavno tega je, ko sta se istemu človeku na isti dan zgodili dve silno podobni situaciji.

Znanec, relativno nepomembna oseba, je predlagal neko silno drobno spremembo v načinu poslovanja državnemu uradniku (ali uradnici), ki je zanesljivo de jure in de facto izključno pristojen in odgovoren zanjo. Sprememba bi pomembno pospešila mnoge druge procedure.
Odgovor je bil hiter, kot izstreljen: "Veš, država je kot velik

5. sep. 2013

Bone voluntatis

Ljudje si v času informatike vse bolj čudno razlagamo nekatere popolnoma vsakdanje stvari. Zdi se, kot da si hočemo življenje zaplesti in kot da ne maramo preprostosti. Tekma z drugimi se zdi nujna, a hkrati brez upa zmage, saj se stalno zavedamo, da so drugi boljši. Pravzaprav se ne zavedamo, ampak zaradi pomanjkanja prave komunikacije vzpostavljamo zavedanje z lastnimi podobami o uspešnih drugih, namesto da bi vzpostavljali stike z običajnimi drugimi. In te podobe o drugih so v naših očeh uspešne. Stvar gre celo tako daleč, da mnogi, predvsem javne osebe, ta komunikacijski negativizem s pridom izkoriščajo: o sebi ustvarijo famo odličnosti, uspešnosti, sreče. Učenje v informacijski dobi je postalo surovo tekmovanje. Kdo bo boljši. Kdo bo uspešnejši. Gotovo je, da so nekateri bolj talentirani kot drugi. Vendar smo to dejstvo zlorabili. Manjka namreč dodatek, da je vsak človek talentiran za kakšno področje in v prav zadostni meri lahko prispeva k svojemu in skupnemu razvoju. Le odkriti ga mora. Žal mnogi trmasto razvijajo talente, ki niso njihovi, talente, ki jih občudujejo na lastnih podobah o drugih. Tako uničujejo sebe in bližnjo okolico. Prej ali slej propadejo, ostanejo pa tudi žrtve in zgledi. Negativni zgledi. Pot za razvoj osebnih talentov je bone voluntatis. Preprost prevajalec bi ta izraz poslovenil dobra volja, a zgodovina kaže na globlji smisel. Najprej: nikakor ne gre za dobrovoljčke. Potem ne gre za trdnost ali celo trdost volje. Niti ne gre za pasivno voljnost. Bistvo bone voluntatis je prostovoljna dejavna svoboda. Odpreti oči in ušesa in prisluhniti svetu, osvoboditi se podob o znanju in neznanju, podob o uspešnem ali strašnem, podob o dobrem in zlu, podob o vsem. Bone voluntatis pomeni odpreti notranjost za svet, ki je v svojem bistvu vsakdanje preprost. Podobe se bodo razblinile. Ostalo bo znanje in neznanje, uspešnost in strašnost, ostalo bo dobro in zlo, ostal bo svet, takšen kakršen je. Vsakdanji.

4. sep. 2013

Tisočletne odločitve


Vodstvo slovenskega naroda je pred tisočletjem in četrt kot-da oslepelo. Verjetno je slika izgledala lepo, dostojno, razumljivo, logično. Demokratično. Prišli so neki modreci, so rekli, da bodo nekatere od naših izobrazili in da bo to seme napredka, da bo potem konec krize (torej medsebojnih težav). Nihče od odgovornih se ni

2. sep. 2013

Po EU sredstva brez idej ?

Še nekaj mesecev ostaja do nove EU finančne perspektive, kakor se pomenljivo imenuje 7-letno proračunsko obdobje naše naddržave. Formalnosti so tik pred koncem, v začetku naslednjega leta lahko pričakujemo odpiranje razpisov. Vsebine razpisov so že skoraj znane, vsekakor pa je v preteklih mesecih bilo mogoče povsem legalno umerjati politiko in prioritete, ki jih bodo prinašali razpisi in pozivi.Zakaj na teh srečanjih ni bilo najti slovenskega sogovornika, se sprašujem danes, in se bom celotno sedemletje.

Marsikdo težko verjame, mnogi kar nočejo verjeti, veliko je takšnih, ki se tega dejstva bojijo: v zahodni civilizacije EU ima danes središčno tržno vrednost IDEJA. Kaj to pomeni? Preprosto, da dobra ideja rodi stabilno in uravnoteženo dejavnost, ki se celovito razteza od trajnostne proizvodnje do notranjega zadovoljstva končnega uporabnika. Vmes so dovoljene izmenjave, kroženja, stranski produkti in stranska zadovoljstva, dovoljene so celo napake in manjše stranpoti. Življenjsko. Morda lahko od danes na jutri uspešno prodajate kozarčke za vodo ali zobčke na znamkah. Mogoče vam uspe celo prodajati 978-ti vijak sprednjega lonca izpušnega sistema prototipa najnovejšega japonskega multivozila. A od tega se živi le danes. Jutri, ko se proda, ni več. Tudi surovin, pogosto na kredit, ni več. To ni življenjsko.

Pogled na pretekle projekte, ki so tekli v okviru skupnih EU sredstev kaže, da imamo