Na mnogih družbeih področjih se vse bolj uporablja izraz ozaveščenost, kar naj bi pomenilo, da se nečesa (stalno) zavedaš. Na primer potrebe po izobraževanju, vrednosti zdravja, kakovosti življenja, plodnega sodelovanja med ljudmi, varovanja narave, in tako naprej. Morda so te težnje nekako blizu nekaterim pojavom v mnogih religijah, ki jih potem imenujejo stanje budnosti, nirvana, nebesa in podobno. Saj je čisto mogoče, da te zadeve obstajajo, le naša predstava je malo po-naše-na.
Zdi se, da nam misel na ozaveščenost pred oči postavi nekaj statičnega, nekaj, kar dosežemo in potem je. Kot cilj pri športni igri. Kot predstava omenjenih verskih pojavov. A vendar ne gre za cilj, ki ga dosežemo, ampak za cilj, ki se ga navadimo dosegati ga, in ga nikoli ne dosežemo. Nihče ga namreč še ni dosegel, ker v človekovi naravi tega preprosto ni. Če bi bilo, bi verjetno življenja, kakršnega živimo in poznamo, sploh ne potrebovali. Pojav je podoben asimptoti v geometriji: stalno se približuje, nikoli ne doseže. Ampak ravno to je čar asimptote in našega življenja: približevanje. Ozaveščenost je rast.
Ozaveščenost