Pravda država je nekakšen ideal zahodne demokracije. Kaj točno to pomeni, si uradni pravniki niso složni, nekako pa si prestavljamo, da je prava država (ali pokrajina, ali občina, če ima pač svojo demokratično potrjeno zakonodajo) tista, ki ima v vsakem zakonu nevidno zapisan en sam člen: zakone bomo dosledno spoštovali.
Seveda se takoj pojavi problem. Zakonov je namreč v državah zahodne demokracije tako zelo veliko, da že statistična logika nakazuje, da ne morejo biti vsi složni. Poleg tega so
bili sprejeti v različnih političnih obdobjih in torej z različnimi poudarki za posamezne politične struje. Skratka, zakonodaja si v marsikaterih delih nasprotuje. Ta problem je še posebej izrazit v državah, kjer ne poznajo tako imenovane pravne hierarhije, torej ta, kjer so tudi zakoni med seboj demokratično enakovredni.
Čemu so zakoni?
Zakone seveda najprej uporabljamo državljani. Za mnoge (morda kar večino) predpisov niti ne vemo, da jih uporabljamo in upoštevamo. Zakone na drugi stopnji uporabljajo uradniki (v zelo širokem pomenu besede), ki službeno delujejo po vsebinskih in proceduralnih zakonih. Na tretji uporabniški stopnji jih uporabljajo sodišča, ki presojajo ali so prvi upravičeni ali neupravičeni do nekega dejanja, ki je po trenutni zakonodaji dovoljeno ali nedovoljeno, prepovedano ali ukazano, s proceduro na drugi uporabniški stopnji pa ni zadovoljen bodisi državljan, ali pač uradnik.
In kaj se dogaja?
Uporabniki, uradniki in sodniki vse bolj ugotavljamo, da se mnoge določbe, v skoraj vseh zakonih in predpisih vse pogosteje ne morejo uporabiti v praksi, ker je življenje drugačno, in torej neskladno s prakso.
Rešitev je preprosta: zakon ignoriramo in uporabimo lastno presojo (če smo državljan), lastno strokovno znanje (če smo uradnik) ali pravno prakso (če smo sodnik).
Tako na primer nihče po polovični gradbiščni zapori ceste ponoči ne vozi 40km na uro, pešci ponoči ne čakamo na pred rdečimi semaforji, prazna avtocesta nam pedal za plin spusti nekoliko globlje, in podobno, če vzamemo cestne predpise.
Podobno uradniki, ki kakšno dovoljenje prilagodijo težki socialni situaciji prosilca, inšpektor spregleda prekršek (je del prijazne države in zato "svetuje", celo člani parlamenta se dolga leta protizakonito strinjajo z ustanovitvijo množice občin ...
Kaj pa sodniki, če so v precepu več raznosmernih predpisov?
Tu je zadeva bolj zapletena. Pravna praksa. Torej, če je primer unikaten (kateri pa ni...), je treba poiskati nek podoben primer in se odločiti glede na razlago tistega primera. Tako (nekateri sumijo, da) je potekala denacionalizacija, predvsem tisti primeri, ki še do danes niso zaključeni. In kaj, če takih primerov še ni bilo? Treba jih je ustvariti!
Morda niste vedeli, da menda nobena zgradba ni resnično statično preračunana, ampak se znanje sešteva v nekakšno gradbeno-statično intuicijo že od rimskih anfiteatrov, neverjetnih gotskih katedral z nebodernimi nebetoniranimi zvoniki, baročnimi kupolami neizmernih premerov, mostov, vključno z avtocestami današnjega časa. Vse je samo praksa. Prav tako nastane tudi pravna praksa, iz življenja, iz prakse, če ta je - in če je ni, jo naredimo.
Tako pišemo zgodovino demokratičnih držav, ki si silno želijo biti pravne.
Praksa torej. Pravzaprav življenje. Pravzaprav je nekaj podobnega Darwin pogruntal za razvoj živega sveta. Poskusi in napake; če gre narobe, popraviš, če si zadosti prilagodljiv. Če se vse nekako uravnoteženo sešteva, potem napreduješ in morda preživiš, sicer pa ...