30. jul. 2016

Trikrogovje vsakdanjosti

Zdi se, da pri vzpostavljanju medsebojnih odnosov obstajajo trije krogi, tri koncentrične ravni, po katerih se pri vzpostavljanju odnosov spuščamo, ali drugem dopuščamo, da se spusti do nas.

Najprej je zunanji izgled. Privlačnost, zanimivost, vznemirljivost. Neka oseba te pritegne z neko - neredko posamezno - lastnostjo ali dejanjem ali celo hipnim prebliskom. Navdušen si, občuduješ.

Potem pride trenutek resnice, ki je po dialektiki neredko raz-očaranje nad mnogimi drugimi lastnostmi.

In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: zanimiva oseba in jaz, kot opazovalec/opazovalka, sva normalna.


Podobno v medskupinskih odnosih, npr. med narodi ali državami.

Najprej občudujemo neko uspešno državo ali podjetje. Slovenija bo postala druga Švica, poznamo.

Potem v drugem krogu vidimo, da se tam, v tisti švici, dogaja marsikaj nečednega, da pri bankah ni vse čisto, da prodajajo meglo izkoriščanih Vzhodnjakov, da ...

In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: privlačna sosednja država in naša, kot opazovalec/opazovalka, sva - recimo temu tako - normalna.


In tudi z naravo.

Najprej občudujemo prelepe sončne zahode, rožice in ptičke in metuljške, čudovito delovanje telesa in ekosistemov ...

Potem, v drugem krogu, se srečujemo z naravnimi nesrečami, težavami, nepričakovanimi odzivi, boleznimi, skratka z kruto naravo, ki jo je nujno treba zlepa ali zgrda obvladati.

In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: vznemirljiva narava in jaz, človek in človeštvo kot opazovalec/opazovalka, sva normalna. Recimo temu tako ...


Svet je v bistvu vsakdanji.

29. jul. 2016

Oddih in rekreacija

Prav sredi počitnic smo, mnogi so se odtrgali od dnevnega dela, se odpravili na potovanja, spoznavanje ljudi in pokrajin, se pretegujejo po toplih ali hladnejših krajih, ali preprosto ostajajo na ležalniku pred svojim domom. Sodniki si vzamejo sodne počitnice: saj smo menda v tem času vsi zadosti pridni, politiki nam dajo nekoliko medijskega miru, celo blogerji so kar pošteno utihnili. Zahodni svet kot-da nekoliko zastoji.

Smo upravičeni do dopusta? Do rekreacije? Do enomesečne prekinitve? Je to naravno? Nam srce neha biti, damo dihanju dopust, se ATP in fotosinteza ustavita?  Ali Io, Evropa, Ganimed in Kalisto nehajo krožiti okrog Jupitra? Gre le za ritme z različnimi periodami? Najbrž res. Srce med vsakim bitjem delček sekunde počiva. Pljuča podobno. Morda imajo tudi neživa kemija in astronomija kakšne mikro ali marko sekunde "za vmes".

Vseeno pa, ko človek takole počiva ... mar se nista oddih in rekreacija spremenila v ogromen kolonialni stroj? Mar ne gre vse bolj za družbeni mehanizem, v katerem nekateri lahko, drugi pa morajo. Torej: nekateri si oddahnejo, drugi pa morajo prav zaradi tega oddiha krepko delati, pretirano in še neurejeno. Seveda gre za vzajemni družbeni mehanizem: na eni strani je odjemalec, na drugi ponudnik. Ampak vseeno, do katere mere sme - pretežno evroameriški in daljnovzhodni turist na ta način kolonizirati svet v času, ko bi pravzaprav vsem najbrž po istem principu pripadal dopust? Koliko smo mi kot del zahodnega sveta upravičeni, da nekateri za nas delajo, mi pa se sproščamo, obnavljamo? (Spet ponavljam: gre za obojestranski družbeni mehanizem.).

Lahko bi pogledali prav konkretne primere, prav lokalne. Koliko neurejenih in na hitro rešenih delovnih obveznosti, koliko čakanja in dinamike, koliko delavcev na vpoklic - in če vreme zataji, so ljudje brez dela, vsi skupaj pa brez zaslužka lahko čakajo doma. Če odmislimo vprašanje, če je to res stabilna ekonomija, se moramo vsekakor vprašati, ali je primerno, da nekateri ljudje morajo biti takšni časovno-družbeni sužnji - potem pa nekaj zunajsezonskih mesecev suženjsko počivati.

Vrnimo se k vprašanju obojestranskega družbenega mehanizma. Dejansko gre namreč za tristranski mehanizem. Na eni strani s(m)o odjemalci, torej počitnikarji. Na drugi strani so ponudniki rekreacijskih storitev. Na tretji strani pa so izvajalci. In drugi ter tretji nikakor niso isti, le prikazati se skuša tako. In tu gre za kolonizatorstvo, in tu gre za izkoriščanje.

Kje je torej rešitev sodobnega rekreacijskega kolonizatorstva in celo zasužnjevanja?

S strani nas, potrošnikov vsekakor ta, da pri sprostitvi nič ali čim manj obremenjujemo soljudi. V nobenem primeru, niti odkritem, niti zakritem oziroma posrednem! Torej najti načine, ki niso na račun drugih.

S strani ponudnikov pa gotovo ta, da je najbolj poštena ponudba le tista, ki je neposredna, torej taka, kjer je ponudnik sam tudi izvajalec - v smislu posameznika ali skupine, in torej nikakor ne le posrednik storitev. Vsaj do neke mere je to zanesljivo izvedljivo, rezultat pa se pokaže v skupnem (skupinskem) zadovoljstvu, ki bo morda celo dvignilo kakovost storitev.

A ostaja še eno področje. Nerešeno. Kakšna je v "obojestranskem/tristranskem družbenem mehanizmu" vloga narave, v kateri se dandanes v veliki meri rekreiramo, oziroma, v njej izvajamo rekreacijsko ponudbo?

28. jul. 2016

Relaciologija (odnosnostna filozofija)

V filozofiji se zdi, da jo obvladujeta dve ključni skupini vprašanj: vprašanja o vsebini in vprašanja o človekovi dojemljivosti za te vsebine. Prvo skupino formalno obravnava ontologija. Vendar to ne pomeni, da gre za ločeno disciplino, ampak le bolj za metodo - oziroma, kadar gre za disciplino, gre za teorijo metode. Drugi sklop vprašanj obravnava epistemologija. Tu se vprašamo, koliko je človek neke vsebine sploh zmožen dojeti.*

Filozofija se je doslej ontološko ukvarjala le z bistvom in bitjo človeka. Drži, da so mnoge avtoritete pisale in še pišejo tudi o bistvu stvari, sveta okrog nas, narave, celo o v biti nezaznavnih ali sublimnih oz. človeka presegajočih zadevah, kot npr. o bogu ali Bogu. Ampak vse to ne more biti ontologija, ker spoznanje ovirajo prav načela epistemologije. Torej filozofi kotradiktorno v okviru svoje ontološko-epistemološkega vrtiljaka dejansko relativno zelo premalo vedo o drugem svetu glede na to, koliko lahko vedo o samem sebi, torej o človeku. Pri človeku je namreč relativno enostavno. Pa še to ni, kot bo vedel vsak filozof, sicer se mnenja skozi zgodovino ne bi tako kresala. Zakaj je pri človeku navznoter vseeno bolj enostavno? Intuicijo imamo in jo tudi zaznavamo. Pri človeku namreč gre za intuicijo, ki je notranja sinteza. Te pa pri spoznavanju biti in bistva ostalega sveta enostavno ne moremo dojeti, ker je kategorično očitno tako zelo drugačna (to drugačnot pa lahko dojamemo!). Kategorično je drugačna predvsem "metaepistemološko", namreč, ostali svet lahko le analiziramo, ne moremo pa delati navzven obrnjene sinteze. Če metaintuicija slučajno vseeno obstaja, pa je doslej še nismo zaznali. In niti še ne vemo, ali sploh morda imamo "notranja čutila" zanjo.

A vseeno - ali morda obstaja rešitev? Je torej vseeno na kakšen način mogoče ubrati pot, po kateri bi tudi zunanji svet lahko nekako obravnavali sitetsko? Verjetjo obstaja. Vemo, vse se razvija, tudi misel in tudi odprtost do sveta. (Kako bi le zgledalo, če bi rekli, da smo prav mi tista nesrečna generacija, ko se je vse ustavilo, ko smo dosegli vrhunec in poti naprej ni več.) Filozofija se vidno usmerja v iskanje objektivizacije tistih objektov, ki presegajo dosedanje priličenje človeku. Vse več je znakov, da človek brez ekosistema v bitnostnem in razvojnem smislu sploh ne more biti človek. In tu je rešitev: ne gre le za bistvo, gre za dinamiko, gre za proces in gibanje, ki celo ni le enostransko ali enosmerno, ampak zelo "multi".

Če se bo torej filozofija hotela ukvarjati z zunanjim svetom, torej postati ekološka v temeljnem smislu, bo morala storiti naslednji korak. Pri tem ji niti približno ne bo potrebno stopiti v empirično naravoslovje, kot posamezniki celo poskušajo, a neredko zelo osnovnošolsko. Tretji korak bo vseeno v jedru filozofski, namreč aktiven subjektivno-objektiven mnogostranski odnos, ki bo temeljil na spoznanju zunanjega. Torej:

Prvi korak je ontologija, kjer govorimo o bistvu/biti reči.
Drugi korak je epistemologija, kjer govorimo o naši (sploh) zmožnosti dojeti te stvari.
Tretji korak je ............ (morda relaciologija?), kjer govorimo o aktivnem stopanju v odnos med rečmi in nami.

Tak premik se že kaže, seveda še ni formuliran, in še manj formaliziran. Je pa očitno nujna metafilozofska pot, ki je tesno povezana s spoznanjem, da se človek v svojem bistvu in biti niti ne oddaljuje od narave, niti se ji ne približuje, ampak je približevanje in oddaljevanje zgolj naše (epistemološko) videnje odnosa med človekom in ostalo naravo. Dejansko pa se človek od narave ni nikoli toliko oddaljil, da bi ga ontološko sploh smeli obravavati ločeno od preostale narave, ki ga ne le obdaja, ampak je tudi v njem. Vrnili se bomo torej k jedru, ki že ves čas obstaja.

---
Tradicionalno pravijo, da jo kot takšno smatra angloameriška filozofija, ki danes zaradi jezika prevladuje. Pri kontinentalni pa naj bi šlo za teorijo znanosti.V bistvu je to isto, le pri angleško govorečih gre za več nagnjenosti v praktičnost oziroma v aplikativnost, pri prevladujoče nemško-francoskih pa za bolj akademskost.

17. jul. 2016

Province so povsod

Zahodna družba je oblikovala nekakšno družbeno-upravno hierarhijo, kjer se na najnižji ravni gremo razne vaške in četrtne skupnosti, potem sledijo občine, okraji, kantoni, okrožja, grofije, dežele ali karkoliže. Nekako je pač treba urediti prostor.

A država kot upravna enota nikakor ne spada v to kategorijo. Te se namreč menjajo, preimenujejo, združujejo, razdvajajo ipd. Kar zdrži več kot pol stoletja, je verjetno kakšna konfederacija ali podoben odgovor, ki ne deluje kot država.

Na državo Slovenci veliko damo. Imamo svojo, končno, menda po 1000 letih "okupacije", hkrati jo imamo radi in jo sovražimo, hkrati zaradi njene majhnosti in velikosti, hkrati zaradi težav in lepot, in hkrati zaradi sebe in drugih.

Takšna dvojnost je lahko značilna samo za družbeno-upravne tvorbe, ki niso zadosti naravne, ali če hočemo, človeške. In država ni. Država je vedno nekaj, kar nekdo ustanovi mimo pravil, z revolucijo, z intelektualnim ali kakšnim drugačnim udarom. Ljudem je v bistvu dokaj vseeno, saj je jasno, da bo vsaka država pobirala davke in jih bolj ali manj smotrno razdeljevala ljudem nazaj. Kam jih bo usmerila, pa v demokraciji zahodnega tipa, ko imamo ljudje vpliv zgolj in samo pri volitvah - pa še teh se pri nas nikakor ne moremo navaditi - nimamo ljudje prav nobenega vpliva. Vedno vladajo vladarji. In še celo na volitvah in podobnih dogodkih gre vedno za (medijsko) prevlado mišljenja, kakšno nam je vsiljeno. Če je levo ali desno, napredno ali nazadnjaško - tu niti ne igra nobene vloge. V demokraciji nam razmišljati sploh ni treba.

Samovšečnost ni značilnost niti posameznikov, niti občin (morda so kje kašne izjeme, ampak to so le posamezniki), niti nobenih nižjih enot. Samovšečnost tudi ni značilnost držav, ki so res države. Tega ne potrebujejo, saj so povsem samozadostni. Samovšečnost nekega območja je samo produkt politike tistih držav, ki to niso, ki so v bistvu province, ki morajo same sebe stalno bodriti, da so dobre, uspešne, velike, lepe, ... skratka vse tisto, kar morda dejansko niso. Ampak morajo biti, sicer ni kaj politizirati.

Države vodijo državniki. Državniki so na svetu redki. V bistvu so samo tisti, ki vodijo države. Žal tisti v provincah niti ne vemo, kako to zgleda. Le mislimo, da zgleda tako, kot mislimo.

Opomba: Država ni narod.

15. jul. 2016

Oportunizem in jeza

Najpogostejši razlog za jezo je oportunizem, torej nasprotovanje neki ideji, besedi, zamisli, dejanju. Zgodi se tako: nekdo si nekaj izmisli, in ker drugemu to ne ustreza, ga pograbi jeza. Jeze so seveda zelo različne, od potuhnjene - ki je nekje najbolj nevarna za oba udeleženca, do takojšnjega vzkipenja, po katerem oba udeležence zelo hitro vesta, kako zadeve stojijo. Tudi pretepa, seveda, ali besednega blatenja, ki se zdi nekoliko bolj elegantno.

Pri večini oportunizmov gre za obojestransko jezo. Najprej se tisti drugi razjezi, potem pa se oni prvi jezi, ker se je drugi razjezil. Nastane nekakšne začaran krog, ki se pri zrelih osebah lahko razvije v dober napredek tiste vsebine, zaradi katere se dva človeka sporečeta, pri manj zrelih pa pride do popolnega razcepa, medsebojne ignorance ali najpreprosteje, do ločitve. Poznamo tudi na akademski ravni. Otroci temi rečejo, da so skregani za večno.

Seveda obstajajo mnoge različice odzivov z ene ali druge strani, odvisno od pomembnosti vsebine, predvsem pa odvisno od intenzitete interesa vsakega posameznega udeleženca (ali skupine), nenazadnje tudi od zunanjih okoliščin, in pa notranje osvobojenosti od samega sebe vsakega udeleženca.

Obstaja pa neka relacija oportunizma in jeze, kjer bi bilo za vsebino bilo bolje, da se zadeva ne bi zgodila. Gre za jezo, ki niti ni tako redka. Takole je: prvi je jezen na drugega, ker oni drugi z nasprotovanjem ideji v bistvu škodi izključno samemu sebi. Prvi torej potem v bistvu ni jezen zase, ampak za drugega - njemu samemu in zanj je in boljkotne vseeno, kaj si drugi misli, kako bo reagiral ali kakšne bodo posledice zanj, torej za prvega. Pri tem ne gre za nobeno ignoranco do drugega, ampak nasprotno: drugemu hoče dobro - in to prvi jasno ve, da bo tisto dobro. To pa ve npr. iz splošne ali osebne izkušnje, ker je prav taka oportunistična reakcija bila dotlej že po vseh znanih izkušnjah v vsakomur škodo.

Situacija je seveda nerešljiva takoj, saj je nemogoče nekoga prepričati, naj ne škoduje samemu sebi. Če bi vseeno hoteli zadrego rešiti takoj, bi prvi lahko npr. naredil "kontraobrat", torej bi prišel ven z nasprotno, to je lažno idejo, s katero bi spodbudil drugega, ki bi pa potem reagiral "pravilno", zase bolje. 
To bi bila nekakšna odnosnostna logoterapija, kjer ne gre za psihologijo posamezne osebe, ampak je ključna vzajemnost obeh udeleženih oseb. (Pri uveljavljenih logoterapevtskih pristopih gre za reševanje notranjega stanja človeka, neredko celo samo točno določenega problema, ki ga ima posameznik, tu pa imamo nekako izenačen odnos)


Zdaj se moramo vprašati, če bi torej v primeru, ko prvi deluje namerno lažno, ta laž v bistvu le škoduje? Ja, dolgoročno vsekakor je, saj bi se sčasoma verjetno vzpostavil lažni odnos, ki bi prenašal le še vse večje težave v odnos.Vendar, dva človeka nista sama na svetu, obstaja okolje, družbeno in naravno, ki ga tu moramo vključiti, ker enostavno obstaja, in ni laž.

Torej gre za "ekološki pristop", torej tak, ki okolico ne le upošteva kot enega od vplivov, ampak se prav s "psihološko" okolico ključno ukvarja. Ekološki pristop je vsekakor bolj ustrezen, gotovo pa bolj učinkovit, saj oba udeleženca tudi po terapiji ostajajata v ekosistemu.

Odnosnotna logoterapija bi bila najbrž zelo učinkovita pri "zdravljenju" težavne ali zablodele družbe.

14. jul. 2016

Trije ključni problemi okoljske etike

Ključni problemi sodobnih trendov prehoda iz humanistične v širšo okoljsko etiko so naslednji:

1. Narave zaradi izredne raznolikosti in zapetene hierarhične strukture nismo sposobni obravnavati kot en celovit objekt etike.

2. Komunikacijo s katerimkoli delom narave kot novim objektom etike - bodisi posameznim ne-človeškim bitjem, vrsto, ekosistemom ali celotno naravo - hočemo kategorično ohraniti v enaki obliki, kot se je skozi zgodovino dialoško uveljavila ob razvoju etičnega odnosa npr. do žensk, ne-belih ras, celo otrok ali umsko nedoraslih, ki pa se dogajal izključno znotraj človeške vrste

3. Razvoj okoljske etike se danes dogaja v obdobju prevladujoče laicistične filozofije, kjer odstopanja od uveljavljene paradigme niso zaželjena Posledično (in za humanizem kontradiktorna) je opazna ignoranca prizadevanj v oblikah, ki izhajajo iz področij verovanj, duhovnosti, navad domorodnih ljudi, kot tudi modrosti, ki so zapisane v klasičnih ljudskih pravljicah.

Če humanizem ne bo zmogel človek zaobjeti v vsej človeškosti, narave pa v vsej njeni naravnosti, se v tem okviru okoljske etike na akedemski ravni enostavno ne bo dalo razvijati.

13. jul. 2016

Sumljivi petki

Petek - danes je sicer sreda, a je ideja in pisanje zato bolj objektivno - je zelo nesrečen dan. Takrat namreč velika večina zahodnega sveta svoje življenje obrne. Neredko na glavo. Že zjutraj se ve, da je "jutri" sobota, in da ne bo treba v službo, morda se celo začnejo počitnice ali večtedenski letni dopust. Skratka, odhod iz tedna, odhod iz normalnih obratov, odhod iz (naravnega?) ritma.

Kadar gre za tak ali drugačen petek navadnega občana, ni posebej hudo. Sam/a nosi posledice in sladkosti. Če gre za petek javnega delavca, prav tako ne; večinoma se uradne ure zaključijo celo nekaj prej, delo pa je vnaprej predpisano.

Težko pa je, če se navada petkov naseli na odločilne položaje.

Na primer, nek narod se že več desetletij ne ve, kaj bi sam s sabo. Politično vodstvo jih vleče zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Po nekem čudnem slučaju se zgodi petek. Odločitev za spremembo. In kaj se zgodi: politično vodstvo po vrsti odide. Petek vzamejo resno. Sleherniki pa ostanejo samo s svojo referendumsko neumnostjo.

Drug primer. Neko podjetje propada in vanj nekdo (zakonodaja?) naseli neke dodatne reševalce, ki morajo zaradi hudo zapletene situacije biti seveda odlično plačani. Ko pride črni petek, nekateri morajo oditi, ker ni več kaj delati, reševalci pa gredo le drugam, na drugo žrtev.

Tretji. Nek verski intelektualec pripravlja moralno reformo. Dolgi spisi, obsežni predlogi, naporna usklajevanja, množica udeležencev, veliko prostovoljne zagnanosti in sestavljanja možganskih in čustvenih procesov. Na koncu gospod očitno preveč resno vzame petek ob treh in niti v nedeljo zjutraj ne vstane.

Ali četrti, današnji, sredin. Vzemimo zakonodajo, morda spreminjanje davčnega sistema. Mar ni čudno, da nek minister prav takrat, ko je zadeva pognana v tek, izkoristi petkovo navado, in odide? Kdo bo torej izvajal dejavnosti, ki jih je pripravljal? Tisti, ki jih ne pozna? Tisti, ki so v ozadju? Tisti, ki formalno niso nič odgovorni?

Problem petkov je dejansko bolj velik kot problem ponedeljkov. Če človek na ponedeljek zjutraj začne - in mariskdo to res stori, je do petka že marsikaj narejeno in neredko v petek sploh ni potrebe za petek. Nekateri pa že v ponedeljek mislijo na petek ob treh. In ne vstanejo niti v nedeljo, niti v ponedeljek.

12. jul. 2016

Grozeča narava

V času krize in njenega reševanja je zelo privlačno govoriti o grozeči naravi in neobvladljivosti človeka. Družbene strukture na Zahodu skozi prazcepljenosti med naravo narave in naravo človeka omogočajo dober posel in tudi visoke zaslužke. Prav lahko je govoriti o ugotovitvah znanosti, ki po nekaterih modelih napovedujejo zelo klavrn konec edinega planeta, edinega, za katerega zaneslivo vemo, da se na njem razvija in vzdržuje življenje. 

V lepo zlikani obleki in klimatiziranih konferenčnih dvoranah je tudi relativno varno razpravljati o revščini in migracijah celih ljudstev, ne glede na dejstvo, da so konkretni reveži tudi naši sosedje. Nenazadnje, relativno enostavno je politikom na globalni ravni podpisovati različne okoljske sporazume, ki v sistemu demokracije zahodnega tipa očitno ne morejo uspešno seči preko mandatnih obdobij posameznih političnih struj, oziroma preko dobro organiziranega promocijskega stroja.

A treb bo ubrati drugačno pot, lahko bi rekli dialoško odnosnostno. Dvo in večsmerni odnosi so ugotovljeno bistvo ekoloških procesov v ekosistemih. Odnosi so bistvo dogajanja med globalnim Severom in globalnim Jugom. Odnosi, in ne računica, so bistvo politike na globalni ali lokalni ravni, predvsem pa bistvo našega dojemanja sveta. Za dialoški odnos je na vsaki strani potrebna notranja drža, ki je navzven odprta. Podobno deluje narava, v kateri jasno razpoznavamo odprte sisteme. 

Od zunaj prihajajo v odnos jaz‑ti dogajanje v okolici: v sočloveku, v svetu, v bližnjem okolju, v drugih kulturah, v drugih živih bitjih, v prostoru in času. 

Od znotraj navzven stopa v odnos naš razum in odrazi naših čutenj in občutkov, prihaja jasno izražanje idej in iskreno razumsko reševanje po svojih najboljših močeh in znanju. Gre za odnos, ki ga nekatera ljudstva v svetu, tudi nekatere globoko ukoreninjene skupine na podeželju razvitega Zahoda, še zmorejo.

11. jul. 2016

Presunljivo opravičevanje

Značilnost majhnih otrok, ki na kakšen način užalijo svoje starše je, da jokajo in se skušajo prizadetim kar je le mogoče prikupiti. Zdi se, da niti ne gre za opravičevanje za spoznano napako, ampak bolj za strah, da bi zapravili ugodje ali celo skrbništvo, oziroma mileje rečeno, da bi jih starši odtlej imeli manj radi.

Kdaj se pojavi opravičilo kot družbeni fenomen navidezne poravnave krivic, v bistvu ni jasno. Vsekakor je lepa gesta, vendar tako zelo redko iskrena, da z njo nekaj ni povsem v redu. Namreč zdi se, da notranje čutenje skoraj nikoli ne porodi dejanskega besednega opravičenja, in nasprotno, da zunanje gleste niso posledica notranjega razpoloženja, ampak bolj nekega naučenega vzorca, ki pa sogovornika oziroma prizadetega vseeno nekako pomiri (kar je spet zanimivo ..., a ne za dolgo).

Kako bi torej moralo biti? Je treba besedo oprosti zbrisati iz vzgojnih učbenikov in uglajenega odraščanja? Je treba poiskati kakšno drugo metodo? Bi se bilo zadosti vrniti na raven otroške iskrene reakcije, ko se užaloščenemu želi prikupiti in nazaj vzpostaviti uravnotežen odnos?

Vsekakor opravičilo ni enkratna beseda, zato v bistvu ne obstaja. Trenutek opravičenja ne obstaja. Kajti če je le trenutek v času izgovorjene besede ali napravljene geste, se takoj za tem utopi v sebičnem preračunavanju, ali mi odnos s sočlovekovm, ki sem se mu pravkar opravičil, koristi ali ne.

Opravičilo pa je mogoče in iskreno le kot proces, ki ga beseda oprosti lahko sproži - ali pa je beseda izgovorjena nekje vmes med procesom, ki se nikoli ne zaključi. Morda je merilo celo težkost opravičila saega: torej, bolj če je težko nekomu izreči oprostitev, bolj zadeva drži. In to držanje je ključno. Človek se mora navznoter pripraviti v držo opravičenja, celo ne glede na to, ali mu bo sočlovek dejansko oprostil, se mu morda maščeval ali pa ga v najslabšem primeru do konca življenja ignoriral. Bistvo opravičila je človekovo notranje stanje, ki ni enkraten preblisk, ampak stanje, ki raste.

10. jul. 2016

Konzilij

Če je človek sam, je težava navadno težje rešljiva. Še težje je, če hoče biti sam, in že kar patološko je morda, če izključujoče hoče zadeve sam reševati. Vendar je tâko patologijo relativno enostavno odkriti in jo tudi primerno družbeno "zdraviti." Obstaja pa še druga stopnja sámosti, in to je tista, ki se je človek ne zaveda več. Ostane samo vsebina, ki se kvari, in patologija gledanja tega procesa.

Neredko sistem onemogoča - bolje rečeno, tak sistem smo si sami pripravili - da bi človek težave reševal drugače kot sam. In, če si težave povzročiš sam, je morda res celo najbolj pošteno, da jih tako tudi rešuješ.

Problem sámosti reševanja problemov pa postane posebno nevaren, kadar se preseli na kakšno družbeno področje, kjer težave ne nastajajo zaradi sámosti, ampak predvsem zaradi tistega, kar je med temi sámostmi vmes, torej odnosov. A o nastajanju težav smo govorili že veliko. Čas bi bil, da pristopimo k smernicm za reševanja. Ob tem se najprej človeku zazdi, da npr. mnogi politiki ali javni delavci razumejo svet tako, da so poklicani k reševanju. In če jim ne gre, in jih družba potem počasi enostavno pozabi, pravzaprav začnejo ustvarjajo težave, da jih rešujejo in s tem pridobivajo nove gledalce. To je začaran krog resničnosti zahodne in pozahodnjene družbe.

Zdravniški konzilij je večini ljudi poznan izraz. Seveda si vsi želimo, da bi z njim prišli neposredno v stik čim bolj na redko, ali nikoli. Tudi članice in člani, to verjamem, bi se ob kakšnem primeru raje ukinili, a vseeno - človek in njegova stiska zmaga. Večina tudi ve, da je za posamezne težke primere bolezni potreben širši konzilij, torej ekipa ljudi z različnih strok. Za obsevanja z rakom gre za pet šest poklicev od splošnega zdravnika, radiologa, medicinskega fizika, seveda različnih tipov ontologov. In potem se ta ekipa sesavi in odloča o tem, kako bodo poskusili naravi pomagati, da človek ozdravi. Cela ekipa torej, drage aparature, izjemno veliko podloženega znanja raziskovalcev z vsega sveta, zmanjajoč čas za priprave in končno dejanja - ki morda na koncu celo ne bodo uspela. Za enega človeka gre! In tega človeka obkroža skupina ljudi, ki vsak na svoje področju veliko ve. Če je vsak od njih točka, potem so okrog problema združeni v krog.

Na drugi strani poglejmo javno upravo, morda na prometno, finančno ali naravovarstveno. Problemi so akutni le po imenu, večinoma pa kronični. Kot pri rakastih malignih obolenjih, ne znamo rešiti niti prometnih zagat, še manj davkarije, kje je šele narava, ker jih rešujemo posamezno tam, kjer bi morala biti rešitev sistemska - in obratno.

In v tej javni upravi zahodnega tipa dejansko obstajajo ekipe, ki te probleme rešujejo. Vendar zadeva poteka (z zelo redkimi izjemami, ki pa morajo biti zelo medijsko podprte) večinoma po principu sámosti. To zgleda približno takole: Tajništvo dobi mojo vlogo in tvojo in njegovo in vse, in jih nekako raporedi pristojnim vodjem službe. Vsak od njih potem razdeli uslužbencem posamezne naloge, ki jih morajo rešiti po neki bolj ali manj ustaljeni in redko natančno predpisani proceduri. Okrog problemov se torej ustvari zvezda različnih strokovnjakov, kjer vsak rešuje pravzaprav kompleksen problem. Noben del narave in noben davčni-finančni sistem namreč ni enostaven. Prav noben, tudi tisti ne, za katerega mislimo, da je.

In kaj se zgodi: Namesto kroga, v katerega bi zaobjeli težavo, nastane zvezda, kjer je v središču nek vodja, okrog nje/ga pa so razporejeni uslužbenci, ki težavo rešujejo.

Pa res rešujejo težavo? Mar ne rešujejo morda le vodjo in njegovih/njenih težav, ker ga/jo pač potrebujejo tudi za lastno golo preživetje?

Ste že slišali za finančni konzilij? Pa naravovarstveni ali prometni? In še množico drugih?
Bi bil čas, da začnemo iskati v to smer? Morda bomo imeli več možnosti za rešitve.

9. jul. 2016

Akademska kariera

Mnogi so jo dosegli, mnogi si jo želijo, mnogi sanjajo o njej. Še več je takšnih, ki niti ne vedo, kaj je to, razen tega, da je to nekje daleč.

Običajno se začne v mali šoli, vzporedno z resno socializacijo. Potrebno je biti priden in ubogljiv. Zjutraj ob starših ali drugih gnjavatorjih glede umivanja zob, hrane, pravilnega oblačenja, priprave vsebine šolske torbice, pazljivosti na cesti. Potem učiteljski zbor, večinoma v višjih legah, torej sopran/alt. Tu se prileže še boljša pridnost, namreč, ocene prvega tedna septembra so ključne za celotno kariero. Niti ne toliko neumiti zaspančki v očeh, počesana pričeska ali zloščeni čevlji. Važna je realizacija in nekaj zlatih se mora najti ne glede na tip olimpijade. In nekaj okuženih z nesistemskimi drogami tudi. Popoldan in zvečer potem vedno isto, domače naloge, učenje, množica vsevrstnih hobijev za kreiranje in rekreiranje drobne mišice zadnjega mezinca in socialno pravilno utripanje najmanjšega nevrona.

Sledi resna šola, usmerjena ali manj usmerjena, z grškim ali slovenskim korenom, lahko tudi kakšnim iz sosednjih držav, če hočeš biti nekoliko poseben. Ampak vse v okviru pravilnosti, vzornosti, seveda vsekakor napredka in splošne raz-gledanosti. Praviloma pridejo tudi prve resne nagrade in tiste plakete, ki presegajo nevzgojne zahvaljujoče papirje sodelovanja - bolj prisotnosti - pri otroškem pevskem zborčku ali balinarskemu krožku. Seveda so tu spet olimpijade, kjer vrli, zagnani, predvsem pa ubogljivi pobirajo zlate, srebrne - in ostale, ki jih seveda ne omenjamo, da se povprečje v ušesih ne zniža.

Potem, saj vemo, univerza, ali vsaj ponaredek univerze. Komur uspe tujina, je bog, vsaj teden po sprejemcih. Namreč doma povedati, da študiraš v tujni pomeni najmanj 10x povečanje vrednosti pri babici in dedku, kaj šele v medijih ali pri ostarelemu župniku. Seveda so posebej ponosni vsi soprani in alti iz osnovne šole. Nekaterim uspe tudi doma, predvsem s silno visokim povprečjem, ki je pravzaprav nujno za minimalno podporo družbe, torej, da lahko staršem vsaj malo olajšaš jutranje pisarnovanje in verjetno popoldanske obstranske zaslužke za vračanje posojil od sukanja okrog šankov do prodaje spodnjic ali najboljših sesalnikov.

Povprečja so pomembna, sploh, če so visoka. Stavek je seveda povsem absurden, ampak kariera akademika je na obzorju. Namreč, miselno uboštvo mnogim narekuje nujne uspehe. Torej ponovno olimpijado. Pa ne le to. Diktator, tokrat v obliki političnih basov in tenorjev, ki vehementno delijo ali zadržujejo denar, morajo biti potešeni, uspešni, ker niso mogli biti uspešni akademsko, seveda. Zato je treba pravila ubogati brezpogojno. Čeprav verjetno soprani, alti, tenori in basi ne razumejo, kaj je bistvo orkestracije (pevskega ali kakšnega drugega) zbora, gre vsekakor najpogosteje za to, da so pametnejši od dirigenta, ki je v bistvu le ravnatelj, torej samo ravna, kar je ukrivljeno ali zvito. Visoka povprečja se seveda ne dosegajo z ravnanjem, ampak predvsem z garanjem. In tu se začne akademska kariera. Za garanjem.

A žal, pri večini se tu tudi zaključi. Namreč, garanje človeka usmerja v čudno stanje, ki olimpijado pripelje do ukinitve, preden se je začela. Stopničke so namreč oddaljene, in rezervirane samo za tri. Ostali morajo stati prizemljeni na tleh.

Na koncu ostanejo samo še ideje, brez idealistov. Ali pač ne?

8. jul. 2016

Etizacija biologije

Etika odgovarja na vprašanje čemu ne glede na raven raziskave ali poglobljenost drugih dejavnosti v okviru znanosti. Moralnih načel nima nobenega smisla omejevati na le eno od ravni ukvarjanja z nekimi fenomeni. Prav tako usmerjanja moralnega ravnanja ne moramo pustiti zgolj imenovanim komisijam. V prvem primeru to ne bi bila morala, ampak preprosto upoštevanje pravil, kar pa je za znanost v njeni svobodi preprosto nedopustno.

Sociobiolog Eduard Willson je v svojem znanem učbeniku iz leta 1971 uvedel besedno zvezo biologizacija etike. To naj bi pomenilo, da za človeška etična dejanja obstaja biološki razlog, konkretno neko obnašanje, ki se je razvilo v teku evolucije in je sledljivo že pri živalih na t.i. nižji evolucijski stopnji. Willsonu so sicer mnogi oporekali, da promovira mehanicistično biologijo. 

Če v papeževi okrožnici Laudato si', ki jo je izdal lani, in govori o odnosu človeka do narave, gledamo analitski del, se nam bo lahko zdelo, da gre za uresničevanje biologizacije etike. Namreč tudi papež išče utemeljitve za novo etiko v naravoslovju, za etiko življenja seveda v bio‑logiji.

Doslej je biologija kot celota, z vključeno ekologijo, etiko obravnavala pretežno iz metodološkega vidika. Torej: raziskave so načelno svobodne, ker je misle svobodna. Raziskovalec se mora omejevati le pri metodah dela s svojimi objekti dela. Pravzaprav redkokdaj znanstvena etika na biološko področje sploh poseže ven iz obravnave laboratorijskih živali za potrebe preizkušanja zdravil.

Pogled, po katerem je treba objekte raziskovanja obravnavati etično tudi iz vsebinskega vidika, pa je relativno nov. Celo naravovarstveniki, večina je biologov, ki naj bi kot poznavalci naravnih procesov vedeli, kaj je prav in kaj ne, se pri odnosu neredko ustavijo le pri metodah dela. Vendar očitno ni posebnega zunanjega oziroma objektivnega uspeha. Očitno obstaja potreba, da se v vsebine naravoslovja in naravovarstva vnese več etike, torej da se biologija predvsem vsebinsko etizira.

7. jul. 2016

Ravnati se po naravi

Tako rekoč idealno se zdi, če nekomu svetuješ, da naj se ravna po naravi. To naj bi v osnovi pomenilo, da naj sogovorec najprej dobro opazuje, kaj se dogaja okrog njega, potem pa skuša dobre postopke prenesti v svoj primer. Tako gre marsikaj, tako se je verjetno dogajala celotna evolucija. Torej: nekaj je človek videl, posnemal, malo prilagodil, dodal kakšno nianso - in je uspelo.

Zadeva ima več problemov. Najprej vprašanje, kaj je naravno. Potem vprašanje, kaj je dobro, potem vprašanje ali je to res dobro zame v tem trenutku, ali za sogovorca. In še vsaj eno: kdo sem jaz, da nekomu svetujem, kaj je naravno. Če skozi ta vprašanja pogledamo "naravne" proizvode in predvsem marketing, ki jih ponuja, se lahko marsikaj vprašamo. Seveda se je enostavno zanesti na znanost, a kaj, ko pravzaprav tudi za znanost ne vemo, ali je naravna, predvsem pa ne vemo, ali in katera je dobra.

Kaj je naravno, človek lahko reče pravzaprav samo zase samega. Edino sami sebi smo tako blizu, da je naša narava nekoliko bolj spoznavna kot narave ostalih bitij ali neživega sveta. Kot ljudje smo narava, in torej smo naravni takrat, ko smo pristni - in to velja prav enako za fiziologijo kot za psihologijo človeka. Določati nekaj, kar naj bi bilo iz ostale narave naravno, je vprašljivo in potrebuje ogromno (generacij) izkušnje. Zato so morda še najbolj naravne tiste reči, ki so jih naši predniki preizkusili na svoji lastni naravi. Novodobne in znanstveno preizkušene sedanje reči, ki se prodajajo kot naravne, seveda ne morejo biti generacijsko dognane. Znanost je premlada.

Kaj je dobro je enostavno preveliko vprašanje. Pa ne, da bi človek vse nekako relativiziral, da je torej vse dobro ali kar nič ni dobro, ali celo, da je prav vseeno. Nikakor! Relativnost dobrega ni v relativizaciji ampak v odnosnosti. Prav je v odnosu do nečesa, in to obojestransko. Ta relativnost absolutno določa dobro v danem trenutku in prostoru. Vendar tega trenutka in prostora ne določamo mi, ki "izbiramo", kaj je dobro, ampak je izbrano od same vsebine in še malo od sosednje vsebine in celotnega miselno-tvarnega ekosistema.

Človekov trenutek je vedno odločujoč pri odnosu do zunanjega sveta. Ne gre posiljevati, ker bi prišlo do zunanjega in notranjega odpora. Niti se ni mogoče izmikati, ker to prav enako vodi v upor s te ali one strani. Nekateri pravijo, da zadostuje biti. Ja, morda, če to pomeni resno odnostnost, in ne neko ponarejanje nekih religijskih praks, kot se pri tovrstnih zadevah navadno zahodni potrošniki obnašamo. Torej, dobro je v tem trenutku in za oboje se pravaprav moram odločiti in stalno odločati: za dobro in za trenutek. Če se ne, oba uideta.

In kdo sem jaz, da svetujem? Svetovati, kaj je naravno, je mogoče samo v prisotnosti, in to tesni prisotnosti, v vsakdanu to pomeni povsem preprosto biti z. Morda niti svetovanje potem ni potrebno, saj se tisto "z" prav hitro opazi in je prav zelo nalezljivo. Ali še več. Morda je treba biti "med". Ampak med čem?

6. jul. 2016

Odvisnost z neodvisnostjo


Človek odvisnosti ne more preizkusiti drugače kot z neodvisnostjo. Niti telesno, še manj duhovno ali čustveno. 

Vzemimo odvisnike od t.i. psihoaktivnih substanc, alkohola, drog, nikotina. Praktično vsak se dejansko zaveda, da je odvisen, vendar je vsak tudi odvisen od tega zavedanja samega. Torej ne gre le za enostavno odvisnost od zunanjih substanc, ampak tudi za notranjo odvisnost, ko človek očitno v sebi potrebuje neprestano borbo med opravičevanjem in kesanjem na eni strani in nekakšnem užitku na drugi strani. Dokler je človek sam, načelno ni problema. Lahko bi rekli, naj se pač uniči, če se je tako zavestno ali manj zavestno namenil. Seveda je lahko pri posameznikih drugače, npr. odvisno od okolja, v akterem je odaščal. Vendar, če gre za družbo – in človek je del družbe – nastane problem. Namreč posledice niso individualne, ampak širše. Pa tu ne bomo rekli "družbene", ker bi to pomenilo neko abstrakcijo, s katero se posamezniki in neka oblast poskuša opravičevati svojo pasivnost. Torej posledice so širše za neposredne bližnje ljudi, morda druga bitja in še kaj. Takrat je potrebno ukrepati drugače. V dialogu. Takrat ni mogoče reševati le notranje borbe med eno in drugo spoznano resnico znotraj človeka, ampak se v svet odvisnosti vključijo borbe s soljudmi.

V zadnjem času postajamo odvisni od komunikacije. To pomeni, da je nujno, da vse veš, kaj se v politiki dogaja, kaj delajo tvoji priljubljeni zvezdniki, celo kaj je neka popularna oseba vzela s seboj na dopust ali kakšen repek je naročila pasjemu frizerju za popoldanski sprehod z ljubljenčkom po parku. Seveda z obveznim selfijem. Da bi opravičili stalno odvisnost od védenja, kaj počnejo povsem neznane osebe, ki od tega tako rekoč bajno živijo, se odvisnost komunikacije udejanja tudi v medčloveških odnosih, ki pa v teh primerih niso neposredni, ampak med dvema ali skupino stoji tehnologija, ki to čudežno omogoča brez žic, brez težav, predvsem pa je vse čisto in celo neodvisno. Celo svobodo ti daje, saj lahko kadarkoli odideš iz kiberprostora. Torej, delaš kar hočeš in kadar hočeš, in druge pustiš pri miru, karad in kakor se ti zdi. V bistvu nismo odvisni od komunikacijskih naprav, ampak smo odvisniki v sebi, ker hočemo to delati in se tako izogniti odnosom, ki nam – vsaj glede na vsa ostala bitja v naravi – gredo po naravi. Torej za celovitost, v katerem je lepo ali tisto, kar mislimo da je lepo v odnosu, enako pomembno kot manj lepo ali celo grdo, oziroma kar mislimo, da ni lepo. Na kratko: v lično oblikovan prenosni telefon je lažje govoriti prijazne besede, kot neposredno človeku, ki je morda ravno sedaj malo siten.
Svoboda, za katero smo rekli, da ti je dana, ker lahko kadarkoli odideš iz kiberprostora, pa v resnici ni prava svoboda, saj iz odvisnosti človek ne more kar tako. Ja, sočlovek, s katerim komuniciraš ni več tvoj sogovornik, ostane pa tehnologija. In na koncu se ne pogovarjamo več o soljudeh, ampak zgolj in samo o tehnologiji.

Kako vemo, da je odnos s tehnologijo močnejši od odnosa od ljudi, da smo torej od njega hujši odvisniki, kot bi morda morali biti odvisniki od soljudi in sobitij – od katerih dejansko smo odvisni?. preprosto takole: Izkušnja neodvisnosti je zelo prvinska človekova izkušnja. To je pravzaprav bistvo otroštva, ki ga na nek način skušamo odrasli obujati vsaj kot spomin in tolažbo. Redki so namreč, ki jim je dano, ali so to spoznali kot danost, da tudi v odrasli dobi živijo pristnost. Zdi se celo, da v današnji zahodni družbi življenje pristnosti pomeni družbeno smrt. A odvisnost se preizkusi le tako, da je ni. Pri medčloveških odnosih takrat, ko nekdo odide, celo umre. Hudo pa je, da se te "smrti" dogajajo v našem odnosu do tehnologije. Ko odpove telefon, smo povsem onemogočeni. Če ugasne televizor, ne vemo nič več. Če se izgubi povezava v internet, se le še ustavimo in morda čakamo, a ne vemo koga ali kaj.


Najhujše odvisnosti so tiste, ko človek misli, da je nekaj, kar mu je dano, njegovo.

5. jul. 2016

Davčne blagajne ali vsemogočni internet

Če poslovneže, ali tiste, ki to mislijo, da so, v Sloveniji vprašaš, o čem je največ tekla beseda v preteklih 25 letih, bodo gotovo rekli, da o davkih. Res je vprašanje, če obstaja kakšna tako davčno raznolika država, predvsem pa tako davčno dinamična - vsaj glede na to, kako majhna je. Nekoliko je razumljivo, da gre šele za vzpostavljanje sistema, ampak 25 let bi že lahko bilo zadosti.

Problem te dinamike pa ni, da bi se davki oblikovali tržno glede na gospodarstvo, ampak očitno "tržno" glede na potrebe vladarstva - če ne neposredno z zviševanjem, pa s premetavanjem tako, da je odločujočim bolj prav - zakaj bi se sicer sploh dotikali davkov, če ne v svoj prav. Pravzaprav nič posebno drugače kot graščaki v fevdalizmu.

Če vprašamo iste kot-da poslovneže, kaj so bile glavne teme zadnjega leta, bodo seveda pri nas rekli, da davčne blagajne. To čudo tehnike, ko s pomočjo vsemogočnih povezav omogočajo, da moje poslovne in vsakršne misli brez mojega zavedanja blodijo po digitalnih mrežah sem in tja, počasi presega vse razumne meje. V redu, pač država spremlja, kje hodi njena gotovina. Recimo, ima pravico, ker ima sama v narodni banki garancijo za denar v obtoku. To je prva reč. In - očitno - vsake reči se človek navadi. Že danes je o tej temi takorekoč vse tiho.

Druga davčno-internetna zadeva pa je internetna hitrostna zakonodaja. Mnogi zakoni vsebujejo določbe, da se neka podrobnost uredi s podzakonskim aktom, ki ga lahko sprejme tudi nek nižji nivo oblasti. Lahko celo z nekim standardom, kot to poznamo v računovodstvu, ali navodili, kot pri mnogih upravnih postopkih, ali t.i. sodno prakso. Ampak, prosim lepo, da lahko nepodpisano obvestilo, da se spreminja davčna zakonodaja zato, ker je že v matičnem zakonu navedeno, da jo lahko spreminja tako rekoč kdorkoli - to pa že malo meji na prehudo dinamiko, in to tisto, pri kateri cilj sicer ne tako slabe zakonodaje propade.

Problem časovne in vsebinske davčne dinamike je, da je dokaj težko načrtovati posle. In če gre za zakonodajo, je to še nekako znosno, saj se zakonodaja pripravlja običajno zadosti počasi, da se je mogoče nanjo vsaj znotraj države pripraviti. Če pa gre za mnenje ali neko usmeritev, ki v bistvu kardarkoli izrecno zanika zakon, takrat pa, ojoj, človek nikoli ne ve.

Glede poslovnežev: Seveda tega itak nikoli ne ve tisti, ki le misli, da je poslovnež. Glede zakonodaje pa: očitno nismo sprejeli tistega zakona z enim samim členom, po katerem se "ODSLEJ SPOŠTUJE VSE ZAKONE", ampak smo se odločili, da bomo v vsak zakon načrtno vgradili člen, s katerim lahko taisti zakon izničimo. Morda je tudi zakonodajalec le misli, da je zakonodajalec.

4. jul. 2016

Tehnicistična etika narave

Ključni problem, da naravoslovje in etika narave stojita na povsem nasprotnih bregovih, je trdovratnost usmeritve obeh paradigm. Zdi se, da nikakor ni mogoče posamezne discipline na vsaki strani spraviti v tok, ki bi bil vzporeden oziroma - kar bi bilo najbolje in edino smiselno za naravo - usmerjen v cilj.

Nekdaj ni bilo tako, vsaj po zapisih sodeč. Kdor je bil naravoslovec, ni mogel biti drugače kot tudi humanist. In obratno: humanist je zadosti - ali pa kar vse - vedel iz naravoslovja. Danes naravoslovec ne smeš biti drugačen kot narvoslovec po paradigmi. Enako humanist katerekoli podsmeri. Je specializacija človeških umskih dejavnosti na nepregledno množico disciplin res upravičen razlog, da se je v naravoslovju nemogoče resno poglabljati v etiko narave, in da se etiki narave tako hudo populistično obnašajo do resnih naravoslovnih ugotovitev? Mar ni to stvar odločitve in odprtosti? Ali ne gre tu za jedro svobode uma?

Zadnjih nekaj let, morda dve ali tri desetletja, se v naravoslovnih revijah občasno pojavljajo zapisi o etiki narave. Že izvzamemo t.i. medicinsko etiko, kjer se prevladujoče (prav tako tehnicistično in z nekoliko čustvenega naboja, ki pri konkretnih primerih nadomešča etiko) obravnava evtanazija in abortus, se etične razprave največ ukvarjajo s človeku bližnjimi živalmi - in to bližnjimi v evolucijskem in bližnjimi v bivanjskem smislu. Torej živino za prehrano, v prevladujoči meščanski družbi pa vse več z domačimi živalskimi prijatelji.

Prva težava je seveda omejenost. Kje pa so druge živali? Rastilne? Nenazadnje bitja, ki smo jih proglasili za patogene, pa morda njihove dejanske vloge v ekoevolucijskem procesu sploh ne doumevamo? Te razprave so pravzaprav redko, če ne kar nikoli, etične. Preskok kot-da se noče zgoditi. Pisci ostajajo na naravoslovnih tehnikalijah, ki so se jih naučili v zahodnih šolah, in te izključne in izključujoče tehnikalije proglasijo za etiko. Niti v najbolj resnih revijah s področja naravoslovja težko najdeš prispevek o tem, čeprav ima sicer v naslovu zveneče filozofsko-moralistične besede, v jedru nima praktično nič. Morda kakšna splošna prepisana misel za zaključek, ki prav očitno izpade iz celotnega konteksta.

Podobno - morda bolje zrcalno - je pri humanizmu in družboslovju. Koliko nesrečno razkazujočega neznanja, kakšna zaostalost pri poznavanju sedanje stopnje naravoslovnih ugotovitev, koliko posploševanj, iz katerih se delajo veliki t.i. emirično-humanistični zaključki! Koliko truda, da bi bili "znanstveni", da bi premagali one na drugem bregu, da bi jim dokazali, da je tudi humanizem nekaj "več" kot brezplodno filozofiranje. Članki in debele knjige z nepreglednim besedilom, stvaritve, kjer zaradi nejasne meje med leposlovjem in dejstvi dejansko ne veš, ali si v fantastični znanosti ali znanstveni fantastiki. Preskoka niče biti, ker tišči v smer, ki je pravzaprav opravičevanje svojega lastnega prav skozi vso zgodovino samostojnosti in odcepljenosti/razceplenosti civilizacijskega uma..

Oboje postaja zgolj tehnicizem, in za naravo ni več pravega prostora, in za pravi humanizem ni več prostora.

Za ustrezno in dolgoročno uspešno varovanje narave bo etiko narave in naravoslovje nujno potrebno sestaviti v isto smer. Ne, nikakor ne bo treba, niti ni mogoče, združiti vsebin v eno samo vsebino! Ne, treba je samo v medsebojnem miselno-besedno-dejanjskem procesu stopiti na pot vzporednic, ki nekje v (po naših očeh) neskončnosti konvergirajo v isti cilj.