30. nov. 2016

Nujna strateškost

V življenju naroda, organizacije ali posameznika, ali tudi civilizacije, občasno nastanejo razmere, ki potrebujejo prav posebno obravnavo. Takšne razmere se sicer zdijo nepričakovane, nenadne, sploh nenačrtovane, a v bistvu take niso. O njih razmišljati kot o nekem srečnem naključju ali božanskem posegu, ali karkoli podobnega, ni nič drugega, kot opravičevanje, da mi na take izredne dogodke in razmere pravzaprav le reagiramo nepričakovano, nenadno in nenačrtovano.

Na primer otrok, ki sicer nosi iz šole nekoliko slabše ocene, nenadoma pri težkem predmetu prejme najvišjo. Kaj se zgodi? Žal, običajno neumnost. Navajenost obojih, otroka in staršev, da je pač v šoli nekoliko bolj na trdo, je v bistvu razvajenost. V bistvu ne gre za odgovorno sprejemanje manjših sposobnosti, kakršno bi pričakovali od staršev, niti ne za željo otroka, da bi se morda pa le nekoliko bolj potrudil (v našem šolstvu povprečno sicer to žal pomeni, da mora biti bolj vzorno ubogljiv v t.i. delovnih zvezkih, a to pustimo). Skratka, gre za uspavajoče stanje, ki se je nekoč morda sicer stežka, a vendarle sprijaznilo, da so nekateri sošolci ali sošolke pač "boljši".

Kaj se torej zgodi? Zdi se, da večini otrok izjemna petica ni niti malo v vspodbudo, ampak naprej vztrajajo v svoji razvajenosti, da so pač nekoliko slabši. Še naprej tudi sprejemajo družbeno (torej razredno, sošolsko) mnenje, kam se po "rangu" uvrščajo. Seveda je res, da se otroci po normiranih sposobnostih razlikujejo in da se v skupinah ljudi vedno oblikujejo nekakšne hierarhije. A problem ni v tej značilnosti družbe, ampak v človeku, ki se s tem ležerno sprijazni, enega - morda res slučajnega - uspeha pa ni sposoben pretvoriti v bolj trajno pot k višji (normirani) uspešnosti.

Žal tudi večina staršev pade na isti ravni. Petica med dvojkami in še čem se jim zdi tako bleščeča kot zlati Zlatorogovi rogovi. In, kakor Trentarski lovec zaradi bleščave pade v prepad, se tudi tako nekako zaključuje zgodba otrokovega (duhovnega, intelektualnega, čustvenega...) bogastva, ki sicer je, in je celo uresničljivo, a ga njegov trenutno "nepričakovani" blišč kar sam "izniči" zaradi naše otročje neumnosti. Starši - in po njihovem/našem zgledu otroci seveda pozabijo na možnost zdravilne Triglavske rože.

Podobno je v družbi ali narodu. Lahko se zgodi, da po nekem "slučajnem" spletu dogodkov na zelo vplivno mesto pride eden od članov. Morda v upravni odbor pomembne svetovne banke, morda za kakšno vplivno nogometno funkcijo, ali kar na dvor pomembnega svetovnega veljaka.

Žal se v neredkih situacijah družba ali narod takrat ne znajdejo. Banko vidijo kot denar - in tisti sonarodnjak je seveda prva trača za "prazne" žepe. Nogomet postane prva zabava, in funkcionar prvi naslov za vse nad- in podmizne kupčije. Kakšna dama postane naekrat kraljica src, predvsem pa kulisa in priložnost za moj posel, za to, da se jaz kitim, čeprav nisem prav nič prispeval/a.

Pa vendar, zakaj ne bi teh zlatih dosežkov posameznikov jemali kot zlato samo na sebi, in ne kot zlato v naši lasti? Kako to, da si otroško odliko tako pohotno prisvojimo? Zakaj trmasto vztrajamo v svoji neumno opravičujoči ležernosti, in si kar domišljamo, da imamo mi kakšne zasluge, morda prav zaradi ležernosti? Kje so komunikacijski strategi, ki bi vendarle npr. državnim pomembnežem dali usmeritve, da se je neumno obnašati neumno - sploh, če nimaš nobenih zaslug, predvsem pa to, da bodo Zlatorogovi rogovi svetili ne glede na moje gledanje nanje, in da bodo odpirali vrata do zakladov ne glede na to, ali bom jaz to hotel ali ne. In nenazadnje, ti zakladi bodo ostali vsem na razplago; ne le meni.

Kako to, da izvrstnega uspeha posameznikov enkrat ne začnemo jemati odprto in v lastno spodbudo, ki se bo vrnila tudi njemu/njej, s katero bo mogoče svobodno živeti meni in njemu/njej in se še naprej stegovati za naslednjimi, gotovo še večjimi in bolj trajnimi uspehi? Kako to, da si samo tako nesrečno - že na prvem koraku - zapiramo pot do normalnih, vsakdanje človeških odnosov, naj bo med otrokom starši in učitelji/cami, med državniki in funkcionarji, med t.i. nepomembneži in t.i. pomembneži? Kako to, da smo celo ob dobrih zgodbah tako malo ljudje? Celo ob takih, ki se nam zdijo slučajne?

29. nov. 2016

Nepopolnost

Napredek je v tenziji ...... med neizogibno nepopolnostjo in idealizmom, ampak ...

Zdi se, da nepopolnost ni le neizogibnost, ki bi jo opazili v naravi ali bi se samodejno pojavljala v družbi. Zdi se, da je nepopolnost vse pogosteje tudi popustljivo namerna, in kar je še huje, na namerno nepopolnost tako hitro pozabimo, da se nam zdi naravna. Tako se krog zaključi, kjer se je začel, mi pa ne napredujemo, ker ne povzročamo tenzije.

27. nov. 2016

Bolno zdravstvo in zamenjave

Morda pa naša družba s svojim zdravstvenim sistemom ne teži k temu, da bi zdravila bolnike.

Večina ljudi danes ne loči zdravstva od zdravja. Skoraj vsem se zdi, da je to tako neločljivo povezano, da je kar eno in isto. Torej, kadar govorimo o zdravstvu, v bistvu govorimo o našem zdravju, o mojem zdravju. Mediji in politika so nam to dodatno vcepili v glavo. Če prebiraš, gledaš ali poslušaš te teme, se ti zdi, da se tiče prav tebe, in to na prav tistem področju, na katerem smo zelo občutljivi zaradi samih sebe in svojih najbližjih. Zdravju. Pa je res tako?

Pomislimo samo na to, od česa je naše zdravje odvisno. Človek potrebuje zadosti gibanja in uravnoteženo prehrano. Času in starostnemu obdobju primerno delo. Zadosti kulture ali drugačne duhovne hrane. Primerne družbene razmere. Urejen birokratski del družbe, ki je vsaj za silo zanesljiv in stabilen. Nenazednje, dinamično ravnovesje z drugimi živimi bitji in celotno naravo. In še nekakšen notranji sporazum s časom in minevanjem: torej, ni izključeno, da enkrat tudi umrem. Za kaj od tega potrebujemo zdravstvo?

Namen zdravstva v družbi pravzaprav ni moje zdravje. Za to moram dejansko poskrbeti sam/a. A ne v smislu, da potem zdravniki nimajo z mano nobenega dela in še manj v smislu, da prispevam v javno zdravstveno blagajno relativno veliko denarja, usluge pa plačujem precenjenim kapitalističnim privatnikom. Ne. Za svoje telo in duha sem odgovoren pač sam, kot vsak zrel človek.

Namen zdravstva bi v bistvu moral biti statistično zdravje družbe. In tako zdravstvo tudi deluje, ali vsaj hoče delovati. Seveda je pomembno, da te zdravnik/zdravnica obravnava individualno. A ker je navaden človek kot ti in jaz, tega ne more v popolnosti. Njegova/njena uspešnost se meri statistično, in nekateri primeri so tudi neuspešni. S tem ni pravzaprav nič narobe, če gledamo zdravstvo. In večji odstotek če je uspešnih zdravljenj, bolj je zdravstvo uspešno. Lahko pa seveda ravno jaz padem v tisti nesrečni statistični odstotek ...

Torej. Zdravstvo je statistika in v načelu ne more biti drugače kot statistika. Ja, celo to je, da ta statistika nekoliko niha. Nekaj časa je torej uspešnih primerov več, nekaj časa manj. Poleg tega, da je ta dinamika lahko posledica dejanske dinamike, je lahko seveda tudi posledica razlčnih ain spreminjajočih se meril. No, in ker ne more biti drugače kot statistika, smo krivični, če se jezimo, da npr. ravno meni ali mojim najbližjim ne more pomagati.

---
Statistične dejavnosti so za posameznike krute. Sploh zdravstvo. Prav mene namreč boli, če in kadar me boli. Saj mi sicer ni posebej mar za zdravstvo, če je z meno v se v redu, kajne.

Problem zdravstva samega pa je, da hoče zastopati zdravje. Skoraj kontradiktorno: hoče se postavljati v vlogo moje osebne odgovornosti. To pa običajno ne gre, ker vsak od nas predvsem takrat, ko je zdrav, hoče biti svoboden. In bolj kot ne, smo to večino časa.

Vloga zdravstva v družbi je zato povsem drugačna. Skrbeti mora za zdravje družbe in v primeru naše države se vse bolj soočamo, da je sistem tak, da vzdržuje bolno družbo. Čakalne vrste niso namreč nič drugega, kot zavestno in namerno vzdrževanje bolne družbe. Z njimi pravzaprav malo škodujemo posameznikom in verjetno zelo malo povečujemo tisti nesrečni odstotek posameznikov. Noben zdrav človek seveda ne vstopa v zdravstveni sistem drugače kot po obveznem prispevku. Posameznik ne bo šel k zdravniku ali se postavil v nekajletno vrsto za specialista, če ne bi bil bolan.(Zdravstvo te pojave celo izkorišča, in organizira razne t.i. preventivne in propagandne akcije, ki so sicer same na sebi uspešne, a se verjetno izkažejo kot nemoč predvsem potem, ko mora zdravstvo na tistem področju za bolelega nekaj tudi ukreniti)

In, ker imamo tako vse več bolnih, ki so zaradi čakanja na morebitno miloščino (kot povračilo dolgoletnim vlaganjem) postavljeni v čakalno gručo do čakalne vrste, je pravzaprav dejansko in statistično vse bolj bolna prav družba. To pa pomeni, da je manj uspešna in konkurenčna, da se težje upira razburljivim časom, da je bolj dovzetna za vzporedne psihične in fizične bolezni, in še kaj.

Problem zamenjav v zdravstvu torej ni, da pomotoma zamenjajo bolnike ali način zdravljenja, da menjajo ministre ali direktorje ... Problem zdravstvenega sistema je, da je samo v sebi smisel sistema zamenjalo za smisel reševanja posameznega primera. Oboje je nujno in oboje je prav. A nekaj je sistem, nekaj je posameznik.

Dobro je, če je oboje zdravo. Od česa pa je zdravje odvisno, pa smo nakazali uvodoma v enem od zgornjih odstavkov.

25. nov. 2016

Skrivnost pridobivanja resničnih informacij

Zdi se, da obstajajo ljudje, ki podatke ali informacije pridobivajo na prav poseben način. Očitno pa je, da so njihovi rezultati daleč najbolj resnični, ker jih je mogoče dobiti. Greza preprost trik, ki je celo nekoliko laž.

Ta trik mogoč (ali ga celo spodbuja) v sedanjem družbenem okolju, kjer t.i. informacije krožijo vsevprek brez usmerjanja, brez vidne logike, celo brez smisla, vsekakor pa brez vsakega argumentiranega nadzora. Nadzor naj bi bil nadomeščen s t.i. demokracijo oziroma svobodo izražanja. Torej - ne gre le za neargumentirano informacijo samo na sebi, ampak gre tudi za odsotnost argumentiranega nadzora. Vsaj na videz.

V javnost torej spustiš neko novico ali podatek, ki ni resničen. Gre lahko za široko paleto od hudih znanstvenih člankov v prestižnih revijah, do zadnjega tvita osamljene mladenke nekje na Grenlandiji. Človek, ki takšno informacijo sproži celo ni nujno da sam ve, ali je resnična ali ne. Pogosto je kar trdno prepričan/a, da je.

Trik pa je v tem, da tako novico lahko spustiš tudi namerno. Torej veš, da morda ni resnična, z objavo pa v bistvu preveriš njeno resničnost. Demokracija oziroma svoboda govora potem naredi svoje. Ob statistično zadostni količini zanikanja ali pripomb pa sprožilec novice lahko svoje prvotne podatke ustrezno popravi.

Primer
Medij objavi novico, da je v glavnem mestu potres zrušil celotno središče. Ker v tistem mestu živi statisično zadosti ljudi, ki lahko taki novici nasprotuje, se zadeva prav hitro reši. Medij ugotovi resnico.

(Mediji seveda zadeve objavljajo bistvno bolj prefinjeno, in prakično v vsakem prispevku je nekaj podatkov, ki so nekako podtaknjeni. Podrobno prebiranje in analizo pa bomo pustili, ker se itak zadeve prej rešijo, preden bi prišli do rezultatov ...)

Upal bi si trditi, da je v mnogih primerih takšen trik kljub delni laži celo etično sprejemljiv. In to zato, ker gre v tem primeru za odnosnostno etiko, ki je vpeta v družbeno okolje, nadzorovana pa je tudi z notranjo osebno etiko, da gre pri obravnavani informaciji za etično nesporne vsebine.

24. nov. 2016

Bohinjska sirarška skuta

Praviljenje slovenščine me vedno zaboli. Namreč, popravljati Prisank v Prisojnik, čeprav mu tako rečejo ljudje z osojne strani, barjanko lokev (=narečno vokvo) preimenovati v barjansko okno, ... da ne ponavljam, kako so Žabnice v Kanalski dolini postale Camporosso. Saj veste: Žabnice so po žabah. Ko so prišli Nemci, so po svojih pravilih popravili v Krottendorf.* Potem so vaški mulci na tabli premazali črko K in je nastal rottendorf, torej rdeča vas. Potem so prišli Italijani in so to videli in so popravili po svoje v campo rosso, torej rdeči zaselek.

Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.

Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")

Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.


Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.

Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.


Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.

Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.

Kaj je torej pravilno?

---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute. 

*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...

22. nov. 2016

Krutost neprofitništva in prostovoljstva

V naši družbi se marsikaj ustavi zaradi pomanjkanja besed. Zdimo se kot nekakšne sramežljive pubertetnice, ki morajo nekje v tujini javno in pred več ljudmi izreči nekaj besed v tujem jeziku, pa se zatakne že v drugem stavku - pa čeprav bi znala perfektno. Potem, ko se ta pubertetnica tega navadi, pa se v bistvu izogiba že prvemu stavku. In raje molči.

A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.

Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.

Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.

Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.

Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka.  Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.

Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.

Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.

21. nov. 2016

Upravno naravovarstvo ne bo zmoglo!

Naravovarstvo je zelo kompleksen pojav.

Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.

Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!

Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...

Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.

Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.

Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.

16. nov. 2016

Čudovita nezmotljivost

Papež je - saj to že vsi vemo - pred časom jasno priznal, da ni nezmotljiv. Teologi seveda tega ne morejo priznati, saj je kontradiktorno, da se je papež uprl samemu sebi. A to zdaj pustimo.

Nezmotljivost je ena glavnih lastnosti vsakege od nas. Tudi najbolj trdovratna, če bi se jo človek že slučajno hotel znebiti. Zato je najbolj ugodno, da enostavno pozabiš, da je to sploh kakšna lastnost, sploh pa, da odmisliš, da se to lahko zgodi prav tebi: torej, da si nezmotljiv/a.

Dokler je nezmotljivost zgolj zasebna - in srečo imamo, da nas ima večina zasebno nezmotljivost - je zadeva še nekako znosna. Pač v svoji sobi, predvsem v svojih mislih, si misliš, da imaš vse prav, da so misli, besede in dejanja skrajno pravilna, in da drugače ne more biti. Takoj pa, ko se nezmotljivost preseli v medčloveške odnose, ni več tako enostavno. A tudi to zdaj pustimo.

Devet osmin človeštva se te dni menda ukvarja z minulim časom ameriške volilne kampanije. Menda bo konec sveta ali vsaj četrta svetovna vojna, kot smo tu že ugotovili. Ukvarjati se z minulimi časi je seveda nevarno, če tega človek ne počne zato, da bi se iz zgodovine kaj naučil za svojo prihodnost. Problem tega konkretnega ukvarjanja pa je v tem, da analize kažejo, da se je devet osmin človeštva dejansko motilo glede napovedovanja rezultatov. Samo ena osmina naj bi pravzaprav na tiho vedela, kaj bo v prihodnosti.

In zdaj se godi isto. Istih devet osmin se ukvarja z napovedjo, kaj se bo zgodilo v prihodnje, torej v izvedbi rezultatov tiste kampanije. Čeprav mnoga dejstva, ki so že spet kar rahla preteklost kažejo drugače, istih devet osmin ponovno trdi, da je njihovova napaka pravzaprav nenapaka, ampak pravzaprav nepredviden dogodek, za katerega jih je tista preostala osmina potegnila za nos. Preprosto ni bilo mogoče, a je vseeno potem bilo mogoče. Ali drugače: nezmotljivost devetih osmin je bila tako trdna, da niti zdaj ne odneha. Nezmotljivost je namreč jasno večja od dejanskih rezultatov. Je enostavno čudovito nezmotljiva.

Problem pa je v bistvu še nekje drugje. Namreč, celota ima samo osem osmin. Deveta osmina pa ve, kaj dela, sploh pa ve, da ni nezmotljiva.




15. nov. 2016

Ko jagenjčki umolknejo

V družbi je ne glede na velikost dokaj običajno, da se oblikujeta dva pola: gospodarji in hlapci; ali vladajoči in služeči; ali napihnjeni in ponižani. In prvo dejstvo je, da drug drugega vzdržujejo. Če torej ni gospodarjev, ni hlapcev, če ni (zavestno ali polzavestno) ponižanih, ni (zavestnih ali polzavestnih) napihnjencev. Očitno gre za neko vsesplošno družbeno igro, ki smo jo na Zahodu prignali do hude prefinjenosti, celo take, da igrice sploh ne opazimo več, se z njo seveda niti ne strinjamo, niti strinjamo, in si povrh sploh ne zmoremo predstavljati, da bi takšno stanje bilo lahko kakorkoli drugačno.

Nekatere družbene skupine so praviloma vedno v t.i. slabšem položaju, v družbeni opoziciji - čeprav v bistvu ni nujno, da oponirajo. Predstavljajo kakšne interese ali zamisli, ki družbi pridobitništva za vsako ceno nastavljajo ogledalo, ali pa ji tudi neposredno nasprotujejo. Kdo je točno v takšnem gibanju, je neredko težko ugotoviti, saj se za "opozicijo" pojavljajo tudi nekakšni plačanci pozicije, oziroma tisti, ki imajo kljub vsemu od vladajočih koristi. To so lahko nevladniki, gospodarstveniki, uradništvo. Te bi pač morali izključiti iz te obravnave. A potem se sesuje ves red, in igrica se predčasno zaključi.

Donedavna so bili povsod po svetu naravovarstveniki tisti zadnji sanjači, ki so zagovarjali naravo mimo človeka ali skuupaj s človekom kot naravnim bitjem. Bili so nekakšna vest človeštva, nekakšni sitni, razdirajoči, jamrajoči, celo cvileči in cmerajoči posamezniki in družbe, ki so hoteli ustavljati strašen voz ekonomije, ki je sama sebe oziroma svoje osnovne preživetvene vire dobesedno požirala. Neredko so se pojavljaji v natanko pravem času na natanko pravem mestu. Bili so strah in trepet vladajočih po vseh državah, grožnje velikim korporacijam, sitnost investitorjem od pasje utice do kitajskih in podobnih zidov. Zaradi njih - in to kljub dejanski manjšinskosti po številu in idejah - je bilo treba spreminjati zakonodajo, načrte, celo že izvedene gradnje. Zaradi njih so se rušile vlade in mednarodne ustanove, krhali meddržavni odnosi, vstajala vaška komunalna nesoglasja. Če so si medsebojno nasprotovali investitorji, je bila zmaga pogosto zagotovljena tistemu, ki se je prikazal bolj zeleno, ki je torej "podprl" več naravi prijaznih rešitev. Ja, in ne glede na dejansko končno rešitev. Oni nasptornik pa: gorje mu!

Danes je drugače. Danes so korporacije, države s svojimi vladami in pogajalci, mednarodna trgovina, visoki denarni zneski, lobiji ... vsi ti postali zeleni. Vsi vedo, kaj je to podnebje, kaj so globale grožnje, kaj je lokalna okoljska politika, kako bomo umrli od suše ali poplave, kako nas bo zadela kuga okoljskih migracij in t.i. neelegalnih preseljevanj. Vsi so poučeni, koliko stane tovrstna smrt, in tudi to, koliko se v te smrtno resne zadeve splača investirati.

Skratka. Nekateri (mnogi? vsi?) naravovarstveniki po vsem svetu so sprejeli izziv in s svojimi - sicer tokrat res dokončno neuresničljivimi zelenimi zamislimi - na zeleno obarvali nekdanje nasprotnike, predvsem politiko. Nekateri so to storili posamič, nekateri prostovoljno, še največ pa kar ekipno in to kar z neko pravno proceduro. Saj gre le za preprosto spremembo organizacijske sheme, bodo pojasnili ... in utihnili.

Bo evolucija odnosa predator-plen pokazala, da so se tudi v nekdanjih jagenjčkih skrivali volkovi? Se bo igrica končno začela zaključevati in bo narava zato spet dobila svoje normalno mesto, človeštvo - vključno s poklicnimi "žrtvami" - pa ga bo zaradi svoje neumnosti izgubilo?

12. nov. 2016

Brisalno novinarstvo

Novinarsko delo je težko. Že večkrat smo ugotovili, da se mnogi stalno zaposleni precej radi nagibajo v prepuščanju dela prekarcem, saj so ti bolj prodorni, v določenih primerih si več upajo, predvsem pa so bolj ubogljivi - kar seveda vedo lastniki vsakega medija.

Novinarje so na njihovih šolah seveda učili pisati. Začenši od lepega izražanja, upoštevanja slovničnih in pravopisnih pravil z namenom zmanjševanja lektorskih stroškov, priprave ustrezne strukture besedila ali slike ... Zaradi družbenopolitičnega ozadja so novinarske šole v nekaterih državah tudi nekoliko označene - nekaj pa je to tudi vsebinsko res.

Novinarstvo v smislu zbiranja gradiv in uspešnosti primernega objavljanja je na poti v prepad. Namreč, večino pomembnih novic ne napišejo več poklicni novinarji, ampak komentatorji. Misel je itak misel, in niti lepopis je ne ustavi. Tiskani mediji morajo omejevati velikost pisem bralcev, kontaktne oddaje na rtv medijih so raje kontrolirane in v ponavljanjih - neposredna oglašanja se omejujejo na oddaje o nedolžnih rečeh. Najbolj so na udaru danes prevladujoči elektronski mediji. Komentarje je treba - in hvalabogu to tudi storijo - vsaj pri etično delikatnih vsebinah dobesedno zapreti.

Prostor in čas se torej novinarjem v medijih neprestano manjša, in trend je proti ničli. Novica bo ena - in itak jo bodo (pogosto za kakšno državno in z davki plačano tiskovno agencijo) ponovili vsi mediji. Nanjo se bo vsulo na tisoče komentarjev. In podobe sveta si ne bomo krojili po novici, še manj po vsebini, ampak izključno po komentarjih.

Novinarjem torej ostane samo še en poklic: brisalec. Kaj zbrisati? Namreč, nekdo mora demokraciji ustrezno cenzurirati - vsaj neumnosti. Nekdo mora odločati, kateri del razburjenega pisma bralca ali bralke brisati, nekdo mora presoditi, katerega spraševalca spustiti v eter, da ti ne pokvari celotne kontaktne oddaje. Seveda - na spletu - nek t.i. administrator mora brisati tiste komentarje, ki so žaljivi, neustrezni ... a vseeno dopustiti tiste, da medij ostane zanimiv.

Skratka: nastaja huda potreba po brisalnem novinarstvu.

10. nov. 2016

Šporhet in štedilnik

Dandanes se je v vsakdanjem pogovoru, znanstvenem pisanju, in vsemu kar je vmes, skorajda nemogoče izogniti tujkam. Zdi se, da gre za proces globalizacije, kjer nas (pretežno) zabavna industrija z one strani Atlantika tako navdušuje, da se ji niti podzavestno ne moremo upirati - oziroma prav podzavestno očitno ne moremo nič.

Žal vsi upi na razne vrste umetnih jezikov, kot so esperanto, znakovni jezik ali kaj podobnega v mednarodni javnosti hitro preide v navidezno angleščino. Še huje je. Če kdo slučajno ne zna angleško (zna pa špansko, kitajsko ali hindujsko, ki imajo enako neverjetno število govorcev), je skorajda izločen. Tja niti turisti ne gredo. Podobno je bilo verjetno nekdaj (in še danes na okrajmejnem Koroškem) - znati "uradni" jezik pomeni znati govoriti. Če ga ne znaš, lahko - in moraš - molčati. In če dolgo molčiš, te naenkrat ni več.

Tujke so pravzaprav v drugi kategoriji, v bolj svobodni, predvsem pa v svobodi posameznika. V bistvu ne gre za tujke, ampak poenostavitve. In čeprav marsikatera tujka v izvornem pomenu govori o kakšni drugi reči, je vseeno nekako razumljivo, o čem govorimo. Oziroma, sčasoma se naredi razumljivo.

Lektorji so včasih trdovratni. Nekdaj so bili še bolj. Ampak bodo hoteli spremeniti v vendar. Kvaliteto v kakovost. Kompaktni disk v trdi disk. Kontejner v zabojnik. Tranformator v pretvornik. Humanizem v človečnost. Otvoritev v odprtje. V redu, čeprav ni vedno enoumno in včasih prav trdo(vratno). A hoteli bodo spremeniti tudi čitanko v berilo, računstvo v matematiko, prirodo v naravo. Včasih tudi za kaj v čemu.

Še in še je primerov, a zaenkrat zaključimo (ali sklenimo?).

Jezik je človekova univerzalna govorica. V bistvu smo si sami naredili babilon, in to s pravili. Kdor bo kdaj bral češka ali poslušal ruska besedila, bo začuden. Kdor bo poiskal korene nemških ali španskih besed, bo začuden. Marsikaj je namreč razumljivo bolj, kot si mislimo. Marsikateri evropski jezik je za razumevanje bistveno lažji, kot nam kažejo pravila v učbenikih in nadobudne/i učitelji/ce. Problem so bile "pravilnosti", ki so nas začele ločevati in ostali smo ločeni, odkar imamo besedoslovje (seveda ne gramatiko in seveda ne slovnico). Izkaže se, da so tujke v bistvu naše povezovalnice. Povezujejo narode in jezike.

A vseeno, na koncu prosim, nikar mi ne menjajte besede šporhet za štedilnik. Čeprav začudeni, da za najbolj vsakdanjo reč v slovenskem jeziku sploh nimamo besede, zato ni potrebno odslej jesti le presne hrane. Presne ali surove?


9. nov. 2016

Četrta svetovna vojna

Kaj je svetovna vojna, je sicer težko vprašanje, a očitno nekateri znajo tudi to šteti in nekateri vedo tudi, kaj je svet. Uradno je človeštvo preživelo dve svetovni vojni. Koliko je bila prva morija svetovna, je še največje vprašanje. O drugi je vprašanj glede obsega sicer manj, a vseeno. Skratka, Švica, Avstralija, Sibirija, Indija, Kitajska ... vse te zadeve pač niso na svetu.

Za tretjo svetovno vojno pravijo, da poteka stalno. Vanjo se povezujejo vse vojne po vsem svetu, s stališča zemlje pravzaprav majhni spopadi, kjer se v istem mestu na enem koncu zabava množica turistov, na drugem in tretjem imajo verske slovesnosti te in druge in še tretje religije, na tretjem povsem mirno spijo, na četrtem na veliko poslujejo nad in pod mizo. Ja, v zadnjem zakotju pa padajo bombe in umirajo ljudje, in otroci. Vmes so včasih zidovi, še bolj pogosto sploh ne.

V tej vojni sodeluje množica - tudi mi - ki kupujemo robo iz dežel s strahotno podcenjenostjo vrednosti dela, nebrzdanim izkoriščanjem narave in nesramnim prenašanjem umazanih tehnologij, ki so nekdaj svinjale danes seveda ekološko neoporečne in po protokolih čiste dežele. V tej vojni je vsak, ki se dotakne računalniške tipkovnice in ki mu od časa do časa skoči sporočilo, da je njegovo digitalno orodje oblelo za virusom. Za zdravje in predvsem za varnost mora potem plačati - na legalnem ali nelegalnem trgu. Podrobno nezdravje, ki je v bistvu vojna, se seli na meddržavno raven, kjer si z izmišljanjem groženj kopičimo enormne potrebe po varnosti. Potrebe, ki hudo veliko stanejo in knjigovodsko krepijo gospodarstvo, življenjsko pa jo v temelju uničujejo. Tretja svetovna vojna - in to še najbolj v smislu "svetovna" - pomeni menda tudi, da se ljudje selijo iz klimatsko neprimernih krajev v primernejše. Ali vsaj na videz primernejše. In zanimivo, prav Evropa in Severna Amerika imata očitno najboljšo klimo - prav kontinenta, kjer smo "klimo" pravzaprav očistili na račun narave onih dežel, kamor smo izvozili okoljske stroške.

Četrta svetovna vojna se je menda začela danes. Menda je nekje nekdo zmagal, ki ne bi smel, in ki ne zna delati s svetom. Menda je z napovedjo določenih prijateljstev razočaral vse, ki so se s temi bodočimi prijatelji igrali vojne. Še najbolj pa je razočaral visoko znanost prerokovalcev in njihovega modeliranja. (Se je treba resno vrpašati tudi o kakšnih drugih visokoznanstvenih modeliranjih?) Menda je posegel v kiberprostor tako, da so "nelegalni" hekerji delali zanj proti "legalnim" hekerjem in tako ugasnil najbolj drago vojno ta trenutek. A to je menda tudi vojna. Menda je ta zmagovalec zaradi osebne neuravnovešenosti - ali pa prav zaradi nje - kontradiktorno potegnil v svoj krog prav tiste ljudi, ki so se doslej načrtno ali po sili razmer umikali grobim (a menda legalnim) prijemom hiperbogatih in presitih. Kontrdadiktorno menda toliko bolj, ker sam sebe prepričuje celo, da je bolj bogat, kot se vidi.

Četrta svetovna vojna je pravzaprav hecna. Nihče ne ve, kaj se dogaja.. Oziroma, vsi v bistvu vemo, da se ne dogaja nič. Ali, da se morda res napoveduje, da se dogajanje niča ustavi.

Četrta svetovna vojna je vojna niča proti niču.

---
Ko boste odslej brali novice, bodite pazljivi predvsem na pridevnike. Namreč, čeprav so le pridejani, se z njimi pisci najbolj opredeljujejo/mo. Tako dejansko nihče ne ve, kaj pri vojni pomeni "svetovna", in tudi ne, kaj je "četrta", ki v obravnavanem primeru pač ni števnik, ampak navaden pridevnik, in le zato, da se pisec sam sebi zdi bolj "pameten".

8. nov. 2016

Sistemske spremembe

... so smiselne samo, če gredo od spodaj navzgor. Tiste od zgoraj - in po večini se dogajajo v politiki zahodnega sveta že vsaj od rimske dobe - običajno vodijo v bolečo revolucijo.

Prvi primer.
Oblast neke države dvigne davke. Načeloma in v zdravi demokraciji to ni nič spornega, saj so davki vendarle namenjeni skupnim zadevam; torej z dvigom davkov prispevamo več sami sebi, vendar ne neposredno zasebno, ampak denar zaupamo v dvig ravní skupne blaginje. Tako imamo lahko boljše prometnice, po katerih se bolj varno in bolj učinkovito prevažajo proizvodi gospodarstva - zato posamezniki in podjetja več zaslužijo. Tako imamo boljši izobraževalni sistem, iz katerega prihajajo bolj razgledani strokovnjaki, ki dvigajo kakovost izdelkov in v sedanji ekonomiji pridobijo več denarja. Tako imamo bolj poglobljeno kulturo, zaradi katere pride do celovitosti in vsestranskosti pogleda na življenje, ekonomijo in družbo. Po zdravstvo, zaradi katerega lažje delamo in delujemo.
Če torej gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kultura in te reči potrebujejo sistemske spremembe, ker v njih vidijo smisel, jih je treba skozi politiko izvesti. Zanesljivo bodo prinesle celovit napredek.
Če takšne sistemsko-davčne spremembe skuša uvajati državna ali lokana ali naddržavna oblast - in to neredko v relativno kratkem mandatu nekaj let - se to družbi maščuje. S postopnim nalaganjem, in to ne glede na politično usmerjenost, se sistemske spremembe od zgoraj nalagajo in sesedajo same vase v družbi, dokler ta ne zmore več.

Drugi primer.
Izobraževalni sistem je ponekod sila dinamičen. Na vsakih nekaj let ali celo med letom, se spreminja forma, zahteve, merila ... Snov jasno ostaja vedno enaka: jezik, računstvo, prirodoslovje, umetnost. Štirje stebri se gradijo in dograjujejo ter razvejajo in specializirajo. Ne bomo razpredali po vsem sistemu, ampak se samo vprašajmo za najvišji izobrazbeni nivo: ali kdo na tem svetu še razume, kakšne nazive imajo diplomanti in doktoranti. Kaj je univerzitetna diploma danes in kaj je bila včeraj? Kaj je doktor v Italiji in kaj v Sloveniji, kaj včeraj, predvsčerajšnjim in danes. Ali jutri? Kaj diplomirani inženir v Avstriji ali na Madžarskem, in kaj pri nas. Kateri magister je ta in kateri je oni; kateri je znanstvenik in neznanstvenik? Kakšno dolžino nazivov ima zdravnik akademik? Je v življenju več naredil kot napol samohranilka s sedmimi otroki?

Tretji primer.
Prestrukturiranje javnih ustanov je v mnogih državah - če ne kar povsod - stalnica. Morda edina stalnica, in celo vsebina se stalno spreminja. In vendarle ljudje ostanejo vedno isti, uradnice in uradniki. Torej z isto izobrazbo, istimi navadami, načinom dela, pristopom do strank ali vsebine ... Seveda se spreminjajo, a le osebno, in upamo, da v dobro smer zorenja - a službeno se v bistvu spreminjajo le sila redki. Vse več pa jih išče utehe v takšnih ali drugačnih psevdosindikalnih razmišljanjih. Ob prestrukturiranju dobijo posamezniki nove nazive, verjetno nova pooblastila. Morda jih celo pošljejo v nekajurni seminar. Neljubim sodelavcem se določena pooblastila tudi vzamejo, ob najhujših primerih se na račun medsebojnega obračunavanja lahko kar ukinjejo posamezni oddelki. Kaj se zgodi: isti ljudeje se znajdejo v drugačni strukturi, ki je vsiljena od zgoraj. Morda je boljša - seveda je lahko, če je tisti, ki jo je formalno izvedel v živo doumel probleme od spodaj, a to je v sedanji upravno-politični zmedi komaj kdaj.

Običajno uveljavljanje nečesa od zgoraj, nekega diktata, ki deluje "v imenu" še višjega, neredko imaginarnega, ni izboljšava. Tako se pogost izgovor za sistemske spremembe "od zgoraj", npr EU ali "povsod v tujini" ali "čas prinese svoje" ali kakšno drugo "božanstvo" izkaže za slabo - čeprav morda celo ni slabo, a ga tako pokažemo.

Škoda, da moramo biti nesrečni.

2. nov. 2016

Skrite zabave

V zahodnem svetu zabava dandanes predstavlja veliko vrednoto. Seveda je ni na lestvici vrednot, če bi kdo naredil anketo ali če bi sami v sebi pomislili na to. Lestvice "vrednot" so pač zastarele in v svoj obseg še niso jemale nove dobe.

Vrednota - sploh pa tisto, kar uvrščamo med vrednote - se namreč ne more meriti s tem, kaj obkrožimo na lestvici, ali kaj se nam zdi, da je vredno. Še manj je mogoče pomembnost neke vrednote meriti z občutkom, da je treba nekaj vzvišenega povedati, če te kdo o tem sprašuje. Na primer, da potem rečemo, da je naša največja vrednota zdravje, ali pa ljubezen, morda delo, varnost, narava itd. Ne. To bi bil le teoretični odgovor na akademsko vprašanje, ki se nas osebno v bistvu sploh ne tiče, in celo nima skoraj nič z vrednotami. Vrednote v praktičnem življenju so nekaj povsem drugega.

Vrednota v praktičnem življenju se meri zelo preprosto, merilo pa je čas. Torej, čemur posvečaš več pozornosti, tisto je več vredno. Pri tem pa ne šteje le sâmo "vrednostno" dajanje na sebi, ampak tudi priprave za ta čas. Celo take navidezne obrate poznamo, ko človek za uresničevanje končne vrednote porabi silno malo časo a za priprave izredno veliko.

Vzemimo starše, ki skrbijo za svojo največjo vrednoto, otroke. Pravzaprav so vse misli okrog doma, službe in zaslužka, neposredne pomoči, ustreznih pogojev ipd. usmerjene v vrednoto otrok. Tudi pri tistih starših, pri katerih otroci tarnajo, da so samo v službi, gre - vsaj upajmo tako - v večini primerov za žrtvovanje zanje: da bi bilo otrokom boljše danes in dolgoročno.

Zdi pa se, da se vrednote vse bolj odmikajo od tistih tradicionalnih, in se koncetrirajo v eni sami: moji osebni zabavi. Ljudje garajo mesec in mesece, da se lahko potem podajo na kratko a drago potovanje v eksotične kraje. Ljudje še in še vlagajo v delo, a si potem z zaslužkom ne kupijo potrebnih reči, ampak orodja za zabavo, telefone, ki so prav zabavno "pametni", računalnike, ki jih gledajo in po njih brskajo, namesto, da bi jih uporabljali za dobro in svoje talente z vsebinami oplemenitili - ali celo prispevali k dobremu. Potem razne rekreacije in sprostitve, ki seveda sploh niso poceni, a ki jih nujno potrebujejo - pravzaprav samo zato, da potem lahko spet delajo, dejansko pa imejo povsem kratkoročne učinke na telo in morda na duha.

Potem zidamo ograje, fizične in mentalne, zgolj zato, da se odmejimo od tistih soljudi, ki za golo življenje potrebujejo zgolj vsakdanji kruh. Pod krinko naše varnosti nam ni mar za njihovo varnost - naša varnost pa se pravzaprav kaže kot želja po ustaljenih vzorcih, ki vse bolj, in to res hudo, težijo v smer  sprostitve, lastnega načrta, prilaščenih navideznih vrednot, ki druge izključujejo ... skratka v smer skrite zabave.