30. jun. 2014

Googlovo vreme

Ena bolj hecna misel.

Že kar nekaj mesecev tudi v Sloveniji lahko uporabljamo Googlov pogled ulic, Street View. Pri tem je presnetljivo, kako spletni velikan, ki se ga hkrati veselimo in nekoliko odvisniško bojimo, podatke zna tudi uporabljati. Prav pri pripravi uličnih pregledov mu je izjemno pogosto uspelo ujeti odlične vremenske razmere, z ravno pravšnjo mero oblačnosti, globoko modrim nebom in zelo čistim ozračjem. Seveda ne gre za naključje.

Danes je na zahodu Slovenije bilo prav takšno lepo vreme. Morda bi vremenoslovci odslej lahko tâko zmerno kopasto oblačnost z redko posejanimi kumulusi imenovali googlovo vreme.
Kako bi se to slišalo?

29. jun. 2014

Sramota pobiranja smeti iz smetnjakov

Ozrite s kdaj v reveža, namernega ali nenamernega klošarja, siroto. Morda v velemestu, ki ga boste obiskali med počitnicami. K sreči se zdi, da pri nas vidimo več odraslih in redkeje otroke. Vseeno, kaj je razlog za njihovo stanje. Ozrite se vanje, gotovo se boste, ko ga/jo boste videli, kako odpre smetnjak v zakotni ulici, morda v ozadju gostišča ali prodajalne. Ali pa kar sredi glavne nakupovalne poti seže z roko v obcestni koš za odpadke in na hitro prebrska.

Ga je sram? Jo je sram? Je mene sram?

Bi dal denar, kupil kos kruha, čokoladico, ki jo imam vžepu, morda podaril rožo iz srca?

Dejanje tega sramú se ne začne pri revežu, ki ga zagledamo na ulici. Sramota se začne pri domačem košu za odpadke. Ozrite se najprej na ta koš, in iz njega poberite vse, kar ne sodi tja. Jutri pa vanj sploh tistega sploh ne odvrzite. Narava vam bo hvaležna. In tudi ljudje, čeprav vam morda nikoli ne bo dano tega vedeti.



28. jun. 2014

Morala morale v ogledalu

Zdi se, da je besedilo, ki zagovarja svobodo, ukinja moralne nauke. Na primer:

Te ugotovitve podkrepijo tudi moralni nauki, kadar se imajo za odbojno ploščo nasproti človeštvu in morda celo nasproti iskrenosti napak in priznavanja napak.

Nikakor. Gre za nekaj drugega. Morala mora namreč prav tako imeti svojo moralo.* In jo tudi ima, vsaj delno, reče se ji etika ali filozofija morale. Vendar to ne zadostuje. Morala mora tudi biti moralna. Torej mora izpolniti nauke svoje filozofije.

To pa v zgornjem stavku pomeni, da ni moralno, če morala nastavlja človeku svoje nauke kot odbojno ploščo, ampak je potrebno človeštvu ali človeku posataviti predvsem ogledalo. Da torej vidi sebe in ne, da se njegova napaka odbije nazaj njemu v dušo.

http://idejalist.blogspot.com/2014/06/med-napako-in-krivdo.html

27. jun. 2014

O zarečenem kruhu in srebrnini

Kdor vsaj malo spremlja javno življenje na Slovenskem ve, kako nam gre težko komunikacija z drugimi. Pa ne le navidezno besedičenje mednarodnih vljudnostnih obiskov, ki jih je itak strahovito premalo, neveščost v diplomaciji, ko nekaj slepo verjamemo (npr. Bruslju), gredé nas pa sosednja država mirno poslovno premaga z istim projektom pod istimi pogoji, z istim partnerjem, ali tarnanje, kako mladi odhajajo žez mejo po kruh, množice pa le v neustavljivem strahu čakajo ta kašne ali drugačne socialne priboljške. Ne; gre predvsem za tisto resno poslovno komunikacijo, ko gre na trdih tleh za prodaje in odkupe na mednarodni ravni.

Skrnobno* smo varovali in še varujemo državno srebrnino, torej podjetja, v katerih ima država večinsko ali polno last (posredno ali neposredno ali kar je še drugih veleumnih izmišljotin, da se ne reče državna last...), kjer se poslovni odnosi izčrpavajo v hkratnem socialističnim planiranju in kapitalistični svobodi trga, in kjer morda ohranjanjo nekaj kravatnih delovnih mest v tem ali onem svetu ali upravi, kamor v primeru potrebe odložijo kakšnega od "naših", in mu s tem zagotovijo "preživetje".

Prav ta skrnobnost je tisti zarečeni kruh. Če združimo prvi in drugi odstavek, je rezultat preprost: drugi so bolj spretni, nas pretentajo, mi pa vasezaverovano čakamo - kdo ve kaj? Seveda, da cena še bolj pade, ker (si) je niti ne znamo dvigniti.

Prodajanje nikakor ni problem sam na sebi. problem je če zraven tudi ne kupuješ. Dejansko se največ profitira, če veliko kupuješ in veliko prodajaš (ne le stvari, tudi znanje, umetnost, itd.) - prav zato, ker je tistega denarja vmes kljub morda majhnim procentom, lahko veliko.

Vsekakor pa je hudo, če samo prodajaš, saj ti enkrat preprosto zmanjka.Tudi tistega vmes.
Prodaja še ni poslovanje, niti tkarat, ko to dela država, in sploh ne, kadar je kaj nujno. Prodajanje za svojo celovitost potrebuje tudi kupovanje.


* razlaga skrnobe v SSKJ je morda nekoliko napačna

26. jun. 2014

Med napako in krivdo; med človekom in naravo

Komunikacija med ljudmi je včasih otežena zaradi pojava, ko nekateri težko - ali pa celo ne - ločujejo napake od krivde. Vsi delamo napake. Pravijo celo, da tisti, ki več dela, naredi tudi več napak in se te napake tudi bolj pogosto opazijo. Vendar je razlika ta, da se nekateri za vsako napako takoj počutijo krive. Še huje, razvijejo mišljenje, celo v podzavesti, da se krivda lahko in mora popraviti izključno s kaznijo. Verjetno psihologi to poznajo, in rešujejo tako tavmatično stanje na svoje ustaljene načine, morda se takemu stanju tudi na kako reče. Morda so te zadeve povezane z moralo in religijami, ali celo s pravnimi sistemi, ki nekatere napake proglasijo administrativno za krivde, potrebne kazni in opravičenja.

Razlika med napako in krivdo je pogosto težko ločljiva, saj gre za dinamiko odnosov. Napaka je moj notranji pojav in vedno usmerjena navzven. Je torej izključno moja in zato iskrena, ne glede na posledice, ki jih morda povzroča. Krivda je občutek, ki se pojavi kot moj povratni odziv na reakcije soljudi ali družbe do moje napake. Ta občutek lahko zadržujemo v sebi. Napaka je vsekakor pogosto vzrok krivde, vendar to še zdaleč ne pomeni, da mora biti vsaka napaka vzrok za krivdo. Bližnji, ki se med seboj spoštujejo, so tako pravzaprav del mene v tem smislu, da moje napake ne označijo kot krivdo, na primer starši pri otrocih v času vzgoje.
Problem nerazlikovanja med napako in krivdo se prenese tudi na drugo stopnjo, namreč, človeku je izjemno težko (do)povedati, da so napake zelo redko že krivde, in da je za življenje nujno potrebno odkriti, kaj so napake in kaj krivde in kaj je med njima razlika. Tak človek namreč že to, da mu kaj takega poveš, razume kot krivdo. In ker krivda konotira kazen, se ji skušajo na vsak način izogniti, s prikrivanjem, z lažjo in podobno.


Zdi se, da se v zahodni civilizaciji danes pojavlja podoben pojav na ravni družbe v odnosu do narave. Človeštvo se proglaša za krivca, da narava vse bolj propada, da druge vrste organizmov izumirajo, da s svojim prehranjevanjem kruto preganjamo živalski svet in hkrati še neizbrisno omadežujemo svoje odnose do narave. Take ugotovitve so znanstveno podprte, kot rečemo objektivno in empirično, vendar pozabimo, da sta empirija in objektivnost v bistvu subjektivnost na ravni civilizacije, ki si je ta dva pojma družba sama postavila, skupaj z vsemi znanstvenimi metodami. Te ugotovitve podkrepijo tudi moralni nauki, kadar se imajo za odbojno ploščo nasproti človeštvu in morda celo nasproti iskrenosti napak in priznavanja napak. Za moralo potem stojijo etike, ki kot filozofije, torej humanistično, take morale utemeljujejo in jim pridenejo okvir človečnosti, humanosti. Krivda je torej vse večja, človeštvo v krču samookrivljenosti skuša reševati, kar se reševati sploh da. Išče opravičevanje, išče se celo kaznovanje (kar konkretno, na primer okoljski ukrepi, kazenske določbe, kyotsko trgovanje in kazni na globalni ravni).

Vendar je v evolucijskem smislu nemogoče celo govoriti o tem, da bi bil človek kot vrsta nekakšna napaka narave, saj bi s tem zanikali evolucijo. Čudno bi namreč bilo, da bi se v evoluciji, ki je pred nastankom človeka potekala brez njega, naenkrat pojavilo nekaj, kar ni del evolucije. Še manj je mogoče govoriti, da bi bilo človeštvo krivo, da se je v evolucijskem procesu razvilo táko, kakršno je, kot rečejo "uničevalsko".

Tako pridemo do mrtve točke. Smo uničevalci, glavni krivci. Morda gre celo za pojav, da nam takšno stanje ustreza, ali da je samoproglašanje napake za krivdo beg pred reševanjem popravljanjem napake, saj namesto, da bi popravili napako, se skušamo rešiti občutka krivde. In morda gre celo za nekakšen napuh človeštva, češ, da lahko uniči ta čudoviti modri planet, ki ga podkrepimo z naravovarstvenim moralizatorstvom. Saj postala narava ne s tem, ne brez tega nič ne izgubi. Tako je predveem otežena komunikacija notraj neke civilizacije, ker se hoče za krivdo kaznovati, nenazadnje otežena celo znotraj človeka posameznika, ki vse to zavestno ali podzavestno doživlja (in ima naravo v osnovi rad).

V človekovem smislu bo vseeno najbrž bolj zdravo, če bi si priznali, ne, da smo napaka, ampak da delamo napake (to pa je evolucijsko smiselno in razložljivo), in da krivda človeštva do narave ne obstaja ( ... lahka rešitev, kajne, zdaj lahko delamo z naravo, kar se nam zljubi, in preprosto rečemo, oprosti, narava, napako smo naredili ... ). Gre za to, da je napake v medčloveških odnosih ali do sebe mogoče in bistveno lažje reševati, ker napaka je iskrenost, ki človeka pušča odprtega. Krivda pa je povratnost, ki človeka uklešči. Prav tako je v odnosu z naravo.Tu gre za to, da je napaka naša notranjost in kot taka imamo zanjo bistveno več moči in možnosti za reševanje, kot v primeru krivde, kjer gre za povratni učinek na zunanjo reakcijo. Pri odnosu človeštva do narave je povrh vsega ta povratni učinek izključno naš lastni proizvod. Človeštvo je kot celota samo sebe proglasilo krivdo.

Kriviti se pomeni beg. Priznati napako pomeni narediti korak k reševanju.



25. jun. 2014

Glavarina in talenti

Osnovna šola je obvezna. Prav. Če je kakovostna, oziroma, če program kakovostno izvedejo, se otroci tudi kaj naučijo za življenje. Zdi se, a je težko potrditi, da je učenje pogosteje zaradi ocene, kot zaradi znanja. Celo pisanje in poštevanka. Naj bi nas računalniki v prihodnje reševali, pravijo.

Šola očitno ne zadostuje več, saj se pojavlja sve več obšolskih, prostovoljnih, prostočasnih, prostoprogramskih dejavnosti. Večinoma so plačljive in imajo namen obogatiti mladino z znanji, ki jo obvezna šola ne nudi, oziroma jo ta nudi premalo (ali vse manj). To so tudi umetniške, športne, sprostitvene, polzabavne, rekreacijske in še druge podobne. Seveda se pogosto prav zaradi teh dejavnosti pojavlja težko vprašanje, zakaj so naši otroci v šoli tako obremenjeni. A hkrati se tudi lahko vprašamo, zaradi česa so res obremenjeni: zaradi obvezne poštevanke in domačega branja, zaradi vsakodnevnih treningov in glasbene vaje, ali morda zaradi tretjih početij, na primer vsem staršem poznanega "pridobivanja računalniških spretnosti".

Pa vseeno nekoliko o obšolskih dejavnostih. Njihova tragika je predvsem glavarina. In glavarina pomeni za nekatere uničevanje. V čem je problem? Vsak trener, in vsak učitelj glasbe zelo dobro ve, da bi nekaterim gojencem morali na prvi uri povedati: ti pač nisi za atletiko; posluha imaš premalo za violino; tvoje noge ne služijo dobro za smučarijo, ... A tega ne naredijo. Če povejo pomeni, da izgubijo eno glavo, pomemben del zaslužka. In se vprašajmo naprej: katero glavo pravzaprav izgubijo; kdo pravzaprav izgubi glavo.

Žal je ta glava prav tisti otrok, ki ga nekdo, morda starši primorajo, učitelji pa so v to primorani, tišči v nekaj, kar zanj preprosto ni izvedljivo, morda celo travmatično. Pa ne govorim o lenobi, ki je prav tako prepoznavna, a odpravljiva.Govorim o netalentiranosti. Celo take primere imamo, ko nekdo iz pridnosti in ustrežljivosti tudi (skoraj) doseže kaj v športu ali umetnosti. A glej, notranje zadovoljstvo se ustavi na tej ravni, na ravni uboganja in ustreženosti. In to notranje (ne)zadovoljstvo se potem širi navzven, pogosto nevede. Vzgojitelji, povejte otrokom, če nimajo nekega talenta! Bo kansje konec sveta, če jim danes poveste. Saj talenti niso samo ene vrste, in kakšnega kdo pač nima.

Vsak ima kakšno pomanjljivost. Brez prstov ne igraš klavirja; brez nog (izjemno redko oz.) ne treniraš smučarije. Če ti sluh ali vid ni dan ali ga izgubiš, ne moreš razviti svojega bivanja v glasbenika ali slikarja, lahko pa v slikarja ali glasbenika. A tu se ne ustavi: če nimaš notranjega posluha in če nimaš daru za glasbo, prosim, prosim, ne postani glasbenik. Če ti konstitucija telesa ne služi in nimaš veselja v gibanju, prosim, prosim, nikar ne postani športnik. Če nimaš veselja do javnosti, če nimaš ljudi rad, prosim, prosim, ne postani javni delavec ali politik in raje ne vôdi domovine, če je nimaš rad. Še manj, ponavljam, še manj postani glasbeni ali telovadni učitelj, če tega nimaš v sebi. Če namreš v zgornjih primerih šolske glavarine pade le tu in tam posamezna glava, in sploh ne ve zakaj, ker ji nihče ni iskreno povedal, zaradi nepoklicanega vzgojitelja padajo cele generacije (ker nihče ni povedal). Ali domovine.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/s-telenti-v-svet.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/priprava-izvedba-in-refleksija.html

http://idejalist.blogspot.com/2013/04/kaj-pa-ce-ne-znajo.html

24. jun. 2014

Elementarna sreča in elementarna nesreča

V osnovi, torej elementarno, se človeka z notranje ali zunanje strani najbolj dotaknejo skrajnosti. Rojstvo in smrt. Velika bogastvo in huda revščina. Najmanjši delec atomskega jedra in časovna meja vesoja. Neznosna burnost nemira in blaženost skoraj nezaznavnega teka. Za vse to imamo zunanja in notranja čutila.

Prvinsko (kar je še bolje v pomenu elementarno) človek lahko živi v popolni sreči, torej tisti, ki se je ne zaveda, ker presega njegove zmožnosti zavedanja. Tako na primer otrok: dokler se ne učloveči v človeško družbo, živi svojo srečo.

Potem, če hočeš biti "normalen" del družbe, se moraš onesrečiti; moraš postati enak, sicer te izločijo kot otročjega, neumnega ali nenormalnega. Nesreča je tako nujen del življenja, celo, kot-da poganja ta svet, razvoj, umetnost ... In tako se zgodi, da si človek, vsak posameznik ali posameznica, vedé ali nevedé povzroča nesrečo - samo zato, da (p)ostane "normalen", "normalna". Ker smo vsi v isti zgodbi, si sicer nekoliko pomagamo, ampak ta pomoč je daleč od prvinskega čutenja sočloveka. Morda je bolj sočustvovanje, celo zgolj vljudnost. Pomoč v nesreči, ki ni elementarna, morda celo povzroča nekoliko grenkobe, kar obema, nesrečniku in pomočniku.

Popolnoma drugače je pri elementarnih nesrečah, torej tistih, ki si jih človek ne povzroča sam, čeprav segajo od prvinskih osebnih težav do vesoljskih dogajanj. Razlika med "normalno" nesrečo in elementarno nesrečo je predvsem v tem, da pri drugi obstaja možnost preventive, pri prvi pa ne. In to se jasno pokaže pri pristopu k reševanju. Človek je pri elementarni nesreči po naravi, torej spet elementarno, in celo brez grenkobe, nagnjen k pomoči in reševanju. Elementarna nesreča ne da nikomur misliti, da ne bi pomagal. Čut za pomoč je v človeku, tudi v najbolj - kot rečemo - pokvarjenih ljudeh povzroči notranji vzgib. To je vgrajeno, to je del evolucije. Elementarnost je torej značilnost obojega: nesreče in pomoči.


Podobno je elementarna sreča že vgrajena v ta svet, in jo je treba samo odkriti in se ji samo prepustiti. Za odkrivanje in prepuščanje ima človek elementarna čutila. Zunaj in znotraj.

22. jun. 2014

Omilitveni ukrepi v naravovarstvu

Naravovarstvo je mlada panoga, in marsikdaj so ljudje v njej prav tako mladi, po znanju, predvsem pa po občutku do narave. To je lahko velika prednost, saj se le tako rojevajo nove ideje, smelost/drznost je v mladosti nekoliko večja, nenazadnje, za mlade se zdi, da znajo bolje misliti na svojo prihodnost, tudi celovito.

Je pa nerodno pri mladosti to, da te kdo hitro obrne. Ista beseda naravovarstveniku pomeni nekaj, gradbeniku drugo, spet drugo občinskemu politiku, in še kaj drugega morda članu neke delovne veleskupine za podnebje pri Združenih narodih. Tako govorimo iste besede, a povsem različne jezike. Še številke so različne.

Omilitveni ukrepi so eden od izrazov, kjer nimamo le težav pri jezikovnem razumevanju, ampak tudi vsebinsko. Namreč, nihče točno ne ve, čemu naj bi služili. Načelno sicer želimo z njimi reševati neko prizadeto naravo, a izkaže se, da vedno rešujemo le tisto naravo, ki smo jo že prizadeli. To je sicer iz izraza "omilitev" razumljivo, ker pač želimo omiliti tisto, kar smo sami nápak povzročili, ampak problem je v tem, da sploh ne vemo, kakšno je bilo prvotno stanje, in niti ne vemo, do katere mere naj gredo omilitveni ukrepi.

Tako se zgodi "kar nekaj" - ali pa nič. Investitor bo mero razumel in zato zniževal proti čimbolj ugodnemu razmerju vložka in dobička (in za taka dejanja ima v rokah vsa pravna sredstva). Naravovarstvnik bo skušal storiti vse za višjo mero, a se izkaže, da nima denarja, ker je (posredno) plačan iz denarja, ki ga prav isti investitor kot davek plača državi. Ker ima poslovanje pri investicijah bistveno daljše izkušnje kot mlado naravovarstvo, "družbena izkušenost" vedno zmaga.

Tako na koncu v najboljšem primeru ostane namesto omilitvenega ukrepa za naravo omilitven ukrep za naravovarstvenika.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/naravovarstvo-se-je-redko-ukvarjalo-z.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/formalisticno-naravovarstvo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/naravovarstvo-kot-druzbeni-dogovor.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/tehnologija-s-tehnologijo.html

21. jun. 2014

Skeniranje in informacija

Dostopnost opreme za visoke ločljivosti skeniranja fotografij in drugega slikovnega gradiva je zelo vabljiva za arhiviranje, kjer za razliko od konkretne uporabe, kakor to poznamo na področju grafičnega oblikovanja, govorimo o potencialni uporabnosti v prihodnosti. Tu se postavlja več vprašanj. Dejstvo je, da se fizični analogni mediji nepovratno starajo in s tem nepopravljivo izgubljajo kakovost. Nujno jih je orej treba nekako ohraniti. Digitalna tehnologija omogoča, da stanje zamrznemo na določeni časovni točki propadanja, vendar pri pretvorbi pride do spremembe informacije. Vendar ta pretvorba ni prva. Osnova je namreč objekt, ki je fotografiran, fotografija sama pa je že približek. Ker prav pri fotografiji dobro poznamo, da gre pri tehnologijah medija za različne stopnje granulacije, bi lahko rekli, da je fotografija dejansko že nekakšen poldigitalni mediji. To pomeni, da se pri skeniranju na določeni točki natančnosti srečata ločljivost izvorne fotografije in ločljivost skenerja, in skeniranje pri zvišeanju ločljivosti skeniranja je zvišuje hkrati tudi količine ali kakovosti informacije.Če predpostavimo, da imamo idealen skener brez optičnih nepravilnosti, je ta točka odvisno od medija. Tore so nekaj preslikave visokoločljivih geodetskih aerofotoponetkov, nekaj drugega laica format diapozitivi ali negativi, seveda tudi z različnimi vrednostmi občutljivosti in s tem povezanimi granulaciji. Spet nekaj drugega so steklene plošče z emulzijo srebrovih soli, ki so arhiviranje iz zgodovinskih razlogov ne le posebno zanimive, ampak zaradi časovne oddaljenosti tudi nujne za digitalizacijo.
Amaterski filmom iz 2. polovice 20. stoletja smo namerili 5 do 20 mikrometrov velike amorfne in med seboj zlivajoče se granule. Črnobelim steklenim ploščam iz prve polovice stoletja le 1 do 4 mikrometre. To je zanimivo, vendar ne pove veliko o informaciji sami. Slikovna točka - pa če je matrično kvadratna ali amorfna, namreč še ne predstavlja informacije.

Skeniranje ali druga oblika digitalizacije zato ni toliko stvar tehnike in zmogljivosti strojev ali časovnih/finančnih možnosti ljudi. Bistvo pri arhiviranju  v digitalni obliki je ohraniti informacijo, ki je na sliki, torej tisto informacijo, ki si jo je fotograf - dokumentarni ali umetniški - zamislil.

19. jun. 2014

Talent in vaja

Večina priročnikov, ki naj bi nas usmerjali v življenju, nam govori, da sta za uspeh potrebni dve stvari: talent in vaja. Bo že držalo, saj so jih napisali učeni vzgojitelji.

Talente imamo menda prirojene. Nekaterim bolj leži logika, drugim naravoslovje, tretjim socialno delo, četrtim razmišljanje ali umetnost in tako naprej. A nihče ni nadarjen samo za eno stvar, le talent se različno močno kaže. Pa še to gotovo velja, da se vzporedno z odkrivanjem posameznega talenta kar sami odkrivajo tudi drugi, nekoliko bolj skriti talenti.

Če talente pustimo vnemar, seveda nazadujejo. Talent pravzaprav pomeni le odprtost za določen način povezovanja reči. Pomeni le posodo, v katero je "hrano" treba nabrati ali zbrati. Za zbiranje pa je potrebno zavestno delo. Potrebna je vaja. Če hočemo doseči nek cilj, nas čaka dolga in mukotrpna pot, mukotrpno delo. Mukotrpna? Je res tako?

Na delo, ki vedno pomeni vajo in razvijanje talentov, lahko gledamo s treh strani: pogled pred začetkom, pogled vmes in pogled nazaj. Bolj ali manj je pri vseh ljudeh normalno, da nas dobro opravljeno delo osrečuje. To je pogled nazaj. Še bolj normalno je, da nas je pred začetkom dela nekoliko strah, morda imamo tudi druge občutke, ali, če drugega ne, se nam vsaj nekako ne ljubi. To je pogled naprej, ki pa ga prekinemo, ko z delom začnemo, ko stopimo prvi korak. Pravzaprav smo ga prekinili že s tem, da smo začeli misliti na delo, ali celo že takrat, ko nas je začelo biti strah. Strah je že vaja v premagovanju strahu.

Med pogledom naprej in pogledom nazaj pa stoji tisto najtežje. Namreč, tisto vmes, ko je treba vztrajati. Če je vsebina zanimiva in nas potegne, potem problem ni velik. Če pa nas vsebina poti ne zanima, ampak le nestrpno hočemo cilj, se zadeva zakomplicira. Tu nastopi čarobna paličica, morda res najmanj boleča metoda: potrebna je samo in zgolj koncentracija na sedanji trenutek. To pomeni, da ko se učiš, ne misliš na konec učenja, ampak samo na tisto učenje, samo na tisti stavek, na besedo, na sliko. Ko delaš, misliš na delo, na tisti droben trenutek, ki ga imaš edinega v oblasti, da z njim narediš, kar hočeš. Bistvo je, da ostaneš na liniji oziroma, da se vedno znova odločaš, vsak trenutek, vsak zdaj. To so majhni in nezahtevni koraki. Pomagaš si z odklopom zunanjih motenj, ki jih človek sprejema preko čutil: kar se sliši, kar se vidi, kar se tipa, voha in kar je še takšnega. To so zelo preproste odločitve, saj v današnjem svetu samo zapreš vrata, pritisneš na gumbe za odklop in podobno.

Na koncu vaje, ki je sestavljena iz zelo drobnih, skoraj nebolečih odločitev, nas običajno čaka veselje ob doseženem cilju.

A ne le to, čaka nas še eno veselje. Če namreč človek osvoji tehniko majhnih korakov koncentracije v času, ko znanje sprejema, pride sama od sebe druga vrsta koncentracije, ko človek to znanje posreduje v drugo smer. Tista, ki je nujna ko pišem izdelek, ko izvajam skladbo, ko izdelujem stroj, odkrivam vesolje, ko odgovarjam na učiteljevo vprašanje, ko pomagam ljudem, ki me potrebujejo, ko se sproščam in počivam, ... ja celo takrat, ko nič ne delam ... . Ta druga koncentracija je čudež.

Pravi naslov tega pisanja je pravzaprav Čudež koncentracije.

18. jun. 2014

Zdravilne pijavke

Današnji svet se je navadil, da vse težave rešuje na prav poseben način. Namesto, da bi odpravil vzroke, iz katerih te težave izhajajo, jim vse pogosteje poskuša kaj dodati, kakšno novo, morda kar premalo preizkušeno reč.
Na primer v zdravstvu. Danes se zdi nezaslišano, da so se včasih za zdravje postili pri hrani. Še bolj nezaslišano, tako rekoč nehumano in nehigienično se sliši, da so puščali kri, običajno s pijavkami. Danes vse rešujemo z dodajanjem. Zdravila in pripravki so nas preplavila. Če malo karikiramo, celo tako daleč gre, da če si na zdravilih za zmanjšanje krvnega tlaka, in ti tlak nerazumljivo pade pod normalo, ti zdravnik ne zmanjša doze prejšnjega, ampak predpiše novo zdravilo za povišanje tlaka. Torej, ne le, da smo problem krvnega tlaka vzeli iz konteksta delovanja človeškega telesa (in njegove okolice), celo pojav povišanega tlaka smo ločili od pojava znižanega tlaka. Rešitev se zdi na osnovni ravni bolj enostavna, bolj regulativna. A če pogledamo z nekoliko razdalje, se pokaže zmotnost, predvsem pri nepotrebnem izčrpavanju drugih organov in celega telesa, in nenazadnje denarnice.
Na globalni ravni se tako pojavlja vse več bakterij in virusov, ki so enostavno postali odporni na naše kemijske antibiotike in podobna sredstva. Zakaj? Preprosto zato, ker smo naše zdravje vzeli ozko, kot borbo med neko bakterijo in neko našo specifično boleznijo (odzivom na to bakterijo), in pozabili na celovitost delovanja nas samih in tistega patološkega organizma.

Podobno je v družbi, na primer pri ekonomiji. Če se nek model ne obnese, ga je treba opustiti, in ne dodajati novih modelov. Danes v Sloveniji hkrati ohranjamo plansko gospodarstvo in še kapitalizem. Ne moremo stalo zdraviti z vedno novimi analizami, in spet novimi analizami. In diagnozami, ki so postavljene na vprašljivih vhodnih podatkih in še bolj vprašljivem zdravilcu. Očitno bi bilo treba kaj odvzeti, spustiti na bolnika prave medicinske, torej zdravilne pijavke, da nam odvzamejo del slabe krvi, ali uvesti post pri hrani, tudi pri besedah ali neumnih dejanjih. Morda bi se potem polagoma zbistril um. Polagoma, ponavljam, polagoma. Ker noben bolnik še ni hipoma celovito ozdravel.

http://idejalist.blogspot.com/2014/05/manj-je-vec-kako.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/cakalne-dobe-in-dvojni-davki.html 

16. jun. 2014

Všečkanje

Nekateri mislijo, da je drugim najbolj všeč, če delajo tako, kot si oni predstavljajo, da je drugim všeč. Drugi mislijo, da jim ni všeč, če si nekateri predstavljajo, da jim je nekaj, kar mislijo, da jim je všeč, pravzaprav ni všeč.

14. jun. 2014

Ali bolnik vidi bolezen svojega bližnjega

Vsak od nas ima kakšno težavo, kakšno nevšečnost, pomanjkljivost ali slabost, čez katero kdo kar mimogrede stopi in se zanjo sploh ne meni, lahko pa jo občuti kot bolezen ali katastrofo. Povprečneži smo nekje vmes.

Podobno, kot pri sebi, opažamo te reči tudi pri drugih. Običajno je tako, da če so nam drugi na splošno všeč, bomo pri njih opazili manj težav; za tiste, za one druge, s katerimi se ne moremo soočati, pa se nam zdi, da se njihove težave in slabosti kar kopičijo in stopnjujejo. Vzvratne pot, kot-da ni.

Obstaja tudi zrcalo. Včasih človek zaradi svojih težav vsenaokrog vidi same težave (k sreči je včasih tudi tako, da se nam ob notranjem veselju zdi, da je ves svet vesel). Projekcija lastnih težav na zunanji svet ima lahko težke posledice, saj onemogoča normalno komunikacijo med ljudmi. Celo težje je, kot če nekoga ne prenašamo, ker se temu lahko umaknemo, sebi in svojim projekcijam pa se ne moremo.

Zdi se, da taki odnosi ne obstajajo le med posamezniki in v ožjih skupinah. Zdi se, da se taki donosi zelo radi prenašajo v družbo, v javnost, v politiko, v navidez brezosebne odnose. Projekcije bolezni so potem bistveno težje, in bistveno bolj hromijo razvoj družbe, kot težave same.

Ko si težave priznamo, smo že več kot na pol poti do rešitve. Z oskrenim priznanjem se namreč ne rešimo le samozagledanosti, ampak predvsem projeciranja svojih težav na druge.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/resevanje-tezav.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/imunski-sistem-pri-vzgoji.html

http://idejalist.blogspot.com/2014/04/tezave-s-tezavami.html



13. jun. 2014

O mistiki ...

... , tako globinsko vseprežemajočem pojavu, ki človeka očitno spremlja kot dejstvo že odkar vemo, da je človek, lahko zelo veliko govorimo. Več pa povemo, če molčimo.

http://idejalist.blogspot.com/2014/06/mrezni-misticizem.html


12. jun. 2014

Razumeti ali doumeti v sodobni filozofiji

Za kontinentalno filozofijo današnjega časa se zdi, kot da postaja vse bolj razcepljena. Vse, kar ostaja trdnega so morda starogrški klasiki, ki so jih nekoliko prilagojene v srednjem veku interpretirali krščanski razlagalci. Takrat, torej v času Sokrata, Platona in Aristotela, sta bili znanost (naravoslovje) in filozofija še eno in isto (ali vsaj vzporednost, kolikor je mogoče z današnjimi očmi videti). V postkartezijanski dobi pa se je filozofija (?ves humanizem) sicer ločil od naravoslovja, vendar le načeloma. V bistvu pa se zdi, zelo močno zdi, da je filozofija začela capljati za naravoslovjem. Namreč, filozofija je kot-da postala razlagalna veščina, ki skuša induktivno pridobljenim ugotovitvam znanosti dati razlago vzročnosti in smiselnosti. To je sicer čisto v redu, problem pa nastane, da v tako postavljenem filozofskem ogledalu izrazito napeljuje k deduktivni aplikaciji v znanosti ugotovoljenih dejstev na druga področja, predvsem na tista, ki jim je bližje in jih s svojimi metodami napaja, torej na družboslovje in humanistiko, ki to usmeritev iz filozofije zvesto posnemata. Iz tako obrnjenenega metodološkega pristopa lahko, in to je zelo nevarno, dobimo lahko zelo napačne rezultate, predvsem pa razultati v svoji želji, da bi bili utemeljeni in pravilni, prav lahko postanejo ravno nasprotje samim sebi. Potem filozofija izgubi celostno nit svojih prizadevanj in preskakuje od razlaganja ene naravoslovne domislice na drugo naravoslovno domislico.

Tako dobimo nekako čudne filozofske razlage induktivno ugotovljenih dejstev Darwinove hipoteze o razvoju vrst. Podobno nekako v filozofskem zraku ostanejo razlage Einsteinove nadgradnje Newtonovih odnosov med stvarmi v znanem vesolju, ki jih dejansko opažamo. Zadnjega pol stoletja se podobno dogaja na področju molekularne biologije, predvsem pri genetiki in nevrofiziologiji. Posamezna empirično dobljena dejstva, ki so pogosteje robni primeri kot osrednji, se uporabijo posplošeno in za utemeljevanje povsem drugačnih procesov. In prav teh 50-60 let pozabljamo še nekaj. Namreč, v tem času so se metode naravoslovenga dela močno spremenile. Vedno manj je tako imenovanih bazičnih znanosti in bazičnih opazovanj/analiz narave. Večina današnjih naravoslovnih hipotez se metodološko seli v kibernetiko in modeliranje.

Ob tem se zdi, da so mnoge filozofske razlage enostavno spregledale ta nedavni preskok naravoslovnega raziskovanja. Naravoslovno najstvo, ali celo i z njega izpeljano kajstvo tako filozofu prehitro postane dejstvo, oziroma, se kritika (kot filozofska metoda, precej drugačna kot naravoslovna), ki jo filozof sicer korektno izvede, ne izvede na med naravoslovjem in filozofijo, ampak pretežno ali kar izključno na strani filozofije.

Zdi se, da postajamo žrtve mejá med paradigmami, ki smo si jih sami postavili.

Verjetno je rešitev v novi klasiki, v enosti,
v kateri človeška misel (naravoslovna in humanistična) ne bo več raz-umena,
ampak predvsem do-umena.

Morda se prav zato kontinentalni filozofi tako pogosto zatekajo h klasikom, hkrati pa iščejo klasiko tudi drugod po svetu, na primer v kitajski, indijski ali srednjeameriški tradiciji. No, vseeno ni slabo. Cilj namreč že v osnovi predvideva nedosegljivost. Nedosegljivost kot klic k delu.

----

Besede so uporabljene v naslednjem pomenu:

dejstvo je tisto, kar je (stvar, proces, ..., ne glede a stopnjo dokazanosti ali dokazljivosti)
najstvo je nekaj, kar naj bi bilo (s poudarkom na nedoločenosti, predvidevanju)
kajstvo je, kaj naj bi bilo (vsebinsko, bistveno, vendar tukaj s hkratno konotacijo vprašanja in odgovora, in brez vezave na doumljivost)

11. jun. 2014

Mrežni misticizem

Sodobna potrošniška družba nima pozitivnega učinka na razvoj človeka. Niti telesno, niti duhovno, še manj čustveno ali etično. Je to res?

Imamo srečo. Ni.
Če pogledamo v zgodovino, razvrat starega Rima, bedne temine srednjeveške Cerkve, krvoločnost nacizmov, ali ustanavljanje slavnih naravnih rezervatov s preganjanjem ameriških staroselcev, ni bilo nikoli drugače. Le predmet obravnave in metode so se nekoliko obračale.

Bolj če (in kadar) se svet "pogreza" v neznane doline ugodja in brezveznosti, bolj se na drugi strani oblikujejo skupine in posamezniki, ki ustvarjajo nasprotni pol. Tudi danes. Svet še stoji, torej je še kar v dinamičnem ravnotežju.
A če verjamemo ali ne, na svetu obstaja nevidna mreža ljudi, ki se ne povezuje po principih prava ali politike, niti razuma ali čutenja, niti na osnovi etik ali religij, še manj iz znanosti ali humanizma, ne bogov ali boginj, ne iz želje ali potrebe, niti iz vednosti ali nevednosti. Ta nevidna mreža se sama sebe hkrati zaveda in ne zaveda. Zaveda in ne zaveda se hkrati tudi svojega izjemnega vpliva na svet. To ni védenje, to ni znanje, to je nekaj neopisljivega. Za organizacijo sploh ni potrebe, ker je organizirana v temelju, v tistem, kar je človekovega in družbenega v vsej globini, morda življenjski, biološki globini - pa če jo doumevamo ali ne. Taka mreža, kljub svoji izjemni moči in vplivu, ostaja skrita, kajti posamezni člani, čeprav morda popolnoma odprto govorijo o tem, same mreže preprosto ne morejo razkriti. Je nerazkrivljiva; in čeprav jo posameznik razkrije, morda v besedi ali v kretnjah ali celo neposredno, s tem sploh ne razkrije nič, niti samega sebe, ki bi morda bil član ali članica takšne mreže. Mreža namreč ostaja dinamično trdna v svojih osnovnih značilnostih, od katerih mi razpoznavamo samo eno, skritost. Ti ljudje hodijo med nami, so čisto običajni, vsakdanji, raznoraznih poklicev in znanj, raznih stopenj čustvovanja, nadarjenosti, zdravja, uspešnosti ali inteligence. A so nerazkrivljivi, ker kdor je v mreži, je hkrati v njej in zunaj nje - in to je za dašnji svet povsem preprosto "nemogoče". Še najbližje so tem ljudem morda mistiki (ne misticisti), vendar tega ne vedo, sicer ne bi bili mistiki. V bistvu tudi ne vedo, da so mistiki, sicer tudi to ne bi bili.

In kako veš, kdo je v taki mreži. Na primer, kako vem, da nisem jaz, ki pišem, ali da nisi ti, ki to bereš? Preprosto. Če bi vedela, to ne bi bilo zagotovilo, da bi bila v tej mreži, če pa ne veva, morda sva.

10. jun. 2014

Razpolovna doba resnice

Kadar se v javnosti zdi, da se bodo zgodile kakšne korenite spremembe, navadno mediji pokličejo nekatere osebnosti, ki analitsko odgovarjajo na vprašanja o prihodnosti. Človek težko oporeka akademsko raven posameznikov ali razgledanost posameznic(, ki pa so žal bolj redke. Res, mimogrede, ali morda novinarska srenja zanemarja žensko polovico resnice?) No, ko potem berem take moške komentarje, in potem grem, s hudo muko sicer, brat še kometarje na kakšnem drugem medijskem portalu ali časopisu, tiste pod črto s čudnokibernetskimi podpisi, in potem se spravim s še večjo muko gledat napovedi kakšne zasebne vedeževalke, ki kaj pove tudi o politiki, in nazadnje - to pa za razliko z velikom veseljem in voljo - naredim preprosto primerjalno razpredelnico dostopnih izvornih podatkov agencije ali podjetja, ki je npr. anketo izvedla,  ...

... me zadene kap. Skoraj. Zdi se namreč, da nihče od zgoraj navedenih ne naredi nobene numerične analize, če že, se zdi, da ni komparativno pregledal rezultatov anket in za ocenjevanje rezultatov uporabil metode, za katere se bojim, da so bolj diplomatsko-politične kot statistično-analitske. Skratka zdi se, da gre za predvidevanja na podlagi nekih drugih zadev, najpogosteje predpostavk, nekoliko morda povezanih z intuicijo, nikakor pa ne (vsaj) z izkušnjami, saj v borih dveh desetletjih turbulentno odraščajočega družbenopolitičnega dogajanja na Slovenskem enostavno ni mogoče imeti/dobiti zadosti izkušenj.

Pred časom sem v eni od priznanih naravoslovnih revij, menda je bil New Scientist, prebral prispevek o tem, kako se znanstvena resnica, objavljena v tej reviji, s časom izkaže za neresnico. Ugotovili so, da je po 13 letih 50% znanstvenih trditev utemeljeno ovrženih ali zastaranih. Z drugimi besedami, razpolovna doba naravoslovne resnice je samo 13 let.

Če pomislimo na okrog 27letno politično zgodovino Slovenije (recimo, Nova revija 57 leta 1987) - kolikšna je neki tu razpolovna doba resnice? Jo je danes samo še četrt?

Morda se pa v politiki resnica razpolovi še preden sploh pride na dan (?)

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html

Več o razpolovnih časih. Zelo zanimiva knjiga!

9. jun. 2014

Samota je orodje proti osamljenosti

Nikjer ni toliko prostora za ustvarjalnost, kot v samoti. A ni čisto enostavno. Vedno je potrebna naša odločitev. Napisati prvi list v osebnem dnevniku morda pomeni usmeritev v svet leposlovja, začutiti prvo melodijo ali ritem v glavi teče krog proti uresničevanju v glasbi ali plesu, drobna karikatura na robu zvezka, čeprav dolgočasnega, je morda predhodnica človekovega občutka za kompozicijo in formo. Preblisk ob naravnem pojavu morda rodi znanstvenika, odkritje družbenih zakonitosti pa občudovanja vrednega managerja ali politika.

Prvi korak je najbolj nujen in najbolj pomemben. A ne zadostuje.

Svet ustvarjalnosti se lahko nadaljuje le z voljo do vztrajanja. Nobena prva beseda še ni rodila pisateljice, sprotno žvižganje še ni skladatelj, čačkasti grafit na zidu še ni likovna stvaritev. Spet je potrebna odločitev, in to ne ena, ampak stalna. Stalno odločanje za.

Čeprav je ta zunanji svet na videz malo vreden, nekako neurejen, tudi kot-da nasilen in zmešan, ima svoje zaklade. Ima ljudi in ima odnose med ljudmi. In vsak s svojo vpetostjo med svobodo samote in brbljavost sveta vanj prinaša drobne dragocenosti. V svet in vsakemu od nas, ki smo povezani v nevidno pajčevino življenja. Samota pravzaprav brez zunanjega sveta ne bi obstajala. Vsakodnevni vrvež, vsakdanja opravila, govorjenje, kretnje, navade, medčloveški odnosi, in ogromnost sveta, ki ga še niti ne razumemo, še manj pa doumevamo – vse te rečí osebno samoto napajajo in ji dajejo moč, da ostaja temelj ustvarjanja. Zato vsak od nas v sebi stalno presoja, katere vzgibe zunanjega sveta bo spustil vase, kaj bo precedil in uporabil kot gradivo za lastno ustvarjalnost. Oziroma bolje: za ustvarjalnost, ki ni lastna; ustvarjalnost, ki se v svoji presenetljivi komunikativnosti  izkaže, da je univerzalna.

Samota ima v svoji vpetosti v živost sveta poseben čar. Je najmočnejše orodje proti osamljenosti.

http://idejalist.blogspot.com/2014/05/intuicija-je-vztrajnost.html

8. jun. 2014

Biološki in humani altruizem

V popularni znanosti so zelo znani primeri staršev, predvsem samic, ki se dobesedno žrtvujejo za svoje potomce. Poznamo tudi veliko primerov, kjer samci takoj po oploditvi poginejo - torej je edini smoter njihovega življenja poskrbeti za nadaljevanje zaroda. Podobno samica orjaške pacifiške hobotnica, ki se samo enkrat zavleče v votlino, kjer zleže jajčeca, iz katerih se razvijejo mlade hobotnice. Samica za mladiče skrbi in jih varuje in se pri tem sploh ne prehranjuje. V votlini obleži in pogine. Pri toplokrvnih vretenčarjih so znani pogosti primeri, ko samice svoje potomce rešijo iz nevarnosti in se pri tem same izpostavijo nevarnostim. Pri tem v večini primerov sicer ne poginejo takoj, v nekaterih obnemorejo in kasneje poginejo zaradi sekundarnih razlogov (npr. v hudem mrazu po reševanju mladiča iz ledeno mrzle vode), v večini primerov pa preživijo in si opomorejo. Značilno obnašanje kaže na to, da odločitev samice ni preprosta, torej da žival takega dejanja ne stori avtomatično. Očitno je tudi, da dejanje ne kaže, da bi osebki dajali prednost lastnemu preživetju, ampak gre očitno za vgrajen naravni mehanizem, ki jih kot posameznike presega: skrb za ohranitev razvojne linije populacije oziroma vrste. Dejansko gre za procese na molekularni ravni genov, ki se na ta način ohranjajo, da se osebek, ki je njihov nosilec, žrtvuje. Lahko bi rekli, da se osebek obnaša altruistično zaradi sebičnosti genskega zapisa.
Nekateri avtorji trdijo, da je tak biološki altruizem (torej genetska sebičnost) nekaj popolnoma drugačnega kot tako imenovani humani altruizem, da so podobni le učinki. Taka trditev v svojem bistvu nekako zanika evolucijsko teorijo. Namreč, če razvoj teče edino v smeri od vzrokov k posledicam, pomeni diametralno nasprotni vzrok altruizmu pri človeku dejansko to, da je prišlo do popolnega obrata pri razvoju. Obrat pa ni značilna lastnost evolucije. Dopustiti velja možnost, da človek deluje altruistično po obeh principih, genetskem in humanem, pri čemer genetski deluje nezavedno, humani pa podzavestno ali zavestno. Ali pa gre dejansko za isti proces.

7. jun. 2014

Vrtinec namišljenega sovražnika

Človek se nenehno trudi vključiti naravo v vrtinec pravil svoje današnje potrošniške igre. Svoj odnos do ostalih bitij in celotne okolice skuša uravnati po lastnih medsebojnih odnosih. Človek zahteva, da je narava v stresu. In ko mu ne uspe, ji preprosto pridene nalepko stresa. Narava pa se zaradi stresa, ki ji ga po našem mišljenju povzročamo ravno mi, ljudje, seveda lahko maščuje. Mora se maščevati. In to maščevanje se zdi še neprimerno bolj uničevalno in nevarnejše kot človekovo. Imamo občutek, da smo stalno tik pred zdajci, tik pred končno katastrofo ... če seveda niso že zdajšnje katastrofe jasno maščevanje. Poplave, potresi, grožnje z vesolja, težave ozona ...

Veliko vprašanje, koliko stresa človek povzroča naravi, ostaja vedno neodgovorjeno, vedno špekulacija, saj naravo žal tako zelo malo poznamo. In tudi nočemo raziskovati ali se ji približati. To dobro vedo predvsem tisti, ki jo raziskujejo. Človek raje kriči o tisti naravi, ki naj bi bila pod stresom. A le zato, da dobi argument, da se proti naravi lahko bori, da lahko z njo tekmuje in jo celo premaga, v bistvu, da lahko upraviči ali opraviči pravila tekmovanja, kakor si jih sam zamišlja.