Formalistično naravovarstvo

Bistvo formalističnega gledanja na naravo je iskanje oblik in kombinacij oblik, ki se v njej pojavljajo. Formalisti se običajno ne ustavljajo le ob makrooblikah, ampak posegajo tudi v detajle, ki jih kasneje v obliki uporabnih ali okrasnih predmetov bolj ali manj abstraktno prenašajo v človeškemu očesu dosegljive dimenzije. To poglabljanje je običajno parcialno, saj ostane na oblikovni ravni, celo v funkcionalnost se spušča le takrat, ko je že prej spoznana s strani neformalistov in kadar je ta človeku v danem trenutku uporabna. V tipičnem formalizmu je značilno tudi ocenjevanje vrednosti in rangiranje posameznih predelov narave. Po principu številčne redkosti nastajajo sinteze kot so “ogrožena živa bitja”, po principu oblikovno-estetske značilnosti pa “varovani ekosistemi” in podobno. Ti objekti so zaradi tega gledanja več vredni na račun okoliških, ki v naravi predstavljajo prav tako enakovreden del, čeprav so na videz čisto običajni, celo neugledni. Zaradi njihove navidezne manjvrednosti jih zato “lahko žrtvujemo” za preprečevanje anarhije obiskovanja, to je v ureditev za sodobnega človeka-turista dostopnih poti in infrastrukture kot opreme tako imenovanih naravnih spomenikov.