Humana etika, kakršno poznamo danes, se je razvijala več tisočletij. Še danes so temelj etike modreci, ki so že tisoč, dva ali celo pet tisoč let telesno mrtvi. Zdaj se nam pa kar zdi, da je vse že od nekdaj jasno, da moramo na primer spoštovati drug drugega, da se je treba truditi za poštenost in resnicoljubnost, da ubijanje, kraja in laž in kar je še tega, ni primerno za človeško družbo. A to še zdaleč ni tako. Potrebna so bila, in še bodo, tisočletja.
Kako naj se torej danes okoljskim etikom zdi, da bomo humano etiko, v družbi komaj dobro razvito in še kar uhajajočo iz rok, kar v nekaj desetletjih lahko razširili na ustrezen odnos do celotne narave v naši okolici? In kje je šele narava kot taka, tista, daleč stran od človeka v njeni njenosti?
Vseeno pa moramo vedeti, da nobene etike ni mogoče graditi z drobnim aktivizmom, ampak ji je treba postaviti trdne in globoke temelje na osnovi življenja. Filozofe in sploh vse razmišljujoče čaka še veliko dela. In veliko jih mora še telesno umreti, da se bo njihov duh mišljenja o odnosu med človekom in naravo prečistil.