Mirovanje

Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.

Nova misel

Človek je danes prepričan, da je edino bitje na Zemlji, ki misli in hkrati ve, da misli. Čeprav taksonomi, ki so naši vrsti iz družine primatov dali vrstno ime sapiens, torej misleči, pridevka verjetno niso mislili izključujoče, se je med ljudmi to zgodilo. Podobno nas je zavedla zgodnejša ideja, 'cogito ergo sum',  'mislim, torej sem'. Misel 'je pense, donc je suis' ni izključujoča, in ni pogojena s stopnjo inteligence; je le metoda.

Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo  – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.

Človek lahko misli le v odnosu. Če bi posameznik ostal sam, brez soljudi, brez sobitij in brez sosveta, bi bila misel nesmiselna. Potreba po misliti bi usahnila. Bogovi bi se umaknili, vsaj iz misli. Ostati sam človeku seveda ni mogoče. Je le domislica, ki se danes želi razraščati v naši izključujoči prevzetnosti.

Če ali kako mislijo druga živa bitja, ostaja naši misli neznanka. Morda nekaj čutimo, misliti se ne da. Ostaja tudi neznano, ali druga bitja mislijo, da ali kako mi mislimo. Morda čutijo. Nenazadnje ne vemo natančno niti tega, kako in ali misli sočlovek. Kako bi torej mogli vedeti, kaj in kako, in ali sploh mislijo bogovi, ki smo si jih omislili breztelesno, kar pomeni, da naj bi samo mislili? In, v primerih ver v enega boga: ali lahko takšen bog misli brez odnosa, brez nečesa o čemer bi imel misliti? Je torej zgolj misel vseeno premalo vsemogočna?

Sapiens je več kot misleči. Je modro misleči, čuteče občudujoči, razmišljujoči.

Sodišče, mejna arbitraža in podatki

V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.

Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.

Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.

Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:

- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili

Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.

Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.

Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.

Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)

No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.

Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.

Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.

Narava nima intrinzične vrednosti

V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.

Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.

Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.

Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.

Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.

Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.

Trump, ali politika proti politiki?

Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.

Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.

Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.

Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.

Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.

Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.

Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.

 

Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?


Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.

Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.

De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.

Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.

Ustava in dan (slovenske) zemlje

Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen) Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije, kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku, konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.

Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način. Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak celostno. 

Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki? Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.

Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo uživanje.

 

Slovenija velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).

Sintetska biologija - še en korak

V biologiji gre vse bolj očitno za težnjo k medsebojnosti posameznih poti, k razkrivanju odnosov med celotno hierarhijo reči, ki sodelujejo v življenjskih procesih, gre za celovitosti bitja in celovitosti odnosa med generacijami, in to na osnovi metod biologije, prav iste znanosti, ki je ob navdušenju nad genetiko zašla v redukcionizem in se skoraj nehala ukvarjati z življenjem kot takim. 

Dosedanje hipoteze o razvoju posameznika, vrste ali celotni evoluciji so bile nekako enosmerne: zaradi fizikalnih zakonov se snovi obnašajo na določen način. V okviru kemijskih zakonov snovi bolj ali manj naključno reagirajo med seboj. Iz fizikalnih in kemijskih zakonov je na nek način nastalo življenje, ki še naprej poteka po enakih principih. Življenjske oblike različnih organizmov, ki so se oblikovale tekom evolucije, se združujejo v ekosisteme, v katerih si snovi in energijo medsebojno in z neživo naravo krožno izmenjujejo. Sistem se zdi logičen in je zato tudi precej splošno uveljavljen. 

Vendar, če se vrnemo na eno od ključnih vprašanj: zakaj se določeni procesi v naravi dogajajo izključno v živih organizmih, se logika obrne na glavo. Živost torej omogoča določeno kemijo, in morda celo določene fizikalne značilnosti ali procese. Razširjena razlaga dedovanja in evolucije res ne prinaša končnega odgovora, vsekakor pa izrazito poudarja večstranske medsebojne vplive, v katerih niso vključene le fizikalnokemijske lastnosti sodelujočih genov, ampak v enaki meri nazaj vplivajo beljakovine, razmere v tkivih, organih in organizmih, celo vedenje in kulture, vsekakor pa okolje. Pri okolju pa se dejansko vrnemo na izvirni Darwinov nauk.