Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.
Prikaz objav z oznako človek. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako človek. Pokaži vse objave
1. sep. 2019
7. feb. 2019
Nova misel
Človek je danes prepričan, da je edino bitje na Zemlji, ki
misli in hkrati ve, da misli. Čeprav taksonomi, ki so naši vrsti iz družine
primatov dali vrstno ime sapiens,
torej misleči, pridevka verjetno niso
mislili izključujoče, se je med ljudmi to zgodilo. Podobno nas je zavedla
zgodnejša ideja, 'cogito ergo sum', 'mislim,
torej sem'. Misel 'je pense, donc je suis' ni
izključujoča, in ni pogojena s stopnjo inteligence; je le metoda.
Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.
Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.
Človek lahko misli le v odnosu. Če bi posameznik ostal sam,
brez soljudi, brez sobitij in brez sosveta, bi bila misel nesmiselna. Potreba
po misliti bi usahnila. Bogovi bi se
umaknili, vsaj iz misli. Ostati sam človeku seveda ni mogoče. Je le domislica,
ki se danes želi razraščati v naši izključujoči prevzetnosti.
Če ali kako mislijo druga živa bitja, ostaja naši misli
neznanka. Morda nekaj čutimo, misliti se ne da. Ostaja tudi neznano, ali druga
bitja mislijo, da ali kako mi mislimo. Morda čutijo. Nenazadnje ne vemo
natančno niti tega, kako in ali misli sočlovek. Kako bi torej mogli vedeti, kaj
in kako, in ali sploh mislijo bogovi, ki smo si jih omislili breztelesno, kar
pomeni, da naj bi samo mislili? In, v primerih ver v enega boga: ali lahko
takšen bog misli brez odnosa, brez nečesa o čemer bi imel misliti? Je torej
zgolj misel vseeno premalo vsemogočna?
Sapiens je več kot misleči. Je modro misleči, čuteče občudujoči, razmišljujoči.
2. jul. 2017
Sodišče, mejna arbitraža in podatki
V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.
Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.
Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.
Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:
- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili
Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.
Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.
Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.
Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)
No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.
Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.
Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.
Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.
Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.
Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:
- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili
Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.
Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.
Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.
Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)
No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.
Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.
Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.
23. jun. 2017
Narava nima intrinzične vrednosti
V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.
Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.
Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.
Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.
Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.
Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.
Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.
Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.
Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.
Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.
Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.
20. jun. 2017
Obramba in najboljši napad
Človek včasih stopi sočloveku v obrambo. Se že kaj zgodi, da misliš, da jo potrebuje. Na primer, da ga blatijo, da mu delajo krivico ali ga zanemarjajo. Ob dobrem delu se počutiš dobro, na tihem celo pričakuješ nekakšno hvaležnost, čeprav bi ti bilo kar lažje, če ti hvaležnosti ne bi na koncu nihče izražal.
Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.
Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.
Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?
Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.
Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.
Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.
Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?
Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.
18. jun. 2017
Misliti lahkotno
Saj ste že kdaj srečali človeka, ob katerem se vam je zdelo, da je vse tako lahkotno, tako preprosto, tako pristno? Se vam je zdelo, da njegove ali njene misli prihajajo brez vsakega napora, brez kompliciranja in zadušljivosti? Pa ne da bi šlo za kaj plehkega. Ne! Gre za velike globine, hudo resničnost, preplet vsakdanjika v njegovih težkih in veselih dogodkih, tek življenja v krutih in sproščujočih trenutkih. A vseeno, v tako odprti obliki, da postane še naše življenje bolj živo.
Zdi se, da je takšnih ljudi malo in nemara se nihče ne rodi že takšen. Zdi se nam celo, da bi bilo na tem svetu bistveno lepše, če bi jih vendarle bilo kaj več. Zdi se še naprej, da takih ljudi hočemo, ker v nas zbujajo optimizem in vsaj hrepenenje po boljšem, če že to samo ne more priti.
A vse to je kaj malo res. Lahkotnost, pristnost, iskrenost človeka ni nikoli, ponavljam, nikoli, posledica lahkotnosti. Vedno, ponavljam, vedno je posledica stiske in trpljenja. Kdor ni okusil teže, ne ve, kaj je lahkotnost. In ker niti zavestno ne ve niti je intuitivno ne dojema, je enostavno ni zmožen. Lahkotnost je samo iz življenja, ki pa je, kakršno je. Lahkotnost misli, besed in dejanj je odločitev v težavnosti in samo težavnost omogoča njeno odločitev. Sicer enostavno ne obstaja.
Zdi se, da je takšnih ljudi malo in nemara se nihče ne rodi že takšen. Zdi se nam celo, da bi bilo na tem svetu bistveno lepše, če bi jih vendarle bilo kaj več. Zdi se še naprej, da takih ljudi hočemo, ker v nas zbujajo optimizem in vsaj hrepenenje po boljšem, če že to samo ne more priti.
A vse to je kaj malo res. Lahkotnost, pristnost, iskrenost človeka ni nikoli, ponavljam, nikoli, posledica lahkotnosti. Vedno, ponavljam, vedno je posledica stiske in trpljenja. Kdor ni okusil teže, ne ve, kaj je lahkotnost. In ker niti zavestno ne ve niti je intuitivno ne dojema, je enostavno ni zmožen. Lahkotnost je samo iz življenja, ki pa je, kakršno je. Lahkotnost misli, besed in dejanj je odločitev v težavnosti in samo težavnost omogoča njeno odločitev. Sicer enostavno ne obstaja.
17. jun. 2017
Ko me ni ...
... svet ravno tako teče naprej.
Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?
Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.
... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.
Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.
Nauk na kratko: bodi!
Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?
Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.
... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.
Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.
Nauk na kratko: bodi!
2. jun. 2017
Trump, ali politika proti politiki?
Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.
Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.
Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.
Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.
Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.
Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.
Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.
Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?
Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.
Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.
Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.
Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.
Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.
Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.
Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.
Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.
Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.
Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.
1. jun. 2017
Konec informacijskih projektov za 10€
EU sredstva so še vedno vabljiva za marsikatero lokalno skupnost, večjo nevladno organizacijo ali ustanovo. Namen je prav tako še vedno jasen: mreženje sorodnih idej po Evropi z namenom večje uspešnosti in konkurenčnosti združbe držav proti drugim svetovnim velikanom. Plleg naštetih, lahko v EU finančno shemo vstopa tudi država. Vendar so pravila običajno drugačna. Ustanove konkurirajo med seboj na razpisih oz. na nekakšnem denarno-projektnem trgu, država si sredstva deli sama v okviru neke dogovorjene sheme.
Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.
Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.
Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.
Kaj pa zdaj?
Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.
Pa kaj zato, bomo rekli?
V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.
Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.
Zaradi 10€ ...
Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.
Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.
Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.
Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.
Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.
Kaj pa zdaj?
Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.
Pa kaj zato, bomo rekli?
V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.
Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.
Zaradi 10€ ...
Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.
Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.
29. maj 2017
De-evolucija in de-kreacionizem
Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.
Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.
Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.
Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.
Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.
Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.
Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.
Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.
Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?
Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?
Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.
Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.
Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.
Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.
Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.
Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.
Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.
Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?
Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?
22. maj 2017
Skrivnostne vile v Bohinjskem jezeru
Bohinjsko jezero
Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.
Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.
(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)
Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.
Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.
(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)
20. maj 2017
Velikan 20. stoletja
Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?
Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.
Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.
Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.
Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.
Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.
Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do
največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je
v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami,
in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja
povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne
univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak.
In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake
interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski
romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.
Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga
za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture
oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost
vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci
in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v
celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost
povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi
poslušalcu.
7. maj 2017
Odsotno odločanje
Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.
Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.
Morda je kdaj kje res bilo tako.
Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.
A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste, ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.
Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.
A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.
In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.
Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.
Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.
Morda je kdaj kje res bilo tako.
Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.
A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste, ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.
Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.
A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.
In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.
Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.
27. mar. 2017
Minutno praznovanje
Saj ste opazili, da varujemo Vesolje? Nedavno smo za eno uro ugasnili luči in s tem prispevali k preprečevanju svetlobnega onesnaževanja in seveda k ugodnejši energetski bilanci. Če boste prebrali izjave veljakov, vam bo jasno, da pravzaprav ni jasno, zakaj smo luči ugasnili, in k čemu smo prispevali. Niti ni jasno, ali je več stalo to, da eno uro niso gorele, ali to, da jih je moral nekdo zunaj delovenga časa ugašat ali preprogramirati sistem.
Ampak, fenomen enourne "teme" je še drug. Včasih se jezim na enodnevna praznovanja (dela, žensk, slepih Zemlje ...- samo, da se izognemo ostalim 364-im dnevom...). Če začnemo razmišljati o vznikajočih enournih spominjanjih, nas bo spet kap. Leto ima namreč nekaj pod 9000 ur. Torej je še skoraj neskončno možnosti za varčevanje (v korist narave in javnih denarnic), in enako veliko možnosti za razkazovanje zelenosti, ali česarkoli.
Minuta (zelenega) molka.
Vsako leto bo dovolj časa za izogibanje: nekaj čez pol milijona (morda minus-ena: ta, v kateri ste to prebrali.)
23. mar. 2017
Mala biologija pravljic
V pravljicah se kažejo mnoge očitne povezave med ljudmi in ostalim živim svetom. Izjemno pogosto v njih nastopajo živali, rastline ali druga dejanska bitja, ki so sicer v senci človeških junakov, vendar praviloma ključno vplivajo na potek zgodbe. Folkloristične teorije in klasifikacije jih tradicionalno uvrščajo med nadnaravne svetovalce ali pomočnike. V nekaterih primerih dobijo tudi naziv živalski pomočniki, vendar se zdi, da se strokovnjaki iz tega področja želijo osvoboditi pridevnika "živalski", bržkone kot posledica Proppove ideje, da so živalski pomočniki vedno zamenljivi. Zamenljivost je seveda iz besedil očitna, vendar gre pri tem za prilagoditev na lokalno okolje in vsakokratne značilne živali kraja pripovedovanja – z namenom približati vsebino konkretnemu lokalnemu poslušalcu. Lev ali opica tako načelno le izjemmoma nastopata v evropskih pravljicah ali pravljicah avstralskih domorodcev, v motivno enaki zgodbi pa ju bomo pogosto našli v Afriki. Dejstvo je, da so živalski liki izmenljivi, vendar le z drugimi živalskimi liki glede na lokalno ekologijo in družbene razmere, in to v primeru, da v lokalnem okolju žival z določenimi lastnostmi obstaja.
V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.
Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.
Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.
Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.
Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...
Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena. Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.
V večini pravljic so lastnosti in vloga živali (živalskih pomočnikov, tudi rastlinskih) zelo blizu njihovim biološkim in ekološkim značilnostim. Zgodba jim priznava njihovo značilno vlogo v naravi. Pri tem je predvsem pomembno dvoje. V prvi vrsti gre za vprašanje doumevanja razmerja med pravljičnim dogodkom, v katerem junak pomaga živali, in dogodkom, ko mu/ji žival pomoč povrne. Druga reč je dejstvo, da v pravljcah očitno ne gre za naivno gledanje na naravo kot na sestavljako posameznih delov, ampak za zaznavo procesov in odnosov med liki in tudi odnosi med liki in njihovim okoljem.
Živalski pomočnik v zgodbi najpogosteje nastopi dvakrat. Prvič se pojavi očitno povsem naključno na poti glavnega junaka, ko ta razočaran odide od doma ali izvajat neko nalogo (dogodek .... po Proppu). Praviloma je pri pomoči posredi vrlina usmiljenja, ki je za tisto živo bitje življenjsko pomembno: hrana, življenjski prostor, svoboda gibanja. Izmenljivosti likov, o kateri govori Propp in drugi folkloristi lahko tu dodamo vzporednico zamenljivosti oblike pomoči. Zdi se namreč, da niti ni tako pomembno, na kakšen način in za katero življenjsko pomembno funkcijo junak pomaga živali, ampak za odnos, ki se pri tem vzpostavi. Bistven je vzpostavljen odnos in ta odnos je značilen: človek v stiski pomaga živali v stiski. Junak deli s ptiči ali lisico zadnji kos kruha iz popotne torbe in s tem vzpostavi neposredno življenjsko soodvisnost – oziroma jo v smislu etike ali vzgoje pokaže poslušalcem pravljice.
Pri obravnavi pravljic nas pri prvem stiku človeka z ostalo naravo ne sme zavesti pravljični prikaz odnosa kot verbalne komunikacije. Ta odnos je s strani človeka res verbalen, ker je kot tak značilen za človeško vrsto. Izkušnje pa kažejo, da preden človek ugotovi, da žival komunicira na drugačne načine, oziroma, da sploh komunicira, ni neobičajna človekova reakcija, da bi mu sobitje moralo na njegove besede nekaj odgovoriti. Celo če pogledamo današnja fiksirana besedila, pri mnogih srečanjih živali in človeka v pravljicah ni jasno, če ni bil premi govor dodan kasneje z namenom povečanja dramatičnosti. Torej, ali so ptički prosili z besedami ali s tem, da so radovedno plesali okrog mladeniča in se potem zagnali na drobtine, je povsem zamenljivo.
Drugič se živalski pomočnik pojavi v svoji naravni vlogi, oziroma vlogi, kakršno je človek spoznal, da jo ima ta v naravi. V obdobju od prvega srečanja do drugega, ko je preteklo že nekaj časa – lahko pravljičnega ali tudi realnega – je človek lastnosti in zmožnosti posameznih živali že bolje spoznal ali o njih vsaj razmislil. To so povsem običajne človekove reakcije. Dojel je tudi kategorično drugačen način komunikacije. A ker junak vnaprej ne ve, kakšno nalogo bo moral reševati za dosego svojega življenjskega cilja, ostaja izjemno pomembna njegova trajna odprtost do vseh možnih pomoči. Če je torej prej pomagal živalim, je ostal do njih in njihovih značilnosti odprt. To pomeni v splošnem odprtost do spoznavanja in doživljanja narave. To pa spet pomeni, da jih je v danem trenutku opazil v svoji bližini in jih bodisi "poklical" na pomoč pri svoji nalogi, ali pa so bile živali že dejansko prisotne tam blizu.
Če gledamo na zgodbo in njene like kot na sestavljako predmetov, in se tako omejujemo na izključujoče antropocentrične motive, ki jih je v svoje kategorije razporedila folkloristika, pridemo v slepo ulico. Seveda je povsem nelogično, da bi divja žival priskočila na pomoč v dotičnem trenutku (morda izjemoma udomačene pasme konj ali psov). Če pa pomislimo na procese in že prej vzpostavljeno sožitje med junakom in pomočnikom, torej med človekom in celotno naravo, se po naravi stvari zgodijo najbolje, kot je mogoče. Glodalci vedno rešujejo probleme z žiti. Tudi ptice so tako ali drugače udeležene pri sejanju, žetvi ali izbiranju zrnja od plev. Medved ali lev pomagata pri premagovanju velikih težav. Riba se izkaže pri iskanju v vodi. ...
Skoraj vsi primeri živalskih pomočnikov v pravljicah kažejo, da so njihova dejanja dobro skladna z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in vlogo v ekosistemih, vendar v dejanje nikoli ni prisiljena. Pri tem ponovno ne smemo pozabiti, da so dejanja, ki jih izvršijo živalski pomočniki ključna za potek zgodbe in ključna za rešitev življenjskega problema, s katerim se sooča junak ali junakinja.
20. mar. 2017
Vprašljivost vljudnosti
Vljudnost velja za eno od vrlin zahodnega sveta. Preprosto se zdi, da človek iz nekega odnosa odnese več, če je vljuden, ali drugače, če si nevljuden, boš verjetno bistveno hitreje naletel/a na ovire.
Filozofi vljudnosti ne pripisujejo enakih lastnosti kot drugim, npr. poštenosti, dobroti, pogumu ... Teoretično naj bi šlo na eni strani za nekakšno predhodnico vrlin, dobro in koristno dejavnost prvega stika, osnovni preboj, na drugi strani pa za splošno kulturo, nekakšno stalno a ne pretirano uglajenost, po kateri pač ni primerno, da se človek v odnosu do drugih obnaša nevljudno.
Če vljudnost presega meje prvega stika, ali pa če jo ne gojimo zato, da bi vzdrževali splošno kulturo medsebojnih odnosov, se prav rada sprevrže v preračunljivost, zahrbtnost in na koncu v laž. No, v nekaterih primerih tudi v diplomacijo, a to v tisto temno obliko, za katero spet tičijo zgoraj navedene sprevrženosti.
Vljudnost ima tudi povsem vsakdnevne težave.
Zelo enostavno si je predstavljati naslednji dogodek. Na obisku ti šoferju ponudijo alkoholno pijačo, ti pa veš, da ti bo škodovala. Z nekakšno vljudnostjo za prvi kozarec še gre. Če pa je gostitelj zadosti vztrajen, postane tvoja vljudnost hitro naporna za tebe samega in za okolico lahko celo nevarna.
Podobno je s hrano. Bogato obložena miza vabi, okusno pripravljene jedi, odlična postrežba in dobrohotnost gostiteljev, včasih celo heci, da se bo sicer hrana pokvarila, in klic po pomilovanju. Kako bi se človek vendar uprl? Ampak - morda že ob samem "uživanju", še pogosteje pa nekaj ur za tem - vsekakor pa naslednji dan: čemu je bilo potrebno neko nepotrebno prenajedanje. Je to res vljudnost?
In nazaj k bolj filozofskim vrlinam.
Vljudnost je očitno nekaj, kar ni dobro, če je je preveč. Vrlina, ki se enostavno ne sme in ne more povečevati v nedogled, prav nasprotno: lastnost, ki jo je treba hudo držati na pravi meri, sicer postane svoje nasprotje, ki se človeku maščuje prejkoslej.
Redki zmorejo vljudno uveljavljati svoja stališča glede mere. V redkih odnosih je mogoče vzpostaviti obojestransko vljudnost do te mere, da nobenemu ne škodi.
Filozofi vljudnosti ne pripisujejo enakih lastnosti kot drugim, npr. poštenosti, dobroti, pogumu ... Teoretično naj bi šlo na eni strani za nekakšno predhodnico vrlin, dobro in koristno dejavnost prvega stika, osnovni preboj, na drugi strani pa za splošno kulturo, nekakšno stalno a ne pretirano uglajenost, po kateri pač ni primerno, da se človek v odnosu do drugih obnaša nevljudno.
Če vljudnost presega meje prvega stika, ali pa če jo ne gojimo zato, da bi vzdrževali splošno kulturo medsebojnih odnosov, se prav rada sprevrže v preračunljivost, zahrbtnost in na koncu v laž. No, v nekaterih primerih tudi v diplomacijo, a to v tisto temno obliko, za katero spet tičijo zgoraj navedene sprevrženosti.
Vljudnost ima tudi povsem vsakdnevne težave.
Zelo enostavno si je predstavljati naslednji dogodek. Na obisku ti šoferju ponudijo alkoholno pijačo, ti pa veš, da ti bo škodovala. Z nekakšno vljudnostjo za prvi kozarec še gre. Če pa je gostitelj zadosti vztrajen, postane tvoja vljudnost hitro naporna za tebe samega in za okolico lahko celo nevarna.
Podobno je s hrano. Bogato obložena miza vabi, okusno pripravljene jedi, odlična postrežba in dobrohotnost gostiteljev, včasih celo heci, da se bo sicer hrana pokvarila, in klic po pomilovanju. Kako bi se človek vendar uprl? Ampak - morda že ob samem "uživanju", še pogosteje pa nekaj ur za tem - vsekakor pa naslednji dan: čemu je bilo potrebno neko nepotrebno prenajedanje. Je to res vljudnost?
In nazaj k bolj filozofskim vrlinam.
Vljudnost je očitno nekaj, kar ni dobro, če je je preveč. Vrlina, ki se enostavno ne sme in ne more povečevati v nedogled, prav nasprotno: lastnost, ki jo je treba hudo držati na pravi meri, sicer postane svoje nasprotje, ki se človeku maščuje prejkoslej.
Redki zmorejo vljudno uveljavljati svoja stališča glede mere. V redkih odnosih je mogoče vzpostaviti obojestransko vljudnost do te mere, da nobenemu ne škodi.
19. mar. 2017
Tradicija proti naprednosti
V skoraj vsaki družbi se razvije dvopolnost med tradicionalisti in naprednjaki. Prvi - neredko gre za del družbe, ki je v povprečju nekoliko starejši, in drugi, torej avandgarda, neredko tako ali drugače mlajši. S časom se nasprotja zgladijo, oziroma bolje, s časom je tradicionalistov po naravni poti vse manj, ideje avnadgarde pa postanejo deloma tradicionalne, deloma pa se ti ljudje vede ali nevede navzamejo idej prejšnjih tradicionalistov. In potem tako iz generacije v generacijo.
Praviloma - in tako vsi mislimo, celo filozofi - si tradicionalisti in naprednjaki nasprotujejo. Praviloma - tudi tako mislimo - si morajo nasprotovati. In praviloma - v to smo prepričani - svet ženejo naprej drobne napetosti med tradicionalnim in naprednim mišljenjem in dejanje. Drobne, a včasih tudi hude, ki se sprevržejo v družbena, politična, ekonomska, zadnje čase tudi okoljska nasprotovanja. In tako potem iz generacije v generacijo; kakšna skupina pa je tako močna, da nasprotno povsem premaga in ostane zmagovalka vse dotlej, dokler se znotraj nje same, zmagovalke, spet ne pojavi dvopolnost.
19. stol. je znano po velikih nasprotovanjih, vojnah, revolucijah, nastajanju narodov in "narodov", združevanju v velike in pomembne države in puščanje obrobnosti majhnim, še do danes neznanim. V tistem času se je razvilo družboslovje, in razvilo se je empirično naravoslovje. Logika ni bila več renesančna, ampak eksperimentalna. Moderne metode so sčasom premagovale tradicionalno modrost.
Potem je, vrh vsega, nek Charles Darwin odkril, oziroma združil bistrost mnogih predhodnikov, nekaj, kar so njegovi nasledniki - imenovali so jih kar buldogi - s pridom uporabili proti tradicionalistom. In zmagali.
Darvinisti pravzaprav niso zmagali zaradi boljše in bolje utemeljene ideje razvoja sveta, ampak zato, ker je bil tak red, ker so ljudje takrat verjeli v tak red, v pravilnost nasprotovanja, v obveznost bitke za obstanek, v pravičnost delitve sveta natanko tako, kot si vsakokratni jaz predstavlja. In kako bi si povprečen intelektualec v 19. stol. lahko drugače predstavljal razvoj življenja kot tako, kot ga je doživljal: za kruh, za jezik, za državo, za "pravo" politiko, za napredek, za industrijo. Borba, borba.
Uničevanje, ki jo je povzročala takšna borba, nas počasi prizemljuje. Posledice borbe so mrtvi in ranjeni, je blato in kri, so ruševine in nepovratno strti odnosi. Tu ni več zmage med tradicionalisti in naprednjaki. Te zmage niti ne more biti, saj v bitki ni šlo za to.
Morda je prav pogled na planet, tako imenovano varovanje okolja in narave prispevalo, da se tisto blato bitk bolje vidi. V zadnjem času se tako porajajo ideje o drugačnih pogonih evolucije. Neredki so že opazili, da narava deluje neverjetno skladno. Da je sicer res, da se živali med seboj konkretno pobijajo, da rastline neposredno žremo in da nas mikrobi neposredno prizadenejo in na koncu ugonobijo. Vse to je očitno, in torej rečemo, da je res. Ampak, da vse to deluje tako skladno? To pa je čudno. In da skladnost pravzaprav ni posedica bitke in po njej doseženega miru, ampak skladnost in borba obstajata vzporedno. Pravzaprav ne moreta ena brez druge; svet se v takem primeru najbrž sploh ne bi premikal.
Mar ni enako med tradicionalisti in avandgardo? Je mar res, da ne morejo obstajati drug z drugim, da je torej tudi za uspešnost vsake družbe prav primerno sobivanje - tudi z nekaj trenji in napetostmi. Ali ne gre torej v tej družbi enako kto v naravi, za neko drugo raven sožitja, ki poganja svet?
Praviloma - in tako vsi mislimo, celo filozofi - si tradicionalisti in naprednjaki nasprotujejo. Praviloma - tudi tako mislimo - si morajo nasprotovati. In praviloma - v to smo prepričani - svet ženejo naprej drobne napetosti med tradicionalnim in naprednim mišljenjem in dejanje. Drobne, a včasih tudi hude, ki se sprevržejo v družbena, politična, ekonomska, zadnje čase tudi okoljska nasprotovanja. In tako potem iz generacije v generacijo; kakšna skupina pa je tako močna, da nasprotno povsem premaga in ostane zmagovalka vse dotlej, dokler se znotraj nje same, zmagovalke, spet ne pojavi dvopolnost.
19. stol. je znano po velikih nasprotovanjih, vojnah, revolucijah, nastajanju narodov in "narodov", združevanju v velike in pomembne države in puščanje obrobnosti majhnim, še do danes neznanim. V tistem času se je razvilo družboslovje, in razvilo se je empirično naravoslovje. Logika ni bila več renesančna, ampak eksperimentalna. Moderne metode so sčasom premagovale tradicionalno modrost.
Potem je, vrh vsega, nek Charles Darwin odkril, oziroma združil bistrost mnogih predhodnikov, nekaj, kar so njegovi nasledniki - imenovali so jih kar buldogi - s pridom uporabili proti tradicionalistom. In zmagali.
Darvinisti pravzaprav niso zmagali zaradi boljše in bolje utemeljene ideje razvoja sveta, ampak zato, ker je bil tak red, ker so ljudje takrat verjeli v tak red, v pravilnost nasprotovanja, v obveznost bitke za obstanek, v pravičnost delitve sveta natanko tako, kot si vsakokratni jaz predstavlja. In kako bi si povprečen intelektualec v 19. stol. lahko drugače predstavljal razvoj življenja kot tako, kot ga je doživljal: za kruh, za jezik, za državo, za "pravo" politiko, za napredek, za industrijo. Borba, borba.
Uničevanje, ki jo je povzročala takšna borba, nas počasi prizemljuje. Posledice borbe so mrtvi in ranjeni, je blato in kri, so ruševine in nepovratno strti odnosi. Tu ni več zmage med tradicionalisti in naprednjaki. Te zmage niti ne more biti, saj v bitki ni šlo za to.
Morda je prav pogled na planet, tako imenovano varovanje okolja in narave prispevalo, da se tisto blato bitk bolje vidi. V zadnjem času se tako porajajo ideje o drugačnih pogonih evolucije. Neredki so že opazili, da narava deluje neverjetno skladno. Da je sicer res, da se živali med seboj konkretno pobijajo, da rastline neposredno žremo in da nas mikrobi neposredno prizadenejo in na koncu ugonobijo. Vse to je očitno, in torej rečemo, da je res. Ampak, da vse to deluje tako skladno? To pa je čudno. In da skladnost pravzaprav ni posedica bitke in po njej doseženega miru, ampak skladnost in borba obstajata vzporedno. Pravzaprav ne moreta ena brez druge; svet se v takem primeru najbrž sploh ne bi premikal.
Mar ni enako med tradicionalisti in avandgardo? Je mar res, da ne morejo obstajati drug z drugim, da je torej tudi za uspešnost vsake družbe prav primerno sobivanje - tudi z nekaj trenji in napetostmi. Ali ne gre torej v tej družbi enako kto v naravi, za neko drugo raven sožitja, ki poganja svet?
14. mar. 2017
Osredotočenje ali koncentracija
Pri kakšnih izpadih dobrih rezultatov pogosto ni jasno, ali človek nečesa ne naredi dobro zato, ker se ni zadosti osredotočil, ali pa se ni osredotočil zato, ker tistega ni (bil) zmožen dobro narediti.
13. mar. 2017
Prisvajanje laži
Redkokatera resnica sama na sebi ostaja resnica. Je pa že tako, nekatera dejstva očitno bolj in dalj držijo in jim res lahko rečemo resnica.
Tiste, ki jim nekateri pravijo "večna resnica", so najpogosteje stvar te ali one vere, sploh pa človekovega dojemanja sveta. Torej vsakokratnega človeka in vsakokratnega sveta. Vsekakor je veliko vere potrebne za čisto vsakdanje stvari, da se človek npr. nečemu odpove ali spremeni pri sebi, da nekomu privzgojiš npr. neko splošno sprejeto družbeno navado, da se rešiš hudih težav ... v vse te reči je dejansko treba najprej verjeti in očitno se je takšno "čustvo" uspešno razvilo skozi evolucijo človeka in družbe, hkrati pa nič ne kaže, da se ne bi še naprej vzdrževalo.
Tistim, ki nekaterim resnicam pravijo "absolutna resnica", včasih ne gre prav verjeti. A ne zato, ker tista resnica ne bi bila morda res bistveno trajnejša resnica, kot ostale, ampak zaradi tega, ker je posedovanje resnice hudo breme, ki presega vsakega človeka. Že zato, ker je vsak človek vpet v okolje, v katerem je bil, je, in proti kateremu gre. Potem zato, ker je takšna trditev pravzaprav vera, vere pa - ker se je evolucijsko verjetno enakomerno razvila pri vsej človeški vrsti - drugemu v bistvu ne moreč vcepiti, niti vsiliti ali ga celo posiljevati z njo. In končno zato, ker je posedovanje resnice za interaktivno okolico - in okolica vsakega človeka je interaktivna - kontraproduktivno prav proti tisti posedujoči resnici. In jo torej dobesedno uničuje.
Absolutna ali večna resnica sicer lahko obstaja, vendar je bistveno pogosteje, da jo nekdo le prikazuje kot takšno. In bolj kot jo prikazuje, bolj je vanjo prepričan, a manj vanjo zares verjame. Pravzaprav se tista, ki je morda res resnica, celo nekako izmika. Ne verjeti v resnico pa pomeni, da jo sam ne potrebuješ (nisi v težavah, nikogar ne vzgajaš, sebe ne spreminjaš... - kot glej zgoraj), ostane pa zgolj le še vsiljevanje drugim.
Za vse tiste, ki mislijo ali ali mislite ali mislimo, da posedujemo resnico, pa to posedovanje in celo vsiljevanje ni prav zelo nevarno za vse okrog nas. Bistveno bolj nevarno je, da si kdo ali nekdo prilasti laž. Torej, da izključujoč druge sebi ne le dovoljuje, ampak celo pozabi, da svojo laž nosi okrog.
Oboje je pravzaprav isto. Gre za posedovanje.
In nevarnost na poti resnice je, da se spremeniš v prisvajača, ki si ne prisvoji le resnice, ampak pogosteje prav laž. Oziroma ta morda kar sama pride.
Tiste, ki jim nekateri pravijo "večna resnica", so najpogosteje stvar te ali one vere, sploh pa človekovega dojemanja sveta. Torej vsakokratnega človeka in vsakokratnega sveta. Vsekakor je veliko vere potrebne za čisto vsakdanje stvari, da se človek npr. nečemu odpove ali spremeni pri sebi, da nekomu privzgojiš npr. neko splošno sprejeto družbeno navado, da se rešiš hudih težav ... v vse te reči je dejansko treba najprej verjeti in očitno se je takšno "čustvo" uspešno razvilo skozi evolucijo človeka in družbe, hkrati pa nič ne kaže, da se ne bi še naprej vzdrževalo.
Tistim, ki nekaterim resnicam pravijo "absolutna resnica", včasih ne gre prav verjeti. A ne zato, ker tista resnica ne bi bila morda res bistveno trajnejša resnica, kot ostale, ampak zaradi tega, ker je posedovanje resnice hudo breme, ki presega vsakega človeka. Že zato, ker je vsak človek vpet v okolje, v katerem je bil, je, in proti kateremu gre. Potem zato, ker je takšna trditev pravzaprav vera, vere pa - ker se je evolucijsko verjetno enakomerno razvila pri vsej človeški vrsti - drugemu v bistvu ne moreč vcepiti, niti vsiliti ali ga celo posiljevati z njo. In končno zato, ker je posedovanje resnice za interaktivno okolico - in okolica vsakega človeka je interaktivna - kontraproduktivno prav proti tisti posedujoči resnici. In jo torej dobesedno uničuje.
Absolutna ali večna resnica sicer lahko obstaja, vendar je bistveno pogosteje, da jo nekdo le prikazuje kot takšno. In bolj kot jo prikazuje, bolj je vanjo prepričan, a manj vanjo zares verjame. Pravzaprav se tista, ki je morda res resnica, celo nekako izmika. Ne verjeti v resnico pa pomeni, da jo sam ne potrebuješ (nisi v težavah, nikogar ne vzgajaš, sebe ne spreminjaš... - kot glej zgoraj), ostane pa zgolj le še vsiljevanje drugim.
Za vse tiste, ki mislijo ali ali mislite ali mislimo, da posedujemo resnico, pa to posedovanje in celo vsiljevanje ni prav zelo nevarno za vse okrog nas. Bistveno bolj nevarno je, da si kdo ali nekdo prilasti laž. Torej, da izključujoč druge sebi ne le dovoljuje, ampak celo pozabi, da svojo laž nosi okrog.
Oboje je pravzaprav isto. Gre za posedovanje.
In nevarnost na poti resnice je, da se spremeniš v prisvajača, ki si ne prisvoji le resnice, ampak pogosteje prav laž. Oziroma ta morda kar sama pride.
10. mar. 2017
Takoj ko bo mogoče
Saj je povsem logično, da drug za drugega nimamo vedno časa. Še najbližji morajo kdaj kakšno sekundo počakati, in celo dojenčke se učimo puščati z nekoliko joka. Menda je vzgojno za oba, za neučakanega malčka in za živčnega starša. Seveda je še bolj logično, da tisti, ki delajo usluge več ljudem, nimajo časa za vsakega takoj in zdaj, ampak je potrebno narediti nekakšne prednostne liste, kolikortoliko premišljene in usmerjene na uporabnika, ne na nas same.
Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...
Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.
Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.
Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.
Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...
Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.
Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.
Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?
Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...
Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.
Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.
Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.
Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...
Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.
Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.
Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?
Naročite se na:
Komentarji (Atom)