Redkokatera resnica sama na sebi ostaja resnica. Je pa že tako, nekatera dejstva očitno bolj in dalj držijo in jim res lahko rečemo resnica.
Tiste, ki jim nekateri pravijo "večna resnica", so najpogosteje stvar te ali one vere, sploh pa človekovega dojemanja sveta. Torej vsakokratnega človeka in vsakokratnega sveta. Vsekakor je veliko vere potrebne za čisto vsakdanje stvari, da se človek npr. nečemu odpove ali spremeni pri sebi, da nekomu privzgojiš npr. neko splošno sprejeto družbeno navado, da se rešiš hudih težav ... v vse te reči je dejansko treba najprej verjeti in očitno se je takšno "čustvo" uspešno razvilo skozi evolucijo človeka in družbe, hkrati pa nič ne kaže, da se ne bi še naprej vzdrževalo.
Tistim, ki nekaterim resnicam pravijo "absolutna resnica", včasih ne gre prav verjeti. A ne zato, ker tista resnica ne bi bila morda res bistveno trajnejša resnica, kot ostale, ampak zaradi tega, ker je posedovanje resnice hudo breme, ki presega vsakega človeka. Že zato, ker je vsak človek vpet v okolje, v katerem je bil, je, in proti kateremu gre. Potem zato, ker je takšna trditev pravzaprav vera, vere pa - ker se je evolucijsko verjetno enakomerno razvila pri vsej človeški vrsti - drugemu v bistvu ne moreč vcepiti, niti vsiliti ali ga celo posiljevati z njo. In končno zato, ker je posedovanje resnice za interaktivno okolico - in okolica vsakega človeka je interaktivna - kontraproduktivno prav proti tisti posedujoči resnici. In jo torej dobesedno uničuje.
Absolutna ali večna resnica sicer lahko obstaja, vendar je bistveno pogosteje, da jo nekdo le prikazuje kot takšno. In bolj kot jo prikazuje, bolj je vanjo prepričan, a manj vanjo zares verjame. Pravzaprav se tista, ki je morda res resnica, celo nekako izmika. Ne verjeti v resnico pa pomeni, da jo sam ne potrebuješ (nisi v težavah, nikogar ne vzgajaš, sebe ne spreminjaš... - kot glej zgoraj), ostane pa zgolj le še vsiljevanje drugim.
Za vse tiste, ki mislijo ali ali mislite ali mislimo, da posedujemo resnico, pa to posedovanje in celo vsiljevanje ni prav zelo nevarno za vse okrog nas. Bistveno bolj nevarno je, da si kdo ali nekdo prilasti laž. Torej, da izključujoč druge sebi ne le dovoljuje, ampak celo pozabi, da svojo laž nosi okrog.
Oboje je pravzaprav isto. Gre za posedovanje.
In nevarnost na poti resnice je, da se spremeniš v prisvajača, ki si ne prisvoji le resnice, ampak pogosteje prav laž. Oziroma ta morda kar sama pride.