29. sep. 2015

Selitve narodov ali begunska kriza

Morda boš zadnji, ki ti bo kdo priznal, da dogajanj med jugom in severom na vseh celinah ne razumeš, da ne veš v čem je pravzaprav zgodba, da milijoni Mehičanov hoče v ZDA, Afričani in Azijci pa v Evropo?

Zadnjič je res priletelo neko vprašanje o smeteh, kupih odpadnih plastenk, ki so jih popotniki pustili nekje ob enem od mejnih prehodov. Ja tudi debata o kraji hrane z njive in vinograda, in še kaj. Saj res, kaj pa je s to kulturo, mar se res toliko razlikujemo?

Glede plastenk je preprosto. Namreč, problem smo mi, ki tako vodo pijemo in jo še drugim prodajamo. Prodajamo pravzaprav svojo tehnologijo "čistoče", "neoporečnosti", "skladnosti s predpisi", "?evropskosti", nikakor pa ne vode. In zato mi nekako ne gre v glavo, zakaj moramo ljudje v Alpah piti uplasteničeno vodo. Nikakor mi ne gre tudi, da ljudem, ki se oglasijo spotoma, ponujamo vodo v plastiki. V Alpski deželi, prosim lepo!

Glede migracij pa, morda sem zadnji pameten, ampak gre za preprosto globalno dejstvo. Včasih, že davno, na kmetih, če se je fantu zgodilo (seveda se mu ni "zgodilo"), da je dekletu naredil otroka ... in ga potem ni hotel rediti, ali ga celo zavračal, ona pa ga v hudih časih brez vsakih pravic ni mogla, je ona enostavno prišla na njegov dom in otroka pustila pred vrati.

Tako zdaj Afrika in del Azije vrača Evropi vse kolonizatorske čase. Vzeli smo jim naravne vire, druge dobrine, celo kulturo in dostojanstvo. Postali so afričani, olepšani sužnji, zamorci ... In računali smo, da se ne bo zgodilo. Tako smo računali, kot tisti naivni kmečki fant, ki se je igral s sosedo, "po nesreči" ...

Te otroke migracij smo si sami naredili. Mati Afrika jih postavlja pred naš prag.

Zdaj lahko samo upamo, da osramočena mati ne bo šla v smrt, kot je ob zgoraj nakazani stiski šlo kakšno mlado dekle. Nakopali bi si namreč že hujši greh.

Otrok je, ne boste verjeli, v bistvu naš razvoj, znanost in tehnika, tehnologija in umetnost, udobno in varno življenje. Otrok je tudi nepotrebna plastenka, račun za komunalne storitve, naša presitost in viški hrane. Tudi "čistoča", "neoporečnost", "skladnost s predpisi", "?evropskost". Tako smo ga vzgojili, takšnega imamo. In, kot takšnega ga moramo vzeti. Nič ne pomaga.

Otrok je pravzaprav malo bolan, zdravje pa mu lahko prinese le sožitje tistih spodaj in tistih zgoraj, kakorkoli to obrnemo. Za sožitje pa celo migracije morda sploh niso potrebne. Niti stvari, niti ljudi.


28. sep. 2015

Dva lunina mrka in en sončni v isti noči

S Sonca so danes lahko opazovali popoln lunin mrk. Luna se je skrila za svojo Zemljo tako, da s Sonca dalj časa ni bila vidna.

Z Lune so danes lahko opazovali popoln sončni mrk. Zemlja je za dobro uro prekrila Sonce, posamezni deli pa še za dalj. Bilo je rdečkasto temno.

Z Zemlje so danes opazovali lunin mrk. Zemljina senca je pokrila Luno. To smo vedeli vsi, no recimo, da. Za onadva, opisana zgoraj, pa so vedeli le redki.

Zemljinega mrka to noč ni bilo.
Ali pač?
Luna in Sonce sta stalno v mrku, in prav tako Zemlja.
Le na pravo mesto v Osončju se je treba postaviti.

Je mrk mrk, če ga nihče ne opazuje? Na primer tega, ki je bil danes ponoči na Zemlji?


4:16

4:51

5:18

 5:33

Fotografije so avtorske, Sony A77, 500mm.

26. sep. 2015

Drevo življenja čaka novega darwina

Darwinov nauk je silno lep, neverjetno viktoriansko logičen, paleontološko in morfološko utemeljen. Vsi biologi verjamemo vanj in verjamemo tudi, da je to največji dosežek naše znanosti o življenju. Mnogi verjamejo, ker so jim tako rekli učitelji ali so prebrali v učbeniku. Biologi naj bi nekaj vedeli o življenju in razvoju, zato verjamemo na podlagi znanja.

Kdor je prebral kakšno od Darwinovih knjig, na primer O nastanku vrst - bojim se, da nas ni veliko (niti biologov), ki bi prebrali ono iz 50-let ali tisto izpred šestih - dobro ve, kako neverjetno je ta britanski um povezoval dejstva, ki jih je dejansko opazil v naravi. Saj ne, da bi vse sam izumil, tudi konkurenca je bila huda in celo nekoliko nepravičnosti je bilo okrog objave. A vseeno, delo je obrnilo gledanje na živi svet. Obrnilo je svet na noge.

To so bili časi, ko se je živi svet delil na rastline in živali. Živali so bile vse reči, ki so se nekako gibale. Rastline vse ostalo, vključno z mikroorganizmi, glivami, lišaji in vse to. To so bili tudi časi, ko Mendel še ni obelodanil svojih grahov in drugih lepo obarvanih dominantnih in recesivnih lastnosti. Še bolj daleč je bilo od mehanicistične diktature poznavanja DNK, ki nam vlada zanjih 50 let.

Drevo življenja je bilo z Darwinom in buldogi, kot imenujejo njegove nekoliko politične naslednike, jasno, kristalno jasno. Deblo, razvejitve, še razvejitve, še razvejitve in še razvejitve. Spodaj nižji, navzgor vse višji organizmi, do vrhunca, človeka, kar je pač logično, če se temu upiramo ali ne. Do najvišjega, do najboljšega. Iz antične linearne lestvice, ki jo je povzelo krščanstvo, se je utrdilo dvo-in-pol-dimenzionalno drevo.

Darwinizem je utemeljen na naključnih spremembah dednine in naravnem odbiranju (ali izboru, če gledamo stari prevod). Tudi to je mojster sredi 19. stoletja natančno popisal. Torej ob morfologiji ni pozabil na procese. Tako se je naravno odbiranje kasneje spremenilo tudi v borbo za obstanek, česar sam Darwin ni nikoli omenjal. In borba za obstanek je prešla v družboslovje in humanizem, in povzročila antihumanizem tragedij sredine 20. stoletja. Rečemo jim rasizmi, ali nacionalizmi, če gre za nacionalno osnovo. Borba za obstanek, obstanek najbolj prilagdljivega ali najboljšega. Tudi s silo, če ni šlo po naravni poti. Saj je "sila" bila proglašena za naravno ... To je tako z zgodovino.

A vseeno ni tako enostavno, in prihodnost bo še veliko razpravljala o tem. Namreč, ne le zgoraj omenja težava izključujočega mehanicizma DNK, ki ga vse bolj preraščajo jasni znaki koevulucijskih procesov, ampak še veliko več. Gre za simevolucijo ali simbioticizem. Evolucijsko drevo namreč ni drevo, ampak neverjetno prepletena mreža, preplet mnogih dreves. Življenje namreč, tako se kaže, ne poteka v enostavnem naravnem odbiranju, ampak v množici povezanih simbioz, nerazdružljivih sobivanj dveh ali več organizmov. Pri tem prihaja do posebnosti, ki jo dobro poznamo v kemiji: molekula ima bistveno drugačne lastnosti kot posamezni atomi, ki jo sestavljajo. Tako je zdaj tudi tu: lišaji imajo bistveno drugačne lastnosti kot vrsta glive ali vrsta alge, ki živita v popolnem in nerazdružljivem sožitju. In ti dve vrsti sta se evolucijsko razvijali popolnoma vzporedno, saj sicer ne bi preživeli. Podobni primeri so z bakterijami v črevesju rastlinojedcev. Krave niti približno ne bi preživele, če ne bi, odkar krave kot vrsta jedo travo, v njihovih želodčnih vrečah živeli organizmi, ki predelajo za kravo sicer neprebavljivo celulozo. Tako je tudi s človekovmi bakterijami - ne le v prebavilih, tudi na koži, v drugih organih, svetilnih "organih" krensičk, in povsod. Organizmi so dejansko zapleteni ekosistemi.

Še bolj je zapleteno! Namreč na celični ravni, kjer - vsaj tako se vse bolj jasno kaže - nekateri celični organeli (najbolj znani so mitohondriji, leukoplasti, kloroplasti, ipd., ki imajo vsi svojo dednino), predstavljajo goste v celici, ki sicer ne morejo živeti samosotjno. Torej gre pri enoceličarjih tako rekoč za simbiozo evkarionta in prokarionta, evolucijsko simbiozo dveh organizmov. In ker smo se mnogoceličarji razvili iz enoceličarjev, smo seveda podedovali tudi simbiontske mitohondrije.

Kaj torej trenutno potrebuje biološka znanost? Nič drugega, kot še enega pronicljivega darwina, ki bo doslej logično drevo na podlagi podrobnih - tokrat z bistveno bolj napredno tehnologijo - viktoriansko utemeljil v mrežžo, v mnogodimenzionalno drevo dreves. Neverjetno veliko že vemo o simbiozah v naravi, a se nekako bojimo izreči, da je dosedanje Darwinovo razvojno drevo premalodimenzionalno.

****
Kaj, če se bo na osnovi novega, mrežnega darwinizma, posledično tudi v družbi razvil bolj mrežni odnos? Kaj če bo prihajajoči mrežni darwinizem rodil novo družbeno ureditev, morda tokrat ne tragično homosuperiorno, ampak v novih dimenzijah vsepovezovalno, kjer bo vsak - zavedajoč se svoje vloge in nerazdružljivega sobivanja - ohranil svoje mesto v naravi ali družbi?

25. sep. 2015

Nemoč dialektike

Dialektika je metoda oziroma postopek postavljanja dveh tez tako, da iz njunih nasprotij dobimo novo vsebino. Tezi običajno ločimo na prvo, ki je teza, in nasprotno, ki je antiteza. Nova vsebina je sinteza.

Zdrava in zrela dialektika v družbi ali v medsebojnih odnosih je redka. Je namreč preveč obremenjena s subjektivnostjo vseh udeleženih. Dialektika namreč ne obstaja v stvareh, ampak zgolj in samo v okviru razuma in morda še drugih lastnosti človeka, ampak vsekakor v okviru človeka. Naravne dialektike ni.

Subjektivnost je povezana z močjo. Pri akademski dialektiki, ki jo kot dialektiko tudi največkrat razumemo, seveda z močjo uma. Torej, kdor je umsko močnejši, bo na dolgi rok v dia-lektiki prevladal, čeprav se bo morda zaradi retorike prvi trenutek zdelo, da ni tako. Moč vsebine besed se namreč vedno pokaže na dolgi rok, moč spretnosti besed pa na kratkega.

Zdi pa se, da obstaja še ena pot, in sicer notranji obrat antiteze. Gre za pogoste primere, ko nekdo postavi neko trditev, običajno gre za kaj novega, nekaj zunaj obstoječih paradigm. Ta je običajno kratka in jedrnata, vendar brez posebne retorične oblikovanosti, torej naravna v svoji prvinskosti. Nasproti ji stopi druga trditev, ki je načelno nasprotna, torej antiteza. Vendar ne stopi neposredno nasproti, ampak bolj retorično v smislu: to tezo je treba nekoliko dopolniti. Zgodi se nekaj prav zanimivega, namreč, skozi podaljšano razlago, ki jo antiteza za ovrženje teze nujno potrebuje, se trditev antiteze tako približa tezi, da se na koncu z njo združi.

Morda je to je nekako tako, kot pravijo, da se sodniku obsojenec pogosto zasmili, ali pa, da ima učiteljica najraje največje razgrajače, s katerimi se mora veliko ukvarjati. Ali pa, da se v družbi nesorazmerno skrbi za obrobne, ključni osrednji del populacije pa se pušča vnemar. Ali pa pri moralnih dejanjih, kjer človeka prav ukvarjanje z vsebino neke pravilnosti napelje, da tisto potem krši. Ali pa pri medsebojnih odnosih ali poslovanju, kjer veliko govoranc in opravičevanja takoj zbudi sum, da je nekaj narobe.

Dialektika sama seveda ni nemočna. Nemočni ali močni smo subjekti. Mi.

24. sep. 2015

Enačbe

Včasih bereš kakšne spise, predvsem s področja družboslovja in humanizma, ki na veliko razpravljajo o nekih vsebinah, ki se tičejo seveda človeka in družbe. Pri tem ti pogosto ne ostane drugega, kot da občuduješ silno moč in takrekoč vsebesedni spomin ljudi, ki ne le da znajo citirati svoje predhodne avtoritete ali njihve nasprotnike, ampak znajo tudi iz neverjetne množice zapletenih besed ustvariti novo vednost, ki se prav tako izrazi v skorajda nepregledni množici besed. Zdi se povsem logično, po metodologiji in po vsebini.

Potem bereš nasprotnike tistih prvih. Enako zapleteno, obsežno, mnogobesedno, skoraj neobvladljivo. Enako razumeš kot ne, enako se čudiš neverjetni spretnosti umevanja in logičnih povezav. In čeprav so rezultati na koncu povsem drugačni, popolnoma nasprotni, ugotoviš, sa se z njimi prav enako lahko strinjaš in jih privzameš za svoje.

Nasprotja, ki je opisano zgoraj, se dobro zavedajo tudi ustvarjalci teh vsebin. Vedo tudi, da govorijo o zadevah, ki niso popolnoma jasne, in ki morda niti ne kličejo ali zahtevajo čisto jasne jasnosti. Zadostuje razpravljanje, dovolj je vprašanje, dovolj misel, morda prav dialektična, ki usmerja vse skupaj v neko rešitev, ki bo ali pa ne prišla nekoč v prihodnosti.

Nekateri, ki se zavedajo, da je takšno razpravljanje lahko tudi utrujajoče in zato prepogosto prezrto, se skušajo iz zadrege rešiti. Posežejo po metodah, ki so drugačne, ki so prepričljive, ki imajo v svetu neko težo. Tako se poslužijo npr. velike avtoritete in mu podtaknejo svoje misli, lahko svoje presežne ugotovitve objavijo v jeziku, ki ga razume veliko bralcev, lahko si plačajo objavo v reviji z visokim rangom branosti ali naklado, in še kaj. Vse je mogoče.

Nekateri uberejo drugo pot. Vzamejo metodo iz druge znanosti, na primer naravoslovja ali matematike, in potem svoje gradivo, torej množico besed, nepregledno množico besed, spremenijo v enačbe. Enačba je v bistvu vprašanje, ki ga znanstvenik mora potem rešiti. Na eni strani enačaja so spremenljivke in konstante, na drugi pričakujemo rezultat.

Čudovito, a redko se izide, celo statistika ne pomaga. Namreč, iz množice besed in stavkov, po možnosti še gibljivih pomenov besed iz različnih jezikov in časov, nastanejo enačbe z mnogo neznankami, ki so medsebojno skrajno odvisne. Na drugi strani enačbe seveda, če hočemo biti kredibilni znanstveniki, mora stati kredibilni rezultat. In tudi stoji, ker ga moramo določiti, ker do rezultata moramo priti, in vemo, da je rezultat lahko tudi dejstvo, da ni rezultata - kar situacije seveda nič ne spremeni.

Problem je, da na prvi strani enačbe ostanejo spremennljivke, nepregledne in gibljive spremenljivke. In še večji problem je, da so na so prvi strani enačbe tudi konstante zgolj naše predpostavke, torej tudi spremenljivke. Morda celo enačaj potem ne drži več.

23. sep. 2015

O novem

Fenomen novega so najbrž raziskovali že mnogi filozofi, čeprav je ravno zanje zelo značilno, da na veliko razpravljajo o starih rečeh in navedbah, ki jih je ta ali ona avtoriteta izjavila ali napisala. In potem pogosto razpravljajo, kaj je pravzaprav tista avtoriteta mislila. Disciplina filozofije, imenovana fenomenologija po Husserlu sicer pomeni opisovanje reči takšne kot so, torej v osnovi za neko novost beseda, a pustimo zdaj teorijo filozofije.

Ljudje smo navajeni na navajenost. To pomeni, da če slišimo nekaj, kar že poznamo, se nam dobro zdi in nam je predvsem bliže in nekako obvladljivo. Saj ni nujno, da se s tistim strinjamo ali ne, da podrobno poznamo ali ne, prav tako ni pomembno, kakšne asociacije se nam porodijo. Bistvo je, da nam je neka beseda ali misel ali dejanje, tudi stvar, že od nekod poznana. Če o tisti reči ali fenomenu hočemo nekaj pvoedati, enostavjo povzamemo že navedeno, in tako vedno ostajamo na varni strani kritike.
 
Novo je pravzaprav vedno neslišno, celo nezaslišano. To pomeni, da večina ljudi tega ne sliši, še manj doumeva. Tisti ljudje zaprtega duha - lahko so pomembne javne osebe - , ki se trdno držijo t.i. trdnih trditev svojih predhodnikov, novosti celo zavestno ignorirajo, če jim ne kar vnaprej nasprotujejo. Zdi se jim, da je nezaslišano, da bi mogla kakšna novost zunaj njihovega miselnega okvira sploh obstajati, da jih dobesedno ogroža. Tako razni galileji, darwini, einsteini, schweitzerji, teilhardi in podobni tipi, tudi valvasorji, vege, puharji, stefani, v času največjih domislic sploh niso slišni, sploh ne obstajajo, so tako zelo nezaslišani, da je z njimi treba skoraj na grmado. No, čez nekaj desetletij, najpogosteje proti koncu njihovih življenj, ko itak niso več škodljivi, se morda nekoliko odpre. Iz spoštovanja do starejših, če ne drugače.

A odprtost za posluh ne izhaja iz zanesljive trdoumnosti, ampak odprtega duha, predvsem pa odprtosti za dogajanje in odnose v svetu. Torej za tiste globinske odnose, med ljudmi, civilizacijami, mislimi, idejami.

Zanimivo pri noven je ta, da ljudi odprtega uma preseneti, a jim ne da misliti o tistem, ampak prav zanimivo, predvsem spodbudi druge misli o drugih rečeh. Te misli o drugih rečeh, o njim lastnih, o notranjem dogajanju odprtoumnih, te misli - ki so v bistvu spet nekaj novega - v bistvu potegnejo tudi one misli, in tako gre svet naprej.



22. sep. 2015

Daj, uzakoniva samovoljo!

Meja med pravom in moralo še zdaleč ni nejasna. Prav nasprotno, povsem jasno je: morala je notranja drža, pravo je del zunanje družbene ureditve. Oboje lahko kršimo ali spoštujemo.

Ob nedavnem koncu preteklih časov, ko je ljudem menda še nekaj pomenil red in pravilno delovanje, ki je temeljilo na pravu oziroma zakonodaji, se je - zaradi obupa, ker so ti isti ljudje dejansko vse manj spoštovali predpise in zapovedi - oblikoval zanimiv povzetek celotenega stanja v enem samem stavku: Sprejeti bi morali zakon z enim samim členom, v katerem bi pisalo: "Odslej spoštujemo vse zakone."

Zdelo se je najbolje možno inteligentno, celo modro. A človekova inteligenca stalno napreduje.

Že večkrat je bilo ugotovoljeno, da zakonodaja in predpisi in zapovedi sploh ne veljajo takrat, ko bi jih rabili, ampak večinoma le takrat, ko samo nekje ležijo. Zato je pravo v evropskih deželah, ki se ima za naslednika slavnega rimskega prava, že nadomeščeno s prevladujočo pravno prakso, ključne zadeve urejamo z intervencijami, delavni ljudje (ne delovni, delavni) vse bolj opažajo, da so neprestano nastajajoči predpisi v bistvu pisani na kožo skritemu spodbujanju nekonkurenčnosti, navidezna zapletenost posameznih predpisov z množico sklicov na menjajoče se člene stalno spreminjajočih se zakonov se izkaže za prebrisane zaprte kroge, ki ti onemogočajo ustrezen pristop do pravice, največji uspehi sodstva so poravnave, pri katerih privarčujemo enormne količine denarja, ključna reči pri pravnih izrekih so precizna proceduralna dikcija, zmago pravice ne glede na dejanja in celo ne glede na proceduro zagotavlja pretežno spretnost in moč zagovornika.... In še mnogo je tega.

Rešitev za pravo sedanje Evrope in po njej zgledujočih si sistemov je samo ena. Zakon z enim samim členom, v katerem bi formalno združili dejansko moralno stanje in dejansko pravno stanje prevladujoče družbe. Besedilo člena bi se glasilo:

"Vse, kar kdo v pravnem sistemu naredi samovoljno, je zakonito."

Morda bi nam takšen cinični absurd, ki ni nič drugačen od zgoraj navedenega glede spoštovanja vseh zakonov, odprl začetek povsem nove dobe.

21. sep. 2015

Je šah perzijska iznajdba?

Če z vrha ali iz komentarjev samozagledanih pogledaš današnja potovanja narodov - najsi bo poletne nekajdnevne ali tedenske selitve milijard turistov ali nekajmesečne premike t.i. pribežnikov, ali nekdanje domnevne velike selitve - je zadeva povsem normalna: ljudje pač radi potujemo in sprememba okolja niti ne škodi. Rešiš se stareih navlak, nekoliko se oddaljiš od korenin, ki te priklepajo, kot neznanec tudi bolj odprto in prostodušno odpiraš nova znanstva. Nenazadnje, potovanja so nepredvidljiva in zato zabavna.

Popotovanja so priljubljena tema različnih revij, predvsem njihovih podlistkov, knjige in filmi vsekakor ponujajo skoraj vedno neko premikanje, pomembne spremembe - vsebin s samo statiko, kot so kakšni filmi v slogu Tarkovsekga seveda imajo vsebino, a pravzaprav sploh niso gledljivi.

Popotovanja so privlačna tudi za ponarejanje zgodovine, in tako se zdi, da sta Prešeren in Finžgar dodobra prepričala splošno slovensko javnost o prednikih, ki so se borili po raznih panonskih ravnicah in raznih ajdovskih gradcih, plavali s slamicami ipd. Seveda kot odrasla meščana nista zmogla doumeti, da so morali njuni junaki tudi spati, jesti, se braniti bolezni, orati in pobirati pridelek, biološko ljubiti in sploh živeti. Današnji človek pa mirno pelje - saj so šli po kruh v trgovino, hrano so predvsem pošetno kradli, kajne, v srcih pa so nosili - kaj že? domovino? ... A kaj, to ni pomembno, pomembno je junaštvo.

Junaštvo ni danes nič drugačno. Lahko si ekonomski ali vojni migrant, lahko z družino, razširjeno družino ali izmišljeno skupnostjo nekaj ljudi, ki jo v tvoji okolici celo religija ali pravo morda proglasi za biološko. Vendar junaštvo niti ni v samih migrantih, ampak v precizno uravnoteženem odnosu med migrirajočimi, stalnimi prebivalci na ozemlju, čez katerega gredo in vzorki, zaradi katerih gredo od nekod nekam. To slednje, ti vzroki, kot smo jih poimenovali, niso nič drugega kot ekonomija, pogosto personificirana oziroma v obliki t.i. velikih. Migracije niso potreba, so dejansko šah, ki ga igrajo velike ekonomije.

Malim - in vsi ostali s(m)o mali - preostane zgolj pazljivosti, da jih notranje ne matirajo. V tem šahu namreč ni običajnega mata. Veliki namreč drug drugega nikoli ne matirajo. Le mali se lahko medsebojno. Veliki pa, seveda vedno matirajo le sami sebe.

20. sep. 2015

Kako se hodi naprej

Intuicija je neka posebna lastnost, ki jo pri drugih živih bitjih nekako ne razpoznavaš. Filozofski antropocentriki se tako, mislim, ne morejo soočati z dejstvom, ki ga naturocentriki večkrat izpostavljajo, to je, da je intuicija v bistvu nekaj podobnega nagonu, naravni danosti, ki vznikne in se pomnoži na osnovi izkušenj, znanja, odnosov in notranje refleksije na vse to.

Tako je tudi v znanosti, ko danes v duhu tako imenovanega pozitivizma in obveznosti paradigm, vsaka novost le stežka pride do ustrezne podpore, ki naj bi tisti novosti, morda resnični novosti, dala v dostojnem času ustrezno družbeno težo. Tako ima žal vedno bistveno večjo težo neko ponavljanje, skoraj-latovščina v okviru obstoječih paradigm na eni strani, na drugi strani pa se hkrati množi v nepreglednost zunajparadigmatskih "novosti", tistih ki vseeno ne prinašajo nič ključno novega, ampak znova in znova odkrivajo vroč krop. Obe strani pa sta lahko - in to potem pokaže čas - zelo zelo špekulativni.

Intuicija je ena redkih trdnih podlag za pot naprej, kajti dejstvo je, da kdor jo ima, se je zelo gotovo niti ne zaveda. In zaenkrat se edino ne-zavedanje kaže kot uporaben sistem za prestopanje meja paradigm in ustaljenih vzorcev v znanosti, estetiki, tudi v vsakdanjem življenju. Vsi ostali pristopi na nove poti so preveč izpostavljeni bolečinam, spopadu med zunanjim svetom in človekovo notranjostjo, in zato niti razumsko, še manj pa čustveno ne omogočajo nobenega ključnega duhovnega koraka.

Posebnost intuicije je, da se tudi sama uporablja intuitivno, torej je dokaj samostojna od jasno ločena od človekovega razuma in čutov (morda se bo to kdaj pokazalo kot dokaz, da je zadeva zelo naravna). Posebnost je tudi ta, da ni neposredno povezana s človekovo notranjo pozitivno moralno držo, ampak je neko vzporedje, ki je prav nasprotno od kakršnekoli poti morale, povsem samodeljno, če ne kar neodvisno tudi od t.i. svobodne volje. Seveda vrednote, vrline in vse temu podobne reči, značilne za človeka, ostanejo.

Človek se torej intuiciji enostavno ne more odreči, kot je ne more kar priklicati. Je, ali ni. Postane tako rekoč lastnost. Lastnost, zaradi katere je mogoče hoditi naprej.




19. sep. 2015

Jaz pa delam drugače, binarno

Zelo nazoren pokazatelj samozagledanosti je številka "1". Tako so rimski cesarji začeli leta šteti od svojega nastopa ali rojstva naprej, svobodo smo od 1 nekdaj šteli od leta 45, in temu štetju so sledila mnoga podjetja, ki so bila sicer ustanovljena že davno prej; mnogi direktorji začnejo interne novice svoje ustanove s številko ena.

Ljudje na tem svetu si za marsikaj prizadevamo. Vsak nekako imamo zmožnosti in morda možnosti, vse bi nekako lahko teklo in se razvijalo, čeprav včasih misliš, da niti ni tako. In včasih res ni tako.

Če slišiš, da kdo začne s številko 1 (ali A, ali alfa), je to znak, da zelo zanesljivo zanika vso prejšnjo zgodovino. Če gre za podjetje ali ustanovo precej zanesljivo ni prebral ali prebrala nobenega poročila iz preteklih let. Vemo tudi, da npr. kadrovske komisije ali sveti - kadar in če sploh še obstajajo v normalnem smislu - kandidatov ne sprašujejo po poznavanju zgodovine, ampak predvsem o črkah in pikah, morda nekaj o viziji, če je ravno treba, in če ni kakšna nadrejena enka določila drugače. Tako mnogi, premnogi, ko se jim odpre vodilno mesto, začnejo svet vrteti na novo, drugače. Morda s silno zagnanostjo in energijo podirajo staro, čeprav niti malo niso pogledali, če morda prejšnje ni bilo dobro.

Jasno je, da nobena stvar ne more biti samo dobra, tudi čas pokaže, da seo neke stvari danes še odlične, jutri povsem nemogoče neuporabne. A pomembna je presoja, in pri vodenju se pravzaprav ta najbolj pričakuje: kako bo nekdo presojal naprej, če ni presodil za nazaj? Delati drugače brez presoje - to je tipično enkovstvo. Od mene naprej bo vse drugače.

Tako svet ne more napredovati. Vedno si na enki. A ne kot tiste učiteljice, iz katereh je včasih bil hec, tistih namreč, ki stalno učijo prvi razred. Ne, tam napredujejo otroci, in to je popolnoma drugače. V naši družbi pa enke kot da držijo celoten sistem in nas tako znova vračajo na ena. Še huje, na nič. Na koncu ugotoviš, da obstajajo samo enke in ničle.

Rešitev seveda obstaja. Vse od dvojke naprej do neskončno.



18. sep. 2015

Mrtvec pride po ljubico

Verjetno se kdaj vprašaš, zakaj svet postaja tako čuden, zakaj vse nekam stoji, zakaj imamo samo težave, s samim sabo, z drugimi, z družbo, državo, politiki, celo naravo in presežnim, predvsem z medsebojnostjo. Potem te gotovo zanima, kje so vzroki, kje je jedro stanja, morda se celo vprašaš, če nisem prav jaz tisti, ki pvzroča takšno stanje - in takoj za tem seveda skušaš uidi in v ospredje svoe zavesti vpoklicati misel, da gre le za percepcijo in ne resnični svet.

Mnogi pravijo, da se danes preveč gremo t.i. kulturo smrti. To naj bi pomenilo, da je veliko vojn, da se na cestah ali v gorah iz čudnih razlogov pobije veliko ljudi, da samomorov nikakor ne zmanjka, pa tudi mehke oblike, na iz življenja do smrti izrianjamo obrobne, da so posebneži izrinjeni iz družbenih dogajanj, nenazadnje razna izsiljevanja v poslovnem svetu, neverjetno inovativnost nekaterih delodajalcev v odnosu do delavcev, razseljenost celih narodov, in podobno. Vse te reči naj bi pomenile, da svet za svojega vladarja oznanja smrt.

Antropološko je smrt svojevrsten fenomen. Redki ji upajo pogledati v obraz, mnogi skrivajo otroke pred njo in se potem čudijo, da se ljudje namesto s smrtjo ukvarjajo s kultom smrti. Ne, prepravi jih kult smrti, in ob srečanju s pravo, resnično smrtjo, nastane katastrofa.

Smrt biološko pravzaprav ne obstaja, čeprav pri posameznih osebkih, predvsem pa živalskih vrstah o tem govorimo. Vedar ne obstaja. Življenje namreč teče naprej v potomcih, če ne neposredno v tvojih otrocih pa posredno iz sorodnikov. A ni enostavno, celo tako ni enostavno, da je mnoge znanstvenike potem zaneslo, in so zanemarili osebek, in dajejo pri življenju prednost genskemu zapisu. Verjetno je to pretiran tehnicizem, in najbrž se življenje ohranja v večji celovitosti kot izključno v obliki neke preproste molekule.

Če mislimo drugače, zanikamo antropološko in biološko evolucijo, tega pa danes znanstvenik ne upa, in tudi ni razloga.

A kultura smrti ne obstaja niti v znanosti, niti v družbenih dogajanjih. Ta kultura obstaja v tvoji mlačnosti, v tvoji (morda) naučenosti lepega obnašanja brez duše in brez zavzetosti. Obstaja v zanikanju svobodne volje, ki jo imaš. In pazi, ta svobodna ni odvisna od značaja, niti vzgoje ali okoliščin, amak samo od tebe.

Zanikanje svoje svojosti, torej svobode, in hladnost odnosa do nečesa tako vročega, tako izjemnega dogajanja, kot je življenje v vsej celovitosti, je njabolj tragična oblika smrti in pri t.i. živih najhujša oblika kulta smrti.