28. dec. 2016

Trajnostnost gobalnih okoljskih sprememb

Zadeve postajajo čudne, mar ne? Nekateri pravijo tako, drugi diametralno drugače. Ne le, da obstajata dva bregova: zagovorniki in nasprotniki obstoja podnebnih sprememb, obstajata celo tabora, ali so podnebne sploh spremembe, ali gre za posebno obliko statike.

Zmešnjava je posebej čudna zato, ker se pravzaprav ne ve, kdo je za kaj pristojen. Torej, kakšna je vloga znanosti - in predvsem, katere znanosti - kaj bi morali delati politiki, kako naj z razvpitimi nevladniki, in kaj naj storimo mi, navadni ... Tako se potem očitno dogaja, da nihče prav veliko ne stori, oziroma, da vsak zase misli, da je (ne)pristojen za neko reč. Ali pa preveč pristojen ...

Globalne okoljske spremembe in ukvarjanje z njimi očitno nimajo nobene vloge kot same na sebi. Svet se spreminja, kot se pač spreminja. Zemlja gre s svojo naravo svojo pot. Človek seveda vpliva, a vse kar lahko stori je, da spremeni svoj vpliv. Torej se nečemu odpove - to je edina pot. Žal doslej prav nobena prizadevanja, niti znanstvenikov, niti politikov, niti nevladnikov in še najmanj nas navadnih, ni šlo v konkretizacijo ideje odpovedi  - vsaj tistemu, česar imamo preveč.

Ukvarjanje s podnebnimi spremembami je, takorekoč, nesmiselno.

Imajo pa okoljske spremembe in pretirano ukvarjanje z njimi vseeno in predvsem eno pozitivno lastnost. Zbujajo nam vest. In to trajno, skorajda versko-grešno. Morda je to tudi edini trajnostni rezultat stalne bitke za trajnostnost. Ta trajnostnost seveda še ni rešitev.

27. dec. 2016

Miselna ekonomija

Pred kar nekaj leti so se mi nekako odprle oči, kako deluje trgovina. Predvsem sem ugotovil, kdaj in na kakšen način dobiš od trgovca ali izvajalca storitev največ. Podrobnosti ne bom razkrival, vsekakor pa ni šlo za nobeno goljufijo, nobeno preplačevanje ali podmizne posle. Šlo je predvsem za nekakšno poslovno retoriko, v kateri se morata ujeti pridajalec in kupec. Takrat se mi je zdelo, da sem zelo uspešen.

Sčasom človek spozna, da ekonomija ne deluje le na denarnem področju, ampak na vseh. Ne gre torej le za kupoprodajo, ampak za nekakšno smotrno razporejanje in balansiranje sredstev in potrošnje. Nek posel - pa naj bo gospodarski, pedagoški, zdravstveni, celo miselni ali filozofski - dobro uspeva, če so dejavniki v nekem posebnem odnosu, ki je stran od naivne domačnosti (vendar ne v nečloveškost!), globoko v vsaksvoji profesionalnosti in v kakovostni a ne pretirani komunikaciji. Prekrški (drobne poslovne nečistoče) niso prepovedani in praviloma celo pozitivno delujejo na posel. Dobro vpliva tudi občasna prekinitev posla, ali celo zaostritev.

V ekonomiji je bistven skupen cilj, torej ne dobiček prodajalca ali uspeh kupca, ampak trajno dober rezultat.

In, ker smo spet pozabili, da ne gre zgolj za finančno ekonomijo, povem primer miselne.

Znanstvenik piše strokovni članek. Vsebina je kakovostna, tema pomembna. Avtor priznan in uveljavljen. Kar napiše stoji, in ima svoje argumente, ki so lahko utemeljeni z referencami drugih, dotedanjimi ugotovitvami, ali tudi lastno intuicijo. Recenzent je lahko zelo kakovosten sodelavec. Takrat se začne dobra miselna ekonomija, ki vsebini doda še veliko vrednosti. Znanje se medsebojno krepi, stroka napreduje. Recenzent pa (žal) lahko uveljavlja svoje poglede in svoje zamisli. Šibkega avtorja to lahko hitro zlomi. In mnogi, predvsem mladi, tudi obupajo. Žal.

Avtorja s kakovostnimi argumenti pa tudi neutemeljena kritika ali recenzija ne bo zlomila, ampak ga bo naredila močnejšega. Pa res?

V bistvu ja, ampak ta moč je drugačna, kot si večina predstavlja. Ni rigidna, ampak je ekonomska. Avtor se bo na neutemeljene ideje recenzorja odzval tako, da bo vsebino krajšal. Izločanje konfliktnih, pa čeprav trdno stoječih dejstev, je namreč način za preživetje. In avtor se zaveda, da mora najprej preživeti, da bo lahko še naprej ustvarjal. Bistvo je napredek znanosti, in če danes ne prodreš, boš prodrl jutri. Resnica enostavno ne more obstati. In to je ekonomija, ki deluje.

Ravno tako je s kupovanjem. Trgovec ti neko reč želi prodati. Če si z njim v uravnoteženih odnosih, boš dobil najboljše danes, in še jutri. In pojutrišnjem bo trgovec mislil nate, kaj ti mora ponuditi. Če bo odnos padel iz prave retorike, bo kupljen izdelek prejkoslej postal odpadek.

Je kdo od vas že odkril ekonomijo?

23. dec. 2016

skp: (bcc:)

Kako bi človek mogel spregledati tako pomemben in hkrati prisrčen praznik, kot je Božič. Kajne, pravkar se bo zgodil, mnogi pa še kar drvijo: eni v delu, drugi v nakupih, tretji po seznamih zabav, pravzaprav vsi pa v iskanju samih sebe. Verstva so že oddavna slutila tovrstne ali kakšne drugačne predpraznične mrzlice, zato so skušali verski veljaki čustvene pretrese preprečiti in ljudi usmeriti v bolj resne priprave. Seveda so jim "nasprotniki" vedno stali poprek in se pulili za uboge duše.

Mimobežnost je verjetno najbolj značilna lastnost begavega iskanja samega sebe. Človek pri tem seveda ne beži le pred drugimi, ampak predvsem mimo sebe. Nekakšen začaran krog torej.

In ker smo v digitalni dobi, ko so kartice in vizitke nepotrebna navlaka, tudi stanejo, predvsem pa zaradi porabljenega papirja "uničujemo" gozdove, se prav priležejo elektronska sporočila, ki so koneckoncev res zelo ekološka. V podrobnosti te ekološkosti se tukaj ne bomo poglabljali.

Elekstronsko pismo je lahko zelo dragoceno. Seveda nima čara rokopisa, v katerega človek da del sebe, ohranja pa vsebino. Vsebina želje pa je pravzaprav največ, kar lahko človek posreduje ob prazniku. Ob njej se vidi, ali je mislil na naslovljenca ali naslovljenko, ali je začutil tiste oči, in misel, ki bo vsebino prebrala, morda zvok glasu, če ga bo nekdo prebral naglas, ali bo vedel, kako je bilo človeku toplo, da mu je nekdo pisal, in to pisal z vsebino.

Vse bolj redki vsebino premorejo. Še bolj redki premorejo vsebino, ki gre dotičnemu naslovljencu.

Upam samo, da vas letos ne bo zadelo preveč mimobežnih voščil v obliki skp:, bcc:, sms; mms, ipd. in da vas bo vsebina blagoslavljala. na obeh straneh voščila.

21. dec. 2016

Intradiplomacija malih

Če človek hodi po tujini, predvsem, če spoznava konkretne ljudi, konkretne projekte, konkretne tokove in dogodke - toerej ne tistih, ki jih objavljajo mediji - se nad diplomacijo nekaterih majhnih držav pravzaprav zlahka zgrozi. Vtis je namreč, še več kot vtis, da mnogi, ki delajo oziroma naj bi predstavljali te države v tujini, zgubljajo stik z domovino. Delujejo nekako po svoje, recimo, po svojih najboljših močeh skušajo nekaj pripomoči. Pa verjetno ni kakšnega hudega učinka.

Pa to niti ni tako kritično.

Bolj je hudo, da/ko/če domača "diplomacija" zavaja svoje ljudstvo glede uspehov ali neuspehov na mednarodnem področju. V majhni jezikovni skupini je to dokaj enostavno. In če ljudstvo nerado kakorkoli pogleda čez plot, še toliko bolj.

Tako se nam dogaja, da neke javne osebe, hudo, s težkimi besedami (zavitimi v neko kvazidiplomatsko retoriko) grozijo neki mednarodni organizaciji, da jo bodo npr. tožile, da se bodo uprle, da bodo pokazale svoje mišice ... A tega ne storijo konkretno napram tisti organizaciji, ampak kar v domačih medijih.

In to je tudi vse.

Celotna diplomacija tako ostane lepo zapakirana v od-danes-do-jutri-medijih. Jutri se pozabi, ljudstvo pa je - tako se zdi - prepričano, da so diplomati zanje in njihovo državo naredili vse naredili vse.

Pa vendar obstajajo nekatere majhne države in majhni narodi, celo nepriznani, ki so sposobni v mednaroden prostoru, ki je sicer res precej zapleten, delovati sebi v prid. Najprej seveda s primerno in taktično komunikacijo. Potem s pravilno dinamičnim političnim in kadrovskim šahiranjem. Predvsem pa s pristopom, po katerem pravo pošto pošiljajo pravemu naslovniku, oziroma se za nastali problem obrnejo na tisti naslov, ki se ga zadeva tiče in ki zadevo v dialogu lahko začne reševati.

Pravzaprav enako velja tudi na zasebni/osebni ravni.

19. dec. 2016

Ni žokai lubika

Verjetno niste vedeli, da je v 18. stoletju v Celju živel orglar Jan František Janeček, ki je po Sloveniji in Hrvaškem izdelal vsaj 60 orgel. Prišel je s Češke in na Slovensko prinesel nekoliko poseben slog zvočne podobe orgel, v bistvu pa ohranil staročeško šolo, ki se je celo v njegovi domovini izgubila pod nemškim vplivom.

Kakšen je ta Janeček bil, kako je živel in kaj je delal, boste lahko brali na drugim mestih. Tu pa tale zanimivost: ob raziskovanju je bilo v različnih dokumentih doslej odkritih kar 38 različnih črkovanj njegovega priimka, različic skupne navedbe imen in priimka pa je 52.

Janezig
Janezik
Janechegg
Janitschek
Janeczek
Janetzhekh
Janetschekh
Jänitscheckh
Janetschegg
Janetschek
Janschegg
Genechek
Jamschek
Janeschegkh
Janichek
Janätschek
Janetzek
Janetschegk
Gehenek
Janžek
Janešek
Janeček
Grenechek
Janechek
Anechek
Janaček
Jantschek
Jamšek
Gemšek
Geneschek
Janetschich
Janišek
Janecsek
Janitsek
Genecheck
Janecheck
Janecek

Raznolikost pravopisov je torej res velika že v času 80 let, kolikor je moš živel. In ni se čuditi, če včasih še dandanes težko najdeš kakšnega človeka po priimku, če se ta izseli npr. v ZDA, Argentino ali Nemčijo. Kaj šele v Emirate ali na Kitajsko.

Za novo črkovanje se lahko ljudje odločijo sami pravzaprav zato, da ohranijo materni jezik, torej, da čim bolj omogočijo drugim in sebi, da svoje ime slišijo tudi v tujem okolju tako, kot jih je v svojem jeziku poklicala mati.

Je pa tudi obratno. Smo že ugotavljali, da bi angleško govoreči svet priimek Mušič prebral kot nekaj v zvezi z glasbo. Še lepši "glasbeni" primer je druga kitica pesmi Nocoj, pa oh nocoj.

Ni žokai lubika.






18. dec. 2016

Slovo

Pravzaprav se zdi vsako slovo nekoliko žalostno. V bistvu pa ni žalostno slovo, ampak je žalosten neredko tisti čas, ko neke reči ali neke osebe potem več ni.

Še najhuje pa se tak čas pokaže v primeru, ko se nam šele prepozno pokaže, kako je bila tista reč ali pojav ali tisti sočlovek za nas pomemben, mi pa smo ga tako sami sebi v škodo ignorirali.

Imamo pa srečo, namreč posmrtno življenje obstaja, in to kar tukaj. Duh dobrega človeka ali navdihujočega dogodka, ali notranje radosti, od katere smo se sicer morali posloviti, ostaja.

14. dec. 2016

Ali beseda še drži?

Včasih je pri poslu veljalo, da beseda drži. Torej, kar sta si dva/e - pred pričami ali brez - obljubila in se dogovorila, sta tudi izpolnila/i. Potem je prišlo obdobje, ki je bilo treba vsak dogovor prepisati na papir in podpisati. Ko še to ni bilo zadosti, se je v določene obrazce vpisalo nekaj malega vsebine, ostale besede pa so se nanašale na proceduralne zadeve, ki jih je neredko na vsako stran parafiral nek uslužbenec, ki je zadeve "obvladal" ne glede na to, ali je vedel, za kaj točno gre - vedel je le to, da gre za neko proceduro, ki mora biti skladna z neko drugo proceduro. Ker se je cena papirja očitno spremenila - iz denarnih ali celo okoljskih razlogov - se je začelo uvajati digitalno avtorizacijo. Dokument je veljal, če ga je nekdo digitalno podpisal, pristnost pa so namesto sodnih forenzikov grafologov zagotavljale razne varnostne agencije, predvsem državne.

V prihodnje se zdi, da ne bo nobena reč več veljala. Politični vrhovi v evrodemokraciji namreč dajejo zanimiv zgled. Nekdo nekaj podpiše, a v bistvu ne podpiše. Nekdo je pristojen za podpis, a pravzaprav ni niti pristojen, niti pooblaščen/a. Nekdo nekaj podpiše, jutri pa odpodpiše, ker je bilo ugotovoljeno, da tisti podpis pravzaprav ni bil podpis, čeprav je bil, oziroma da je bila le parafa, da je bil torej le signal, da se nekaj namerava podpisati, če bo seveda sploh kdo, ki bi to podpisal ali lahko podpisal. Parafa tudi pomeni, da je tisti/tista podpisal/a le proceduro, nikakor pa ne vsebine. Nazadnje se zamegli tudi zgodovinsko "silno" pomembno linijo "napredka" od držati besedo preko lastnoročnega podpisa do digitalnega potrdila.

Podpis je pravzaprav eden najboljših obrazov človeka posameznika. Še bolj pa beseda - in še posebej, če ta drži.

13. dec. 2016

Fenomen nepopolnosti

Ima še kdo na svetu občutek, da je najboljši svet tisti, ki je popoln? Je še kaj idealizma in težnje po tem, da bi končno odpravili vse nepravilnosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti, ponavljajoče se napake, da ne rečem diletantstva, šarlatanstva in pravaranstva pod krinko prej naštetih malenkostnih nepopolnosti?

Ali še kdo misli vsaj na idealizirana nebesa ali nirvano ali nekaj, kar je onstran tega življenja, in je morda res popolno? So se filozofi odpovedali mišljenju o idealnem svetu in fiziki o idealnem, za človeka torej verjetno antropičnem svetu? Je romantika ostala na pol poti in s korakom nazaj od vizije o idealni lepoti in idealni dobroti? So še verniki in njihovi učitelji vse bolj vdani v usodo sebezatajujoče tubitne predanosti?

Ima sploh že kdo izkušnjo popolnosti v tej meri, da bi jo lahko zagovarjal? Ali, da bi o njej lahko vsaj približno spregovoril, mogoče vsaj razmišljal?

Za Vesolje, za katerega pravzaprav niti ne vemo, kje ima meje, ne moremo nikakor določiti, ali je popolno ali ne. Tudi fenomeni  zemeljskih naravnih pojavov očitno niso popolni, sicer se ne bi stalno spreminjali. Celó življenje kot tako, čeprav se zdi univerzalen pojav, kot fenomen očitno obstaja in se po vsem možnem doumevanju v biti ne spreminja od nastanka dalje. Saj razumete: živost je živost, bitja so seveda različna.

Je kje torej idealna družba? Politika? Umetnost? - Je pomislek, da je idealnost odvisna od našega gledanja in meril, upravičen? Je sploh možen?

Popolnost je očitno stvar sveta, v katerem ni odnosov. Če sem sam na svetu, fizično ali mentalno, potem sem popoln. Ko se (že v mojih mislih) pojavi drug predmet, sobitje ali sočlovek, naenkrat postanem nepopoln. Nastane razpoka, trenje. Trenje se pojavi pravzaprav še prej, takoj ob drugi misli. En(k)a je popolna, dve je že odnos med dvema. Ne more biti drugače, in potem ni popolno.

Vse kaže, da je svet nepopoln, in verjetno je idealno človekovo mesto v njem dejavna nepopolnost.

12. dec. 2016

Slovanom kaže bolje

Zdi se, da Evropa vseeno ostaja nekako dvotirna, in sicer po principu Zahod-Vzhod. Torej, na Zahodu je po mnenju zahodnjakov in vzhodnjakov vse skupaj bistveno bolj vse prav in dobro in uspešno in svobodno in demokratično ..., na Vzhodu pa nekako bolj zaprto, zadrgnjeno, nugodno, prisiljeno, počasno, zanikrno. Naj ponovim: vzhodnjaki in zahodnjaki gledamo na oba evropska "razvojna" tira enako, obojim se namreč zdi tako.

Poleg tega se na obeh straneh nekakšne nevidne zavese ohranja še nerazumljiv in napačen občutek razdalje, torej oddaljenosti drug od drugega. Italijanu se zdi Slovenija bistveno bolj oddaljena kot Anglija. Belgijcu je Španija nepirmerno bližje kot Češka. Nemcu je celo Grčija bližje kot Srbija ali Romunija. Podobno je na Vzhodu, kjer so ljudem zahodne države pravzaprav neskončno in nedosegljivo daleč - če pa so že dosegljive, so to le na način poniževanja, manjvrednotnega kompleksa in nerazumljivega občutka manj/večvrednosti.

Kaj takšno stanje pomeni za Evropo kot - kljub vsemu - dokaj enoten kulturni prostor, je vprašanje. Namreč, prav tako imenovane svoboda, demokracija, pravičnost, uspešnost, ekonomska rast in te reči, prihajajo v nekakšen notranji absurd. Zdi se, da globalizacija še zdaleč ne deluje tako, kot si jo evroameričani zamišljamo. Zdi se, da prav ze zahodne "vrednote" delujejo proti civilizaciji, ki jih je izumila - ali vsaj proti delu civilizacije. Zdi se, da smo v samozaverovanosti pozabili, da obstajajo tudi druge človeške kulture, ki so enako človeške kot naša.

Če človek takole delovno in delavno potuje po tujih državah, se predvsem pri konkretnih delih in konkretnih pogovorih hitro pokažejo razlike. Ne govorim torej o bleščečih konferencah, polsindikalnih simpozijih, izletniških "strokovnih" ekskurzijah. Govorim o delu, kjer je dejansko čutitit nekaj pridevnikov iz prvid dveh odstavkov.

In smer, v katero se vse skupaj v današnji evropski družbi giblje, je pravzaprav bolj pomembna, kot stanje. Kljub nekakšni zaplankanosti Vzhoda in mnogih nerazumljivih, nedemokratičnih, nesvobodnjaških, ekonomsko neuspešnih potezah ... se mi zdi, da je preživetvena krivulja duha na Vzhodu usmerjena bolje kot na Zahodu.

Idealno bi sicer bilo, da bi obe polovici Evrope delovali skupaj. A ta trenutek smo očitno oboji preveč "demokratični".

11. dec. 2016

Odločitev za čas

Ljudje hitimo. In nimamo časa. Imamo veliko načrtovanih ali naključnih opravkov, ki se nam motajo po glavi ali pa ne, in zasedajo naše misli in bržkone tudi podzavest. Lahko celo zbolimo, pa ne vemo, da  zaradi stistke, ki jo niti ne čutimo, in smo si jo porvzročili kar sami - samo zato, ker smo hiteli.

Problem hitenja, se zdi, ni v hitemju samem, ampak v odlašanju (ali odlaganju). Redki/redko namreč hitimo zato, ker imamo objektivno res veliko dela, oziroma nam bodo opravki vzeli dejansko več časa. Najpogosteje hitimo, ker se npr. nujnim opravkom hočemo izogniti. In namesto da bi jih opravili ali se jih vsaj lotili in s tem pregnali strah pred njimi, bežimo. In v tem begu se jezimo sami nase in na ves svet in na stvari, ki bi jih pač morali opraviti.

Otrok učenje odlaša na zadnji trenutek. Pa ves čas nekje v eni od plasti zavesti ve, da bi bilo bolje, če bi to učenje opravil takoj zdaj. Seveda mu/ji je tudi žal, da ga ni že opravil. In tako živi v precepu med tistim žal iz preteklosti in nujno iz prihodnosti. Namesto užitka sedanjega trenutka se postopno povsem privaja v razbiti sedanjik; razbit med včeraj in jutri.


Odrasli nismo nič drugačni, in prav slab zgled otrokom. Današnji trenutek uporabljamo za neredko nepotrebne reči, ki niti ne gladijo problemov, ki smo si jih nakopali v preteklosti in so nespremenljivi, niti ne krmilijo prihodnosti, v kateri bi morda lahko še nekaj storili, pa verjetno ne bomo utegnili. Ja, sploh pa sedanjega trenutka nismo sposobni obrniti v zadovoljstvo. Samo zato seveda, ker hitimo, in od hitenja enostavno ne zmoremo stran.

To stisko razcepljenosti med včeraj in jutri smo pravzaprav kar poimenovali hitenje.

Problem hitenja ni čas. Zato odločitve za čas ne more biti. Čas namreč teče po svoje in je očitno ena redkih reči na tem svetu, ki ga nikakor ne moremo spremeniti. Truditi se spreminjati čas tako, da ne bi več hiteli, da bi se torej rešiti te strašne precepljenosti med včeraj in jutri, je torej nesmiselno.

Je torej obupati?

Ne. Rešitev je drugačna. Ni časovna in ni v hitenju. Je v prioritetah. Človek namreč dela tisto, čemur daje prednost. Akcijsko se neprestano odločamo med dejavnostjo za to ali za ono; ali nič (zaradi česar bomo najbrž ostali v precepu). Znotraj sebe lahko dajemo več prednosti tem ali onim mislim; ali nobenim (zaradi česar bo preceljenost med včeraj in jutri verjetno podzavestna). Moralistično bi rekli, da se lahko vsak trenutek odločamo za dobro ali slabo ali celo zlo - zaradi česar bodo verjetno srečni ali nesrečni naši bližnji.

Prioriteta je, začuda, lahko tudi čas sam. Dati času čas torej, in to ta trenutek. Potem ga bo veliko.

7. dec. 2016

Poslušnost ni ubogljivost

Znano je, da so največji umi sveta pogosto ubirali drugačne poti kot jih je njihova okolica pričakovala. Jasno, če bi bili v toku, ne bi mogli odkriti ali ustvariti nič novega. Posebej se je torej treba veseliti otrok in mladine, ki odstopajo od suhoparne naučenosti, od neprestanega "vzorega" kopiranja, od uspavajočega ponavljanja nas starejših, "pametnejših". Že večkrat smo ugotovili: ubogljivost je neodgovorna.

Ne vem od kod nekaterim ideja, da je poslušnost bolj uglajena ali bolj knjižna različica besede ubogljivost, sploh pa obvezno nadomestilo že kar kmečkovulgarnoarhaične besede pridnost. Morda je kakšna zveza z besedo služnost (oziroma poslužnost) - torej nekako tako, da ponižno služim, da sem ustrežljiv ...

Poslušnost je daleč od tega. Bistveno bližje je po pomenu posluhu, če ni kar inačica. Posluh je namreč človeška lastnost - ne le v glasbenem smislu - da je zmožen poslušati. Tu gre za notranji posluh, kjer prisluhnemo svojim notranjim vzgibom - zavestnim ali iz podzavesti prihajajočim; tu gre za zunanji posluh, kjer uporabljamo čutila in čute, predvsem pa notranjo odprtost za zunanji svet. Pri zunanjih ne gre le za uho, ampak za vse fizikalno-kemijske in čustveno-čutne zaznave, ki jih človek po svoji naravi lahko sprejema iz otipljive in neotipljive okolice.

Žal gre marsikatera vzgoja v tako smer, da dobesedno zanika poslušnost in izrazito favorizira ubogljivost. In to na posebno premeten način: prav z zamenjavo besed: poslušnosti rečejo ubogljivost, s tem pa otroka zmedejo in ga vkalupijo v neločevanje teh dveh izrazito različnih procesov. Vzgojenec potem ne le, da ne uboga, ampak, žal, hudo žal, tudi ne posluša.

Poslušen človek, res poslušen torej, pa ne le, da ni nujno tudi ubogljiv, ampak običajno prav ni ubogljiv - oziroma se tak zdi nekaterim soljudem, ki pa žal teh dveh človekovih lastnosti ne ločijo. Predvsem seveda ne ločijo smeri: poslušnost je namreč navznoter, ubogljivost je navzven, neredko v neko dejanje, odziv. Takojšenj zunanji odziv, ki ga pričakujemo pri ubogljivosti, pa pri poslušnosti ni nujen, je celo redek.

V resnici poslušni ljudje zelo pozorno spremljajo svet, s tem pridobijo izjemno veliko podatkov, iz katerih na bistveno drugačni ravni lahko izvajajo nove informacije, nove umetnosti, izume, odkritja ... Ali so pri tem ubogljivi ali pridni, celo ni pomembno.

Prav na jasni meji med poslušnostjo in ubogljivostjo se rojeva človekova unikatnost, ki ob samolastni ali ustrezni zunanji vzgoji preraste v vrhunskost na kateremkoli področju. V bistvu ne more drugače.


4. dec. 2016

Lahko

Ena od besed, ki zadnjih nekaj let zastruplja človeško misel, je beseda lahko. Za katero besedno vrsto pravzaprav gre, bi morali povedati slavisti, a se zdi, da se ji izogibajo. Namreč ni pridevnik, kot zgleda na videz, nekako noče biti pomožni (modalni) glagol, ni pa tudi kar običajen prislov. Seveda, odvisno od okoliškega besedila, torej kon-teksta.

Odvisnost od konteksta je sicer tudi vsebinska, a vse pogosteje se uporablja kot izogibovalnica. To je "nova" besedna vrsta, v katero se uvrščajo tudi besede in zveze kot na primer verjetno, najbrž, zdi se, bržkone, nenazadnje, domnevno, dozdevno, ... Z njimi se pisec skuša izogniti odgovornosti za določene trditve.

Izogibovalnica "lahko" pa ima v javnosti še hujše posledice zato, saj običajno ne označuje nečesa za nazaj, kot ostale besede te nove vrste, ampak nekaj za naprej. Poleg tega, da je izogibovalnica, je še pogojnica. Skratka, lahko se mi nekaj zgodi, če...

Na primer zavarovalnice nas neneho strašijo, da se lahko poškodujemo, zato se je treba zavarovati. Zunanji skrbniki zdravja nas ne svarijo le, da se je za ohranjanje zdravja treba primerno gibati, uživati neoporečno hrano ipd, ampak tudi, katera zdravila ali pripravke je treba kupiti, ker sicer se nam lahko zgodijo nepredvidene bolezni. Dimnikar nas bo opozori, da je treba dimnik - proti plačilu - obvezno pregledati, ker sicer se nam lahko vžge. Politiki nas pozivajo, da moramo voliti to-in-to stranko, saj se nam v nasprotnem primeru lahko zgodi politični prevrat z nepredvidljivimi posledicami. Okoljski zanesenjaki nas prepričujejo, da je treba neke izpuste nujno zmanjšati, ker bo sicer to lahko škodvalo našemu zdravju in stanju narave okrog nas, vsekakor pa je treba zmanjšati izumiranje vrst, sicer je lahko kmalu konec sveta.

Kaj vsebujejo vsi in vsak posamezen lahko v prejšnjem odstavku, si gotovo vsak lahko predstavlja. Primerov pa bi se iz vsakdanjega življenja našlo še več, in marsikateri bo lahko absurden.

Beseda lahko je postala grozilka.



30. nov. 2016

Nujna strateškost

V življenju naroda, organizacije ali posameznika, ali tudi civilizacije, občasno nastanejo razmere, ki potrebujejo prav posebno obravnavo. Takšne razmere se sicer zdijo nepričakovane, nenadne, sploh nenačrtovane, a v bistvu take niso. O njih razmišljati kot o nekem srečnem naključju ali božanskem posegu, ali karkoli podobnega, ni nič drugega, kot opravičevanje, da mi na take izredne dogodke in razmere pravzaprav le reagiramo nepričakovano, nenadno in nenačrtovano.

Na primer otrok, ki sicer nosi iz šole nekoliko slabše ocene, nenadoma pri težkem predmetu prejme najvišjo. Kaj se zgodi? Žal, običajno neumnost. Navajenost obojih, otroka in staršev, da je pač v šoli nekoliko bolj na trdo, je v bistvu razvajenost. V bistvu ne gre za odgovorno sprejemanje manjših sposobnosti, kakršno bi pričakovali od staršev, niti ne za željo otroka, da bi se morda pa le nekoliko bolj potrudil (v našem šolstvu povprečno sicer to žal pomeni, da mora biti bolj vzorno ubogljiv v t.i. delovnih zvezkih, a to pustimo). Skratka, gre za uspavajoče stanje, ki se je nekoč morda sicer stežka, a vendarle sprijaznilo, da so nekateri sošolci ali sošolke pač "boljši".

Kaj se torej zgodi? Zdi se, da večini otrok izjemna petica ni niti malo v vspodbudo, ampak naprej vztrajajo v svoji razvajenosti, da so pač nekoliko slabši. Še naprej tudi sprejemajo družbeno (torej razredno, sošolsko) mnenje, kam se po "rangu" uvrščajo. Seveda je res, da se otroci po normiranih sposobnostih razlikujejo in da se v skupinah ljudi vedno oblikujejo nekakšne hierarhije. A problem ni v tej značilnosti družbe, ampak v človeku, ki se s tem ležerno sprijazni, enega - morda res slučajnega - uspeha pa ni sposoben pretvoriti v bolj trajno pot k višji (normirani) uspešnosti.

Žal tudi večina staršev pade na isti ravni. Petica med dvojkami in še čem se jim zdi tako bleščeča kot zlati Zlatorogovi rogovi. In, kakor Trentarski lovec zaradi bleščave pade v prepad, se tudi tako nekako zaključuje zgodba otrokovega (duhovnega, intelektualnega, čustvenega...) bogastva, ki sicer je, in je celo uresničljivo, a ga njegov trenutno "nepričakovani" blišč kar sam "izniči" zaradi naše otročje neumnosti. Starši - in po njihovem/našem zgledu otroci seveda pozabijo na možnost zdravilne Triglavske rože.

Podobno je v družbi ali narodu. Lahko se zgodi, da po nekem "slučajnem" spletu dogodkov na zelo vplivno mesto pride eden od članov. Morda v upravni odbor pomembne svetovne banke, morda za kakšno vplivno nogometno funkcijo, ali kar na dvor pomembnega svetovnega veljaka.

Žal se v neredkih situacijah družba ali narod takrat ne znajdejo. Banko vidijo kot denar - in tisti sonarodnjak je seveda prva trača za "prazne" žepe. Nogomet postane prva zabava, in funkcionar prvi naslov za vse nad- in podmizne kupčije. Kakšna dama postane naekrat kraljica src, predvsem pa kulisa in priložnost za moj posel, za to, da se jaz kitim, čeprav nisem prav nič prispeval/a.

Pa vendar, zakaj ne bi teh zlatih dosežkov posameznikov jemali kot zlato samo na sebi, in ne kot zlato v naši lasti? Kako to, da si otroško odliko tako pohotno prisvojimo? Zakaj trmasto vztrajamo v svoji neumno opravičujoči ležernosti, in si kar domišljamo, da imamo mi kakšne zasluge, morda prav zaradi ležernosti? Kje so komunikacijski strategi, ki bi vendarle npr. državnim pomembnežem dali usmeritve, da se je neumno obnašati neumno - sploh, če nimaš nobenih zaslug, predvsem pa to, da bodo Zlatorogovi rogovi svetili ne glede na moje gledanje nanje, in da bodo odpirali vrata do zakladov ne glede na to, ali bom jaz to hotel ali ne. In nenazadnje, ti zakladi bodo ostali vsem na razplago; ne le meni.

Kako to, da izvrstnega uspeha posameznikov enkrat ne začnemo jemati odprto in v lastno spodbudo, ki se bo vrnila tudi njemu/njej, s katero bo mogoče svobodno živeti meni in njemu/njej in se še naprej stegovati za naslednjimi, gotovo še večjimi in bolj trajnimi uspehi? Kako to, da si samo tako nesrečno - že na prvem koraku - zapiramo pot do normalnih, vsakdanje človeških odnosov, naj bo med otrokom starši in učitelji/cami, med državniki in funkcionarji, med t.i. nepomembneži in t.i. pomembneži? Kako to, da smo celo ob dobrih zgodbah tako malo ljudje? Celo ob takih, ki se nam zdijo slučajne?

29. nov. 2016

Nepopolnost

Napredek je v tenziji ...... med neizogibno nepopolnostjo in idealizmom, ampak ...

Zdi se, da nepopolnost ni le neizogibnost, ki bi jo opazili v naravi ali bi se samodejno pojavljala v družbi. Zdi se, da je nepopolnost vse pogosteje tudi popustljivo namerna, in kar je še huje, na namerno nepopolnost tako hitro pozabimo, da se nam zdi naravna. Tako se krog zaključi, kjer se je začel, mi pa ne napredujemo, ker ne povzročamo tenzije.

27. nov. 2016

Bolno zdravstvo in zamenjave

Morda pa naša družba s svojim zdravstvenim sistemom ne teži k temu, da bi zdravila bolnike.

Večina ljudi danes ne loči zdravstva od zdravja. Skoraj vsem se zdi, da je to tako neločljivo povezano, da je kar eno in isto. Torej, kadar govorimo o zdravstvu, v bistvu govorimo o našem zdravju, o mojem zdravju. Mediji in politika so nam to dodatno vcepili v glavo. Če prebiraš, gledaš ali poslušaš te teme, se ti zdi, da se tiče prav tebe, in to na prav tistem področju, na katerem smo zelo občutljivi zaradi samih sebe in svojih najbližjih. Zdravju. Pa je res tako?

Pomislimo samo na to, od česa je naše zdravje odvisno. Človek potrebuje zadosti gibanja in uravnoteženo prehrano. Času in starostnemu obdobju primerno delo. Zadosti kulture ali drugačne duhovne hrane. Primerne družbene razmere. Urejen birokratski del družbe, ki je vsaj za silo zanesljiv in stabilen. Nenazednje, dinamično ravnovesje z drugimi živimi bitji in celotno naravo. In še nekakšen notranji sporazum s časom in minevanjem: torej, ni izključeno, da enkrat tudi umrem. Za kaj od tega potrebujemo zdravstvo?

Namen zdravstva v družbi pravzaprav ni moje zdravje. Za to moram dejansko poskrbeti sam/a. A ne v smislu, da potem zdravniki nimajo z mano nobenega dela in še manj v smislu, da prispevam v javno zdravstveno blagajno relativno veliko denarja, usluge pa plačujem precenjenim kapitalističnim privatnikom. Ne. Za svoje telo in duha sem odgovoren pač sam, kot vsak zrel človek.

Namen zdravstva bi v bistvu moral biti statistično zdravje družbe. In tako zdravstvo tudi deluje, ali vsaj hoče delovati. Seveda je pomembno, da te zdravnik/zdravnica obravnava individualno. A ker je navaden človek kot ti in jaz, tega ne more v popolnosti. Njegova/njena uspešnost se meri statistično, in nekateri primeri so tudi neuspešni. S tem ni pravzaprav nič narobe, če gledamo zdravstvo. In večji odstotek če je uspešnih zdravljenj, bolj je zdravstvo uspešno. Lahko pa seveda ravno jaz padem v tisti nesrečni statistični odstotek ...

Torej. Zdravstvo je statistika in v načelu ne more biti drugače kot statistika. Ja, celo to je, da ta statistika nekoliko niha. Nekaj časa je torej uspešnih primerov več, nekaj časa manj. Poleg tega, da je ta dinamika lahko posledica dejanske dinamike, je lahko seveda tudi posledica razlčnih ain spreminjajočih se meril. No, in ker ne more biti drugače kot statistika, smo krivični, če se jezimo, da npr. ravno meni ali mojim najbližjim ne more pomagati.

---
Statistične dejavnosti so za posameznike krute. Sploh zdravstvo. Prav mene namreč boli, če in kadar me boli. Saj mi sicer ni posebej mar za zdravstvo, če je z meno v se v redu, kajne.

Problem zdravstva samega pa je, da hoče zastopati zdravje. Skoraj kontradiktorno: hoče se postavljati v vlogo moje osebne odgovornosti. To pa običajno ne gre, ker vsak od nas predvsem takrat, ko je zdrav, hoče biti svoboden. In bolj kot ne, smo to večino časa.

Vloga zdravstva v družbi je zato povsem drugačna. Skrbeti mora za zdravje družbe in v primeru naše države se vse bolj soočamo, da je sistem tak, da vzdržuje bolno družbo. Čakalne vrste niso namreč nič drugega, kot zavestno in namerno vzdrževanje bolne družbe. Z njimi pravzaprav malo škodujemo posameznikom in verjetno zelo malo povečujemo tisti nesrečni odstotek posameznikov. Noben zdrav človek seveda ne vstopa v zdravstveni sistem drugače kot po obveznem prispevku. Posameznik ne bo šel k zdravniku ali se postavil v nekajletno vrsto za specialista, če ne bi bil bolan.(Zdravstvo te pojave celo izkorišča, in organizira razne t.i. preventivne in propagandne akcije, ki so sicer same na sebi uspešne, a se verjetno izkažejo kot nemoč predvsem potem, ko mora zdravstvo na tistem področju za bolelega nekaj tudi ukreniti)

In, ker imamo tako vse več bolnih, ki so zaradi čakanja na morebitno miloščino (kot povračilo dolgoletnim vlaganjem) postavljeni v čakalno gručo do čakalne vrste, je pravzaprav dejansko in statistično vse bolj bolna prav družba. To pa pomeni, da je manj uspešna in konkurenčna, da se težje upira razburljivim časom, da je bolj dovzetna za vzporedne psihične in fizične bolezni, in še kaj.

Problem zamenjav v zdravstvu torej ni, da pomotoma zamenjajo bolnike ali način zdravljenja, da menjajo ministre ali direktorje ... Problem zdravstvenega sistema je, da je samo v sebi smisel sistema zamenjalo za smisel reševanja posameznega primera. Oboje je nujno in oboje je prav. A nekaj je sistem, nekaj je posameznik.

Dobro je, če je oboje zdravo. Od česa pa je zdravje odvisno, pa smo nakazali uvodoma v enem od zgornjih odstavkov.

25. nov. 2016

Skrivnost pridobivanja resničnih informacij

Zdi se, da obstajajo ljudje, ki podatke ali informacije pridobivajo na prav poseben način. Očitno pa je, da so njihovi rezultati daleč najbolj resnični, ker jih je mogoče dobiti. Greza preprost trik, ki je celo nekoliko laž.

Ta trik mogoč (ali ga celo spodbuja) v sedanjem družbenem okolju, kjer t.i. informacije krožijo vsevprek brez usmerjanja, brez vidne logike, celo brez smisla, vsekakor pa brez vsakega argumentiranega nadzora. Nadzor naj bi bil nadomeščen s t.i. demokracijo oziroma svobodo izražanja. Torej - ne gre le za neargumentirano informacijo samo na sebi, ampak gre tudi za odsotnost argumentiranega nadzora. Vsaj na videz.

V javnost torej spustiš neko novico ali podatek, ki ni resničen. Gre lahko za široko paleto od hudih znanstvenih člankov v prestižnih revijah, do zadnjega tvita osamljene mladenke nekje na Grenlandiji. Človek, ki takšno informacijo sproži celo ni nujno da sam ve, ali je resnična ali ne. Pogosto je kar trdno prepričan/a, da je.

Trik pa je v tem, da tako novico lahko spustiš tudi namerno. Torej veš, da morda ni resnična, z objavo pa v bistvu preveriš njeno resničnost. Demokracija oziroma svoboda govora potem naredi svoje. Ob statistično zadostni količini zanikanja ali pripomb pa sprožilec novice lahko svoje prvotne podatke ustrezno popravi.

Primer
Medij objavi novico, da je v glavnem mestu potres zrušil celotno središče. Ker v tistem mestu živi statisično zadosti ljudi, ki lahko taki novici nasprotuje, se zadeva prav hitro reši. Medij ugotovi resnico.

(Mediji seveda zadeve objavljajo bistvno bolj prefinjeno, in prakično v vsakem prispevku je nekaj podatkov, ki so nekako podtaknjeni. Podrobno prebiranje in analizo pa bomo pustili, ker se itak zadeve prej rešijo, preden bi prišli do rezultatov ...)

Upal bi si trditi, da je v mnogih primerih takšen trik kljub delni laži celo etično sprejemljiv. In to zato, ker gre v tem primeru za odnosnostno etiko, ki je vpeta v družbeno okolje, nadzorovana pa je tudi z notranjo osebno etiko, da gre pri obravnavani informaciji za etično nesporne vsebine.

24. nov. 2016

Bohinjska sirarška skuta

Praviljenje slovenščine me vedno zaboli. Namreč, popravljati Prisank v Prisojnik, čeprav mu tako rečejo ljudje z osojne strani, barjanko lokev (=narečno vokvo) preimenovati v barjansko okno, ... da ne ponavljam, kako so Žabnice v Kanalski dolini postale Camporosso. Saj veste: Žabnice so po žabah. Ko so prišli Nemci, so po svojih pravilih popravili v Krottendorf.* Potem so vaški mulci na tabli premazali črko K in je nastal rottendorf, torej rdeča vas. Potem so prišli Italijani in so to videli in so popravili po svoje v campo rosso, torej rdeči zaselek.

Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.

Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")

Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.


Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.

Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.


Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.

Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.

Kaj je torej pravilno?

---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute. 

*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...

22. nov. 2016

Krutost neprofitništva in prostovoljstva

V naši družbi se marsikaj ustavi zaradi pomanjkanja besed. Zdimo se kot nekakšne sramežljive pubertetnice, ki morajo nekje v tujini javno in pred več ljudmi izreči nekaj besed v tujem jeziku, pa se zatakne že v drugem stavku - pa čeprav bi znala perfektno. Potem, ko se ta pubertetnica tega navadi, pa se v bistvu izogiba že prvemu stavku. In raje molči.

A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.

Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.

Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.

Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.

Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka.  Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.

Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.

Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.

21. nov. 2016

Upravno naravovarstvo ne bo zmoglo!

Naravovarstvo je zelo kompleksen pojav.

Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.

Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!

Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...

Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.

Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.

Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.

16. nov. 2016

Čudovita nezmotljivost

Papež je - saj to že vsi vemo - pred časom jasno priznal, da ni nezmotljiv. Teologi seveda tega ne morejo priznati, saj je kontradiktorno, da se je papež uprl samemu sebi. A to zdaj pustimo.

Nezmotljivost je ena glavnih lastnosti vsakege od nas. Tudi najbolj trdovratna, če bi se jo človek že slučajno hotel znebiti. Zato je najbolj ugodno, da enostavno pozabiš, da je to sploh kakšna lastnost, sploh pa, da odmisliš, da se to lahko zgodi prav tebi: torej, da si nezmotljiv/a.

Dokler je nezmotljivost zgolj zasebna - in srečo imamo, da nas ima večina zasebno nezmotljivost - je zadeva še nekako znosna. Pač v svoji sobi, predvsem v svojih mislih, si misliš, da imaš vse prav, da so misli, besede in dejanja skrajno pravilna, in da drugače ne more biti. Takoj pa, ko se nezmotljivost preseli v medčloveške odnose, ni več tako enostavno. A tudi to zdaj pustimo.

Devet osmin človeštva se te dni menda ukvarja z minulim časom ameriške volilne kampanije. Menda bo konec sveta ali vsaj četrta svetovna vojna, kot smo tu že ugotovili. Ukvarjati se z minulimi časi je seveda nevarno, če tega človek ne počne zato, da bi se iz zgodovine kaj naučil za svojo prihodnost. Problem tega konkretnega ukvarjanja pa je v tem, da analize kažejo, da se je devet osmin človeštva dejansko motilo glede napovedovanja rezultatov. Samo ena osmina naj bi pravzaprav na tiho vedela, kaj bo v prihodnosti.

In zdaj se godi isto. Istih devet osmin se ukvarja z napovedjo, kaj se bo zgodilo v prihodnje, torej v izvedbi rezultatov tiste kampanije. Čeprav mnoga dejstva, ki so že spet kar rahla preteklost kažejo drugače, istih devet osmin ponovno trdi, da je njihovova napaka pravzaprav nenapaka, ampak pravzaprav nepredviden dogodek, za katerega jih je tista preostala osmina potegnila za nos. Preprosto ni bilo mogoče, a je vseeno potem bilo mogoče. Ali drugače: nezmotljivost devetih osmin je bila tako trdna, da niti zdaj ne odneha. Nezmotljivost je namreč jasno večja od dejanskih rezultatov. Je enostavno čudovito nezmotljiva.

Problem pa je v bistvu še nekje drugje. Namreč, celota ima samo osem osmin. Deveta osmina pa ve, kaj dela, sploh pa ve, da ni nezmotljiva.




15. nov. 2016

Ko jagenjčki umolknejo

V družbi je ne glede na velikost dokaj običajno, da se oblikujeta dva pola: gospodarji in hlapci; ali vladajoči in služeči; ali napihnjeni in ponižani. In prvo dejstvo je, da drug drugega vzdržujejo. Če torej ni gospodarjev, ni hlapcev, če ni (zavestno ali polzavestno) ponižanih, ni (zavestnih ali polzavestnih) napihnjencev. Očitno gre za neko vsesplošno družbeno igro, ki smo jo na Zahodu prignali do hude prefinjenosti, celo take, da igrice sploh ne opazimo več, se z njo seveda niti ne strinjamo, niti strinjamo, in si povrh sploh ne zmoremo predstavljati, da bi takšno stanje bilo lahko kakorkoli drugačno.

Nekatere družbene skupine so praviloma vedno v t.i. slabšem položaju, v družbeni opoziciji - čeprav v bistvu ni nujno, da oponirajo. Predstavljajo kakšne interese ali zamisli, ki družbi pridobitništva za vsako ceno nastavljajo ogledalo, ali pa ji tudi neposredno nasprotujejo. Kdo je točno v takšnem gibanju, je neredko težko ugotoviti, saj se za "opozicijo" pojavljajo tudi nekakšni plačanci pozicije, oziroma tisti, ki imajo kljub vsemu od vladajočih koristi. To so lahko nevladniki, gospodarstveniki, uradništvo. Te bi pač morali izključiti iz te obravnave. A potem se sesuje ves red, in igrica se predčasno zaključi.

Donedavna so bili povsod po svetu naravovarstveniki tisti zadnji sanjači, ki so zagovarjali naravo mimo človeka ali skuupaj s človekom kot naravnim bitjem. Bili so nekakšna vest človeštva, nekakšni sitni, razdirajoči, jamrajoči, celo cvileči in cmerajoči posamezniki in družbe, ki so hoteli ustavljati strašen voz ekonomije, ki je sama sebe oziroma svoje osnovne preživetvene vire dobesedno požirala. Neredko so se pojavljaji v natanko pravem času na natanko pravem mestu. Bili so strah in trepet vladajočih po vseh državah, grožnje velikim korporacijam, sitnost investitorjem od pasje utice do kitajskih in podobnih zidov. Zaradi njih - in to kljub dejanski manjšinskosti po številu in idejah - je bilo treba spreminjati zakonodajo, načrte, celo že izvedene gradnje. Zaradi njih so se rušile vlade in mednarodne ustanove, krhali meddržavni odnosi, vstajala vaška komunalna nesoglasja. Če so si medsebojno nasprotovali investitorji, je bila zmaga pogosto zagotovljena tistemu, ki se je prikazal bolj zeleno, ki je torej "podprl" več naravi prijaznih rešitev. Ja, in ne glede na dejansko končno rešitev. Oni nasptornik pa: gorje mu!

Danes je drugače. Danes so korporacije, države s svojimi vladami in pogajalci, mednarodna trgovina, visoki denarni zneski, lobiji ... vsi ti postali zeleni. Vsi vedo, kaj je to podnebje, kaj so globale grožnje, kaj je lokalna okoljska politika, kako bomo umrli od suše ali poplave, kako nas bo zadela kuga okoljskih migracij in t.i. neelegalnih preseljevanj. Vsi so poučeni, koliko stane tovrstna smrt, in tudi to, koliko se v te smrtno resne zadeve splača investirati.

Skratka. Nekateri (mnogi? vsi?) naravovarstveniki po vsem svetu so sprejeli izziv in s svojimi - sicer tokrat res dokončno neuresničljivimi zelenimi zamislimi - na zeleno obarvali nekdanje nasprotnike, predvsem politiko. Nekateri so to storili posamič, nekateri prostovoljno, še največ pa kar ekipno in to kar z neko pravno proceduro. Saj gre le za preprosto spremembo organizacijske sheme, bodo pojasnili ... in utihnili.

Bo evolucija odnosa predator-plen pokazala, da so se tudi v nekdanjih jagenjčkih skrivali volkovi? Se bo igrica končno začela zaključevati in bo narava zato spet dobila svoje normalno mesto, človeštvo - vključno s poklicnimi "žrtvami" - pa ga bo zaradi svoje neumnosti izgubilo?

12. nov. 2016

Brisalno novinarstvo

Novinarsko delo je težko. Že večkrat smo ugotovili, da se mnogi stalno zaposleni precej radi nagibajo v prepuščanju dela prekarcem, saj so ti bolj prodorni, v določenih primerih si več upajo, predvsem pa so bolj ubogljivi - kar seveda vedo lastniki vsakega medija.

Novinarje so na njihovih šolah seveda učili pisati. Začenši od lepega izražanja, upoštevanja slovničnih in pravopisnih pravil z namenom zmanjševanja lektorskih stroškov, priprave ustrezne strukture besedila ali slike ... Zaradi družbenopolitičnega ozadja so novinarske šole v nekaterih državah tudi nekoliko označene - nekaj pa je to tudi vsebinsko res.

Novinarstvo v smislu zbiranja gradiv in uspešnosti primernega objavljanja je na poti v prepad. Namreč, večino pomembnih novic ne napišejo več poklicni novinarji, ampak komentatorji. Misel je itak misel, in niti lepopis je ne ustavi. Tiskani mediji morajo omejevati velikost pisem bralcev, kontaktne oddaje na rtv medijih so raje kontrolirane in v ponavljanjih - neposredna oglašanja se omejujejo na oddaje o nedolžnih rečeh. Najbolj so na udaru danes prevladujoči elektronski mediji. Komentarje je treba - in hvalabogu to tudi storijo - vsaj pri etično delikatnih vsebinah dobesedno zapreti.

Prostor in čas se torej novinarjem v medijih neprestano manjša, in trend je proti ničli. Novica bo ena - in itak jo bodo (pogosto za kakšno državno in z davki plačano tiskovno agencijo) ponovili vsi mediji. Nanjo se bo vsulo na tisoče komentarjev. In podobe sveta si ne bomo krojili po novici, še manj po vsebini, ampak izključno po komentarjih.

Novinarjem torej ostane samo še en poklic: brisalec. Kaj zbrisati? Namreč, nekdo mora demokraciji ustrezno cenzurirati - vsaj neumnosti. Nekdo mora odločati, kateri del razburjenega pisma bralca ali bralke brisati, nekdo mora presoditi, katerega spraševalca spustiti v eter, da ti ne pokvari celotne kontaktne oddaje. Seveda - na spletu - nek t.i. administrator mora brisati tiste komentarje, ki so žaljivi, neustrezni ... a vseeno dopustiti tiste, da medij ostane zanimiv.

Skratka: nastaja huda potreba po brisalnem novinarstvu.

10. nov. 2016

Šporhet in štedilnik

Dandanes se je v vsakdanjem pogovoru, znanstvenem pisanju, in vsemu kar je vmes, skorajda nemogoče izogniti tujkam. Zdi se, da gre za proces globalizacije, kjer nas (pretežno) zabavna industrija z one strani Atlantika tako navdušuje, da se ji niti podzavestno ne moremo upirati - oziroma prav podzavestno očitno ne moremo nič.

Žal vsi upi na razne vrste umetnih jezikov, kot so esperanto, znakovni jezik ali kaj podobnega v mednarodni javnosti hitro preide v navidezno angleščino. Še huje je. Če kdo slučajno ne zna angleško (zna pa špansko, kitajsko ali hindujsko, ki imajo enako neverjetno število govorcev), je skorajda izločen. Tja niti turisti ne gredo. Podobno je bilo verjetno nekdaj (in še danes na okrajmejnem Koroškem) - znati "uradni" jezik pomeni znati govoriti. Če ga ne znaš, lahko - in moraš - molčati. In če dolgo molčiš, te naenkrat ni več.

Tujke so pravzaprav v drugi kategoriji, v bolj svobodni, predvsem pa v svobodi posameznika. V bistvu ne gre za tujke, ampak poenostavitve. In čeprav marsikatera tujka v izvornem pomenu govori o kakšni drugi reči, je vseeno nekako razumljivo, o čem govorimo. Oziroma, sčasoma se naredi razumljivo.

Lektorji so včasih trdovratni. Nekdaj so bili še bolj. Ampak bodo hoteli spremeniti v vendar. Kvaliteto v kakovost. Kompaktni disk v trdi disk. Kontejner v zabojnik. Tranformator v pretvornik. Humanizem v človečnost. Otvoritev v odprtje. V redu, čeprav ni vedno enoumno in včasih prav trdo(vratno). A hoteli bodo spremeniti tudi čitanko v berilo, računstvo v matematiko, prirodo v naravo. Včasih tudi za kaj v čemu.

Še in še je primerov, a zaenkrat zaključimo (ali sklenimo?).

Jezik je človekova univerzalna govorica. V bistvu smo si sami naredili babilon, in to s pravili. Kdor bo kdaj bral češka ali poslušal ruska besedila, bo začuden. Kdor bo poiskal korene nemških ali španskih besed, bo začuden. Marsikaj je namreč razumljivo bolj, kot si mislimo. Marsikateri evropski jezik je za razumevanje bistveno lažji, kot nam kažejo pravila v učbenikih in nadobudne/i učitelji/ce. Problem so bile "pravilnosti", ki so nas začele ločevati in ostali smo ločeni, odkar imamo besedoslovje (seveda ne gramatiko in seveda ne slovnico). Izkaže se, da so tujke v bistvu naše povezovalnice. Povezujejo narode in jezike.

A vseeno, na koncu prosim, nikar mi ne menjajte besede šporhet za štedilnik. Čeprav začudeni, da za najbolj vsakdanjo reč v slovenskem jeziku sploh nimamo besede, zato ni potrebno odslej jesti le presne hrane. Presne ali surove?


9. nov. 2016

Četrta svetovna vojna

Kaj je svetovna vojna, je sicer težko vprašanje, a očitno nekateri znajo tudi to šteti in nekateri vedo tudi, kaj je svet. Uradno je človeštvo preživelo dve svetovni vojni. Koliko je bila prva morija svetovna, je še največje vprašanje. O drugi je vprašanj glede obsega sicer manj, a vseeno. Skratka, Švica, Avstralija, Sibirija, Indija, Kitajska ... vse te zadeve pač niso na svetu.

Za tretjo svetovno vojno pravijo, da poteka stalno. Vanjo se povezujejo vse vojne po vsem svetu, s stališča zemlje pravzaprav majhni spopadi, kjer se v istem mestu na enem koncu zabava množica turistov, na drugem in tretjem imajo verske slovesnosti te in druge in še tretje religije, na tretjem povsem mirno spijo, na četrtem na veliko poslujejo nad in pod mizo. Ja, v zadnjem zakotju pa padajo bombe in umirajo ljudje, in otroci. Vmes so včasih zidovi, še bolj pogosto sploh ne.

V tej vojni sodeluje množica - tudi mi - ki kupujemo robo iz dežel s strahotno podcenjenostjo vrednosti dela, nebrzdanim izkoriščanjem narave in nesramnim prenašanjem umazanih tehnologij, ki so nekdaj svinjale danes seveda ekološko neoporečne in po protokolih čiste dežele. V tej vojni je vsak, ki se dotakne računalniške tipkovnice in ki mu od časa do časa skoči sporočilo, da je njegovo digitalno orodje oblelo za virusom. Za zdravje in predvsem za varnost mora potem plačati - na legalnem ali nelegalnem trgu. Podrobno nezdravje, ki je v bistvu vojna, se seli na meddržavno raven, kjer si z izmišljanjem groženj kopičimo enormne potrebe po varnosti. Potrebe, ki hudo veliko stanejo in knjigovodsko krepijo gospodarstvo, življenjsko pa jo v temelju uničujejo. Tretja svetovna vojna - in to še najbolj v smislu "svetovna" - pomeni menda tudi, da se ljudje selijo iz klimatsko neprimernih krajev v primernejše. Ali vsaj na videz primernejše. In zanimivo, prav Evropa in Severna Amerika imata očitno najboljšo klimo - prav kontinenta, kjer smo "klimo" pravzaprav očistili na račun narave onih dežel, kamor smo izvozili okoljske stroške.

Četrta svetovna vojna se je menda začela danes. Menda je nekje nekdo zmagal, ki ne bi smel, in ki ne zna delati s svetom. Menda je z napovedjo določenih prijateljstev razočaral vse, ki so se s temi bodočimi prijatelji igrali vojne. Še najbolj pa je razočaral visoko znanost prerokovalcev in njihovega modeliranja. (Se je treba resno vrpašati tudi o kakšnih drugih visokoznanstvenih modeliranjih?) Menda je posegel v kiberprostor tako, da so "nelegalni" hekerji delali zanj proti "legalnim" hekerjem in tako ugasnil najbolj drago vojno ta trenutek. A to je menda tudi vojna. Menda je ta zmagovalec zaradi osebne neuravnovešenosti - ali pa prav zaradi nje - kontradiktorno potegnil v svoj krog prav tiste ljudi, ki so se doslej načrtno ali po sili razmer umikali grobim (a menda legalnim) prijemom hiperbogatih in presitih. Kontrdadiktorno menda toliko bolj, ker sam sebe prepričuje celo, da je bolj bogat, kot se vidi.

Četrta svetovna vojna je pravzaprav hecna. Nihče ne ve, kaj se dogaja.. Oziroma, vsi v bistvu vemo, da se ne dogaja nič. Ali, da se morda res napoveduje, da se dogajanje niča ustavi.

Četrta svetovna vojna je vojna niča proti niču.

---
Ko boste odslej brali novice, bodite pazljivi predvsem na pridevnike. Namreč, čeprav so le pridejani, se z njimi pisci najbolj opredeljujejo/mo. Tako dejansko nihče ne ve, kaj pri vojni pomeni "svetovna", in tudi ne, kaj je "četrta", ki v obravnavanem primeru pač ni števnik, ampak navaden pridevnik, in le zato, da se pisec sam sebi zdi bolj "pameten".

8. nov. 2016

Sistemske spremembe

... so smiselne samo, če gredo od spodaj navzgor. Tiste od zgoraj - in po večini se dogajajo v politiki zahodnega sveta že vsaj od rimske dobe - običajno vodijo v bolečo revolucijo.

Prvi primer.
Oblast neke države dvigne davke. Načeloma in v zdravi demokraciji to ni nič spornega, saj so davki vendarle namenjeni skupnim zadevam; torej z dvigom davkov prispevamo več sami sebi, vendar ne neposredno zasebno, ampak denar zaupamo v dvig ravní skupne blaginje. Tako imamo lahko boljše prometnice, po katerih se bolj varno in bolj učinkovito prevažajo proizvodi gospodarstva - zato posamezniki in podjetja več zaslužijo. Tako imamo boljši izobraževalni sistem, iz katerega prihajajo bolj razgledani strokovnjaki, ki dvigajo kakovost izdelkov in v sedanji ekonomiji pridobijo več denarja. Tako imamo bolj poglobljeno kulturo, zaradi katere pride do celovitosti in vsestranskosti pogleda na življenje, ekonomijo in družbo. Po zdravstvo, zaradi katerega lažje delamo in delujemo.
Če torej gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kultura in te reči potrebujejo sistemske spremembe, ker v njih vidijo smisel, jih je treba skozi politiko izvesti. Zanesljivo bodo prinesle celovit napredek.
Če takšne sistemsko-davčne spremembe skuša uvajati državna ali lokana ali naddržavna oblast - in to neredko v relativno kratkem mandatu nekaj let - se to družbi maščuje. S postopnim nalaganjem, in to ne glede na politično usmerjenost, se sistemske spremembe od zgoraj nalagajo in sesedajo same vase v družbi, dokler ta ne zmore več.

Drugi primer.
Izobraževalni sistem je ponekod sila dinamičen. Na vsakih nekaj let ali celo med letom, se spreminja forma, zahteve, merila ... Snov jasno ostaja vedno enaka: jezik, računstvo, prirodoslovje, umetnost. Štirje stebri se gradijo in dograjujejo ter razvejajo in specializirajo. Ne bomo razpredali po vsem sistemu, ampak se samo vprašajmo za najvišji izobrazbeni nivo: ali kdo na tem svetu še razume, kakšne nazive imajo diplomanti in doktoranti. Kaj je univerzitetna diploma danes in kaj je bila včeraj? Kaj je doktor v Italiji in kaj v Sloveniji, kaj včeraj, predvsčerajšnjim in danes. Ali jutri? Kaj diplomirani inženir v Avstriji ali na Madžarskem, in kaj pri nas. Kateri magister je ta in kateri je oni; kateri je znanstvenik in neznanstvenik? Kakšno dolžino nazivov ima zdravnik akademik? Je v življenju več naredil kot napol samohranilka s sedmimi otroki?

Tretji primer.
Prestrukturiranje javnih ustanov je v mnogih državah - če ne kar povsod - stalnica. Morda edina stalnica, in celo vsebina se stalno spreminja. In vendarle ljudje ostanejo vedno isti, uradnice in uradniki. Torej z isto izobrazbo, istimi navadami, načinom dela, pristopom do strank ali vsebine ... Seveda se spreminjajo, a le osebno, in upamo, da v dobro smer zorenja - a službeno se v bistvu spreminjajo le sila redki. Vse več pa jih išče utehe v takšnih ali drugačnih psevdosindikalnih razmišljanjih. Ob prestrukturiranju dobijo posamezniki nove nazive, verjetno nova pooblastila. Morda jih celo pošljejo v nekajurni seminar. Neljubim sodelavcem se določena pooblastila tudi vzamejo, ob najhujših primerih se na račun medsebojnega obračunavanja lahko kar ukinjejo posamezni oddelki. Kaj se zgodi: isti ljudeje se znajdejo v drugačni strukturi, ki je vsiljena od zgoraj. Morda je boljša - seveda je lahko, če je tisti, ki jo je formalno izvedel v živo doumel probleme od spodaj, a to je v sedanji upravno-politični zmedi komaj kdaj.

Običajno uveljavljanje nečesa od zgoraj, nekega diktata, ki deluje "v imenu" še višjega, neredko imaginarnega, ni izboljšava. Tako se pogost izgovor za sistemske spremembe "od zgoraj", npr EU ali "povsod v tujini" ali "čas prinese svoje" ali kakšno drugo "božanstvo" izkaže za slabo - čeprav morda celo ni slabo, a ga tako pokažemo.

Škoda, da moramo biti nesrečni.

2. nov. 2016

Skrite zabave

V zahodnem svetu zabava dandanes predstavlja veliko vrednoto. Seveda je ni na lestvici vrednot, če bi kdo naredil anketo ali če bi sami v sebi pomislili na to. Lestvice "vrednot" so pač zastarele in v svoj obseg še niso jemale nove dobe.

Vrednota - sploh pa tisto, kar uvrščamo med vrednote - se namreč ne more meriti s tem, kaj obkrožimo na lestvici, ali kaj se nam zdi, da je vredno. Še manj je mogoče pomembnost neke vrednote meriti z občutkom, da je treba nekaj vzvišenega povedati, če te kdo o tem sprašuje. Na primer, da potem rečemo, da je naša največja vrednota zdravje, ali pa ljubezen, morda delo, varnost, narava itd. Ne. To bi bil le teoretični odgovor na akademsko vprašanje, ki se nas osebno v bistvu sploh ne tiče, in celo nima skoraj nič z vrednotami. Vrednote v praktičnem življenju so nekaj povsem drugega.

Vrednota v praktičnem življenju se meri zelo preprosto, merilo pa je čas. Torej, čemur posvečaš več pozornosti, tisto je več vredno. Pri tem pa ne šteje le sâmo "vrednostno" dajanje na sebi, ampak tudi priprave za ta čas. Celo take navidezne obrate poznamo, ko človek za uresničevanje končne vrednote porabi silno malo časo a za priprave izredno veliko.

Vzemimo starše, ki skrbijo za svojo največjo vrednoto, otroke. Pravzaprav so vse misli okrog doma, službe in zaslužka, neposredne pomoči, ustreznih pogojev ipd. usmerjene v vrednoto otrok. Tudi pri tistih starših, pri katerih otroci tarnajo, da so samo v službi, gre - vsaj upajmo tako - v večini primerov za žrtvovanje zanje: da bi bilo otrokom boljše danes in dolgoročno.

Zdi pa se, da se vrednote vse bolj odmikajo od tistih tradicionalnih, in se koncetrirajo v eni sami: moji osebni zabavi. Ljudje garajo mesec in mesece, da se lahko potem podajo na kratko a drago potovanje v eksotične kraje. Ljudje še in še vlagajo v delo, a si potem z zaslužkom ne kupijo potrebnih reči, ampak orodja za zabavo, telefone, ki so prav zabavno "pametni", računalnike, ki jih gledajo in po njih brskajo, namesto, da bi jih uporabljali za dobro in svoje talente z vsebinami oplemenitili - ali celo prispevali k dobremu. Potem razne rekreacije in sprostitve, ki seveda sploh niso poceni, a ki jih nujno potrebujejo - pravzaprav samo zato, da potem lahko spet delajo, dejansko pa imejo povsem kratkoročne učinke na telo in morda na duha.

Potem zidamo ograje, fizične in mentalne, zgolj zato, da se odmejimo od tistih soljudi, ki za golo življenje potrebujejo zgolj vsakdanji kruh. Pod krinko naše varnosti nam ni mar za njihovo varnost - naša varnost pa se pravzaprav kaže kot želja po ustaljenih vzorcih, ki vse bolj, in to res hudo, težijo v smer  sprostitve, lastnega načrta, prilaščenih navideznih vrednot, ki druge izključujejo ... skratka v smer skrite zabave.

21. okt. 2016

Sporazumevanje z nezemljani

Občasno - ko politika iz tega ali onega razloga miruje - se v dnevnem časopisju pojavijo tudi novice s podrožja astronomije. To področje, čeprav danes za razliko od preteklosti ekonomsko ali duhovno povsem nepotrebno, človeka še vedno vznemirja. Morda je eno redkih, v katero celotna civilizacija vlaga enormne količine denarja, cilji in uspehi pa so hudo vprašljivi. Zakaj bi npr. morali vedeti, ali smo v vesolju sami, če še svoje lastne osamljeniosti večina starejših (?tudi mladih v kibernetskih mrežah?) na tem svetu ne zmore premagovati? Kaj nam pomaga, če vemo, da na Evropi brizga voda, če jo v Evropi ne znamo porazdeliti in primerno deliti s sušnimi predeli sveta? Kaj bomo z znanjem o zvezdah, ki jih zaradi odaljenosti vidimo tudi časovno 14 milijard let nazaj, ko energije svoje zvezde ne znamo niti približno tako izkoristiti, kot to delajo fotosintetske rastline? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tako dragi stroji in tako dolga raziskovanja za nek polet v vesolje, ki se potem izjalovi. In še se lahko vprašamo, zakaj potem tako ali drugače udeleženi davkoplačevalci sveta sploh ne moremo videti dejanskih posnetkov, ampak zgolj simulacije, risanke? So res simulirane igračke za odrasle tako drage, da je njihova cena neprimerljiva z vlaganjem v druge, vsakdanje potrebne težave emljanov?

Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.

In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev.  Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.

Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat  se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.

Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.

Poglejmo.

Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.

Kaj torej?

Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?

Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?

Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?

20. okt. 2016

Hekerji

Kdor se ukvarja z informatiko - torej resno strukturno informatiko, ne brskanjem po podatkih in mešanjem psevdonaključno padajočih dejstev - se je gotovo že srečal s hekanjem ozriroma hekerji. S tem se je pravzaprav srečal že vsak laični uporabnih informacijske infrastrukture, ki si je moral namestiti protivirusni program ali je ugotovil, da neke zadeve ne delujejo po pričakovanjih niti njega kot kupca, niti prodajalce npr. programske opreme. In da se potem "nič" ne da narediti.

Kdor je kdaj vodil kakšno podjetje, ki je tako ali drugače zadevalo informatiko - torej strukturno informatiko, ne popravljanje računalnikov - tudi ve, kako naporni so lahko uporabniki digitalnih medijev, sploh omreženih, če se ne držijo osnovih in zelo preprostih pravil t.i. kibernetske varnosti.

Danes hekanje velja pretežno za negativno dejavnost. Zlom kode, vdor v sistem, za uničenje in krajo, to je kriminal, če ne kar teroirezm in nedovoljeno podtalno delovanje. Celo tole pisanje lahko postane sumljivo, saj avtomatski sledilci (pri javnem pisanju vohunjenja seveda sploh ni treba nič prikrivati) takoj dvignejo svoja digitalna "ušesa" in sprožijo dodatno preverjanje piscev zapisanih sumljivih besed. Zato se nikar ne čudite, če je kakšna beseda napisana narobe.

Praviloma pa so hekerji zelo nadpovprečno nadarjeni inteligentneži, ki svoje delo izvajajo z velikim idealizmom. V medijih se jim občasno celo pridene pridevnik sodobnih robinhoodovcev, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Verjetno je kar dejansko tako, saj enormno bogata računalniška in informacijska podjetja pač dajo misliti množicam "revežev", ki ves ta pogon zavestno ali manj zavestno podpira.

Hekerstvo je neke vrste hladna vojna, če ne kar nekakšno partizanstvo. Z drobnim "popravkom" kode neke programa ali procesa, se napake potencirajo in seštevajo; lahko do onemoglosti, predvsem pa obnemoglosti. Vendar tu ne gre za bitko med velesilami, niti med revnimi in bogatimi, niti med nadzemljem in podzemljem. Vse to sploh ni mogoče, saj takšne vojne omejujejo že obstoječi družbeni sistemi, pravna ureditev, nenazadnje morala.

Pri herejih gre v bistvu za boj med idealizmom in materializmom. In to v najžlahtnejšem pomenu besede, ki presega celo staro- in srednjeveške filozofe. Hekerji - izvzamamo seveda tiste, ki jih najamejo bogata informacijsaka podjetja kot antihekerje - namreč živijo in umrejo svobodni. Odvezani od denarja, od javne slave, sploh od javnosti kot take, od medijev in ukalupljenosti v t.i. današnji svet.

Uspešno so shekali sami sebe. Tako da, hvala za zgled.



18. okt. 2016

Spremembe podnebnih sprememb

Kot je verjetno opazil že prav vsak laik, so zadeve okrog podnebnih sprememb precej nestabilne. Namreč, ugotovitve in napovedi izpred dveh ali celo enega desetletja se nočejo uresničiti za noben tabor. Zagovorniki grozot uničenja sveta zaradi podnebnih sprememb so ostali praznih rok: svet in podnebje z njim namreč še kar stoji in katastrofa bi bila lahko samo hipna (takih pa v Zemeljski zgodovini doslej ni bilo). Tudi zagovorniki t.i. zelenih laži, ki trdijo, da so okoljske kampanije zgolj nategovanje davkoplačevalcev, ne morejo biti zadovoljni. Namreč, tudi na boljše pri podnebju ne gre.

Pojavlja se vprašanje, kej sploh dokazujejo okoljske znanosti, oziroma, kaj so doslej dokazale. Zdi se namreč, da je bilo v ozadju vseeno nekoliko premalo podatkov, oziroma so bili vzeti napačni. Človek se ne more znebiti občutka, da obe kampaniji podnebnikov - tako zagovorniki kot kritiki - namesto klimatskih podatkov analizirajo vremenske. Torej, namesto, da bi se osredotočili na kompleksnost klime kot take, z veliko vnemo mečejo v velike računalniške simulatorje dnevno dogajanje. Interpolacije in ekstrapolacije so seveda stvar modulov in operatorjev, ki jih pri tej analizi uporabijo, in si jih pravzaprav znanstveniki tudi sami omislijo. Alhko bi se vprašali, če cilj res posvečuje sredstva.

Problem, ki je povsem zamolčan je, da je podnebna znanost doslej prevladujoče delovala sama zase in v okviru svojih paradigm. Vsi danes npr. govorimo o vplivu podnebja na rastline, živali in človeka, na erozijo, na morja ... Seveda vplivi so. A tu obstaja še nekaj, namreč, prav ti isti elementi ključno vplivajo na podnebje. Predvsem npr. vegetacija in ekosistemi morja. Kako to, da se parametrom teh dejavnikov posveča tako strahotno malo pozornosti? Kako to, da so ti naravni - predvsem živi - deli narave s svojim delovanjem tako zapostavljeni in ignorirani? Zakaj so le "žrtve"? Kaj pomeni, da v tako zapletenem sistemu, kot je Zemljina ekosfera tako zlahka odmislimo dele, ki so pravzaprav evolucijski razlog za atmosfero in s tem tudi za podnebje? Kako to, da smo tako neumni, in se iz lastnih trditev in ugotovitev o razvoju na Zemlji ne naučimi prav nič, in razvojne procese v sedanjosti takorekoč kar prekličemo? Kot bi bil razvoj Zemlje neka starodavna evolucija, ki se je pač zgodila, danes pa se več ne dogaja.

Problem je še bolj globok. Namreč, pri podnebju se zdi, da ne gre za spremembe, niti ne za spreminjanje sprememb, ampak za hitrost oziroma spreminjanje hitrosti sprememb, če ne celo za nihanje med pospeški in pojemki sprememb.

Nadaljevanje znanosti na področju podnebja bi torej morali usmeriti najprej horizontalno v obravnavo "pozitivnih" in "negativnih" vzrokov, kar pomeni bistveno večjo in predvsem bolj medseboj-komunikativno interdisciplinarnostjo, še bolj vertikalno v razmišljanje, da spremembe niso neka makro vzporednica dnevnim spremembam lokalnega vremena, ampak mnogo bolj kompleksni procesi procesov s svojimi večpotenčnimi spremembami vseh njihovih danosti in lastnosti.

17. okt. 2016

Je človek v naravi tujek?

Nekatere struje naravovarstva zagovarjajo stališča, da je človek izključni in popolni krivec za sedanje stanje planeta. Iz tega sledi dokaj enostavna rešitev, odstranimo človeka, pa bo Zemlja spet zaživela v svoji polnosti. Ker je iztebiti človeka nemogoče, se kot kulisa takemu razmišljanju bolj pojavljajo omiljene oblike, ki govorijo o potrebi po zmanjševanju obremenitve planeta z ljudmi, po domače, uravnava populacijske dinamike človeške vrste. Če ne gre za odkrite kampanije, pa se takšno razmišljanje skriva pod marsikatero akcijo okoljevarstvenih "prizadevanj".

Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)

Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?

Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?

In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.

In še bi bilo.

Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.

Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.

Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.

Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?

11. okt. 2016

Kaj in zakaj

Mnogi poznate poslovni svet. Tam so ključna vprašanja kaj, kdo, kdaj in za koliko (denarja). Gre za vsebino, odgovornost, roke in stroške ali prihodke. Skupina vprašanj se lahko obrne v kakovostno poslovanje, ki je kakovostno zato, ker tako deluje navznoter in navzven. Torej, do udeležencev je proces pošten in pravičen, do kupcev ali prejemnikov pa prav takšen. Vmes je nekaj dobička, ki v bistvu ni dobiček, ampak priložnost za vložek nazaj v vsebino.

Dobro zastavljena kapitalistična gospodarstva delujejo tako, da skušajo podjetnike "prisiliti", da čim več vlagajo v vsebino, in to med procesom samega dela in pri razporejanju t.i. viškov oz. dobička.

Kakovost poslovanja se niža, če se navznoter podirajo poslovni odnosi. Torej, da jih nekdo razdira, oziroma napačno odgovarja na vprašanje "kdo". Gre lahko za napačno kadrovsko politiko, za siljenje v neizvedljivo, za nagajanje nadrejenim iz principa, celo za otročje prepire prav-neprav, če ne celo za načrtno uničevanje, motiviranos povsem drugimi cilji, kot je sama vsebina.
Kakovost poslovanja se niža tudi, če upade kakovost zunanjih odnosov. Seveda je glavni vzrok za to le znižanje kakovosti storitve ali izdelka. Hitro se pokaže! Poštene stranke se začnejo čudno obnašati, poslovnež pa potem išče različne druge prijeme, kako vseeno obdržati izmenjavo. Neredko dobi sekundarne stranke, ki so pripravljene vsebino uporabljati z nižjo kakovostjo, neredko pa gre zgolj za rešitev s preprodajo.

Poslovni svet, neredko tudi upravni, dokaj redko razmišlja o vprašanju zakaj. Zakaj je vzročna vprašalnica, ki je bliže besedi čemu? (pa ni povsem enaka!) in oddaljena od vprašalnice za kaj?. Rekli bi celo, da je razložna beseda, torej se sprašuje po razlogu.

Zakaj nekaj delam, zakaj sem nekje, zakaj storim to ali ono, tistega pa ne. Zakaj se nekaj zgodi, zakaj se meni zgodi. Zakaj gre in zakaj ne. ...

Vsak prizvodni ali intelektualni ali družbeni, ali katerikoli proces, ja, tudi osebni, občasno zaide v težave. Ne govorim za sprotne težave, ki so rešljive, npr. ko kdo od sodelujočih odpade, pa zadevo rešimo tako, da ga nadomesti kdo drug, ali pa, ko je dotedanje koliko treba pretresti in določiti nov toliko; in kakovost ne upade. Tudi nekateri problematični roki so rešljivi. Ne, zdaj govorim o razmerah, ko vsaj na enega (in zadostuje en sam) od zgoraj postavljene četverice vprašanj ni mogoče več odgovoriti: ko kaj nima alternative, in ko čas uide, predvsem pa se vsebina oddaljuje od svojega bistva.

Takrat neredko pride do navidez preproste rešitve: opustiti vse skupaj.

A glej, dejansko so redke zadeve, ki jih je mogoče kar tako opustiti. V življenju sploh, A tudi v poslovnem svetu, sploh pa v tistem poslovnem svetu, ki smo ga prej nakazali v smislu kakovostnega poslovanja.

Dejanske rešitve v takih primerih so lahko le, da si - ne takrat, ko težave nastopijo - ampak danes, prav danes, in neprestano odgovarjamo na vprašanje zakaj?.

10. okt. 2016

Včerajšnje težave (in reševanje)

Zdi se, da se človekov način pristopanja k reševanju težav spreminja. No, gotovo se. Pri posamezniku, ko zori, pri človeštvu, ko se - kot rečemo - razvija. Ob tem večinoma mislimo, da ko si starejši, imaš več izkušenj, boljšo intuicijo, več znanja in razgledanosti.

Morda. A zanimivo pri tem je, da imajo mlajši praviloma manj težav kot starejši. Zdi se kontradiktorno in kar res je morda, da pri težavah ne gre toliko za težave same, ampak naš pogled na težave. Torej, če je človek zrelejši, predvsem vidi več težav, ni pa nujno, da jih dejansko več tudi je. In pri reševanju je enako: ne gre za to, da bi več težav reševal, ampak vidi več težav, posamezniki morda tudi več možnosti za reševanje težav.

Družbeno reševanje družbenih težave je zapleteno. Namreč, če človek zadeve rešuje pri sebi, gre za nek notranji dialog, ki ga kolikortoliko obvladujemo, ali vsaj vemo, pri čem smo. Pri težavah, ki se tičejo dveh ali treh ljudi, npr. v družini ali majhnem kolektivu, je že bolj zapleteno: poleg notranjega dialoga vsakega posameznika, potekajo tudi medsebojni odnosi dva-na-dva v vseh kombinacijah, in še skupinski odnosi. Torej razmerij ni le v seštevku ali zmnožku, ampak, kot bi rekli matematiki, je fakulteta.

Problem družbenih težav je v dokaj šibkem razumevanju dimenzije časa. Pri osebnih notranjih še nekako gre, veš, da ti življenje teče, predvsem pa veš, da moraš težave rešiti, ali vsaj ustrezno sprejeti, ker je to življenjsko pomembno (=je pomembno za to, ker moram živeti in ker sploh živim). Dimenzija časa pa je v družbi težko razumljiva zaradi obilice mreženja odnosov. Ta nepreglednost nas zavede.

Najtežji rezultat te zmede, se zdi, je, da človeška družba ne rešuje težav sedanjosti, ampak stalno rešuje težave preteklosti. Preden namreč pridejo vame, se morajo prebiti skozi mrežo odnosov. To pomeni, da namesto, da bi gledali, kaj lahko danes navznoter storimo, lažje navzven tarnamo, česa včeraj nismo storili. Tarnanje je lahko v različnih oblikah. Lahko je preprosto, vsakodnevno. Lahko gostilniško ali čvekarsko. Neredko tudi prikrito, anonimno na spletu ali kje drugje. Znanstveniki tarnanje izražajo z analitiko brez sinteze, umetniki s svojo formalistično ekpresijo brez vsebine. Politiki (seveda ne pri sebi) gledajo, kakšne posledice preteklih sistemov so jih zadele. Morda kar včrajšnjih, morda kar njihovih lastnih - a ker so prepotovale preplet dosnosov, se je razlog zabrisal.

Rezultat te zmede je predvsem stagnacija. Namreč, težav ni mogoče reševati brez pogleda naprej. In to je edina rešitev. Če človek sam zase, ali manjša skupina za sebe, ali družba, država, podjetje, ali celotno človeštvo nima pogleda v prihodnost, čeprav najbolj preprostega, reševanje težav ni mogoče. Seveda je pomembna analiza zgodovine oz. preteklosti, a sinteza je le prihodnost.

Reševanje težav danes je učinkovito samo z reševanjem jutrišnjega dne. Oziroma obratno: stanje jutrišnjega dne bo odvisno od današnje usmeritve.

4. okt. 2016

Etična zabloda

Etika je, saj vemo, nekaj, kar vsi poznamo, a v bistvu nič ne vemo o njej. Poklicni humanisti pravijo, da je to veda, ki s teoretičnega vidika obravnava moralo. A ta razlaga nam seveda prav nič ne pomaga, saj ne vemo, kaj je to morala. No, vemo že, da je nekaj povezano s tem, kaj se spodobi in kaj ne, ampak spet pa ne vemo, kaj pomeni spodobnost. Spodobnost je pravzaprav stvar navade. Nekaterim se zdi povsem spodobno pljuvanje po tleh, drugi to zavračajo; nekaterim so ljudje v kopalkah ob kulturnem spomeniku nespodobni, dotičnim najbrž ne. Niso redki, ki jim je raznorarno slačenje v javnosti nspodobno, a se najdejo tudi družbe, ki že od nekdaj živijo nagi. Ja, so pa tudi take, ki nagi postanejo naknadno. Torej gre za navade. Navade - sedanje in pretekle - seveda obravnava etnologija, ali če povemo obratno, predmet etnologije je etnika. In smo (skoraj) okrog. Etika je v bistvu etnika.

Filozofsko gledanje - deloma gre za zgoraj omenjene poklicne humaniste - se v okviru etike sprašuje predvsem, kaj je prav in kaj ni prav, ali drugače, kaj je dobro in kaj zlo. A tudi tu bi na koncu prišli do ugotovitve, da je prav-neprav kar močno odvisen od prostora in časa. Tudi hudo globinske reči. Tudi tiste, ki so jih dognali najboljši misleci svetovnih religij ali laični umi.

A vse zgoraj je dejansko etična zabloda. Popolna zabloda. Etika se bo morala neti ukvarjati s tem, kaj delamo moralno in kaj ne. Tudi s tem, kaj delamo prav in kaj ne.

Osrednja dejavnost etike bo morala postati dogovoriti na vprašanje, kaj sploh delamo, predvsem pa, česa ne delamo. Človek je namreč - vsaj očitna večina - bistveno več sposoben, kot od sebe da. Če drugje ne, se to pokaže ob zavzetosti, spretnosti in zvitosti pri reševanju samega sebe. Malo jih je, ki se tu ne znajdejo.

Torej problem ni v tem, če mislimo, govorimo in delamo dobro ali hudo, ampak v vprašanju, če sploh  delamo. Nedelati je namreč zaradi človeku danih in prirojenih sposobnosti, nenazadnje zaradi dostojanstva človeštva kot vrste v naravnem sistemu, največje zlo.


3. okt. 2016

Hkratnost

Imamo politike, ki so hkrati uspešni in hkrati povsem neuspešni.
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.

Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.

Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.

Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.

Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?

2. okt. 2016

Inspiracija na vdih

Najmočnejši razlog šibke ustvarjalne moči, ki jo je vse bolj opaziti v povprečni evropski družbi, je pomanjkanje inspiracije, po slovensko navdiha.

Razlog za nizko stopnjo navdiha je gotovo pretirano ukvarjanje z vsakodnevnim hitenjem samega sebe in primerjalnim opazovanjem hitenja soljudi, pri čemer pravzaprav pozabimo nase in na druge - le misel na hitenje ostane.

Hitenje je pravzaprav hlepenje po nečem, kar je verjetno nedosegljivo. In hlepenje ni nič drugega kot težava z dihanjem. Prej in potem.

Vdihni torej, navdihni si in navdihni se.

Danes bo deževen dan. Pojdi v naravo. Lahko tudi v svojo. Tam je polno navdihov.

28. sep. 2016

Preklinjanje iskrenosti

Kajne, vsak od nas misli, da je preklinjanje le tisto, ko v afektu nekaj grdega izgovoriš, komu kaj žloftnega zabrusiš ali sam s stisnjenimi zobmi v mislih poveš tisto, kar o zadevi res misliš.

Ampak, hudič je v tem, da v sodobnem svetu obstajajo tudi mnogo bolj prefinjene oblike preklinjanja, ki se skrivajo celo za uglajenostjo, komunikativnostjo, urejanje zadev, celo predpisi in moralo.

Verjetno je trenutno najbolj prekleta prav iskrenost. Seveda na račun laži, ki je njeno najbolj vpadljivo nasprotje. Zdi se, da danes ni mogoče ničesar več iskreno povedati, zato tudi nobenih težav niti ne začnemo reševati, kaj šele, da bi jih reševali.

Otroke v šoli posredno učijo, da se v bistvu ni treba učiti, ampak je treba delati naloge in jih zvesto kazati učiteljicam, da jim (in sebi) naredijo rdečo kljukico. Ko mladinca usmerjamo v poklic, mu razne šole kažejo, kateri poklici so potrebni, kako bodo nekje dobili službo, kako bodo uspešni ... v bistvu pa gre zgolj in samo za projekcijo tistih ljudi, ki od izobraževalnih programov živijo, namreč projekcijo njihovega (potencialnega) uspeha in zaslužka. Če rata. če pa ne, se itak lahko gredo tudi kakšno drugo obliko psevdokomercialne dejavnosti.

Javno naročanje je ena sama laž in predpisi očitno vnaprej predpostavljajo, da se je treba lagati, če hočeš dobiti kakovosten izdelek ali storitev. Če namreč pristaneš na minimalizem, ga preplačaš 2, 3 ali 10x. Ker gre za javni denar davkoplačevalcev, smo seveda pozabili, da je tudi to denar. Oziroma so nas pustili pozabiti, in ta pozabljivost ni nič drugega kot čista laž in neiskrenost.

Nikar ne pomislimo na sodne postopke, posebej tiste, ki jih nekateri označujejo kot politične, pa v bistvu niso politični, ampak predvsem moralni. Seveda ni nikoli problem vsebina, ampak vedno izključno in izključujoče samo procedura. Torej, ne govorimo več o dogodku, in nikogar več ne zanimajo reči, ki naj bi se zgodile v napsrotju z zakonodajo, ampak pravzaprav sodišča presojajo zgolj in samo še svoja prejšnja sojenja.

In da ne govorimo o iskrenih poskusih resne in zdrave kritike. Bognedaj, da jo izgovoriš v javnosti. Še vprašati ni zdravo, saj vsak, ampak očitno res vsak, takoj začuti lastno ogroženost, se hitro pozanima, kakšno je ozadje moje kritike, potem pa - ne, ne napade nazaj, ampak se vse skupaj nekako potuhne v bolestno premlevanje in vrtenje, ki samo zase govori zadosti.

A ni čudno? A ni res prekleto?

Iskrenost je v bistvu edina resnica, ne glede na to, kakšna je, ne glede na to, kateri strani ali ideološkemu obnebju pripada, ne glede na verskost ali ateističnost. Človek je najbolj res človek samo tao kot je, in sebi in če je treba drugim prizna, da je tak kot je. In tu hudič nima več nobene vloge.

26. sep. 2016

Terciarne koristi

Subvencije so verjetno najhujše uničevalke zdravega gospodarstva in rednega življenja. S subvencijami so irski, francoski in angleški prišleki obvladali ameriške staroselce. Podobne ugodnosti so nudili Rusi proti Sibiriji. Menjave dobrin, ki imajo na eni strani ekonomije visoko, na drugi pa nizko vrednost, so pravzaprav vedno nekakšne, le zakrito. Zato je tudi odnos med poceni Vzhodom in dragim Zahodom nekakšna subvencija, ki je Evropejci sploh še ne slutimo.

Danes v Evropi večinoma govorimo o kmetijskih subvencijah. Za te namene gre tudi zelo velik del EU proračuna. Zanimivo, kajne, saj bi kmet kot prvi moral živeti neodvisno, samooskrbno. Pa prav ti potrebujejo toliko denarja? Gre pri dajanju subvencij za strah meščanov, da bi ostali lačni? Morda. Si ne upamo vedeti.

Skratka, kmetje dobijo subvencije. Pa jih rabijo? Pa jih potrebujejo? Pa jih uporabijo?

Zdi se, da so jim zgolj v terciarno korist, če niso celo samo zato, ker mora preživeti tisti, ki jih organizira.

Terciarna korist pomeni nekako tole. Da v svoji zdravi pameti kmetje zmorejo sebe oskrbovati - to je primarna korist. Sekundarna je tista, da viške tudi prodajo na trgu, ne glede na mizerijo trenutnih cen, ki jo prav sistem subvencij odlično vzdržuje. In od prve koristi živijo sami, od druge pa si lahko kupijo še tisto razliko do približno podobne blaginje kot je v navadi na Zahodu. Kaj pa tretja, subvencije?

Zdi se, da mnogi ne vedo kaj z njimi. Je že "fajn", da kaj pride. Gotovo pride prav, da se nabavi nov traktor ali sodobni mlekovod. Tudi podpora mladim, ki se šele uvajajo, gotovo nekaj odvrne. A zdi se, da so mnoge subvencije kot terciarna korist pravzaprav terciarna škoda. Preveliki traktorji zahtevajo večje garaže. Sofisticirane mlečnice se obrnejo šele pri večji in bolj industrijsko naravnani živninoreji. Močni gozdni stroji, danes praviloma robotizirani, se odplačajo le s poštenimi poseki zdravega in dovolj plačanega lesa ... Da ne govorimo o okoljski škodi, ki ob tem nujno nastane.

Vedno me čudi ogromnost traktorja na majhni njivi. Tudi ogromen hlev ali silažni silosi sredi alpske doline. Ja. Nizke cene (verjetno načrtno) silijo v večjo proizvodnjo. In s tako infrastrukturo je večja proizvodnja mogoča. Pa je res koristna? Mar ni tudi vzdrževanje odvisno, ali celo povsem odvisno od subvencij v prihodnosti, ko jih mogoče ne bo več?

Se terciarna korist povsod obrača v terciarno škodo?

25. sep. 2016

Mimobežnost

Pomembno je, da ima človek dober namen, se večkrat sliši.

Ja, neredko se v življenju res mnogo reči obrne tako, kot nismo načrtovali ali kar drugače, kot bi bilo prav za nas in za druge. Takrat se tolažimo z zgornjimi besedami.

So pa tudi - in morda vse pogosteje - obratni primeri. Torej, da sploh nismo nameravali nekaj uresničiti ali urediti, ker smo se zanašali na kasnejše opravičilo, češ, da smo imeli dober namen.

To sta na videz dve skrajnosti, a zdi se, da obstaja še več podobnih situacij, ki pa so nam nekoliko ušle iz mislenega obzorja. Če namreč predpostavimo, da zgornja primera veljata zgolj za nas, zame ali zate osebno in zasebno, se moramo zavedati, da ljudje medsebojno tudi komuniciramo oziroma vstopamo v odnose. Tu se bistvo "dobrega namena" zelo spremeni, še bolj pa se spremeni zanašanje na kasnejše opravičilo glede namena.

En poseben primer dobrega namena je mimobežnost. Poglejmo tri primere.

Predstavljajmo si dva človeka, ki imata za dosego nekega, lahko plemenitega, cilja, dober namen. En učitelj ima namen učence poučiti o vsebini svojega predmeta. Podobno tudi drug učitelj; in še tretji morda. Denimo, da gre za zgodovino in slovenščino. Zgodovinar bo učil o Trubarju kot o simbolu reformacije na Slovenskem. Slovenist bo govoril o knjigah, v katerih je uveljavljal slovenski jezik. Učitelj glasbe se bo osredotočil na psalme in Trubarjevo nagnjenje k petju. Gotov obstaja še kakšen četri in peti učitelj. Gotovo nič narobe. A problem teh učiteljev je, da/če o isti osebi učijo mimobežno. Torej "moj" trubar ni isti kot "tvoj". Seveda navzven zgleda vse v redu, medsebojna toleranca je zgledna - a občutek mojosti in tvojosti se enostavna prenaša na otroke, ki v učenji večih učiteljev/učiteljic prepoznavajo več različnih trubarjev.

Drug primer so npr. organizacije sestankov ali srečanj za organiziranje kakšne dejavnosti ali dogodka. Neredko se zgodi, da kakšen od "pomembnih" udeležencev/udeleženk enostavno nikoli nima tistih pol ure, da bi se usedli skupaj. Izgovori so lahko neverjetno inovativni, celo taki, da morda presegajo intelektualni doseg dotične osebe. Zadeva postane prav čudna in nemogoče nerazvozljiva. Poznamo tudi primere, ko je kdo zgradil zid po hodniku, izključno z namenom, da so bili skupni sestanki že vnaprej nemogoči, ker ni bilo nobenih stikov. Opravičila so seveda bila, a zgolj iz tajništva.
S časom se pokaže razlog: mimobežnost. Tisti dotični/a je organiziral svojo pomembnost, prav enako z dobrim namenom

Tretji primer so zloglasne proslave zgodovine, ki še ni zgodovina. Torej dogodkov, ki so še del našega življenja in do njih še nismo vzpostavili neodvisnega odnosa. Konkretno: vladajoči organizirajo eno proslavo, kjer se uradno spomnijo tistega dogodka. Politična ali idelološka ali kakršnakoli druga opozicija organizira hkratni dogodek, ki je potem "zaseben", čeprav je morda bolj javen od uradnega. Oboji imajo vsebinsko skupen namen in namen obojih je dober. A ker bivata v mimobežnosti, rezultat ni dober.


Rešitev mimobežnosti je v vzporednosti.