Ima še kdo na svetu občutek, da je najboljši svet tisti, ki je popoln? Je še kaj idealizma in težnje po tem, da bi končno odpravili vse nepravilnosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti, ponavljajoče se napake, da ne rečem diletantstva, šarlatanstva in pravaranstva pod krinko prej naštetih malenkostnih nepopolnosti?
Ali še kdo misli vsaj na idealizirana nebesa ali nirvano ali nekaj, kar je onstran tega življenja, in je morda res popolno? So se filozofi odpovedali mišljenju o idealnem svetu in fiziki o idealnem, za človeka torej verjetno antropičnem svetu? Je romantika ostala na pol poti in s korakom nazaj od vizije o idealni lepoti in idealni dobroti? So še verniki in njihovi učitelji vse bolj vdani v usodo sebezatajujoče tubitne predanosti?
Ima sploh že kdo izkušnjo popolnosti v tej meri, da bi jo lahko zagovarjal? Ali, da bi o njej lahko vsaj približno spregovoril, mogoče vsaj razmišljal?
Za Vesolje, za katerega pravzaprav niti ne vemo, kje ima meje, ne moremo nikakor določiti, ali je popolno ali ne. Tudi fenomeni zemeljskih naravnih pojavov očitno niso popolni, sicer se ne bi stalno spreminjali. Celó življenje kot tako, čeprav se zdi univerzalen pojav, kot fenomen očitno obstaja in se po vsem možnem doumevanju v biti ne spreminja od nastanka dalje. Saj razumete: živost je živost, bitja so seveda različna.
Je kje torej idealna družba? Politika? Umetnost? - Je pomislek, da je idealnost odvisna od našega gledanja in meril, upravičen? Je sploh možen?
Popolnost je očitno stvar sveta, v katerem ni odnosov. Če sem sam na svetu, fizično ali mentalno, potem sem popoln. Ko se (že v mojih mislih) pojavi drug predmet, sobitje ali sočlovek, naenkrat postanem nepopoln. Nastane razpoka, trenje. Trenje se pojavi pravzaprav še prej, takoj ob drugi misli. En(k)a je popolna, dve je že odnos med dvema. Ne more biti drugače, in potem ni popolno.
Vse kaže, da je svet nepopoln, in verjetno je idealno človekovo mesto v njem dejavna nepopolnost.