29. maj 2017

De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?

22. maj 2017

Skrivnostne vile v Bohinjskem jezeru

Bohinjsko jezero

Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.

Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.

(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)

20. maj 2017

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.




Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.

16. maj 2017

WannaCry, Revoz in prihodnja ekonomija

Priznam, vedno me čudno zaboli, če opazim informacijske neumnosti.
Priznam, da posebej me zaboli, če veliko stanejo.
In priznam, da vedno upam, da se motim, ali pa da mi vsaj manjka kakšen vhodni podatek.

O napadu "WannaCry" že vsi vemo vse. Če še ne veste, vprašajte slovenske medije. Vse jim je jasno. Bistvo je, da je treba nekaj plačati. Prej ali potem.

Ekonomija proračunskih porabnikov mi je kolikortoliko jasna, čeprav bi jo težko imenoval eko-nomija, če je ta izraz kakorkoli povezan z eko-logijo, v kateri obravnavamo odnose v naravi. A to zdaj ni pomembno. Kritično je, da mi postaja jasna ekonomija nekaterih gospodarskih družb, predvsem tista, ki je povezana z informatiko.

Novomeški Revoz, ena naših najbolj uspešnih firm,  je doživel napad programske kode WannaCry. Se zgodi, in informatiki - če so pravi - temu znajo streči predhodno in potem. A včasih je informacijsko rečevanje informatike enostavno predrago. Tudi za tako dobro stoječe podjetje.

Ne morem se znebiti vprašanja, ki izhaja iz naslednje logike (ki ima, vem, morda preveč neznanih predpostavk)

Vzemimo, da ima revoz 500 računalnikov z Windows operacijskim sistemom, ki so pomembni za proizvodnjo. (Zaposlenih je okrog 2000 ljudi)
Vzemimo, da so okuženi vsi. torej 500.
Vzemimo, da t.i. hekerji hočejo za odklenitev vsakega 500€ (menda je šlo tokrat - za razliko od tistega napada pred meseci - za 300€, a pustimo zdaj količinske popuste).
Torej, če bi Revoz nekim neznancem oziroma prebrisancem nakazal 500x500€, bi to zneslo 250.000.

Koliko je to avtomobilov? Recimo, po proizvodni ceni 10.000 morda 25. Petindvajset.

Novice pa prinašajo podatek, da so zaradi ustavitve proizvodnje, utpeli izpad 400 vozil. Koliko je to denarja? 400 x 10.000 = 4.000.000. Štiri milijone.

Kaj je več: 250.000 ali 4.000.000?



Seveda mi tudi ni jasno, kako morejo imeti računalnike, ki krmilijo proizvodnjo, kakorkoli povezane v zunanje omrežje. Prav tako mi ni jasno, kakšno programsko opremo uporabljajo na MS-Windows pri robotskih in krmilnih zadevah - mar res obstajajo kaj takšnega?


Kaj plačamo, če nas nekdo kibernetsko napade? Res napadalčevo spretnost? Kaj pa če slabost informatike, svojo neprevidnost ali luknje v programski opremi ali operacijskem sistemu?

Kaj pa če dajemo posojilo svoji prihodnji neumnosti?

Oprostite, če se jezim. Wanna cry.



7. maj 2017

Odsotno odločanje

Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.

Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.

Morda je kdaj kje res bilo tako.

Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.

A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste,  ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.

Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.

A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.

In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.

Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.