28. dec. 2013

Skoraj srednješolska država

Zdi se, da se stopnja zrelosti držav razlikuje nekako podobno kot stopnja izšolanosti vplivnih javnih osebnosti oziroma usmerjevalcev javnega mnenja.

Tako v nekaterih državah o pomembnih zadevah državnega pomena odločajo neizobraženi - stari Rimljani so takim pavšalno rekli barbari (pa čeprav ni jasno, kdo koga ni razumel). Še danes se najde kaj podobnega.
Druge države imajo nekakšen osnovnošolski sistem, kjer vplivne javne osebe dosegajo znanje in odprtost osnovnošolca, torej seštevanje in odštevanje, sklone in spreganje, ločevanje rastlin od živali, in povrh morda z nekoliko obnašanja v pubertetniško smer, fantje se junačijo, dekleta lišpajo.
Še nekoliko višje so poklicne države. Ključna je akcija, delo, poslovno-finančna spretnost od nakupa žvečilnih gumijev, preko rože za mamin (in verjetno še ne dekletov) 8. marec, do vehementa izdajanja ali neizdajanja računov; konča se nekje pri zobotrebcu v ustih in pof in hop reševanja vodovoda, kjer je treba zamenjati dihtungo.
Potem srednješolske. Vplivneži si domišljajo že nekoliko več, njihove besede so drzne in konkretne, aktivizem na visoki ravni, nekoliko celo družbene; iskanje po pesnikovanju in celo mladisnek olimpijade; navznoter človeka pa iskanje in beganje, prepih med samovšečnostjo in samopomilovanjem; dejansko pa tam nekje tik pod integrali in verjetnostnim računom, tik pod množico izjem pri sloveničnih pravilih, sencami Dostojevskega in Camusa, in ločevanje oktanov od holesterolov.
Sledi nekoliko nejasna stopnja, tako imenovana višja šola, s posebnim poudarkom na pridevniku "višja". To namreč ni kar tako, v bistvu je to tako rekoč najvišja. Človek si sme nadeti naziv pred ali za imenom, torej nek status, ki se izraža s pomenljivo okrajšavo, na primer inž.
Zdaj se odpre univerzitetni sistem. Tu se prične nevednost. Namreč, več če človek ve, bolj se zaveda, da nič ne ve. To pri vodenju družbe sicer zelo pomaga, a žal mnogi, ki so spoznali, da nič ne vedo, pa v resnici marsikaj vedo, ostanejo varno doma, za pečjo svoje stroke. Pa nikar si ne domišljajmo, da v univerzitetnem sistemu obstaja tudi ponarejena ponižnost nevednosti. Ne ne, ta ponaredek je dejanska nevednost.
Gremo naprej. Najbolj visoko se povzpenjajo - predvsem pa jih povzpenjajo drugi, ki te višine ne upajo dosegati - podiplomski in akademski titulanti. Titula je resda z neke ozke téme, vendar jim že zmožnost obvladovanja metodologije in metode daje potrdilo, da so sposobni analogno delovati tudi na drugih, njim nekoliko bolj oddaljenih področjih. A peč je pogosto bolj topla doma kot v svetu. Nemalokrat pa ne gre le za peč, ampak tudi za vsebine titularnosti.
Tisti, z raznimi večkratnimi dddr. pa so itak nekakšni ljudje z drugega sveta, ki jim v sedanjem trenutku ni pomóči, so nam pa k sreči smernica za prihodnost.


Zdi se, da v Sloveniji premoremo veliko vehementa in pof in hop reševanja dihtung, zdi se, da smo kar drzni v besedah, pri aktivizmu seveda tudi, le z kančom pomanjkanja razuma. Dostojevskega in Camusa gotovo ne beremo, Prešerna morda slišimo le iz ust zdolgočasenih proslav.

Bi se človeku rado zapisalo, da se morda moti, a ne, se ne. Namreč, seme se vsadi, potem požene mladika, se razvije v plodno bitje, na koncu se utrudimo. Vsaka stvar ima svoj tek, tudi družba. Nevarno je, da obupamo v prepihu nihanja med samovšečnostjo in samopomilovanjem. Da torej znova in znova samo sejemo sveža semena novih družb, novih revolucij, novih prevratov. To je samouničevanje. Smo, kakršni pač smo, nekje tam že skoraj srednješolska država. Če bomo vztrajali, nam bodo drugi sonarodi (po svojem sicer, verjemite mi, dokaj brezrižnem odnosu do nas in vseh drugih narodov in držav) dopustili, da se razvijemo v zrele. Dopustimo torej tudi mi samim sebi.

26. dec. 2013

Krik ob iskanju opore

Ko človek prebira dandanašnje slovenske medije, se mu lahko kaj milo stori. Namreč, dobro se prodajajo atrakcije, ki nam ne zbujajo optimizma. Zdi se nam, kot da so dejanja, ki se zgodijo nekje na negativnem robu verjetnega tista prava, ki jih moramo v življenju poznati, za katera moramo imeti svoje mnenje, če ne kar trdno zavestno opredelitev, oziroma tista ob katerih se naše osebno življenje vsekakor mora zavrteti. Da je vrtenje okrog ekscentrične osi smiselno, in še več-kot-nujno v današnjem svetu, nas dodobra prepričajo še komentatorji, bodisi uradni s svojim prispevkom na uokvirjeno poudarjeni podlagi, še bolj pogosto pa neuradno anonimni spletni stihokovci, kjer je število komentarjev gotovo že kakšen matematik vzporedil z velikostjo odklonskega kota od vrtilne osi vsakodnevnega življenja. Kam se vrtimo, so napovedovali že občudovani predhodniki, namreč, vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.
Vendar vse kaže, da se napovedi po dobrem stoletju in pol še nočejo uresničiti. Da namreč človek prebira dandanašnje medije, recimo čas-o-pise, je že nekako prav, in nekako v skladu s sledenjem času, v katerega smo postavljeni. A! Današnje medije je treba brati med vrsticami! Treba je postati dobesedno slep in gluh za tisto, kar kažejo črke in besede. Bistvo je namreč skrito, pa ne iz neznanja, in ne načrtno in sploh ne iz nasportovanja dobremu ali celo iz kakšne hudobije. Ne. Skrito je, ker je to imanentna lastnost vsakega pisanja! Ne moreš ji uiti, če pišeš ali bereš. Kdor bere, res bere, tisti ve. In kdor piše, prav tako.
No, in kaj piše med vrsticami danadanašnjih čas-o-pisov? Vse skupaj je en sam klic, če ne krik, po opori. Kot otroci iščemo nekaj izgubljenega (pa ni nujno, da je res izgubljeno), nekaj trdnega (pa ni nujno, da ne stojimo na trdnih tleh), nekaj zanesljivega (pa spet ni nujno, da ni to, kar mislimo in smo, dejansko zelo zanesljivo). Gre le za krik, ker smo se usmerili v črke in besede, pozabili pa smo na tisto, kar je vmes, kar je itak vmes, če to hočemo ali ne, ker ni odvisno od naših čustev ali razuma, niti od trme ali volje.
Besede so več kot besede.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/o-casu-brez-novic.html

25. dec. 2013

Poslušalna molitev


Vsak človek ima posluh. Tako kot nogo, roko ali glavo.
Posluh pa ni en sam, ampak so trije.

Posluh ušesa uporabljamo ob vsakodnevnih opravkih, pri delu in zabavi. Z njim prisluhnemo bližnjemu, njegovi žalosti ali veselju; radoživosti otrok, modrosti očakov; z njim prisluhnemo ustvarjalcem – prisluhnemo tako, da začutimo notranje sporočilo stvarstva. Ta posluh teče navznoter.
A glej, to je le vaja.

Posluh duha zmorejo ustvarjalci. V svoji globini čutijo vzgibe globin človeštva in stvarstva. Čutijo jih, poslušajo. Njihova življenjska radost je razbrati to kar poslušajo in posredovati drugim, da bi še drugi poslušali in slišali. Ta posluh teče navzven.
A glej, tudi to je le vaja.

Vse to je le vaja. Kajti, če ne prisluhneš bratu ali prijatelju ali sovražniku ali znancu, in če v svobodi ne odpreš vrat notranji besedi, kako boš zmogel slišati dušo? Posluh duše je v smeri navznoter življenjska preprostost, v smeri navzven pa življenjska modrost.

Vsi trije posluhi so neločljiva celovitost človeka; povezujejo nas med seboj v človeštvo in pomagajo k človečnosti. Če sta prva dva le vaja, pa je tretji, posluh duše, gotovo molitev.

1994, 2003, 2013

23. dec. 2013

Napredek boli

Gospodarsko-politične pripetije naše domovine so ne, vsaj tako ze zdi, nekoliko umirile. Akterji so se utrudili, navijači naveličali. Najbrž načrtno, zaradi praznikov, so se napete zgodbe umaknile lagodju vsakdana.
Ljudstvo živi naprej, kot nekako odrešeno, kot spročeno in celo praznično.
Kaj je drugače? Katero podjetje zdaj živi drugače? Katera banka je zdaj stabilna in je začela ponovno poslovati na način, ki si ga mnogi gospodarstveniki hkrati želijo in ne želijo? - Oziroma, si ga želijo predvsem politiki, torej finančna odvisnost od posojil državnih bank.
So obljube v prihodnosti mar kaj drugačne od včerajšnjih obljub za sedanjost?
Komu smo spet ukradli denar? Legalno? Še več, nujno! Z zavestno in odgovorno odločitvijo? Z mislijo na rešitev morda celo namišljene bolečine trenutka in nakopičenih travm preteklosti?

Nauk te zgodbe za prepreprosto ljudstvo je preprost: politiki, ki godljo zakuhajo, jo znajo tudi čudežno rešiti. A znotraj človeka veesno nekaj tli, da vendarle ne mroe biti tako prepreprosto. Čemu se torej sploh s tem ukvarjati, saj je očitno vse skupšaj fiktivno, nekaj, kar je samo zato, da vzdržuje in opravičuje samega sebe. Pri polni zavesti in ob prezpogojni odgovornosti smo se določili, da družba napredka ne potrebuje, da noče, da bi nam bilo dobro.

K sreči družba, ki sebe imenuje družba, ni edina družba. Obstaja tudi družba, ki ve, kdaj in zakaj nekaj boli, kdaj in zakaj nekaj mora boleti - in da s tem ni nič narobe.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/prihajajocim-ukradene-pravice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html

21. dec. 2013

Reč je vir

Normalna pot vsake znanosti je, da se razvija, da torej poglablja znanje o rečeh, ki jih obavnava, da razvija nove metode, s katerimi reči lahko bolje in bolj kakovostno spozna, da vsebine skuša na smiselen način povezovati in iz njih pripravljati ustrezne zaključke.
Nekatere znanosti, predvsem tiste, ki obstajajo že več stoletij, so zato na nek način uravnovešene, metodološko znotraj sebe usklajene, navzven pa je jasna njihova vloga in pomen v družbi. Iz njih so se morda že razvile stranske znanstvene veje, ki so morda postale tudi samostojne znanosti.
Zdi pa se, da se pri visoko razviti znanosti ali disciplini pojavita več pasti, ki znanost, torej samo sebe, povratno uničujejo. Zelo vidna je izčrpanost. Torej znanost je ugotovila že vse in ne ve več, kaj bi počela. Potem malo preklada že obstoječe teorije in hipoteze, jim zvišuje ali znižuje vrednost oziroma pomen, se igračka s teoretiziranjem, celo špekulacijami. In ena od posledic izčrpanosti je vrtenje v krogu in izguba stika s predmeti, ki naj bi jih ta znanost dejansko raziskovala. Tako se botaniki namesto z rastlinami v njihovem okolju ukvarjajo s prekladanjem posameznih poimenovanj neke vrste med posameznimi nadrejenimi taksoni. Tako zgodovinarji prepisujejo več stoletih ohranjene spise brez kritične presoje o takratnem času in družbi, zamrznjeno v gledišče današnjega časa in brez logike družbenega razvoja v takratnem času. Tako astronomi po širnem Vesolju iščejo natančno tak planet kot je Zemlja. In primerjalni jezikoslovci se enako trudijo med seboj vzporejati knjižne jezike, ki so načelno vedno umetna tvorba in se v praksi uporablja samo v določenem trenutku. Naporno je brati znanstvene članke s področja geografije, v katerih ugledni strokovnjaki razlagajo nekaj, kar je vsakdanjemu tukaj živečemu človeku popolnoma jasno. Težko je v etnografskem muzeju nekomu, ki tamkajšnje predmete še čisto vsakdanje uporablja.

To dogaja. In to zelo pogosto. Zakaj? Znanstveniki so utrujeni. V krogu vrtijo svoja mladostna spoznanja, ali morda vztrajajo v varni paradigmi svojih mentorjev ali zgledov. Le zakaj?

Treba bo na teren. Treba bo v roke vzeti živo rožo ali žival. Treba bo prebirati originalne zgodovinske zapise ljudi, ki so s tistimi dogodki živeli, treba bo primerjati narečne besede v njihovi živosti. Treba bo odpreti oči, da ni vse v vesolju po kopitu človekove samoosrediščenosti.
Treba si bo priznati, da je znanost le služabnica človeštva, ki sama na sebi lahko le uničevalno požira sama sebe, če pa hoče zadeti bistvo, mora vse rečí, torej bistvo svoje obravnave, vzeti take kot so, v njihovi njihovosti.

http://idejalist.blogspot.com/2013/11/znanost-se-skriva-za-svojimi-metodami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/ko-zmanjka-argumentov-izvedi-anketo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/gluhonemost-in-slepota-znanosti.html


18. dec. 2013

Remodeliranje narave

V stoletjih obvladovanja narave je človek ekosisteme dobesedno ukrotil., načrtno spremenil, na primer izsekal gozdove, uravnal rečne tokove, zabetoniral industrijske predele, mesta in prometnice, zasul obširna morska omočja, poplavil doline za umetna jezera različnih namembnosti.

Danes, v času mode, ki ji rečemo nazaj k naravi, se v mnogih bogatejših predelih sveta odločajo za razdiranje že narejenega. Razlogov je več, le redkokdo pa to stori zaradi narave same. V potokih ponovno skonstruirajo vijuge in naselijo rake - a ne zaradi rakov in vrbovja za ptičja gnezda, ampak zaradi preprečevanja težav z vodno silo. Prometnice vkopavajo v podzemlje - a ne zaradi ekosistemov, ampak zaradi hrupa, ki moti okoliške prebivalce.
Naravi ne dovolimo, da bi vzpostavila nazaj svoje mehanizme, ampak ji pomagamo, in to kar z istimi metodami, kot smo jo uničevali. Tako dejansko ne gre za renaturacije, ampak za remodeliranje: iz ene oblike v drugo obliko. Spet je človek pametnejši.
S takimi dejanji je narava verjetno enako ogrožena, kot je bila v preteklih stoletjih, ko smo jo krotili. Razlika je le v tem, da človek samega sebe nesmiselno slabi, ker lastno energijo troši za dejanja, ki bi po naravni poti v vsakem primeru potekala, in to gotovo bolj naravno, kot si mislimo.

15. dec. 2013

Vsiljeni občutki

Lahko se zgodi ob humanitarni akciji, lahko na kulturni prireditvi, lahko je povezano s športom ali umetnostjo, celo lahko gre proslavo ali verski dogodek, skratka katerikoli dogodek, ki ga človek naredi iz veselja, ne za dobiček. Lahko se zgodi tudi ob kakšenm dogodku v življenju, ki je navzven in navznoter popolnoma naraven, na primer ob rojstvu, bolezni, veselju, smrti.

Vzemimo človeka ali družino v materialnem pomanjkanju. Nekdaj je pomagala okolica, neposredni dobri ljudje iz soseske. Družbeni mehanizem je bil naraven, vzajemen, potreboval je malo lastne obratovalne energije. Danes je drugače. Družba je organizirana, imamo humanitarne ustanove, združenja, celo humanitarno podjetništvo. V nekaterih primerih, tako se je tupatam slišalo, človeka v stiski doseže le nekaj odstotkov dejansko zbranega denarja. Ostalo so obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od nekod vsiljujejo občutke. Povedo nam, kako je hudo, če je nekdo v stiski, z različnimi komunikacijskimi prijemi nas spravijo v razpoloženje, da se nam nekdo smili. Naučijo nas, kako in kaj moramo čutiti in kako se obnašati ob težavah, ki jih imajo drugi, povedo nam celo, kaj storiti, da naša čustva ne bodo preveč prizadeta, da ne bomo preveč neposredno začutili dejanskih težav ljudi v stiski, in iz te neposrednosti iskreno delovali. Organizacije skrbijo, da bomo bolj občutili, kako smo mi dobri in velikodušni, če pomagamo.
Vzemimo kulturno prireditev, kjer ustvarjalci dajo, ali vsaj hočejo dati vse od sebe - in v ta namen tudi izvedejo obsežne priprave. Nekdaj so poustvarjalci svojo obrt prodajali neposredno, od vasi do vasi. Sprejeli so jih ali pač ne, odvisno od razpoloženja prebivalcev, morda potencialnega občutka konkurence ali neprimernosti, in, nenazadnje, morda zaradi prilagodljivosti ali (ne)spretnosti umetnikov. Danes je drugače. Kulturne prireditve organizirajo javne ustanove ali podustanove, društva, tudi kulturno podjetništvo poznamo. Nekatere od teh organizacij, pri nas se zdi, da trenutno večina, živi ob bornih sredstvih. Iz javne malhe denarja še zase nimajo, tarnajo. In v nekaterih primerih, tupatam se tako sliši, končnega ustvarjalca sploh ne dosežejo prispevki davkoplačevalcev, ki so jih bolj ali manj posredno demokratično (a kljub temu) sicer namenili kulturi. Denar se porabi za obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od nekod vsiljujejo občutke. Pove nam, kaj je kulturno, kaj in kako moramo gledati, kateri so tisti poudarki izvedbe, ki morajo mene kot gledalca ali poslušalca zanimati. S proslavajočimi govori nas (na)učijo, kako se je treba obnašati, kakšne občutke je treba imeti na začetku, sredini in na koncu predstave. Namesto na vsebine same umetnosti nas osredotočajo na politiko organizacije, ki jo predstavljajo, opozarjajo nas na občutke, ki bi jih morali, nujno morali imeti ob njihovem trudu za organizacijo, ob njihovem nenehnem trudu, da oni sploh obratujejo, posebej v teh težkih trenutkih. Kulturi tako ne ostane nič drugega kot skrivnostni umik. Umik v brezčasnost, iz katere je prišla.


Umetnost, ustvarjanje ali poustvarjanje, je čudovito orodje za zbliževanje ljudi, celo nasprotnikov. A tega ne smeš povedati na glas, to moraš prisotnim dopustiti, da občutijo.
Pustite vendar umetnosti njeno govorico!

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/jezik-umetnosti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ozdravljanje-nekulturnega-pacienta.html

14. dec. 2013

Okoljevarstveni aktivizem

Aktivizem je na mnogih področjih odličen način za premike. Vendar običajno ne v primarnem smislu, torej neposredno za tisto reč, za katero se aktivisti zbirajo, ampak v drugo smer: namreč, ob zdravem in spontanem aktivizmu gre za močan in učinkovit proces samovzgoje.
Poleg pomanjkanja notranjih človeških in družbenih temeljev je morda največji problem - in s tem dolgoročna neučinkovitost - aktivizma na področju okoljevarstva prav dejstvo, da se posamezne akcije distancirajo od drugih sorodnih akcij, da torej aktivisti ene akcije ne marajo aktivistov druge akcije ali smeri, da si medsebojno skorajda kradejo sicer zagnane in iskreno navdušene prostovoljce, da morda pretirano poveličujejo eni uporabo papirnih vrečk, drugi enodnevne veleakcije, tretji preprečevanje smradu, četrti ... pač vsak svoje. Na koncu pa so celovito gledano rezultati dokaj borni, vsaj v primerjavi z rezultati javnih služb, ki podobna dela prav tako izvajajo in jih za to tudi plačujemo.
Ob vsem tem je zanimivo, da mnogi zagnanci iz mladosti v svoji zreli dobi vstopijo v javne službe, torej prestopijo v tabor, ki so ga kot mladostniki s svojim (nekoliko uporniškim, in prav je tako) aktivizmom skorajda zaničevali. Škoda je le, da zagnanosti ne ohranijo. Bilo bi lepše na svetu in bolj urejeno. Morda bi pridobila tudi narava ali vsaj tisti njen del v našem okolju.

12. dec. 2013

Dihanje z ločili

Sporazumevanje med osebki je ena od pomembnih lastnosti, ki označuje življenje. Poteka na različne načine, lahko kemijsko - poznano že pri enoceličarjih, vidno - na primer s spreminjanjem barv pri nekaterih mehkužcih, gibno - na primer tresenje pri mnogih žuželkah in pajkovich, najbolj pa poznamo zvočno, ki ga v smislu antropocentrične miselnosti proglašamo za najbolj naprednega. Poznamo tudi sporazumevanje med rastlinami, ki je predvsem izrazito pri procesih osemenjevanja oziroma oplojevanja.
Človek se sicer sporazumeva na vse načine, vendar je v kulturnem razvoju družbe zvok močno prevladal. pravzaprav je kulturni razvoj očitno kar neposredno povezan (ali kar enak) z razvojem abstraktnega mišljenja in z njim abstrakcije uporabe zvokov. Dodaten kulturni premik predstavlja izum abstraktnega zapisa in možnost branja tega zapisa, kar sicer pri nekaterih oblikah kemijskega sporazumevanja ni nič neobičajnega (pomislimo na označevanje območja z urinom pri zvereh).

Spoznavanja oblik zapisov drugih osebkov je pri mnogih živalskih vrstah, kot réčemo, nagonsko. A zdi se, da se je mladičem večino dražljajev vseeno treba nekako naučiti. Ljudje se tako moramo naučiti tudi brati in pisati.
Seveda obstajajo metode, kako se to stori, in pri latinici nekako izstopata dve, učenje iz besed in učenje iz črk. Danes prevladuje prva, ko se otrok uči najprej celih besed in potem posamezne črke, še pred desetletji pa so čitanke najprej učile črke. Vsekakor imata obe metodi namen, da človeškemu mladiču v živčni sistem vsidrata avtomatizem abstrakcije, da torej sčasoma pozabi (dobesedno odmisli oziroma od-zavesti) črke in besede, in se osredotoči na pomen. Pri obeh metodah je naslednja stopnja medsebojno povezovanje pojmov v smiselno (ali nesmiselno) celoto, torej v stavek ali poved. Branje. Tu pa manjka izjemno pomemben člen, ki ga večina učiteljev izpusti. DIHANJE. Pa vendar je čisto preprosto. Namreč, stavki imajo črke oz. besede in ločila. In pogosta napaka je, da otroci ne vzamejo kot abstrakcijo le črk in besed, ampak tudi ločila. Ločila pa so orodje, pravzaprav veliko kasnejši izum kot črke same, po svojem smislu pa popolnoma primitivno orodje, ki pomaga pri branju in razumevanju. V primarnem govoru jih uporabljamo po naravni poti, pri sekundarnem govoru, torej branju besedil drugih, pa se mnogim zatika.
Povejte otrokom, da so ločila zelo preprosta reč, bolj kot črke in besede, in da imajo svoj pomen predvsem v tem, da ločijo in hkrati smiselno povežejo pomen posameznih delov stavka. Ne učite jih suhoparno, da morajo ločila upoštevati, ampak preprosto jim povejte, naj z ločili dihajo, kot dihajo pri vsakdanjem govoru.

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vdih.html

11. dec. 2013

Strokovnjaki za slovenščino

Javno nastopanje strokovnjakov je ena hudo naporna reč. Najprej zanje, ker mnogi, premnogi morajo pokazati svoje šibkosti, še bolj pa za poslušalce, ki ob njihovih izmotavanjih trpijo. Saj je včasih res hudo, ko v kakšni kontaktni oddaji poslušaš na primer slovenista ali kemika ali veterinarja, ki se mu pri odgovorih stalno zatika.
So pa še hujši primeri. Na primer poslušalec postavi vprašanje, kako je to v slovenščini z množino, ko vendar rečemo (ena) mama, (dve) mami, (tri) mame, potem pa (štiri) mame in (pet) mam.
Drugi, vsaj nekateri poslušalci, se seveda razveselimo vprašanja, še bolj pa pričakovanega odgovora.
(Vsem je sicer jasno, da je množina od mama mame, ker smo se tako učili v šoli. Kar pa sploh ni res, množina je namreč tudi mam, in to v imenovalniku in ne v rodilniku. In mam se uporablja veliko pogosteje.)

A strokovna usta bodo še naprej po šolsko trdila, da je zadosti, da imamo že dvojino, in zakaj zdaj še te neumnosti z več množinami, to je pa res smešno. Pa še, češ to je nek slučaj, ki se pojavlja pri samostalnikih, ki jih štejemo.
Si predstavljate tujca, ki se uči slovenščine, in reče po šolsko: "Vidim pet mame" "Vidim sto mame." ...?

http://idejalist.blogspot.com/2012/12/mala-in-velika-mnozina.html

10. dec. 2013

Človekove pravice

Krmilo ni igrača. Usmerjanje je resno delo. Opravičilo ni orodje, s katerim se popravljajo zavožene ladje. Krmilo je treba usmeriti v Prav. Molk ni orodje opravičenja za Sempadlapostopnicah. In ne gre za Osebo tukaj in zdaj, ampak predvsem za vse, ki se jim bo to še zgodilo: tistim, ki se igrajo in tistim, ki so igrani; tistim, ki slikajo, in tistim, ki so slikani.
http://idejalist.blogspot.com/2012/12/trinajsta-slika-sempadlapostopnicah.html

6. dec. 2013

Naravovarstvo se je redko ukvarjalo z naravo


Za modo gre, samo za modo.
Začelo se je z natur(al)izmom, življenjem z naravo. Posamezni bogati meščani so odhajali na podeželje, si izbrali idilično lokacijo, postavili čudovito hišico iz naravnih materialov in tam živeli, razmišljali, pisali, sprejemali obiske, tudi predsedniške, se imeli lepo. Osvobajanje, rekreacija. Ohranite naravo! so klicali.
Potem je prišel množični romanticizem. Najvišji slapovi, najgljoblje jame, najčudovitejši pogledi, najbolj duhteči travniki, strašno-skrivnostni gozdovi. Posamezne, mestnega življenja presite skupine so spodbudile politična in obpolitična gibanja za narodne parke, za rezervate, za ohranjanje lepot. Ohranite naravo! so klicali.
Sledilo je obdobje podatkov. Stokovnjaki so prišli do besede, prešteli so vse, spustili so se v najgloblje morje in povzpeli na najvišje vrhove, po dolgem in počez so kartirali in popisovali, nabirali in zbirali primerke, urejali muzeje in razstave. Raznolikost, pestrost, indeksi, števičnost, množica bogastva. Ohranite naravo! so klicali.
Vmes se je vrinilo gospodarstvo, tisto, ki je obstajalo že prej, le v zlato so postala okovana tista podjetja in panoge, ki so si na en ali drug način pripela bio-, eko-, naturo-, naravo-,  in pa trajnostno, sonaravno, vzdržnostno, prijazno, mehko, počasno, organsko, seveda tudi bolj znanstveno zveneče in konkretne logos pritikle biološko ali ekološko. Mi ohranjamo naravo, so rekli sam sebi, drugim pa: Ohranite naravo!
Neznano od kod se je vrinil konstruktivizem. Karkoli smo uničili, slučajno in nevede seveda, bomo popravili. Tudi tisto, kar bomo uničili v prihodnosti, in to gotovo (ne) bomo, bo naš stroj zmogel urediti. Bleščale so se čistilne naprave, večala so se odlično urejena smetišča, embalaže so lahko postale privlačno večje in barvitejše od izdelka. Vse bomo uredili. Ohranite naravo! so klicali.
Prišla je nova doba, komunikacijska. Politika je v svojem tvorila globalne, planetarne, vseobsegajoče, splošne, in vsakršne pamflete, na mize so letele deklaracije in visokoleteče plitvoumje, vrstile so se konference direktive in zavezovanje. Vse je bilo naturalno, estetsko, ekonomsko in znanstveno hkrati. Ohranite naravo! so kričali. In kričijo. In kričimo.

Kdaj bo prišel čas, ko se bomo v naravovarstvu začeli ukvarjati z naravo? Saj ne gre za naturocentrizem, ampak samo za to, da bi se ukvarjali s predmetom, ki ga dejansko obravnavamo.

5. dec. 2013

Papirna vrečka namesto plastične ...

... še ni odgovorno ravnanje do narave in okolja, pa čeprav se boste potrudili in jo po uporabi pravilno odvrgli v določen zaboj za odpadke.
Ko boste doumeli, da je bistvo odgovornosti vprašanje, ali vrečko sploh potrebujem - in zakaj je preprosto ne odklonim, če je ne potrebujem - in hvaležno vzamem, če je res potrebno - takrat boste naredili prvi korak v ozaveščeneno odgovornost do narave.

To velja zate, ki to bereš, predvsem pa to velja za mati Evropo in njeno mozaično oblast, ki enotnost zmore pogosto le ob ukazovalnem zavajanju svojih davkoplačevalcev, da trošijo tudi tam, kjer sploh ni potrebno.

http://idejalist.blogspot.com/2013/09/reci-ne-je-ekolosko.html

4. dec. 2013

Spolne kvote, predvsem v šolstvu

V svetu rastlinstva in živalstva poznamo različna razmerja med spoli. Nekatere vrste organizmov, uvrščamo jih med tako imenovane nižje, imajo več spolov, pri tistih, ki jih obravnavamo kot višje, pa se oblikujeta dva: ženski in moški. Nam najbolj poznane rastline imajo svoje sisteme večosebkovne spolnosti na isti bilki, cvetlice večinoma pa kar oba spola v istem cvetu. Pri živalih je na videz bolj jasno. Razmerja med številom moških in ženskih osebkov je pri živalih dokaj različna, pri človeku pa se iz neznanega razloga verjetno pa gre za naravno- in družbeno-ekološke razloge razmerje uravnovesilo nekje na polovici. To dejstvo nam samo na sebi govori o svoji preteklosti, vendar človek take očitne govorice pogosto raje spregleda.
Razvoj civilizacije na mnogih od svojih poti sledi naravnemu razvoju, kakršnega pač opažamo. Tako se je družba oblikovala v nekakšno dvopolnost, ali drugače rečeno dvospolnost.
Zahodno civilizacijo v zadnjih stoletjih doumevamo kot precej moško, torej patriarhalno usmerjeno. Ali to drži, oziroma, ali ni to le stvar percepcije ali interpretacije, ni čisto jasno, saj v tako imenovanem ozadju stoji vedno drugi spol. Se pa v družbi pojavlja izrazit trend po izenačevanju. Torej težnja, da bi tudi v družbi, na vseh področjih, uvedli uravnovešenost ženske in moškega. Tako naj bi storili po zgledu iz narave, oziroma dejansko po našem občutku izgleda v naravi naši občutki pa segajo v tem primeru le do štetja, vsebine pa raje spregledamo.
Kakorkoli, spolne kvote so moda v političnih telesih, nadzornih svetih gospodarskih in javnih ustanov, vodstvenih organih, raziskovalnih inštitucijah ipd. Če odmislimo skrajneže in skrajnežinje, ki bi človeško evolucijo radi/e zapeljale/i v smer, da bi se razvili dve vrsti sapiensa: feminum in masculum, tovrstna razmišljanja niti niso tako napačna. Morda bi morali le nekoliko bolj paziti, da sta fenomenološko gledano človeka v bistvu dva: osebek kot tak in življenjska linija zaporedja osebkov. Osebek kot tak vsekakor še ni družba. Predvsem pa bi morali dajati več poudarka na vsebine in naravne danosti, vendar ne v smislu posameznika, torej invertirano oz. vase usmerjeno, ampak v smislu človekove življenjske linije.
V praksi to pomeni, najprej in najbolj nujno, uvesti spolne kvote v šolstvu, torej uravnoteženost števila učiteljev in učiteljic. Kakor je namreč nekoč popolnoma prevladujoč moški učiteljski poklic v veliki meri povzročil sedanjo samopercepcijo družbe, bo v prihodnje (če ne že danes) ta zanihala v drugo smer.
Nihanje je za naravo naporno, zato teži k iznihanju. Škoda je, da z družbenimi procesi, ki jih sami usmerjamo, delujemo proti družbi sami in tudi proti naravi.

3. dec. 2013

Ivan Cankar Hlapci 2B



Sodobni poustvarjalec pravzaprav živi pod stalnim vprašanjem, ali ima sploh pomen ukvarjati se s klasiko, pregovorno neatraktivno že zaradi domnevne oddaljenosti, v izvedbah pa skorajda prežvečeno do zadnjega detajla. Ima smisel pogledati se v ogledalo, ki nam ga je nekdo nastavil pred sto, dvesto ali dva tisoč leti? Je sodobni poustvarjalec sploh sposoben iz današnje stiske preobilice informacij odpreti oči za pisca in posredovati besede, mimiko in geste gledalcu s prav takšno stisko.
Ne velja se odeti v tarnanje in žalost, kajti Hlapci so, če odmislimo edino Cankarjevo subjektivnost, to je njegov odnos do matere, optimistično delo. Čista kopija Kristusovega pasiona, ki ga samo veliki zmorejo upodobiti tako, da iz vse srčne krvi vedno veje hrepenenje, ki ga, začuda, smrt sploh ne ovira. Smrt je izvir za novo življenje, za novo stvarnost, za nove ideale in njihove idealiste. Kdo si upa trditi, da ogledalo, ki ga postavi ustvarjalec pred gledalce, ne zbudi vsaj sence spomina na sicer izgubljeni, a v hrepenenju še vedno trdno resnični raj lepote. Bolj kot cilj šteje pot, to je hrepenenje. Ker se giblje, ker vznemirja, ker ne pusti in ne dovoli, da v narodu ne bi znova in znova vstajala resnica. Resnica ogledala.
Subtilnost Cankarjevih Hlapcev se začne s poezijo. Ritem in melodija vsakega izrečenega stavka je čutna in razumska slovenska beseda. Upodobljena pesem Jermanove duše je pravo nasprotje izjemni karakterni upodobitvi Franca Jermana. Franca s trdim R, kot ga je izrekla njegova rodna mati, Jerman s trdim R, kot ga slišimo poslušalci, njegovi navidezni otroci. Otroci, ki skušamo vpiti: proč z njim, a nam to uspe samo v množini. Ko je človek sam, se lahko samo z Lojzko stisne v samega sebe, in si reče natiho: pravzaprav je svet resničen. 
Pokazati karakterje v njihovi karakternosti in like v njihovi olikanosti in polikanosti, je globlje kot poustvarjanje. Ne, ustvarjalci Cankarjeve drame ne smejo kopirati Cankarja. Vzamejo mu sicer lahko prav vse besede, a odnos do ogledala je postal mora ostati v njihovi oddaljenosti od subjektivnosti lastnega življenja. V besedah, mimiki in gestah se morajo na stežaj odpirati ustvarjalna vrata vsakega sodelujočega posameznika. Ne le za klasiko, ampak predvsem za sedanjo resničnost. In ne le zanje, ampak predvsem za gledalce.

2. dec. 2013

Ko zmanjka argumentov, izvedi anketo

Štetja so zahtevna zadeva. Ljudska, denarna, okoljska, šolska, otroška; racionalna, iracionalna, kompleksna, abstraktna ... In nekako so povezana s podatki, namreč, podatek je lahko nekaj, kar štejemo ali pa tisto, ker ob štetju dobimo. Čar štetja v okvirih zbiranja podatkov je možnost statistične obdelave, možnost numeričnega vrednotenja in postavljanje normativov. Te zadeve ima rada vsaka oblast, saj z njimi na čudovit način prepriča davkoplačevalce ali podobne skoraj prostovoljne podpornike, da meje ob neki številski vrednosti dejansko obstajajo.
Štetja so res lahko odličen pokazatelj stanje neke reči, ki je števna - seveda pod pogojem, da udeleženci doumevajo vsebino in metodo. Zdi pa se, da se mnogih štetij že v osnovi lotimo napačno, kar nas seveda takoj napelje na misel, da tudi rezultati morda ne bodo pravilni, ali vsaj v nekih mejah pravilnosti. V osnovi zato pogosti zastavljamo napačna vprašanja.
Vzemimo hipotetični primer hierarhično organizirane ustanove. Nadrejeni ti postavi vprašanja, kako je z neko rečjo. Ta vprašanja so seveda splošna in nadrejeni zahteva sistemske odgovore. Moja naloga naj bi bila, da od svojih podrejenih ugotovim stanje in ga posredujem nadrejenemu. Vendar pazimo: Moji podrejeni so operativci, ki o sistemu vedo silno malo, ali nič (na primer v tovarni prihajajo v službo in delajo v delovnem času, kar jim naročimo; kako je s surovinami, energijo, prodajo, okoljem, računovodstvom, vizijo ipd. se ne zanimajo). Jaz pa iznajdljiv, vprašanja svojega nadrejenega enostavno razmnožim in posredujem naprej končnim anketirancem. In tu se začne katastrofa. Ker končni anketiranci (ali delavci v proizvodnji, če hočete), ne vedo nič o sistemu delovanja celote, bodo njihovi odgovori na vprašanja sistema zagotovo parcialni. Nasilneži bodo skušali uveljavljati svoja hotenja, razmišljujoči bodo modrovali po svoje, mnogi bodo v skrbi zase prijazni in ustrežljivi. Rezultat bo torej laž, ki jo bom jaz posredoval svojemu nadrejenemu. Namesto dejstev in argumentov, ki bi jih moral ugotoviti iz specifičnih vprašanj in jih s svojim znanjem in spobnostjo prevesti na sistemsko raven (za to sem plačan), bom enostaven posrednik številk, ki mojemu nadrejenemu ne bodo popolnoma nič koristile - še manj pa bodo koristile meni ali podrejenim.
Tako podjetje ali ustanova je na lepi poti v propad. Zanika vse nivoje hierarhije.

1. dec. 2013

Želje, denar in razsodnost

Vsak od nas ima želje imeti to ali ono, doseči nekaj, postati nekaj, biti nekaj. Lahko veliko reč, lahko skromno, lahko celo plemenito željo postati ali biti uspešen, dober, umirjen, in tako naprej. Duhovne želje se, gledano z notranje strani, niti ne razlikujejo od želja po materialnih dobrinah. Nekako človeka tišči, da si prizadeva. Je pa že tako, da dandanes tudi duhovne dobrine postajajo materializirane, predvsem po zaslugi ponudbe. Torej, tudi knjiga stane, koncert ima vstopnico, duhovna pomoč postaja plačljivi servis, celo prostovoljstvo je tako ali drugače obdavčeno ali denarno organizirano. Brez tega ne gre, pravijo ...
Največja težava neke želje tako ni več vsebina, ampak vprašanje, kako dobiti denar, da si tako željo izpolnimo. Še več. Želje v sebi ne zatiramo zato, ker bi razmislili o vsebini te želje, na primer, da tiste reči morda ne potrebujemo, ampak je glavni razlog zatiranja enostavno to, da nimamo denarja, da bi si jo uresničili.
Potem pa se pojavi. Denar. Recimo potom take ali drugačne loterije. Ali pošteno, s trdim delom, ki je na koncu ustrezno plačano. No, ali pa čudežno vsestransko.
Napetost želje ali morda celo hrepenenje v trenutnu popusti. Morda celo ne hitimo, ampak parkrat vdihnemo; morda si celo mislimo, da mene pa že ne more premamiti denar; morda se nam oglašajo nasveti staršev iz mladosti o pazljivosti pri kramarskih sejmih; morda se kar trdo odločimo, da bomo ostali trdni; da bo naša vest ušla tistim dobrim a pokvarljivim namenom.
Življenje kaže drugače. Denar, ki je v sedanjem svetu v bistvu odlično sredstvo za smotrno izmenjavo dobrin, prevlada sam na sebi. Denar zgubi svojo vsebinski smisel in svojo vsebinsko vrednost, skorajda v neskončnost pa pridobi svojo lastno vrednost. Nekateri to potem v pretiravanju razumejo kot zlo, kot hudiča. A tudi to je zmotno. Iz vsega tega se potem rodi nihanje, ki je najmanj zdravo: enkrat denar ljubimo, takoj nato sovražimo. Tako deluje politika, tako delujejo tako imenovana javna sredstva, tako deluje kratkoglednoo gospodarstvo.
Ne glede na količino in ne glede na to, čigav je, naš osebni, naš od podjetja, naš od države ali naddržave, ali pa izposojen, torej ne-naš, je bistvo upravljanja z denarjem razsodnost.
Prodajalci in kupci, dobrodošli v magični december.

Forma in vsebina v popkulturi

Popkultura publiko pridobiva običajno s formami, ki so drugačne od vsebine. Glasbeni nastop na primer opremijo z bajno dinamično odrsko razsvetljavo, ekstravagantno kostumografijo, ali interaktivnim plesom udeležencev. To so instant rešitve, ki se zdijo uspešne. Je pa vprašanje, če publiki dajo tisto, kar naj bi dali. Namreč, med ustvarjanje samo in sprejemanje ustvarjenega se postavijo forme, ki niso medij posredovanja, ampak omogočajo izvajalcu nepristnost in dobesedno ovirajo odnos.