Normalna pot vsake znanosti je, da se razvija, da torej poglablja znanje o rečeh, ki jih obavnava, da razvija nove metode, s katerimi reči lahko bolje in bolj kakovostno spozna, da vsebine skuša na smiselen način povezovati in iz njih pripravljati ustrezne zaključke.
Nekatere znanosti, predvsem tiste, ki obstajajo že več stoletij, so zato na nek način uravnovešene, metodološko znotraj sebe usklajene, navzven pa je jasna njihova vloga in pomen v družbi. Iz njih so se morda že razvile stranske znanstvene veje, ki so morda postale tudi samostojne znanosti.
Zdi pa se, da se pri visoko razviti znanosti ali disciplini pojavita več pasti, ki znanost, torej samo sebe, povratno uničujejo. Zelo vidna je izčrpanost. Torej znanost je ugotovila že vse in ne ve več, kaj bi počela. Potem malo preklada že obstoječe teorije in hipoteze, jim zvišuje ali znižuje vrednost oziroma pomen, se igračka s teoretiziranjem, celo špekulacijami. In ena od posledic izčrpanosti je vrtenje v krogu in izguba stika s predmeti, ki naj bi jih ta znanost dejansko raziskovala. Tako se botaniki namesto z rastlinami v njihovem okolju ukvarjajo s prekladanjem posameznih poimenovanj neke vrste med posameznimi nadrejenimi taksoni. Tako zgodovinarji prepisujejo več stoletih ohranjene spise brez kritične presoje o takratnem času in družbi, zamrznjeno v gledišče današnjega časa in brez logike družbenega razvoja v takratnem času. Tako astronomi po širnem Vesolju iščejo natančno tak planet kot je Zemlja. In primerjalni jezikoslovci se enako trudijo med seboj vzporejati knjižne jezike, ki so načelno vedno umetna tvorba in se v praksi uporablja samo v določenem trenutku. Naporno je brati znanstvene članke s področja geografije, v katerih ugledni strokovnjaki razlagajo nekaj, kar je vsakdanjemu tukaj živečemu človeku popolnoma jasno. Težko je v etnografskem muzeju nekomu, ki tamkajšnje predmete še čisto vsakdanje uporablja.
To dogaja. In to zelo pogosto. Zakaj? Znanstveniki so utrujeni. V krogu vrtijo svoja mladostna spoznanja, ali morda vztrajajo v varni paradigmi svojih mentorjev ali zgledov. Le zakaj?
Treba bo na teren. Treba bo v roke vzeti živo rožo ali žival. Treba bo prebirati originalne zgodovinske zapise ljudi, ki so s tistimi dogodki živeli, treba bo primerjati narečne besede v njihovi živosti. Treba bo odpreti oči, da ni vse v vesolju po kopitu človekove samoosrediščenosti.
Treba si bo priznati, da je znanost le služabnica človeštva, ki sama na sebi lahko le uničevalno požira sama sebe, če pa hoče zadeti bistvo, mora vse rečí, torej bistvo svoje obravnave, vzeti take kot so, v njihovi njihovosti.
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/znanost-se-skriva-za-svojimi-metodami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/ko-zmanjka-argumentov-izvedi-anketo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/gluhonemost-in-slepota-znanosti.html