Aktivizem je na mnogih področjih odličen način za premike. Vendar običajno ne v primarnem smislu, torej neposredno za tisto reč, za katero se aktivisti zbirajo, ampak v drugo smer: namreč, ob zdravem in spontanem aktivizmu gre za močan in učinkovit proces samovzgoje.
Poleg pomanjkanja notranjih človeških in družbenih temeljev je morda največji problem - in s tem dolgoročna neučinkovitost - aktivizma na področju okoljevarstva prav dejstvo, da se posamezne akcije distancirajo od drugih sorodnih akcij, da torej aktivisti ene akcije ne marajo aktivistov druge akcije ali smeri, da si medsebojno skorajda kradejo sicer zagnane in iskreno navdušene prostovoljce, da morda pretirano poveličujejo eni uporabo papirnih vrečk, drugi enodnevne veleakcije, tretji preprečevanje smradu, četrti ... pač vsak svoje. Na koncu pa so celovito gledano rezultati dokaj borni, vsaj v primerjavi z rezultati javnih služb, ki podobna dela prav tako izvajajo in jih za to tudi plačujemo.
Ob vsem tem je zanimivo, da mnogi zagnanci iz mladosti v svoji zreli dobi vstopijo v javne službe, torej prestopijo v tabor, ki so ga kot mladostniki s svojim (nekoliko uporniškim, in prav je tako) aktivizmom skorajda zaničevali. Škoda je le, da zagnanosti ne ohranijo. Bilo bi lepše na svetu in bolj urejeno. Morda bi pridobila tudi narava ali vsaj tisti njen del v našem okolju.