Sodobni poustvarjalec pravzaprav živi pod stalnim
vprašanjem, ali ima sploh pomen ukvarjati se s klasiko, pregovorno neatraktivno
že zaradi domnevne oddaljenosti, v izvedbah pa skorajda prežvečeno do zadnjega
detajla. Ima smisel pogledati se v ogledalo, ki nam ga je nekdo nastavil pred
sto, dvesto ali dva tisoč leti? Je sodobni poustvarjalec sploh sposoben iz
današnje stiske preobilice informacij odpreti oči za pisca in posredovati
besede, mimiko in geste gledalcu s prav takšno stisko.
Ne velja se odeti v tarnanje in žalost, kajti Hlapci so, če
odmislimo edino Cankarjevo subjektivnost, to je njegov odnos do matere,
optimistično delo. Čista kopija Kristusovega pasiona, ki ga samo veliki zmorejo
upodobiti tako, da iz vse srčne krvi vedno veje hrepenenje, ki ga, začuda, smrt
sploh ne ovira. Smrt je izvir za novo življenje, za novo stvarnost, za nove
ideale in njihove idealiste. Kdo si upa trditi, da ogledalo, ki ga postavi
ustvarjalec pred gledalce, ne zbudi vsaj sence spomina na sicer izgubljeni, a v
hrepenenju še vedno trdno resnični raj lepote. Bolj kot cilj šteje pot, to je
hrepenenje. Ker se giblje, ker vznemirja, ker ne pusti in ne dovoli, da v
narodu ne bi znova in znova vstajala resnica. Resnica ogledala.
Subtilnost Cankarjevih Hlapcev se začne s poezijo. Ritem in
melodija vsakega izrečenega stavka je čutna in razumska slovenska beseda.
Upodobljena pesem Jermanove duše je pravo nasprotje izjemni karakterni
upodobitvi Franca Jermana. Franca s trdim R, kot ga je izrekla njegova rodna
mati, Jerman s trdim R, kot ga slišimo poslušalci, njegovi navidezni otroci.
Otroci, ki skušamo vpiti: proč z njim, a nam to uspe samo v množini. Ko je
človek sam, se lahko samo z Lojzko stisne v samega sebe, in si reče natiho: pravzaprav
je svet resničen.
Pokazati karakterje v njihovi karakternosti in like v njihovi olikanosti in polikanosti, je globlje kot poustvarjanje. Ne, ustvarjalci Cankarjeve drame ne smejo kopirati Cankarja. Vzamejo mu sicer lahko prav vse besede, a odnos do ogledala je postal mora ostati v njihovi oddaljenosti od subjektivnosti lastnega življenja. V besedah, mimiki in gestah se morajo na stežaj odpirati ustvarjalna vrata vsakega sodelujočega posameznika. Ne le za klasiko, ampak predvsem za sedanjo resničnost. In ne le zanje, ampak predvsem za gledalce.
Pokazati karakterje v njihovi karakternosti in like v njihovi olikanosti in polikanosti, je globlje kot poustvarjanje. Ne, ustvarjalci Cankarjeve drame ne smejo kopirati Cankarja. Vzamejo mu sicer lahko prav vse besede, a odnos do ogledala je postal mora ostati v njihovi oddaljenosti od subjektivnosti lastnega življenja. V besedah, mimiki in gestah se morajo na stežaj odpirati ustvarjalna vrata vsakega sodelujočega posameznika. Ne le za klasiko, ampak predvsem za sedanjo resničnost. In ne le zanje, ampak predvsem za gledalce.