Lahko se zgodi ob humanitarni akciji, lahko na kulturni prireditvi, lahko je povezano s športom ali umetnostjo, celo lahko gre proslavo ali verski dogodek, skratka katerikoli dogodek, ki ga človek naredi iz veselja, ne za dobiček. Lahko se zgodi tudi ob kakšenm dogodku v življenju, ki je navzven in navznoter popolnoma naraven, na primer ob rojstvu, bolezni, veselju, smrti.
Vzemimo človeka ali družino v materialnem pomanjkanju. Nekdaj je pomagala okolica, neposredni dobri ljudje iz soseske. Družbeni mehanizem je bil naraven, vzajemen, potreboval je malo lastne obratovalne energije. Danes je drugače. Družba je organizirana, imamo humanitarne ustanove, združenja, celo humanitarno podjetništvo. V nekaterih primerih, tako se je tupatam slišalo, človeka v stiski doseže le nekaj odstotkov dejansko zbranega denarja. Ostalo so obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od nekod vsiljujejo občutke. Povedo nam, kako je hudo, če je nekdo v stiski, z različnimi komunikacijskimi prijemi nas spravijo v razpoloženje, da se nam nekdo smili. Naučijo nas, kako in kaj moramo čutiti in kako se obnašati ob težavah, ki jih imajo drugi, povedo nam celo, kaj storiti, da naša čustva ne bodo preveč prizadeta, da ne bomo preveč neposredno začutili dejanskih težav ljudi v stiski, in iz te neposrednosti iskreno delovali. Organizacije skrbijo, da bomo bolj občutili, kako smo mi dobri in velikodušni, če pomagamo.
Vzemimo kulturno prireditev, kjer ustvarjalci dajo, ali vsaj hočejo dati vse od sebe - in v ta namen tudi izvedejo obsežne priprave. Nekdaj so poustvarjalci svojo obrt prodajali neposredno, od vasi do vasi. Sprejeli so jih ali pač ne, odvisno od razpoloženja prebivalcev, morda potencialnega občutka konkurence ali neprimernosti, in, nenazadnje, morda zaradi prilagodljivosti ali (ne)spretnosti umetnikov. Danes je drugače. Kulturne prireditve organizirajo javne ustanove ali podustanove, društva, tudi kulturno podjetništvo poznamo. Nekatere od teh organizacij, pri nas se zdi, da trenutno večina, živi ob bornih sredstvih. Iz javne malhe denarja še zase nimajo, tarnajo. In v nekaterih primerih, tupatam se tako sliši, končnega ustvarjalca sploh ne dosežejo prispevki davkoplačevalcev, ki so jih bolj ali manj posredno demokratično (a kljub temu) sicer namenili kulturi. Denar se porabi za obratovalna sredstva, potrebna za delovanje organizacije. A to še ni
vse, kar je danes drugače. Danes nam namreč nekdo, nekateri, neznani, od
nekod vsiljujejo občutke. Pove nam, kaj je kulturno, kaj in kako moramo gledati, kateri so tisti poudarki izvedbe, ki morajo mene kot gledalca ali poslušalca zanimati. S proslavajočimi govori nas (na)učijo, kako se je treba obnašati, kakšne občutke je treba imeti na začetku, sredini in na koncu predstave. Namesto na vsebine same umetnosti nas osredotočajo na politiko organizacije, ki jo predstavljajo, opozarjajo nas na občutke, ki bi jih morali, nujno morali imeti ob njihovem trudu za organizacijo, ob njihovem nenehnem trudu, da oni sploh obratujejo, posebej v teh težkih trenutkih. Kulturi tako ne ostane nič drugega kot skrivnostni umik. Umik v brezčasnost, iz katere je prišla.
Umetnost, ustvarjanje ali poustvarjanje, je čudovito orodje za zbliževanje ljudi, celo nasprotnikov. A tega ne smeš povedati na glas, to moraš prisotnim dopustiti, da občutijo.
Pustite vendar umetnosti njeno govorico!
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/jezik-umetnosti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ozdravljanje-nekulturnega-pacienta.html