Gospodarsko-politične pripetije naše domovine so ne, vsaj tako ze zdi, nekoliko umirile. Akterji so se utrudili, navijači naveličali. Najbrž načrtno, zaradi praznikov, so se napete zgodbe umaknile lagodju vsakdana.
Ljudstvo živi naprej, kot nekako odrešeno, kot spročeno in celo praznično.
Kaj je drugače? Katero podjetje zdaj živi drugače? Katera banka je zdaj stabilna in je začela ponovno poslovati na način, ki si ga mnogi gospodarstveniki hkrati želijo in ne želijo? - Oziroma, si ga želijo predvsem politiki, torej finančna odvisnost od posojil državnih bank.
So obljube v prihodnosti mar kaj drugačne od včerajšnjih obljub za sedanjost?
Komu smo spet ukradli denar? Legalno? Še več, nujno! Z zavestno in odgovorno odločitvijo? Z mislijo na rešitev morda celo namišljene bolečine trenutka in nakopičenih travm preteklosti?
Nauk te zgodbe za prepreprosto ljudstvo je preprost: politiki, ki godljo zakuhajo, jo znajo tudi čudežno rešiti. A znotraj človeka veesno nekaj tli, da vendarle ne mroe biti tako prepreprosto. Čemu se torej sploh s tem ukvarjati, saj je očitno vse skupšaj fiktivno, nekaj, kar je samo zato, da vzdržuje in opravičuje samega sebe. Pri polni zavesti in ob prezpogojni odgovornosti smo se določili, da družba napredka ne potrebuje, da noče, da bi nam bilo dobro.
K sreči družba, ki sebe imenuje družba, ni edina družba. Obstaja tudi družba, ki ve, kdaj in zakaj nekaj boli, kdaj in zakaj nekaj mora boleti - in da s tem ni nič narobe.
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/prihajajocim-ukradene-pravice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html