Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.
Prikaz objav z oznako zakaj. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zakaj. Pokaži vse objave
1. sep. 2019
2. jul. 2017
Sodišče, mejna arbitraža in podatki
V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.
Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.
Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.
Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:
- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili
Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.
Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.
Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.
Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)
No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.
Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.
Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.
Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.
Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.
Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:
- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili
Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.
Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.
Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.
Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)
No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.
Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.
Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.
20. jun. 2017
Obramba in najboljši napad
Človek včasih stopi sočloveku v obrambo. Se že kaj zgodi, da misliš, da jo potrebuje. Na primer, da ga blatijo, da mu delajo krivico ali ga zanemarjajo. Ob dobrem delu se počutiš dobro, na tihem celo pričakuješ nekakšno hvaležnost, čeprav bi ti bilo kar lažje, če ti hvaležnosti ne bi na koncu nihče izražal.
Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.
Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.
Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?
Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.
Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.
Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.
Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?
Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.
2. jun. 2017
Trump, ali politika proti politiki?
Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.
Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.
Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.
Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.
Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.
Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.
Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.
Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?
Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.
Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.
Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.
Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.
Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.
Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.
Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.
Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.
Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.
Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.
29. maj 2017
De-evolucija in de-kreacionizem
Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.
Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.
Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.
Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.
Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.
Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.
Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.
Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.
Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?
Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?
Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.
Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.
Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.
Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.
Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.
Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.
Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.
Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?
Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?
7. maj 2017
Odsotno odločanje
Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.
Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.
Morda je kdaj kje res bilo tako.
Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.
A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste, ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.
Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.
A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.
In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.
Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.
Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.
Morda je kdaj kje res bilo tako.
Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.
A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste, ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.
Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.
A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.
In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.
Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.
27. mar. 2017
Minutno praznovanje
Saj ste opazili, da varujemo Vesolje? Nedavno smo za eno uro ugasnili luči in s tem prispevali k preprečevanju svetlobnega onesnaževanja in seveda k ugodnejši energetski bilanci. Če boste prebrali izjave veljakov, vam bo jasno, da pravzaprav ni jasno, zakaj smo luči ugasnili, in k čemu smo prispevali. Niti ni jasno, ali je več stalo to, da eno uro niso gorele, ali to, da jih je moral nekdo zunaj delovenga časa ugašat ali preprogramirati sistem.
Ampak, fenomen enourne "teme" je še drug. Včasih se jezim na enodnevna praznovanja (dela, žensk, slepih Zemlje ...- samo, da se izognemo ostalim 364-im dnevom...). Če začnemo razmišljati o vznikajočih enournih spominjanjih, nas bo spet kap. Leto ima namreč nekaj pod 9000 ur. Torej je še skoraj neskončno možnosti za varčevanje (v korist narave in javnih denarnic), in enako veliko možnosti za razkazovanje zelenosti, ali česarkoli.
Minuta (zelenega) molka.
Vsako leto bo dovolj časa za izogibanje: nekaj čez pol milijona (morda minus-ena: ta, v kateri ste to prebrali.)
26. mar. 2017
Vesoljstvo v Sloveniji in participatornost
Slovenci imamo eno hecno lastnost. O sebi hkrati pretežno mislimo, da smo veliki, pametni, najboljši, in hkrati, da smo majhni, obrobni in zgubljeni v vesolju.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.
Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.
Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.
Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.
Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.
Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.
Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.
Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.
Nič od tega v bistvu ni res, le sprijazniti se ne moremo, da hkrati mislimo dve povsem različni in celo nasprotni rečí.
Pravzaprav tudi to ni res, saj smo očitno sprijaznjeni, če s tem živimo in preživimo.
Če se boste peljali kdaj čez Vitanje, vas bo nedvomno kap. Tam je namreč pristal betonsko-plehnato-stekleni leteči krožnik in tam je središče Vesoljne Slovenije. Arhitektura sama na sebi je kar inovativna, ampak hoteti biti tako poseben sredi podeželskega naselja, je prav enako nasprotno, kot zgoraj napisano. Biti hkrati Vesoljski in biti hkrati prijetno podeželski.
Problem KSEVTa pa ni njegova nemogoča neumeščenost, ampak nemogoča neumeščenost Slovenije v svetovne znanstvene organizacije. Glede na to, da smo "eden najpametnejših" narodov na svetu, bi sem bržkone začudili, v koliko znanstvenih združenjih pravzaprav nismo, pa bi "morali" biti, oziroma bi to moralo biti samoumevno. Seveda članarina stane. In eno je tudi ESA, Evropska vesoljska agencija.Slovenci namreč mislimo, da je KSEVT naše vesoljsko središče in da smo mi s ksevtom v središču vesolja.
Vendar čeprav imamo prostorsko nesrečni ksevt, ki je zdaj "končno" padel v neskončno luknjo državnega proračuna, pa v ESA zmoremo le t.i. pridruženo članstvo. To pomeni, gledati od zunaj.
Če strnemo.
Problem ni toliko shizofrenija hkrati najpomembnejšega in najnepomembnejšega.
To je ozdravljivo.
Problem tudi ni, da smo sprijaznjeni z rečmi, s katerimi ni dobro biti sprijaznjen.
Problem niti to, da je ksevt en kulturni dom s čudno obliko v vasi z dvema župnijskima cerkvama in nima prav nobene veze z raziskavami vesolja.
Problem niti ni to, da smo "samo" pridruženi člani neke agencije.
Problem je, da se z vsemi temi neproblemi svetu izmikamo in nikjer ničkaj prida ne prispevamo. Vsi so namreč taki, da sicer "nekaj je", a v bistvu ni nič. Učiva članarina nekaj tisočakov ali stotisočakov je problem. Ni pa problem nekaj stotisoč iz vreče državnega proračuna za nadaljevanje nečesa, kar je tako kontradiktorno, da sploh ne deluje. In ni problem nekaj tisočakov za pot nekaj ljudi na neke konference, kjer se za njihove glave v bistvu ne zgodi nič.
Če gremo v Vitanje: namreč KSEVT je poustvarjalsko kulturno projekt in ne znanstven. V bistvu nima nič z Vesoljem, in nič z ESA. Pridruženo članstvo pa pomeni, da smo v vesoljski znanosti gledalci in da dobivamo vabila. Dolžnosti pa nobenih. A ne, da ne bi imeli sposobnih strokovnjakov astronomov, ampak hočemo, da so tudi oni takšni, da so hkrati veliki, pametni in najboljši, in hkrati majhni, obrobni in izgubljeni v vesolju.
Le prispevati nočemo nič temu svetu. Niti svojega sorazmernega deleža, ne glede na njegovo dejansko velikost.
14. mar. 2017
Osredotočenje ali koncentracija
Pri kakšnih izpadih dobrih rezultatov pogosto ni jasno, ali človek nečesa ne naredi dobro zato, ker se ni zadosti osredotočil, ali pa se ni osredotočil zato, ker tistega ni (bil) zmožen dobro narediti.
10. mar. 2017
Takoj ko bo mogoče
Saj je povsem logično, da drug za drugega nimamo vedno časa. Še najbližji morajo kdaj kakšno sekundo počakati, in celo dojenčke se učimo puščati z nekoliko joka. Menda je vzgojno za oba, za neučakanega malčka in za živčnega starša. Seveda je še bolj logično, da tisti, ki delajo usluge več ljudem, nimajo časa za vsakega takoj in zdaj, ampak je potrebno narediti nekakšne prednostne liste, kolikortoliko premišljene in usmerjene na uporabnika, ne na nas same.
Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...
Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.
Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.
Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.
Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...
Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.
Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.
Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?
Tudi v informatiki se dogaja podobno. Že kar nekaj časa je znano, da v bistvu nobeno programsko orodje ni popolno. Proizvajalci nam zato stalno pošiljajo nadgradnje in dopolnitve, in se pri tem predvsem hvalijo, kako so dobri do nas, da nam nekaj dajejo povsem zastonj.
Nekaj časa človek še morda vztraja in skuša ohraniti nadzor, da se sam odloča kdaj in kako bo nadgradil, potem pa - ko je zadevo treba delati dnevno in še večkrat dnevno - okljukaš tisto okence, da se z vsem strinjaš ...
Torej, skoraj vsi že vemo, da ne gre za nadgradnje, ampak za popravke nedelujočega, za dodatke, ki proizvajalcu omogoča nadzor, raziskave, kako se njihov program obnaša v naših rokah, za skrito in "dobronamerno" odstranjevanje nedelujočih in težavnih modulov, celo za nadziranje naše lokacije, načina dela ... seveda vse anonimno, ker IP pač ni (povsod) osebni podatek.
Včasih - in to vse pogosteje - se kakšen programski "hrošč" zaredi s svojo populacijo tako globoko v programsko opremo, da ga enostavno ni mogoče izkoreniniti z nobeno nadgradnjo. Programerji so nekdaj to skrili, in dokler (pogosto odsotni) šef tega ni opazil, se je omemba težav nekega uporabnika izgubila v dolgem seznamu. In celo pozabila, ko je prišla nova nadgradnja. Reagiral pač ni nihče, odgovarjal tudi ne. Nadgradnja je bila zastonj. Ja, kaj pa še hočete? Zastonj vam dajemo! ... Pravzaprav tudi plačali smo jo radi, samo da je delovalo.
Kakorkoli, temu se ne moremo izogniti, programska orodja imajo pač to značilnost, da se morajo hitro razvijati in temu vzporedno se hitro razvijajo tudi napake. To pač ni kamnita sekira, niti elektromotor.
Ampak. Dogajajo se tudi dvostopenjski problemi. Ne, da meni ne deluje, ampak ker posredniku ne deluje, tudi jaz ne morem uporabljati. Tako npr. neko spletno stran prenavljajo že leta in leta. Ali pa so, tako kot v zgornjem primeru, napake enostavno prikrili in sistem "nadgradili" v bistvu pa umaknili - npr. potrjevanje zdravstvenih kartic pred leti. Ali pa je sploh niso naredili in od vekomaj skače neka animacija s prometnim znakom delavca, ki naklada pesek. Takoj ko bo mogoče...
Izgovor "Takoj ko bo mogoče" torej ne pomeni "takoj", niti ne "ko bo mogoče", ampak nekaj povsem drugega. Postal je pravilo.
Končno, prev enako se dogaja pri zdravju in zdravstvu, pregovorno največji dragocenosti zahodnega sveta. Pomagali nam bodo takoj, ko bo mogoče. Če gre za prednostno listo glede na bolezni, je to razumljivo. Če pa gre za problem zmožnosti sistema, se lahko vprašamo, koliko skritih a nujnih nenadgradenj je človek zmožen prenesti.
Praviloma bo vsak od nas enkrat tudi umrl. Takoj, ko bo mogoče?
7. mar. 2017
Kaj je pravzaprav potrošništvo?
Verjemite, mnogi mislijo, da je potrošništvo pač isto kot potrošnja. Torej vsakdanja raba in izraba dobrin, ki jih potrebujemo ali tudi ne. Zato se po eni strani tega fenomena sodobne zahodne družbe ni treba bati, po drugi strani ga napram okolju in naravi doživljamo kot povsem nepomemben faktor, po tretji pa nam tovrstno življenje - ne glede na množice ubogih po tretjem svetu - pripada po zgodovini, rasi in statusu prvega sveta.
Bistvo potrošnišništva pa sploh ni potrošnja dobrin kot taka, ampak časovna dimenzija teh vsakodnevnih in povsem običajnih dejanj. Potrošnik namreč porabi prej, preden pridela ali pridobi, dejanski proizvajalci pa s pomočjo trgovine in bank (ki so trgovina z denarjem) zakrijejo to časovno dimenzijo.
Vzemimo hrano. Poleg tega, da smo ljudje na Zahodu kar nekoliko bolj zaliti, je bolj kritično, da velika večina povsem izgublja občutek, da je hrano treba pridelati, v zmernih klimatih za čez zimo tudi ustrezno shraniti. Saj ni čisto tako, da bi jedli preden hrano dobimo na mizo. Je pa nekaj drugega: ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak jemo vnaprej, da slučajno ne bomo lačni - čeprav sploh ne vemo, če bo naše telo toliko in takšno hrano porabilo. To je potrošništvo.
Primer avtomobilov, stanovanj ipd. Ljudje današnjega zahoda ne kupijo avta takrat, ko zberejo zadosti deanrja, ampak takrat ko mislijo, da ga potrebujejo. Morda ga nekateri res potrebujejo, a večina zapade potrošniški mislenosti in izrabi možnosti, ki jim jih na denarnem trgu nudijo posojilnice. Temu se reče navidezno poceni denar. Čudovito potrošništvo ..., v katerem imamo potem prevelike hiše in preveč zmogljiva prevozna sredstva. Torej še dodatne prihodnje stroške zaradi potrošništva.
Vzemimo tovarne. Večina nabave repromateriala je ključno odvisna od bančnih posojil. Če teh ni, grozi zaprtje, čeprav delavci so, trg je in surovie so. Trgovanje z denarjem je daleč pred trgovanjem s konkretnimi proizvodi, zato se tu obračajo bistveno večje provizije (t.i. dodane vrednosti), in bistveno več dobička. Kje so največje borbe za nadzorne svete? O čem se največ poroča v gospodarstvu? O fiktivni vrednosti potrošnje seveda.
Če sistem potrošništva še nekako deluje znotraj družbe ekonomsko razvitega zahoda, se zadeva lahko zelo zalomi pri trgovanjih z drugačnim svetom, vključno pri naravnih dobrinah. Tu dejansko potem prihaja do manipulacij, ko je tretji svet prisiljen v uporabo poceni delovne sile otrok, pretirano izrabo naravnih virov, izolacijo v ekonomski geto in uvoz umazanih tehnologij. Vse to je prav isto kot uporaba proizvodov preden so ti dejansko proizvedeni, in odmetavanje odpadkov, preden so te reči (tudi hrana, obleka, zdravila ...) res neuporaben odpadek.
Bistvo potrošnišništva pa sploh ni potrošnja dobrin kot taka, ampak časovna dimenzija teh vsakodnevnih in povsem običajnih dejanj. Potrošnik namreč porabi prej, preden pridela ali pridobi, dejanski proizvajalci pa s pomočjo trgovine in bank (ki so trgovina z denarjem) zakrijejo to časovno dimenzijo.
Vzemimo hrano. Poleg tega, da smo ljudje na Zahodu kar nekoliko bolj zaliti, je bolj kritično, da velika večina povsem izgublja občutek, da je hrano treba pridelati, v zmernih klimatih za čez zimo tudi ustrezno shraniti. Saj ni čisto tako, da bi jedli preden hrano dobimo na mizo. Je pa nekaj drugega: ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak jemo vnaprej, da slučajno ne bomo lačni - čeprav sploh ne vemo, če bo naše telo toliko in takšno hrano porabilo. To je potrošništvo.
Primer avtomobilov, stanovanj ipd. Ljudje današnjega zahoda ne kupijo avta takrat, ko zberejo zadosti deanrja, ampak takrat ko mislijo, da ga potrebujejo. Morda ga nekateri res potrebujejo, a večina zapade potrošniški mislenosti in izrabi možnosti, ki jim jih na denarnem trgu nudijo posojilnice. Temu se reče navidezno poceni denar. Čudovito potrošništvo ..., v katerem imamo potem prevelike hiše in preveč zmogljiva prevozna sredstva. Torej še dodatne prihodnje stroške zaradi potrošništva.
Vzemimo tovarne. Večina nabave repromateriala je ključno odvisna od bančnih posojil. Če teh ni, grozi zaprtje, čeprav delavci so, trg je in surovie so. Trgovanje z denarjem je daleč pred trgovanjem s konkretnimi proizvodi, zato se tu obračajo bistveno večje provizije (t.i. dodane vrednosti), in bistveno več dobička. Kje so največje borbe za nadzorne svete? O čem se največ poroča v gospodarstvu? O fiktivni vrednosti potrošnje seveda.
Če sistem potrošništva še nekako deluje znotraj družbe ekonomsko razvitega zahoda, se zadeva lahko zelo zalomi pri trgovanjih z drugačnim svetom, vključno pri naravnih dobrinah. Tu dejansko potem prihaja do manipulacij, ko je tretji svet prisiljen v uporabo poceni delovne sile otrok, pretirano izrabo naravnih virov, izolacijo v ekonomski geto in uvoz umazanih tehnologij. Vse to je prav isto kot uporaba proizvodov preden so ti dejansko proizvedeni, in odmetavanje odpadkov, preden so te reči (tudi hrana, obleka, zdravila ...) res neuporaben odpadek.
3. mar. 2017
Dovoljenje za dobro delo 2
Skoraj pozabil.
Seveda pa ni nobenega problema biti dober, če je ta dobrota obrnjena. Tako lahko beremo in poslušamo po medijih množice reklam, po katerih dobimo cel kup dobrih reči zastonj. So res dobri. Če danes naročiš nov paket pri telekomunikacijskem operaterju, boš imel tri mesece zastonj. Če pokličeš za najnovejšo supermetlo, boš dobil zraven veliko omelo zastonj, pa še vrečko za shranjevanje zrave in brezplačno poštnino. Če za avto najamete posojilo, bo ne le cenejši, ampak vam bodo plačali eno leto zavarovanja. Še s kakšnega ministrstva doviš zastonj nagrado, če le kaj prav normiranega sporočiš o sočloveku.
Saj ni verjetno, koliko je na tem svetu dobrote. In to brez vprašanja.
Seveda pa ni nobenega problema biti dober, če je ta dobrota obrnjena. Tako lahko beremo in poslušamo po medijih množice reklam, po katerih dobimo cel kup dobrih reči zastonj. So res dobri. Če danes naročiš nov paket pri telekomunikacijskem operaterju, boš imel tri mesece zastonj. Če pokličeš za najnovejšo supermetlo, boš dobil zraven veliko omelo zastonj, pa še vrečko za shranjevanje zrave in brezplačno poštnino. Če za avto najamete posojilo, bo ne le cenejši, ampak vam bodo plačali eno leto zavarovanja. Še s kakšnega ministrstva doviš zastonj nagrado, če le kaj prav normiranega sporočiš o sočloveku.
Saj ni verjetno, koliko je na tem svetu dobrote. In to brez vprašanja.
2. mar. 2017
Dovoljenje za dobro delo
Ljudje imamo različne talente in vsi so takšni, da je z njimi mogoče delati dobra dela. So pa talenti tudi lep odraz stanja družbe. Namreč, koliko se lahko izrazijo in uresničujejo, od tega je odvisna hitrost razvoja družbe, in to vsakršna hitrost, ne le intelektualna, ampak tudi umetniška, športna, splošno duhovna, vsekakor gospodarska. Nekatera okolja lahko dobesedno zacvetijo. Tudi nekatere regije ali celo države menda slovijo.
Zatiranje talentov je samomor. Za posameznika, če/ko to dela sam/a na sebi, še bolj žalostno za družbo. A take samomore, duhovne ali pa kar telesne, so storili že mnogi. Še narodi zaradi takih reči izumirajo, morda celo civilizacije.
Uničevanje talentov se začne z normiranjem. Nekdo - neredko tisti, ki drugim talente zavida nezavedajoč se, da ima tudi sam/a določene - se spomni, da je treba narediti določen red, določen razpored, določena merila za to, kaj bo prišlo v poštev kot dobro delo, kaj pa ne. In tako nastanejo politični in podobni sistemi, nastanejo demokracije zahodnega tipa, ki so najbolj tipičen primer uničevanja inovativnosti, nastanejo tudi represije in neposredno izrinjanje. Če je v ozadju res zavist, je vprašanje. Sploh pa je vprašanje, čigava. Praj je v ozadju slepota pred samim sabo, ko tisti represivneži nočejo odpreti oči za lastne talente.
Nekdo, nek posameznik, posameznica, organizacija, si uzrupira določati, katere lastnosti, talenti ali dejanje drugih posameznikov ali skupin so dobra, katera pa slaba ali zla. Ko se to spravi v predpise in te demokratično potrdi, za dejanski razvoj ni več nobenega prostora. Kdor bi hotel še delati dobro, se bo moral prilagoditi normam, ali pa - seveda, v demokraciji je to "možno" - vprašati pristojne.
Ja, vse pogosteje je treba vprašati za dovoljenje za dobro delo!
Problem pa torej ni v tistem inovativnem posamezniku ali posameznici, ki si drzne biti inovativen ali prodoren, ali napredovati. Problem tudi ni za trenutno družbo. Problema sta predvsem dva.
Najprej človekovo dostojanstvo. Če človeku odvzamemo možnost razvoja osebnih potencialov, ki so mu dani po naravi, vzgojnem okolju in notranjem razvoju, mu dejansko odvzamemo bistvo dostojanstva in bistvo človeka kot človeka. Etične norme so - in tako "uči" tudi večina tistih, ki normative danes določa s takšno ali drugačno represijo - zapisane v človeku samem. Neodtujljivo.
Drugo. Družbi neposredno jemljemo prihodnost. Saj razumeš, da je preprosto: če ni talentov, če ni drznosti in poguma, seveda ne brez so-čutja do drugih drugačnih, ni napredka.
Zatiranje talentov je samomor. Za posameznika, če/ko to dela sam/a na sebi, še bolj žalostno za družbo. A take samomore, duhovne ali pa kar telesne, so storili že mnogi. Še narodi zaradi takih reči izumirajo, morda celo civilizacije.
Uničevanje talentov se začne z normiranjem. Nekdo - neredko tisti, ki drugim talente zavida nezavedajoč se, da ima tudi sam/a določene - se spomni, da je treba narediti določen red, določen razpored, določena merila za to, kaj bo prišlo v poštev kot dobro delo, kaj pa ne. In tako nastanejo politični in podobni sistemi, nastanejo demokracije zahodnega tipa, ki so najbolj tipičen primer uničevanja inovativnosti, nastanejo tudi represije in neposredno izrinjanje. Če je v ozadju res zavist, je vprašanje. Sploh pa je vprašanje, čigava. Praj je v ozadju slepota pred samim sabo, ko tisti represivneži nočejo odpreti oči za lastne talente.
Nekdo, nek posameznik, posameznica, organizacija, si uzrupira določati, katere lastnosti, talenti ali dejanje drugih posameznikov ali skupin so dobra, katera pa slaba ali zla. Ko se to spravi v predpise in te demokratično potrdi, za dejanski razvoj ni več nobenega prostora. Kdor bi hotel še delati dobro, se bo moral prilagoditi normam, ali pa - seveda, v demokraciji je to "možno" - vprašati pristojne.
Ja, vse pogosteje je treba vprašati za dovoljenje za dobro delo!
Problem pa torej ni v tistem inovativnem posamezniku ali posameznici, ki si drzne biti inovativen ali prodoren, ali napredovati. Problem tudi ni za trenutno družbo. Problema sta predvsem dva.
Najprej človekovo dostojanstvo. Če človeku odvzamemo možnost razvoja osebnih potencialov, ki so mu dani po naravi, vzgojnem okolju in notranjem razvoju, mu dejansko odvzamemo bistvo dostojanstva in bistvo človeka kot človeka. Etične norme so - in tako "uči" tudi večina tistih, ki normative danes določa s takšno ali drugačno represijo - zapisane v človeku samem. Neodtujljivo.
Drugo. Družbi neposredno jemljemo prihodnost. Saj razumeš, da je preprosto: če ni talentov, če ni drznosti in poguma, seveda ne brez so-čutja do drugih drugačnih, ni napredka.
28. feb. 2017
O molitvah in moledovanju
Na splošno se zdi, da ljudje, ki moledujejo, pravzaprav druge prosijo za to, da bi storili tisto, nad čemer so oni prvi obupali. Torej, ko človek pride do točke, preko katere ne more, začne moledovati.
Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?
Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?
Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.
Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...
Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?
Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?
Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.
Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...
21. feb. 2017
Ljudje iz Pribežnikije
Zadnje čase se v t.i. razvitem svetu veliko govori o pribežnikih. Razloge, da si ljudje iščejo drug prostor za življenje, smo si - zanimivo - ustvarili pravzaprav bolj na območjih, kamor prihajajo. Naj bi bilo iz ekonomskih, varnostnih, osebnih, celo okoljskih razlogov - torej vrednot, ki nekaj veljajo na zahodu. In zdi se, da njih niti ni nihče vprašal, oziroma so njihovi odgovori bolj kot ne natančne kopije našega razmišljanja.
Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?
Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.
Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.
Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.
Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.
Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.
Zahodni svet t.i. begunsko krizo (... koliko pridevnikov si bomo že izmislili ob krizi...) jemlje samo v sebi diametralno nasprotno: na eni strani imamo množico nasprotnikov, ki bi vse pribežnike najraje izgnali, na drugi strani imamo gostoljubne, ki naj bi sprejeli vsakogar. Spet se zdi - in večkrat upam, da se motim - da prav ti "opredeljeni" ljudje pravzaprav niso imeli nikoli stikov s pribežniki. Vse kar vedo, so izvedeli morda iz medijev, ali pa si ustvariali sliko glede na svoje notranje razpoloženje ali nazor. In povrh: najbolj zaskrbljeni za kulturo so neredko tisti, ki so se doslej pokazali kot dokaj nekulturni, ali pa sploh še niso slišali za kulturo civilizacije. In najbolj zaksrbljeni za pravice so zdijo prav tisti, ki so doslej zanikali vsakršen sistem pravic. Se je kaj skrivalo?
Podobne pojave, ko si ljudje delamo sliko sveta brez da bi svet res videli, poznamo tudi brez beguncev. Tako si umišljamo, da vemo, kaj je narava ali vesolje, da vemo, kakšen je Bog, da razumemo delovanje politike ali družbe ali znanosti ali religij, da si lahko v življenju pomagamo z eksotičnimi rešitvami ipd. Vse so nekakšen beg celo od tega, kar vsakodnevno povsem lahko izkušamo. V bistvu je to kriza, in druge celo ni.
Torej, begunci se med ljudmi, med katere prihajajo, vsidrajo kot nekakšne klin, ki deli. T.i. domicilni sicer pozabljamo, da so tudi prej imeli med seboj raznorazne kline, zato pa toliko bolj izkoriščamo pojav pribežnikov, da krizi dodamo še en pridevnik. In smo zadovoljni ... ker smo nekaj spet "dobro" definirali. Te "dobre" definicije pa dodatno podčrtavamo z dejanji, ki nasprotujejo samim sebi, ki mečejo v slabo luč zahodni način razmišljanja, ki se dobesedno posmehuje iz kulture, ki jo je - pa naj bo "prava" ali ne - zahodni svet v tisočletjih prispeval tej zemlji.
Razmišljanje, kakršno se ob problematiki pribežnikov pojavlja na ekonomsko uspešnejšem severu zemlje, seveda niti približno ne rešuje nobene težave: niti razdvojenosti med dejanskim pogledom in umišljeno podobo, ki ji dovoljujemo, da se neizmerno bohoti v nas samih, še manj pa tisto, ki jo (na videz) hočemo rešiti, to so dejanski človeški problemi ljudi, ki se preseljujejo. Povsem vsakodnevni. Lahko je deliti subvencije, ki si jih nekje vzel. Predvsem pa zahodni svet pozablja in spet pozablja, da so pribežniki le sindrom sicer večjega problema, oziroma dveh problemov: domicilnih ljudi v njihovih domovinah in domicilni problemi v domoviha, akor pribežijo.
Vidik problema, o katerem se sliši le malo ali nič je, da so ljudje, ki se preseljujejo, tudi ljudje. Torej, tudi med njimi nastajajo neusklajenost, prepiri, tudi znotraj njih se pojavljajo klini, ki jih delijo.
Ja?
Skupine pribežnikov so tako raznorodne, da bi se moral naš zahodni svet že enkrat soočiti z dejstvom, da gre za pribežnike in ne za Pribežnike, da torej ne gre za enotno skupino ljudi, da gre za celo paleto različnosti, vključno različnosti v navadah, kulturi, pogledih na svet, vzgoji, prejšnjih razmerah ipd. Na dejstvo, da država z imenom Pribežnikija dejansko ne obstaja, da je le umišljena zato, da mi opravičujemo svojo lastno krizo. Svojo lastno pribežniško krizo.
Očitno smo na tej zemlji vsi nekakšni pribežniki. Kline med seboj pa ustvarjamo in vzdržujemo kar sami.
9. feb. 2017
Kultura seveda ni (zastonj)
Slovenski kulturni praznik pravzaprav nima identitete. Namreč, ne vemo točno, ali gre za praznovanje kulture ali umetnosti ali ustvarjalnosti. Čeprav meje razlag teh treh pojmov niso povsem določene, pa gre nedvomno za dokaj različne dejavnosti, predvsem pa za dokaj različne talente, ki jih človek ima - ali nima. In, za nameček, v premnogih primerih pride celo do nasprotovanj v pojmovanju in tudi v izvedbi.
Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.
Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.
Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.
No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?
Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?
Lahko si kulturen ali nekulturen. Lahko si umetnik te ali one zvrsti, lahko se delaš umetnika. Lahko si umetnik, pa nisi prav nič kulturen. Ali pa se delaš umetnico, pa ne zmoreš niti malo ustvarjalnosti. Neredko so vrhunski umetniki lahko - ali zaradi nasilja občudovalev ali občudovalk - celo moraj biti, enostavno nekulturni. Imamo tudi ljudi, ki so izjemno nadarjeni, pa ničesar ne ustvarjino, morda ždijo iz dneva v dan nekje nikomur v naposto in nikomur v ponos ali veselje. Potem so ljudje, ki se imajo za zelo kulturne, pa je njihovo razmerje do kulture prav enako kot razmerje nogometaša do navijača: prvi gara, slednji prepoteno misli, kako zelo je prispeval, ko je plačal drago vstopnico in do onemoglosti tulil na tribuni. Na koncertu seveda resnobno molčal, v galeriji pa modro pripominjal.
Imamo tudi družbe in države, ki mislijo, da so kulturne in ostalemu svetu narekujejo kulturo. Pravzaprav narekujejo obnašanje in določajo, kaj je navzven pravilno in kako se zadevam streže - takšna kultura se žal sklene z lepo in pravilno zavezano kravato, uglajeno pričesko in poštirkanimi otroci, in seveda z dobrim poslom. In v nasprotju so one z burkami ali turbani, da ne rečem razcapani otroci, v najmilejšem pogledu pač nekoliko drugačni, vsekakor pa nekulturni, če ne kaj hujšega. Vsekakor se jih je treba v načelu bati. Seveda tu ni nobenega govora o umetnosti ali ustvarjalnosti, nikakor ni pomembno, da tudi v onit "tretjih" deželah znajo na nebo poslati telekomunikacijski satelit ali presaditi srce, da vsekakor premorejo slikarstvo ali izvirno glasbo, gorje seveda, če tam znajo izdelati prav enako nevarno atomsko orožje.
Ker je to tako, in ker zahodna zabavno telekomunikacijska industrija pač ni vse, kar ta svet premore, torej jasno kaže, da kultura še zdaleč ni umetnost, in ustvarjalnost ni nujno umetnost in redko celo kultura ne.
No, in če bi te danes kdo vprašal, kakšen dan pravzaprav praznujemo 8. februarja? Bi kdo še vedel odgovoriti? Kulturni, umetniški ali ustvarjalni; ali še kakšen drugačen?
Je torej kulturni dan zastonj? Ali je zastonj kar vsa kultura, kakršno pač proglašamo?
4. feb. 2017
Protest
Včasih nastopi obdobje, ko na vseh koncih nekaj protestirajo. Nekim sindikatom niso po volji razmere ali še pogosteje plače, nekdo negoduje čez industrijsko onesnaženje in zbira podpornike, tam se borijo za posameznike z obrobja družbe, ki jih glede na središčne npr. sodstvo ne obravnava enako, potem imamo razne interesne skupine in t.i. drugačne ljudi, seveda ogromno je zadev, ki se tičejo politike: trenutne, včasih pa tudi dolgoročne.
In se zbirajo, in nosijo transparente, presenetljivo hitro dobijo ozvočenje, celo zgradijo odre, ali kar organizirajo koncerte in govore. Včasih se zdi, kot da so nekje stalno skriti poklicni organizatorji, ki ob najmanjši priložnosti zmorejo sestaviti celotno infrastrukturo protestov.
Problem protestov je, da ne rešujejo tistega, kar je dejansko prav ali narobe, ampak da skušajo reševati tisto, kar je pridobljeni prav. Ne vem, če je že kdaj kdo protestiral za ali proti nečemu, kar je samo po sebi umevno, kar je npr. moralno ali kar obstaja tako dobro, da niti ne opazimo. Vsi dosedanji protesti po vrsti se namreč zgodijo zato, ker je nekoč nekdo nekomu neko pravico dal, zdaj pa mu jo je nenadoma vzel. In ob protestu se v bistvu nihče ne vpraša, če ni šlo prvotno, ob dodeljevanju "pravice" res za nekaj dobrega, ali morda le za pridobitništvo, ki morda niti ni nujno potrebno, ali dano celo le po pomoti ali nevednosti.
Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da neko pravico hitro vzamemo, če nam gôdi in če nam prinaša koristi. Le veliki junaki se gredo altruiste, in se npr. odpovejo delu plače, morda nagradi, ugodnosti ... (Seveda je tu treba izvzeti silno bogate, ki jim neka drobna odpoved ne pomeni nič več kot samopromocijo). Vsakdanji in povprečni ljudje pa - priznajmo si - bonitete vzamemo tiho in pogosto neozirajoč se na druge.
Potem pa protestiramo, če nam jih kdo hoče ali mora vzeti, ker bi se npr. podjetje sicer sesedlo. Takrat nastopijo "pravice". Z vso silo, s protestom, z organiziranim protestom.
Problem protestov je tudi, da v bistvu nikoli ne protestirajo tisti, ki dejansko teh bonitet niso imeli, ali pa sploh ne vedo, da so neke bonitete možne (Lahko smo tudi mi krivi, ker jim to enostavno zamolčimo, ker bi sicer pa za nas zmanjkalo bonusa ...).
Protesti končno niso pravični, saj ne koncu tudi ob uspehu pridobijo le tisti, ki neke bonitete dobijo nazaj, izredno izredno redko pa tudi tisti, ki tistih bonitet nikoli niso poznali, pa bi jim prav enako pripadale.
In se zbirajo, in nosijo transparente, presenetljivo hitro dobijo ozvočenje, celo zgradijo odre, ali kar organizirajo koncerte in govore. Včasih se zdi, kot da so nekje stalno skriti poklicni organizatorji, ki ob najmanjši priložnosti zmorejo sestaviti celotno infrastrukturo protestov.
Problem protestov je, da ne rešujejo tistega, kar je dejansko prav ali narobe, ampak da skušajo reševati tisto, kar je pridobljeni prav. Ne vem, če je že kdaj kdo protestiral za ali proti nečemu, kar je samo po sebi umevno, kar je npr. moralno ali kar obstaja tako dobro, da niti ne opazimo. Vsi dosedanji protesti po vrsti se namreč zgodijo zato, ker je nekoč nekdo nekomu neko pravico dal, zdaj pa mu jo je nenadoma vzel. In ob protestu se v bistvu nihče ne vpraša, če ni šlo prvotno, ob dodeljevanju "pravice" res za nekaj dobrega, ali morda le za pridobitništvo, ki morda niti ni nujno potrebno, ali dano celo le po pomoti ali nevednosti.
Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da neko pravico hitro vzamemo, če nam gôdi in če nam prinaša koristi. Le veliki junaki se gredo altruiste, in se npr. odpovejo delu plače, morda nagradi, ugodnosti ... (Seveda je tu treba izvzeti silno bogate, ki jim neka drobna odpoved ne pomeni nič več kot samopromocijo). Vsakdanji in povprečni ljudje pa - priznajmo si - bonitete vzamemo tiho in pogosto neozirajoč se na druge.
Potem pa protestiramo, če nam jih kdo hoče ali mora vzeti, ker bi se npr. podjetje sicer sesedlo. Takrat nastopijo "pravice". Z vso silo, s protestom, z organiziranim protestom.
Problem protestov je tudi, da v bistvu nikoli ne protestirajo tisti, ki dejansko teh bonitet niso imeli, ali pa sploh ne vedo, da so neke bonitete možne (Lahko smo tudi mi krivi, ker jim to enostavno zamolčimo, ker bi sicer pa za nas zmanjkalo bonusa ...).
Protesti končno niso pravični, saj ne koncu tudi ob uspehu pridobijo le tisti, ki neke bonitete dobijo nazaj, izredno izredno redko pa tudi tisti, ki tistih bonitet nikoli niso poznali, pa bi jim prav enako pripadale.
23. jan. 2017
Kje so politični sintetiki?
Kadar so časi v družbi napeti, se pojavlja še in še političnih analitikov. Ti po dolgem in počez - prevsem počez - obirajo izpostavljene posameznike, ki so baje v svetu pomembni ali se vsaj kažejo tako.
Biti politični analitik seveda ni kar tako. Dobro je imeti nekaj šole. Geografija danes ni problem, ko nas spletna digitalna tehnologija oskrbuje z vsemi podrobnostmi od Marsa do cvetličnih lončkov. A dobro je tudi nekaj znati, npr. zgodovine, bančništva, diplomacije, družbenih ali mednarodnih odnosov - tega nam googlovi strokovnjaki ne servirajo kar tako. In potem analitiki mislijo, da jim pogled na virtualno zemljo zadostuje.
Za politične analitike se neredko izdajajo raznorazni poklici. Novinarji, na primer, bolje rečeno novičarji. Kako je z novicami vemo: narekuje jih poslovna politika medijske hiše. Lahko so daleč od resnice, vsekakor pa proti konkurenčnemu mediju. A vseeno, na obeh koncih konkurence se iz novičarjev preblikujejo v analitike, saj od novic hitro preidejo na bolj brane komentarje, v katerih so stališča lahko deklarirana drugače kot je stališče vodstva. Predvsem so taka pisanja bolj sočna, in zato bolj zgledajo analitska. Analitiki so lahko tudi sociologi - če analizirajo družbo, so seveda prvi poklicani, ali politologi, ki po nazivu sodeč o politiki morajo nekaj vedeti. Če so slučajno teologi, se neredko kaže, da bi bilo bolje, če bi govorili o bogovih, a pustimo to.
Zgodi se tudi, da politiki sami naročijo analizo politike. To je potem vrhunec analitskosti. Če je naročeni rezultat ugoden, se politika lahko razvija naprej, če analitika kaže bolj na slabo, pa se jo (žal) prikroji tako, da zgleda dobro. Seveda se takoj ko opazijo, pojavijo opozicijski analitiki, ki potem analize analizirajo, za njimi pa spet pozicija, ki naredi analizo analize analize. In tako naprej.
Problem družbe ni v slabih analizah. Težava je bolj v tem, da iz množice komentarjev, polzasbnih mnenj in ugibanj, predvsem pa iz analiz, nič nimamo. Berite časopisa - jutri ne boste vedeli ničesar več. Ne bo potrebno! Manjkajo namreč sinteze.
Kdaj bomo v medijih opazili politične sintetike? Ampak takšne, ki bodo imeli nekaj več šole, predvsem pa znanja in intuicije, ki bo presegla spletno brskanje?
Biti politični analitik seveda ni kar tako. Dobro je imeti nekaj šole. Geografija danes ni problem, ko nas spletna digitalna tehnologija oskrbuje z vsemi podrobnostmi od Marsa do cvetličnih lončkov. A dobro je tudi nekaj znati, npr. zgodovine, bančništva, diplomacije, družbenih ali mednarodnih odnosov - tega nam googlovi strokovnjaki ne servirajo kar tako. In potem analitiki mislijo, da jim pogled na virtualno zemljo zadostuje.
Za politične analitike se neredko izdajajo raznorazni poklici. Novinarji, na primer, bolje rečeno novičarji. Kako je z novicami vemo: narekuje jih poslovna politika medijske hiše. Lahko so daleč od resnice, vsekakor pa proti konkurenčnemu mediju. A vseeno, na obeh koncih konkurence se iz novičarjev preblikujejo v analitike, saj od novic hitro preidejo na bolj brane komentarje, v katerih so stališča lahko deklarirana drugače kot je stališče vodstva. Predvsem so taka pisanja bolj sočna, in zato bolj zgledajo analitska. Analitiki so lahko tudi sociologi - če analizirajo družbo, so seveda prvi poklicani, ali politologi, ki po nazivu sodeč o politiki morajo nekaj vedeti. Če so slučajno teologi, se neredko kaže, da bi bilo bolje, če bi govorili o bogovih, a pustimo to.
Zgodi se tudi, da politiki sami naročijo analizo politike. To je potem vrhunec analitskosti. Če je naročeni rezultat ugoden, se politika lahko razvija naprej, če analitika kaže bolj na slabo, pa se jo (žal) prikroji tako, da zgleda dobro. Seveda se takoj ko opazijo, pojavijo opozicijski analitiki, ki potem analize analizirajo, za njimi pa spet pozicija, ki naredi analizo analize analize. In tako naprej.
Problem družbe ni v slabih analizah. Težava je bolj v tem, da iz množice komentarjev, polzasbnih mnenj in ugibanj, predvsem pa iz analiz, nič nimamo. Berite časopisa - jutri ne boste vedeli ničesar več. Ne bo potrebno! Manjkajo namreč sinteze.
Kdaj bomo v medijih opazili politične sintetike? Ampak takšne, ki bodo imeli nekaj več šole, predvsem pa znanja in intuicije, ki bo presegla spletno brskanje?
21. jan. 2017
Mediji med diplomacijo in atrakcijo
Če* človek tu in tam pogleda novice praktično kateregakoli domačega ali kateregakoli tujega medija, se pravzaprav zgrozi. Kako malo imajo t.i. novinarji spoštovanja do človeka! Kako surovo - odkrito ali med vrsticami - obdelujejo ali poveličujejo (kar je isto...) posameznike in posameznice, kako kruto izpostavljajo posamezne lastnosti nekega politika, znanstvenika, nekega klošarja ali človeka s družbenega obrobja navzgor ali navzdol. In prav hitro se ti lahko zgodi, da tja padeš ali pa te tja drugi porinejo, in postaneš za t.i. novinarje zanimiv.
Razlog za takšno medijsko obravnavo človeka je dokaj jasen: ni pomemnba resnica, ampak je pomembna samo izbrana resnica - tista, ki se preko medija dobro proda. Vse ostali, vključno s človekom, ki ga obdelujejo ali s človekom, ki mora te delne resnice konzumirati, ni skorajda nikomur mar.
Obstajajo tudi nekoliko bolj zmerni mediji. A ti veljajo za limonadaste. Beremo jih le v izjemnih primerih, sicer pa smo nanje naročeni zgolj iz nekakšne solidarnosti, pripadnosti ali navade.
Vsi ti mediji so iz dneva v dan. Ne živijo, prebijajo se.
Nekako nič več pa ni medijev, ki bi krojili usodo sveta. Torej takšnih, v katerih bi se njihovi sodelavci in sodelavke zavedali, da niso na trgu denarja, ampak na trgu novic. Celo t.i. neodvisni mediji so pravzaprav postali samo nasprotje t.i. odvisnih, pri vsebini pa približno ne kažejo nobene svobode.
In v čem bi bila svoboda?
Recimo v uglajenosti. Kulturen nagovor, jasen uvod, logični in široko razgledano jedro, smiselen komentar in zaključek.
Recimo v prijaznosti. Nikakor pocukrano, ampak uravnoteženo pogledati na dogodek ali človeka. Vsak ima dobre in slabe lastnosti - zakaj ne prikazati celote. In zakaj bralcem/gledalcem ... servirati samo t.i. atraktivno stran. In, nenazadnje, zakaj samega sebe kot novinarja/novinarko z grdim pisanjem prikazati kot grdega, če pa vendar to nisi!
In, recimo, v kančku diplomacije. Saj verjetno drži, da je skrita podpora neke politične opcije (žal) odločujoča za preživetje medija. In ob obratu z desne na levo ali nazaj se dokaj lepo na polovici vzdržuje pol sveta in denarja. Empak vseeno, zakaj ne bi vendarle bili nekoliko bolj diplomatski tudi do nasprotnikov ali tistih, s katerimi se morda šef ne more poistovetiti. Ne potuhnjeno in medvrstično zahrbtni, nikakor; samo diplomatski.
Morda bi se potem tudi oni, ki dandanes krojijo t.i. družbeno usodo, začeli obnašati diplomatsko. Resno diplomatsko. In v tem bi bila svoboda in v tem bi bilo krojenje usode družbe.
---
*Verjetno bi ta (in vsak) zapis moral začeti s "Spoštovane, spoštovani!", a upam, da vsebine govorijo zase.
20. jan. 2017
Narava kot davčna blagajna
Večina reform, ki se jih lotevajo vladajoči po vsem svetu, se tiče davkov. Lahko se sicer reče zdravstvena ali šolska ali gospodarska ali naravovarstvena, lahko tudi moralna, a tako se samo reče. V bistvu pa gre za denar.
Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.
Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.
Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?
Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).
Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne oblasti, kajne?
Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.
Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.
Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.
Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?
Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).
Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne oblasti, kajne?
Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)