31. jan. 2015

Ali so pravljice resnične

Pravljice kot izvorno ljudsko besedno blago, so obravnavane na mnoge načine. Vsi nekako vemo iz šole, da nas ta litararna zvrst koče nekaj naučiti, in da nam razrkije, kaj je prav, kaj pa ni prav. Morda se tudi zato reče prav-ljica. Najbolj običajen, in za mnoge tudi edini, je povezan z otroštvom. Čeprav mnogi starši otrokom namesto dejanskih ljudskih pravljic pripovedujejo "manj krute" in bolj posodobljene zgodbice, menda tudi "bolj pomenljive", se vseeno še najdejo mnogi, ki povedo, in to brez knjig, otrokom pravljico.

Analitika pravljic je obsežna. Glede morfologije poznamo tako imenovano ATU klasifikacijo (Aarne-Thomphson-Uther), kjer so posamezni tipe razdeljeni in uvrščeni v različne razrede glede na osebe, dogodke, značilnosti ipd. Prvoten sistem je zasnoval 1910 finski folklorist Antti Aarne, 15 let kasneje nadgradil američan Stith Thompson, nedavno pa odlično dopolnil in razširil na neevropske kulturne kroge Nemec Hans-Jörg Uther. V bistvu gre za zelo analitično raven, ki je uporabna za raziskave in komparativno, nikakor pa nima nobenega pomena za pripovedovanje in življenje pravljic.

Drugi pristop je ubral Bruno Bettelheim, avstrijski psiholog, ki je na osnovi že prejšnjih ugotovitev svojih kolegov jasno razkril vzporednice človekovega notranjega življenja in pripovedjo pravljice. Tako ni grdobna zverina ali ostudni žabec nič drugega kot poreden fant, ki se, ko doraste, in ko ga poljubi/sreča prava punca, spremeni v mladeniča. Prav tako nam v stolp zaprta princesa pove samo to, da se morajo dekleta v določenih letih nekoliko zapreti vase, dokler ne pride princ, pred katerim se trenj samo (ali pa tudi ne) odstira. Oblika pravljičnega besedila je po Bettelheimu tako večplastna, da v bistvu zapletene etične in splošnoživljenjske dogodke vsaka starostna skupina razume povsem ustrezno. Tudi (celo predvsem) zadeve, ki se tičejo odraščanja, spolnosti, zorenja, - tistega, s katerim ima večina staršev v bistvu težave. Pravljica pove že čisto majhnemu otroku, česa se mora varovati, kaj mora sprejemati, in predvsem kako, da bo - vsaj glede na tisočletne izkušnje, ki so zbrane v pravljici - lažje živel. Popolnoma ista pravljica, z istimi besedami pove odraščajočemu nekaj drugega. In spet ista lahko staršem ali vzgojiteljem pove spet nekaj, kar je nekakšno presečišče osebnih izkušenj in stoletnih izkušenj pravljičarjev.
Pri vseh teh plasteh je pomembno poudariti, da je običajno najbolj zgornja, tista najbolj razumljiva plasta, pravzaprav nepravljična, črno-bela, kar neuporabna - oziroma jo žal propogosto uporabljajo pri predelavi pravljic v sodobnih medijih za otroke, npr. filmih, risankah ipd., pretežno ameriški studii, mi pa jim sledimo in mislimo, da je to to.

Tretji pristop k pravljicam je s svojimi ugotovitvami ustvaril ruski znanstvenik Vladimir Propp. Raziskovalci mitologij ali folklore mu sicer sledijo dokaj analitsko. A tu ne gre za analitiko, niti razplastitev, ampak predvsem za sintezo. Čeprav propp stopi v pravljični svet z nekakšno razdelitvijo, je iz njegovih besedil razvidno, da gre vedno za celovito besedno tkivo, ki ga je sicer mogoče analitsko obdelati, vendar sámo na sebi tega ne dopušča, oziroma se bistvo v primeru razkosanja celo raziskovalcu rado izmakne. Lahko bi rekli, da vsaka pravljica predstavlja nekakšen mehurček v celovitem grozdu, pri čemer se ti mehurčki med seboj ne le stikajo, ampak tvorijo preseke, se medsebojno mešajo, gibljejo, spajajo in razdvajajo, tudi nastajajo eden znotraj drugega, se združujejo in podobno. Vsekakor nas zlahka prepriča, da pravljica v bistvu ni posamezna, ampak, da gre za celovit pravljčni svet, ki ga je v določeni civilizaciji in določenem času smiselno uporabljati zgolj in samo celostno. Torej posamezna pravljica nam prikaže nek segment življenja (če gledamo po bettelheimsko), lahko jo tudi uvrstimo in se tako primerjamo (poATU), funkcionira pa samo tako, da uporabimo vse pravljice skupaj. Modrost torej ni deljiva, ozirmo učinskovito deluje le, če ni razdeljena. Nekaj podobnega poznamo pri verskih spisih, Koranu ali Bibliji, kjer so iztrgani stavki pogosto izrabljani za prav nasprotne namene - predvsme na področju etičnosti.

Tako za etiko naravovarstva niso toliko ključne pravljice, ki govorijo neposredno o naravi, naravnih silah, spoštovanju do posameznih živali ali rastlin, tudi pojavov. Vzporedno s Proppovimi ugotovitvami so pomembni predvsem t.i. živalski pomočniki. Torej tista bitja iz pravljic, ko npr. nekega fanta lisica zaprosi, naj jo pusti pri življenju, kasneje pa mu ta pomaga rešiti nemogočo nalogo, ki mu jo da nek kralj in oče neke princese. In niti tu ni pomembno, da fant lisici pomaga in da mu lisica potem na žvižg priliti na pomoč - in uganko dejansko reši, ampak gre predvsem za notranje stanj tega fanta. Sprva bi lisico ubil, ker ga ogroža, ker je zver. Potem ga ta preprosi, in se jo usmili, ampak to usmiljenje je v bistvu fantov uvid, da je preventiva ključna, da je treba delati vnaprej nekakšno duhovno zalogo. Ta uvid bo fant kasneje morda gradil z usmiljenjem še do drugih živali, ki jih sreča na poti, vsekakor pa mu bo vedno lažje, in vedno bolj se bo zavedal, da je vnaprejšnja gradnja odnosa najbolj pomembna. Pomembnost pa se izkaže potem, ko v ključnem trenutku, ko gre za življenje ali smrt, notranje razpoloženje (! ne kralj ali princesa, niti smrt, ki mu grozi za vratom, ampak on sam), zna prav odločiti, otrej zažvižgati in poklicati narvnega pomočnika, ki sicer ves čas ždi v pripravljenosti - tako kot nas celotna narava ves čas spremlja, nam daje kisik in hrano, zavetje, omogoča naše delovanje.

Pogosto se zdi, da smo nekatere pomembne segmente življenja naših prednikov - vključno z modrostjo odnosa do narave - enostavno poznanstvenili in na ta način umaknili iz vsakdanjika. Tako se je zgodilo ali se godi pravljicam. Kako tudi ne: črno-belost, izjemna krutost, ob kateri nekateri starši celo kritizirajo šolske učne programe, tudi stalna prisotnost smrti, hudobije, ... vse to smo s poznanstvenjem umaknili iz življenja ne le pred našimi otroci, ampak tudi sami pred seboj. Pa vendar je čudno, da so toliko časa zdržale, se oblikovale in preoblikovale, čudno je da bi prav jedro umaknili, ostali pa bi le "ameriški" ponaredki, površni, zanemarjujoč običajne življenjske procese od rojstva preko mladosti in aktivne dobe do starostnega umika. Skratka lepe ravne linije risanega filma, nasmejane princese iz izložbe, vitki in širokoplečati atleti; ali urejene zelenice, zbrani podatki o naravi, idealna naravovarstvena zakonodaja .... In bognedaj umreti, bognedaj biti star in betežen, siten, bognedaj imeti mozolje ali težave z identiteto, bognedaj umazati se, segnjiti, splesniti, oziroma karkoli, kar sicer narava v svojem vskdanjiku stalno počne zato, da sama sebe vzdržuje.

Smo na Zahodu res zmagali?

29. jan. 2015

Splošno o splošnem

Če ste kdaj kandidirali na kakšna razpisana davkoplačevalska ali zasebna sredstva, zadevo gotovo poznate. Namreč evalvacijo. Vsak program ima - običajno najame - ocenjevalce, ki presodijo, kateri projekt dosega zadostno kakovost, da ga financer podpre.
Ko dobiš pozitivno oceno, te pravzaprav nič ne zanima, sploh pa ne njihovo mnenje. Če pa te zavrnejo, vsaka beseda stopi v oči. In te besede so tu-in-tam, pa presenetljivo pogostejše pri projektih, ki jih ocenjujemo znotraj svoje slovenske kuhinje, prav zanimive. In torej opazno redkejše pri projektih, kjer kandidiraš v običajno nekoliko polomljenem nematernem jeziku.

Zdi se, da evalvatorji, čeprav so anonimni, vse bolj sledijo trem pravilom:
1. nikomur se zamerit
2. odgovarjati na vprašanja in slediti navodilom za evalvacijo
3. ohraniti evalvatorski posel

"Projekt je zastavljen preveč splošno."
- je ena najpogostejših razlag ob zavrnitvi. Kaj to pomeni? Je mar tak stavek, brez obrazložitve kaj manj splošen, kot morda tisti projekt, ki je bil ocenjevan? Če slediš vsem dogodkom, lahko hitro ugotoviš, da je evalvator v bistvu v trdilni stavek prepisal navodilo. Tam mu je namreč nad okencem pisalo, da je treba oceniti, ali je projekt splošen ali konkreten. V redu. Pač odgovoriš na vprašanje, in rečeš, da je splošen. Ampak, kaj si s tem povedal predlagatelju? V čem je presplošen? Kaj je razlika med splošnim in konkretnim? So konkretni samo še županski predvolilni pločniki in fotovoltaika? Zakaj na primer prevod neke knjige ne more biti konkreten predlog? So prevajalci premalo splošni? Zakaj bi na primer nek sanacijski program podjetja, ali državnega zdravstva moral veljati za splošnega? Ker ob njih ne ropotajo bagri?

"Projekt ne ustreza okviru programa."
- je prav tako pogosta razlaga zavrnitve. V čem zgreši? Seveda je razumljivo, da mora vsak program imeti neke okvirje, ki jih postavi financer, ampak tu je vse preveč in prepogosto očitno, da evalvator skuša služiti financerju, in ne vsebini. Okvirji so bili določeni, vendar zakaj v enem stavku prej hvaliti (vsaj nekaj tudi evalvator mora pohvaliti, to je običajna retorika ...) neko iinovativnost, svež pristop (in tudi tega brez obrazložitve, kaj je tisto, kar je razumel/razumela kot novo), potem pa udariti s splošnim orgovorom na vprašanje, ki ga je evalvatorju na obrazcu predložil financer, in se glasi: ocenite, če projekt ustreza programskemu okvirju.

"Finančna struktura je neuravnovešena."
- je krona vsega. Mnogi so neuravnovešeni, jasno. Tudi se ti včasih ne posreči. Hočeš preveč, denarja seveda ... A, prosim lepo, ne povejte mi, da ni uravnoteženo. Povejte mi, v čem je neuravnovešeno.

Najbolj je hecno, če isto besedilo, isti projekt, vse isto, le jezika sta različna, prijaviš dvema financerjema v program s povsem enako osnovo, na primer na program, ki je sicer krovno EU, izvaja pa se v vsaki državi članici posebej. Rezultati evalvacij so presenetljivi. No opazne razlike so žal že v tem, če se kraj, kjer ima prijavitelj sedež, ne začne na L, ampak na M, K, G, NM, C, MS, bognedaj na kakšen H, R, V, ali na kaj, ki se začne s "spodnji".
Le kdo ocenjuje ocenjevalce? Ne bodite vendar pri svojih ocenah tako splošni!

Še tako dobra forma, še tako kakovosten formular, še tako jasna navodila ... nas ne bodo rešila v uspešnost (na prijaviteljski in evalvatorski strani), če se ne bomo res poglobili v vsebine.

http://idejalist.blogspot.com/2014/10/povsme-sveze-o-eu-projektih.html

----
Zadeva je napisana iz izkušenj v obeh vlogah, prijavitelja in ocenjevalca v vmesnem času, ko je projektov malo, in malo ocenjevanj - z namenom, da bi v prihajajoči finančni perspektivi ocenjevali manj splošno.



28. jan. 2015

Lovilci žalosti

Znova in znova si človek želi, da bi se odtrgal od dnevnega vrtinca novic v prevladujočih medijih. Ne le slovesnskih, vseh po svetu. Dejstvo je preprosto: količina negativnih novic tako hudo prevladuje nad količino pozitivnih, da to dejansko ne more biti res. Življenje (biološko in ekološko) ima namreč lastnost, da teži k ravnotežju, h klimaksu. Odmiki so sicer mogoči in lahko pogosti in tudi močni, ampak vedno se iznihajo, vedno najdejo pot. In človek je živo bitje, zato ni razloga, da tudi za nas naenkrat te spoznane in povsod po živem svetu opažene in potrjene pojave kar "presegli". Človek se bo moral sprijazniti s tem, da je samo človek, in da se lahko še bolj prepričuje da je (pozitivni ali negativni) bog, pa mu ne more uspeti. Ostala narava, ki se v svoje odklone v žalost ne sili, ga bo s svojimi preprostimi življenjskimi dejstvi izločila. In lahko še bolj vpijemo, da uničujemo naravo. Ne, uničujemo samo sebe.

Torej, medijski nihaj v negativno je tako velik, da je postal popolna neresnica, popolna laž in prevara, celo v slutnjo nekega zlobnega načrta bi lahko posumili, in ni čudno, da tako potem nastanejo religije in organizacije, ki v svojem negativističnem vehementu "rešujejo" situacijo s svojimi prikrojenimi nauki, daleč od izvorne notranje vere ali iskrenih namenov normalnih odnosov v družbi.

Žalost ima dve strani. Pride od zunaj ali se rodi od znotraj. S to drugo - čeprav bi mislili drugače - človek dolgoročno nima težav; ta se namreč lahko izjoka. Prva, vsejana od zunaj, ta pa je uničujoča, ne pusti se žalovati, vsako kljubovanje se prebrača v še večjo žalost, vsak poskus veselja se spremeni v kisle nasmehe ali posiljeno krohotanje. In prav to se zdi, da postajajo mediji. Lovilci in sejalci neozdravljive žalosti.

In vendar ima človek znova in znova možnost, da pobegne iz dnevnega vrtinca, da sicer živi kot-da v njem, a žalost in veselje z voljo in željo vedno znova uravnoteži v normalno, samo normalno življenje. Orodja imamo. Uporabimo jih.

26. jan. 2015

Slovenski junaki

Črtomir (z Bogomilo), veliki vojskovodja mrtvih junakov. Neizmerna srčnost, naskončna ljubezen do domovine, ki ni opredeljena geografsko, ampak bolj duhovno. Nekoliko zgubljenosti v zasebnem življenju.
Kako že konča?

Kralj Matjaž (z Alenčico). Pomemben naziv, kralj. Pravičen, neustrašen. Kje je že zaspal?

Martin Krpan (brez partnerke). Antibrdavs na krhki kobilici. Ogromna mesarica, zvito mehak kij. Pravzaprav tihotapec, kriminalec. Reši Dunaj in vse, kar je pod njim. V diplomaciji popolnoma bos. Si je res izgovoril, da lahko naprej tihotapi?

Ivan Cankar (z materjo!). Socialist, družboslovec. Spotoma mu tudi jezik izvrstno teče, predvsem med vrsticami. Zasebno potovanje po klancih od realnosti blatnega dola do imaginacije stalnih sanj. Nas spominja na besedo?


Na koncu človeku pravzaprav ni jasno, ali se sedanja Slovenska družba ravna po teh junakih, ali pa je morda takšen odnos do življenja ukoreninjen v nas že tisočletja, in ga zdaj le opažamo.

22. jan. 2015

K vsakemu cilju vodi pot

Zgledi vlečejo, še posebej dobri. A redkokomu se posreči uresničitev, saj vsakdo predvsem skuša posnemati rezultat, ki je viden.
Na pot, ki jo je moral tisti, po katerem se zgledujem, prehoditi, pa se rado pozabi, celo zanemarja se jo.

17. jan. 2015

Informatika

Kaj je pravzaprav informatika? Mnogi mislijo, da je to računalništvo, a so daleč od odgovora.

Gre za zelo preprosto zadevo. In vsak od nas se na kakšen način ukvarja z informatiko. Informacija je namreč tista najbolj naravna sestavljanka, ki jo iz izvornih podatkov dobimo s pomočjo ustreznih postopkov. Če so v danem prostoru in času podatki in postopki kakovostni, bo kakovostna tudi informacija.

Na primer seznam prvin v kuharskem receptu je primer podatkov. Jed je informacija.
Smeti po tleh so podatki. Sesanje, zbiranje in ustrezno sortiranje je pot, metoda k informaciji - ki pa je še boljša, če gre v obratno smer, torej k preprečevanju nastajanja smeti.
Drobna svetleča dioda, ki jih imaš zdaj pred seboj, ko gledaš računalniški zaslon, ali drobna brezoblična črna pika na listu v knjigi - to so podatki. Če so te pike ali lučke ustrezno razvrščene, je to informacija. informacije so tudi tam, kjer ni pike, in tudi tam, kjer ni črke ali stavka.
Seveda so podatki tudi v državni statistiki ali uradih tajne policije ...


Informatika je torej vsako smiselno mreženje podatkov v informacijo.
Razlika med matematiko in informatiko je v preprostem dejstvu.
V vsakdanji matematiki je 1 + 1 = 2. Vedno.
V vsaki informatiki je 1 + 1 > 2, ali celo veliko več.
(No, lahko iz tega več tudi izide ugotovitev, da je bolje, če je nečesa manj, kot zgoraj omenjena nesnaga.)

Informacija je osnovni korak k oblikovanju ali zaznavanju smisla. Njej se potem priključijo še druge dimenzije človeka - morda tudi drugih živih bitij - : čutenje, čustvovanje, intuicija, namen, hrepenenje, in kar je še takšnega, izrecno značilnega za tisto, čemur rečemo, da je živo.

Vendar morda ne boste verjeli: najmočnejši del informatike je molk.

16. jan. 2015

Od upanja se ne da živeti, pomaga pa.

Že od nekdaj so oblasti uporabljale različne prijeme, da so podložnike (danes jim/nam učeno rečemo davkoplačevalci) izkoriščale. Kdo je pravzaprav oblast, se sicer nikoli ni prav dobro vedelo, prav tako je družba kot celota tudi nekako skrbela, da meja med enimi in drugimi ni bila jasna. Danes tako vsi plačujemo davke v obliki denarja, in prav to, da tega denarja v bistvu sploh ne vidimo (razen v računovodstvu, pa še ti ne svojega), nakazuje, da je morda to celo denar, ki ga kar ni.
Občasen spomin na ta denar, ki ga kot-da ni, vseeno zbudi upanje, da ga nekdo, tam nekje vendarle nekako obrne, da iz njega izvleče kar je koristno na vse, da ga torej nazaj vrne v združeni obliki tistim, ki so/smo ga dali. Ker se v bistvu redko zgodi, da sploh pomislimo na ta dnear, ki ga kot-da ni, ima seveda družba odlično podlago, da se spremeni v državo, torej v aparat, ki (nas) drži. Družba seveda pomeni, da se družimo.

Podobno so nekdaj izkoriščali vero in iz nje naredili religijo. Vera je nekaj upajočega, religija je aparat, je uravnavanje nečesa. V stanju, ki mu danes rečemo beda, so ljudje, čisto navadni ljudje, imeli le eno upanje, da bo nekoč, v nekem prostor-času, ki mu rečemo danes nebesa, bolje, da bomo vsi enaki, sploh vsi ljudje. Seveda so se filozofi uprli taki odloženi napaki. Njihova edina napaka pa je bila, da so kot siti učili lačne, in očitno niso uspeli, saj se v družbi - od lokalne do globalne ravni - zadeve prav enako ponavljaj še danes.

Upanje ima torej evolucijski pomen, saj bi navadni ljudje, in teh je/nas je velika večina, že zdavnaj obupali nad religijami, državami, tehnicizmom in potrošništvom, ali čem drugim, kar človeštvo še čaka, in kar ga bo držalo v prihodnosti. Očitno se je razvilo zato, da vsak človek v svojem okolju ravno zmore premostiti tisto razliko med golim obupom in golim preživetjem.

In končno, če že upanje ne pomaga, pomaga vsaj zavest, da je upanje mogoče. Tudi ta zavest se je, kot vse kaže, razvila vzporedno s človekovim razvojem.

15. jan. 2015

Prepoznati nesnago

Pranje avtomobila ni tako preprosto, kot se zdi. No, seveda je, če gledamo velike vrteče se krtače v avtopralnici, se nam zdi, da to pa res ni problem - tudi doma, le z nekoliko manjšo krtačo bo šlo, le sorazmerno počasneje, in kakšna packa bo ostala, ko se bo avto posušil.

Obstajata dva tipa čiščenja. Česarkoli. Prvi tip je avtomatično, drugi tip je sistematično. Razlika je strašanska. Prvi tip na primer predstavljajo avtopralnice, ali v zadnjem času robotski sesalniki. Če boste čist avto zapeljali v pralnico, vam ga bodo velike krtače gotovo prale, vendar ga ne bodo oprale, ker čistega avtomobila oprati ni mogoče. Torej, ne glede na to, ali je nekaj čisto ali umazano, porabimo enako količino energije. In denarja. In lahko se še bolj trudimo in še bolj posnemamo najbolj odlično robotsko pralnico - avto ne bo nikoli bolj čist, kot je že.
Drugi tip je tisti, pri katerem nesnago najprej spoznamo. Čistimo samo nesnago, samo z izbranim, pravim čistilom in samo na tisti način, ki ni statistično ugotovljen, ampak konkretno spoznan na konkretnem primeru. Energije za čiščenje gre natančno toliko, kolikor je nesnage. Nikoli več.

Če delamo avtomatično, obstaja nevarnost, da energijo, ki bi jo sicer uporabili za čiščenje, uporabljamo za nekaj, kar ni potrebno, za ukvarjanje s čistim avtom, na primer. Zgodi se potem, da nam energije ali denarja zmanjka za tisto, kar bi bilo potrebno. Na primer delo, učenje, pogovor, ali prosti čas.

Pri avtomatičnem čiščenju - ali kateremkoli delu - ki nima učinka, ker je bil učinek že prej dosežen, ljudi ne moremo prepričati, da smo uspešni. Morda jim bomo dokazovali, da smo pridni, ampak, vprašanje, kdo in koliko časa bo nekdo verjel. Morda kakšnemu pripravniku, ki se mu avtomatično delo šteje kot pridobivanje izkušenj, ali kakšnemu guruju, ki (tokrat v ozaveščenem in le navideznem) avtomatizmu ponavlja iste gibe dan za dnem.

Pri sistematičnem čiščenju - ali kateremkoli delu -, kjer človek vključi razum, prepoznavanje, skorajda analizo, bo skoraj zanesljivo rezultat opazen. Če ne drugače, ga bodo opazili skozi zavidljive poglede, in sicer bodo zavidljivi zato, ker bomo delali manj, naredili pa več, ali še bolje, ker bo sploh narejeno tisto, kar mora biti narejano. In pri tem verjetno celo ne bomo pridni.


---

Gotovo ste se že srečali z obrtnikom ali prodajalcem, ki govori, kako so izdelki drugih zanič, kako se kvarijo, propadejo; in da je samo tisto, kar on prodaja ali izdeluje, nekaj vredno. Pogosto taki ne postavljajo sistematične diagnoze, ampak predvesem avtomatično. Svoje poslovanje avtomatično usmerjajo v to, da imajo oni opravek, ne pa da imamo oboji dober izdelek. Stroja ne bo popravil, ampak bo zamenjal večji del, ali kar celega ...

Podobno je v politiki in javnem življenju. Zdi se, da mnogi delujejo, celo vladajo povsem avtomatično. Vladanje jim pripada po t.i. demokraciji. Sistema ne potrebujejo.

---
Otroke ne zadostuje naučiti čiščenja, ampak predvsem prepoznavanja nesnage. Morda bodo zato nekoč dobri politiki.

14. jan. 2015

Denis Noble


Ključna tema raziskav britanskega sistemskega biologa Denisa Nobla je povezanost in medsebjni vplivi različnih ravni življenjske organizacije, od mikrobiološkega dogajanja znotraj celice in membran, potem nivoja delovanja celice, preko organov do organizmov. Spogleduje se tudi z ekologijo, torej povezanostjo živih bitij in vrst v ekosistem.
Njegov holizem je tesno vpet v empirično znanost o življenju in je daleč od kakršnegakoli kreacionizma, vendar v nasprotju s kolegom Richardom Dawkinsom poudarja večsmerno delovanje, torej ne le od Dawkinskonovega sebičnega gena na fenotip, ampak tudi obratno.

Več na strani NOEMIS, v zavihku pod gumbom "zapisi".

13. jan. 2015

So za vzgojo žrtve nujne?

Vsaka dejavnost ima svoje zakonitosti. Pogosto je tako, da ne gre brez truda, brez težav, celo travm in ubupa. Tudi vzgoja. Torej nekje naj bi vedno nekdo na nek način čutil bolečino, v najbolj človeškem smislu je to tista bolečina, iz katere veš, da se bo rodilo nekaj dobrega, pravega.
Žrtvovanje pa lahko postane malik. To pomeni, da se začnemo verjeti, da so dobri rezultati možni samo in izključno skozi bolečino in težave. Morda ne gre ravno za mazohizem, ampak za nekaj, kar nas sicer nekako pomiri, na daljši rok pa ne gre brez grenkobe, ki postopno celo narašča. Skratka, gre za neko časovno neuravnoteženost, ki jo na začetku "namernega" trpljenja z nekim ciljem sprejmemo in celo zavestno nosimo, hkrati pa že na začetku dobro vemo, da je nismo zadosti ozavestili in da v nas ne bo trajala.
Tako nekako gre na zasebni oziroma na medosebni ravni, na primer med posameznim otrokom in vzgojiteljem.
Kako pa je v družbi? Tudi družba namreč nekako vzgaja, oziroma dandanes poleg obveznega izobraževanja tudi skuša vzgajati. Prvo dejstvo je očitno, namreč vzgajati se naučiti v bistvu ne da v šoli. Fakultetni predmeti, povezani z vzgojo so pretežno ali celo izključno teoretični, t.i. pedagoške prakse je malo, mentorji prav tako strahotno šibki kot študentje. Posamezniki se potem žrtvujejo čez vse mere, in morda nekaj dosežejo, če ne takoj, pa so vsaj kasneje vidni rezultati tudi na vzgojencih, ko ti samostojno zaživijo.

Obstajajo pa strukture, ki to notranjo držo, to nekoliko zmotno vero potrebe po žrtvovanju, neposredno izkoriščajo. Predvsem se to pojavlja pri hierarhičnih metodah poučevanja ali vzgoje, na primer sistemu, ko imajo učitelji ali vzgojitelji še nekakšne animatorje, podvzgojitelje, ki jim "pomagajo", ker so skupine prevelike, prezahtevne ipd. Običajno se namreč zgodi, da so ti animatorji v bistvu pripravniki, ponekod pa celo skoraj vrstniki vzgojencem. Pogosto celo samo krotilci disciplinsko težavnih posameznikov. Da so vrstniki, se mnogim zdi posebno primerno, ker so jim po naravi bližje. A v bistvu gre za problem. Ti vmesni vzgojitelji namreč nimajo prakse, in tudi nimajo teorije. Povrh se zdi, da v nekaterih primerih sploh ne gre za vzgojo otrok, ampak za vzgojo ali dodatno vzgojo animatorjev.

Vse skupaj bi še bilo v redu, če ne bi bile prekinjene ključne vzgojne vezi. Tako so tisti na vrhu, torej pravi vzgojitelji, naučeni vzgajati otroke (in ne vmesne animatorje), s katerimi potem sploh nimajo neposrednega stika, animatorji pa ne znajo vzgajati nikogar. Tako sta na obeh ravneh pretrgana ključna vzgojna odnosa. Sistem ne more delovati, vsak se znajde, kakor ve in zna. Posamezniki uspejo, ker so poklicani po naravi ali imajo nesistemske izkušnje od drugod, večina pa stopica na mestu ali celo nazaduje, ker sluti neznoszno praznino pomanjkanja pravih povezav, pristnih odnosov. Končna poročila so sicer bleščeča, a če se vanje poglobiš vidiš, da gre za uspeh sistema zgolj do nivoja animatorjev, in ne vzgoje končnih "odjemalcev", otrok. Otroke torej žrtvujemo zato, da vzgojimo neke animatorje, če jih, seveda. Odnosi pa ostanejo pretrgani. In prav tako otroci.

Od kod je zašel ta sistem v šolstvo, bi bilo treba preiskati. Morda iz zdravstva, in sicer iz kurativnega dela, kjer imamo (površno rečeno) hierarhijo zdravnik, sestra, negovalka. Vendar gre za pomembne razlike. Zdravstvo deluje, ker imajo vsak določeno nalogo in se zanjo izšolajo. Deluje tudi zato, ker ni generacijskih razlik (vsi udeleženci procesa so odrasle osebe, in pripravništvo poteka znotraj vsakega nivoja), predvsem pa deluje zato, ker ima kljub vsemu zdravnik končno in zadnjo odgovornost. Deluje tudi zato, ker je pri bolnikih v povprečju interes, da ozdravijo večji, kot pri vsakokratnih otrocih, da se kaj naučijo ali da se socializirajo, in se po svoji mladostni naravi niso pripravljeni in niti približno dolžni žrtvovati.


12. jan. 2015

Nevarna I. arhivska vojna

Pred časom je v slovenski javnosti izbruhila tako rekoč vojna. I. arhivska vojna. Mediji so predvajali mnoge izjave ljudi, ki očitno niso niti približno vedeli, niti se niso poučili, kaj arhivi so, in čemu služijo. Zdelo se je, da so arhivi zgolj neke ustanove, ki jih javnost vzdržuje, in ki jih je mogoče s pridom uporabiti v nekih drugih bitkah; nikakor pa se te bitke ne smejo imenovati npr. ideološka vojna ali politična vojna ali interesna vojna. Ti pridevniki so namreč rezervirani. Zato se je lahko imenovala arhivska vojna.

Nevarnost arhivov pa ni v vojni, ampak v pozabi. Namreč, kdor je že kdaj delal z arhivskim gradivom ve, da je mazanje rok z arhivsko nesnago edina pot za dognanje neke resnice. In prav zato je nevarnost pozabe tako nevarna. Ko nekaj odložimo v arhiv, v bistvu izbrišemo iz naše zavesti. Ne rečem, da je vse pomembno, ampak, vedno se zgodi, da poleg množice nepomembnosti iz uporabe odstranimo tudi resnico. Potem tam leži in nihče se ne meni zanjo. Arhivarji se držijo sterilne profesionalnosti, sredstev za urejanje je primerno malo, bazičnih raziskovalcev je peščica, pa še ti bolj za lastno veselje kot sistematično.

Resnica v arhivskem gradivu torej leži, dokler ne pride vojna?
Žal tudi vojna ne pomaga. Tudi arhivska vojna gre namreč mimo skrite resnice.
Resnica je naš odnos do vsega, kar smo shranili v arhive.


11. jan. 2015

Moja prva poezija

Mnogi mislijo, da govorijo poetično,
ker da je poezija olepševanje in prijazno,
tako rekoč pojoče prikazovanje
sicer trdega in resnega življenja.

A ni res.

Poezija je v bistvu še globlje resničnejša beseda,
ki jo ne le poslušamo, ampak predvsem slišimo.

Spolne kvote, predvsem v sodstvu

Mejo med ženskim in moškim spolom očitno postavlja narava. Pri večini t.i. višjih živali in rastlin jo nekako razpoznavamo, pri mnogih živih bitjih - t.i. nižjih - je zabrisana v sistem, ki ga razpozavamo kot večspolnost. Znano je tudi, da nekatera "nižja" živa bitja v času življenja spol tudi menjajo, oziorma so spolne celice tako enake med seboj, da težko ločujemo, kdaj gre za žensko in kdaj za moško gameto. Celo pri "višje" razvitih živalih vemo, da se v starejših letih ženski spol vrste hormonsko približuje moškemu. Ja, in še iz ljudskih modrosti mnogih staroselcev vemo, da dozorevajoči mladci starejših žensk niso imeli za ženske in so jih tolerirali v svoji bližini (t.i. starke, botre, pehte, jage babe ipd.)

Kaj se bo zgodilo z družbo, če bo človeka tiščala na stopnjo nižje razvitih bitij, ne vemo. Vsekakor pa se zdi, da so nekatere vloge v življenju družbe primerne za moške, druge za ženske, in nič drugače. Žal, narava ne da, in človek je še vedno tako šibak pred to naravo, da je ne more prepričati v nasprotno. Lahko se pogovarjamo, lahko filozofiramo, tudi gibanja imamo lahko takšna in drugačna, za take in drugačne spole ali brez spola. Morda je celo prav, da zadeve na ta način ozaveščamo. Zdi pa se, da gre za trošenje energije, ki se evolucijsko človeku ne bo moglo obrniti v dobro.

Ženska ne more biti bolj moška kot moški. Moški pa nikoli bolj ženski kot je ženska sama. Nobeno dokazovanje nasprotnega ne bo moglo premagati težnje narave, da najbolje prenese samo originalnost in da ponaredek ne velja, in da ravno to ni nič narobe, da zaradi originalnosti in različnosti lahko sodelujemo in soustvarjamo.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html

In vendar je zanimivo, kako se odločajo o kakšnih zadevah moški in/ali ženske na kakšnih sodiščih. Posebej v primerih, ki se jih v bistvu niti ne tičejo, saj se tičejo tistih, ki (še) niso moški in ženske, ki so torej še otroci v najžlahtnejšem pomenu besede in dejanja.

10. jan. 2015

Perverznosti priprave EU projektov in njihov predbankrot

Morda je prav, da nekdo tudi napiše, čeprav imajo takšna razkritja lahko posledice.

Verjetno ste že kdaj dobili v poštni predal ponudbo, da vam nekdo pripravi projekt za zlatozveneča EU sredstva. Takorekoč nič vam ne bo treba narediti. Samo povedali boste tri stavke, da ste za, da se strinjate, in da popolnoma zaupate profesionalcem. Vsebino vam bodo napisali glede na javno objavljene podatke na vaši spletni strani - bistveno je itak, da je zadeva formalno prav in do zadnje pike pravilno napisana, zavita v pravi celofan in nenazadnje, da je dobro zlobirana  To pa bodo preofesionalci medna res znali, saj so profesionalci. Vsekakor boste nekaj dobli, verjetno nekaj sto metrov pločnika od zaselka brez otrok do središča vasi, ali kakšen aparat, skoraj gotovo odličen prenosni računalnik, lahko boste šli na eno službeno potovanje, kjer bo vse plačano, ob tem pa doživeli veliko PR kampanijo - ne nujno za vaše podjetej ali ustanovo - z goro modrorumeno ozvezdenega papirja ipd.

V čem je skrivnost? Morda je že dvajset let, ko je neka slovenska eminenca trdila, da pri nas živimo od propadlih projektov. Zgleda, da se je promocija ukoreninila, in je to postala moda. Namreč: ponudba priprave projektov je toliko, da že ta dejavnost sama ne sebi predstavlja določeno ekonomijo. Ustanove, ki jim denar leti iz davkoplačevalskih žepov denarnih tokov pa pogosto ne presojajo prav dobro, zato jim nekaj tisočakov za naročilo napornogrdobijskobirokratskegaeuprojekta ne zdi veliko. In teh nekaj tisočakov so izjemna priložnost za neka posebna podjetja.

Gre za firme, ki imajo nepomembno malo zaposlenih, in ki izkušnje sproti kupujejo in odvečno odpuščajo - torej gre za labilno kratkoročno ekonomijo. Na trgu je namreč kar nekaj znanja o EU projektih, predvsem ga imajo naveličani kotrolorji ali kontrolorke teh istih projektov, ki dopoldne za projektno pripravniško plačo projekte kontrolirajo (so namreč cdel projektnega probrama, začasno zaposleni torej), popoldne pa služijo s pripravo novih, ki jih bodo nekoč kotrolirali. Nič nimam proti temu, da mladina zaluži, in da pošteno zasluži, celo hudo je, da morajo imeti dve službi za normalno življenje ...  Celo to se mi zdi kar v redu, da nekdo izkoristi priložnost in zasluži za kruh in še kaj zraven. Problem je sistem.

V bistvu v tem skrivnostnem ekonomskem kroženju firmi namreč niti ni pomembno, da bi takšne projekte za tisto ustanova pripravila in ptencialno pridobila, saj je za firmo, ki projekt piše važno le to, da zadovolji trenutno malho in torej pokasira od priprave projekta. Zadeva je tako tudi najbolj čista, ni se treba ukvarjati s "težavnim" brusljem, nenazadnje tudi tista deklica, ki je popoldne pisala projekt, jutri ne bo imela preveč napornega dela s kontrolo "težavnih" izvajalcev. Tako je krog zaključen. Projektov ni. Mali tisoči krožijo po državi, ki od njih celo pobere nekaj malega davkov, milijardni denar pa ostaja v "težavnem" bruslju, ker celoten sistem deluje tako, da samega sebe tolerira.

Skratka bankrot, preden smo sploh začeli pošteno poslovati.

Ni vedno tako, je pa vse pogosteje.

(Se nadaljuje)

http://idejalist.blogspot.com/2014/07/nikar-ne-recite-eu-sredstva-2014-2020.html

8. jan. 2015

Z razlogom

Čeprav skušamo na vsakem koramu ljudi prepričevati, da človek ni le razumsko bitje, ampak tudi čustveno in še kakšno, in da šele vse to skupaj naredi človeka, ne smemo pozabiti, da je lastnost, ki smo ji izbrali naziv razum, dokaj tipično človeška in nas razlikuje od drugih živih bitij - ki pa imajo seveda tudi drugačne lastnosti, ki jih naša vrsta nima.

Razum ne pomeni, da nekaj imaš, ampak predvsem na nekako deluješ. Torej biti razumski še ni nič. Delati moramo razumsko, to je šele raven človeka kot ene od vrst in kot posameznika. Delati razumsko pomeni delati z razlogom. V nekaterih drugih jezikih se povezanost besede razum z besedo razlog izraža tudi v sorodnem izrazu, v slovenščini pa ima povezanost besede razlog z razlaganjem prav tisti poudarek, ki ga lahko bolje uporabimo za podporo misli, da je razum gibanje, da je dejavnost, da je nenazadnje bivanje samo, in to bivanje z zavedanjem samozavedanja.

Zakaj si krtačimo zobe? Ker so nas tako učili? Kar nam je nerodno, če imamo zadah? Ker nas reklama vabi k uporabi najbolj stomatološko preverjene zobne paste? Preprosto zato, ker smo tako navajeni im imamo potem boljši občutek? Morda zato, ker ne maramo kariesa in zobnih oblog, ker nas je strah zoprnega vrtanja ... ? Ali pa celo zaradi zdravja?
Pravzaprav ne. Zobe si krtačimo, ker je to del ekologije. Tu gre preprosto za boj za obstanek, za krepitev vrste v neskončnem krogotoku energije v naravi, ki se zvezno preliva od t.i. prozvajalcev na t.i. potrošnike in t.i. razgrajevalce, kakor smo se učili.

Zakaj hodimo v šolo in se učimo? Ker je ta predpis? Ker so nam starši rekli, da bomo potem pametnejši, vsaj toliko kot oni? Ker je pač luštno hoditi v šolo, ker tam kaj novega spoznaš, pridobiš morda prijatelje, tudi nasprotnike, seveda, in je življenje bolj zanimivo? Preprosto zato, ker hočemo nekaj več vedeti, biti boljši in uspešnejši kot drugi? Ali celi iz idealizma, ker smo ljudje, in smo se torej sposobni učiti?
Pravzaprav ne. Učimo se, ker je to del ekologije. Tu gre za obstanek. Z učenjem namreč krepimo tisti del človeka, ki je njemu lasten, s katerim obvladuje ali vsaj misli, da obvladuje ves svet. Krepimo torej t.i. razum, t.i.zavest, in t.i. samozavest, pa morda tudi podzavest, kot so nam razložili učitelji.

Zakaj imamo državo? Ker je to normalen del sedanje družbe, ki si je Zemljo pač nekako razdelila? Ker je v redu, da je območje nekako zaključeno, da veš, do kod je tvoje, kje je tuje, da potem ločujemo naša podjetja in tuja podjetja, da se vpisujemo na naše ali tuje univerze, in da sploh lahko izvajamo čezmejne projekte? Morda zaradi davkov, da jih nekdo pač pobira in z njimi pač nekaj počne? Morda celo iz romantičnega idealizma, da se postavimo pod svojo zastavo in zapojemo svojo himno?
Pravzaprav ne. Država je bistvu del ekologije. In države v bistvu ne potrebujemo, če je ta namenjena sama svojemu aparatu, če se torej razmerje med potrošnjo za delovanje sâmo in porabo za državljane prevesi v neugodno stran za državljane. Vsak organizem ali populacija, ki v okolju preveč potroši in pri tem ne vrača kakovostne energije nazaj v svoje okolje, stopa na zanesljivo pot: najprej redke, potem ogrožene vrste in na koncu izumrle vrste. Tako je to z ekologijo, čeprav na tele države skušajo prepričati, da je ekologija zgolj pobiranje papirčkov po mestnem parku. Država je, tako se zdi, že hudo ogrožena.

A ekologija ni tekma! Za človeka je ekologija predvsem razum, v katerem moraš presojati ne le to, kaj potrebuješ in česa ne, ampak predvsem poglobljeno hkrati vedeti in hkrati stalno iskati kako in za kaj nekaj potrebuješ, nečesa pa ne. Je samo stalno prilagajanje in stalno delovanje, v katerem vsako bitje uporablja svoje izvirne in njemu lastne lastnósti, kjer se posameznik ali populacija sicer lahko bori za nek določen cilj, a v teku evolucijske zgodovine trenutna nadvlada ne pomeni trajne uspešnosti. Vemo in iščemo z razumom, zato mora za krtačenje zob, in za šolanje, ali za obstoj države obstajati razumen razlog.

Človek je torej razumno, umno in no, predvsem bitje.

6. jan. 2015

Sprijenost soli

Če v knjigarni komaj še lahko najdeš knjigo, čemu se potem reče knjigarna?

Če ti zavarovalnica stalno ponuja pravne in promocijske nasvete, v nesreči pa proti tebi uporablja stroge odvetnike, kdo te potem še lahko zavaruje?

Če se zdravnik utaplja v birokraciji, kdo nas bo torej zdravil?

Če pitna voda ni pitna, bomo torej žejni?

Če ženske postanejo moški, kot marsikatera v javnem življenju, kdo bo potem skrbel za otroška naročja in brisal solze?

Če se sol spridi, torej pokvari, s čim bomo solili?

5. jan. 2015

Disertacije, habilitacije in inavguracije

Ni primerno kar povprek omalovaževati domačih znanstvenih inštitucij in posameznikov v Slovenski znanosti. Ampak, ko ima človek možnost spoznati delo in način dela na tujih raziskovalnih inštitucijah, se marsikaj lahko vpraša. Saj tudi pri na izgleda lepo, univerzitetni učitelji in učiteljice imajo podobne obleke in podoben korak po fakultetnem ali akademskem hodniku. Ampak, ko prebereš članek ali disertacijo, ali ko poslušaš habilitacijska predavanja na najvišji akademski ravni, si pogosto ne moreš kaj, da ne bi sklonil glave. Včasih se potem vprašaš, če ne velja tudi na tej ravni glavarina, ki nam uničuje kakovost znanja že od srednje šole navzgor.
Na koncu ostane samo sistem eden-drugega-podpiramo in eden-drugemu-delimo-nazive.
Počasi bi nas moralo postati strah navideznega znanja.

4. jan. 2015

Ugotavljanje preteklosti ni zadosti za napredek

Ko človek v medijih prebira obnovoletne pogovore z raznimi osebami slovenskega javnega življenja, se zdi, da ljudje gledamo na svet pretežno nazaj. Torej, večina se ozira na prehojeno pot, ne le preteklo leto, ampak običajno na daljše obdobje. Ugotavljamo to in ono, zdi se nam, da je bilo tako in tako, oni je storil to tisti ono. To se je spremenilo, to se ni spremenilo, marsikaj je šlo na slabše in nemalo je kritik ter mnoge se zdijo upravičene. Dogaja se celo tako, da smo načrtovanju za prihodnje leto pridejali prodevnik neuresničlivega, ker pač ni pogojev, ker smo itak slabiči in nam nič ne uspeva, in ker še lasnkih obljub nismo sami sebi izpolnili. Tu in tam se torej zdi, da gre za zaključevalski nihilizem, ki pa se pojavi le zato, ker so morda iste osebe krojile isto preteklost, in zdaj (čeprav moramo dovoliti možnost spreobrnitve in stalnega osebnega napredka) nekako solijo pamet tistim, ki so bili v preteklosti odrinjeni ali so se umaknili.

Bralci smo vseeno nekako pomirjeni, zdi se nam, da nekdo vendarle sistemsko skrbi za ta svet, nekateri torej nekaj vidijo, nekako širše, morda celo globlje.

Obstaja pa pomembna razlika, ki ostaja skrita. Mešamo namreč dva tipa ugotavljanja. Prvi je ta, da nekdo najprej nekaj ugotavlja, in šele potem analizira, če sploh. To je delo za nazaj, ki ne more imeti posebnega učinka, saj ugotovitve pretežno ne temeljijo na nobenih analizah. Žal se zdi, da v obravnavanih pogovorih s slovenskimi osebami javnega življenja to niti ni redek primer. Ugotavljamo in ugotavljamo, celo vljudni smo, še posebej smo ovinkasto vljudni do tistih, ki bi jim šla v obraz povsem drugačna beseda.

Drugi tip je povsem drugačen. Vsaka beseda temelji na verodostojnih podatkih in analizah teh podatkov. Ugotovitve iz takšnega procesa, ki ga pravzaprav zmorejo redki, so običajno krajše, ali pa jih celo ni v javnosti, saj za svoj obstoj javnosti v bistvu ne potrebujejo. Najbolj pomembna značilnost takih ugotovitev pa je, da že same na sebi vsebujejo pogled v prihodnost, oziroma še več, ne le pogled, ampak že konkretno stopajo na pot napredka.

2. jan. 2015

Praznično vzdušje

Političnost ali apolitičnost medijev se najbolj pokaže med prazniki. V takšnem času se namreč mediji povsem spremenijo. Zdi se, da v času počitnic ali praznikov lahko več pišemo in govorimo o otrocih (a ne o populacijsko-politični dinamiki), o vzgoji (a ne o sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti (uf, kakšno ime ... kja že sindikalizirajo?)), o naravi (a ne o novem zakonu, ki mora prekršiti pravkar soglasno sprejetega), o kulturi (čeprav prav v času praznikov prevladuje popularna in manj kakovostna), na plan priplavajo verski dogodki, ki so v evropski civilizaciji pač izvorno povezani z našimi prostimi dnevi. Praznike in z njimi novice spretno zapolnijo tudi različni športi.

Skratka o otrocih, vzgoji, naravi, veri in kulturi ali športu. Morda smo edino za slednjega res prepričani, da obstaja tudi v izvenprazničnih časih. Ostala področja pa - kot da jih ni, kot da otrok ni, in šolanja, in narave ali vernikov. Sploh pa ne kulture. Čudno.

Ljudje z nekoliko širšim pogledom na svet javnosti bi morda celo rekli, da so mediji edino zdaj normalni. In prav imajo. Težko je gledati, poslušati ali brati patologijo političnih obrazov in sprenevedanja. Je pa tako dvojno in izrazito različno stanje med "običajnim" medijskim časom in "prazničnim" medijskim časom lahko zelo nevarno. Človek je namreč bitje, v katerem je integrirano veliko področij, predvsem pa zgoraj našteta. Podobno je z družbo. Nikakor torej ne more biti dobro, da integriranost časovno razkosamo in smo nekaj časa takšni, potem pa nekaj časa drugačni.

Za primer vzemimo slovenščino v zamejstvu. Zakaj izginja? Mar res mislite, da ni (bilo) v interesu Slovencev, da bi jo ohranili? Ali pa, da je v interesu danes prevladujočega naroda, da slovenščino uniči. Ne rečem, da je tako pri posameznikih, ampak pri večini vendar ne more biti razloga za strahove in ogroženost. Gre za enostavno dejstvo: jezik proglasimo za manjšinski, kot smo proglasili praznike za "manjšinski čas". Potem uporabo omejimo na nedeljo, ko smo doma. Slovenščina sicer postane jezik "praznika," vendar gre za enostranski pojav, ki trga celovitost. Bolj kot za prazničnost gre za pojav zaprtosti, ki pušča usedline, in to nezdrave usedline. Na uradu ga med tednom verjetno ne bomo uporabljali, ker je bolj enostavno nemško ali italijansko, madžarsko; ker je tako tudi "vljudno", ker se je z onim za šalterjem pač lažje tako pogovarjati.

Sčasoma postane življenje dvojno: eno je uradno, drugo je domače. Eno je v javnosti, drugo v nedeljo. Enako je v medijih: nekaj so "prave" teme, nekaj so "počitniške.

In prav ta dvojnost nas uničuje.

1. jan. 2015

Ponovitve ni

Še lani zmaguješ vse prestižne tekme, prejšnji teden ti je uspelo odkriti nepredstavljivo zahteven postopek za dokaz novega materiala, odhajajoče desetletje si napisala svetovno milijonsko knjižno uspešnico ali odigral brezhiben in nepozaben koncertni večer. Včeraj ti je v mir uspelo prepričati nasprotnika, ali premakniti najstnika v rahlo pametnejše obnašanje. V smehu smo jokali in med solzami smo se veselili. Uspehi, kot še nikoli.

Potem so prišli, te hvalili, se ti dobrikali, ti prigovarjali. Odlična si, ti si naša zvezda, naša rešiteljica. Ti uspevaš, tebi uspeva, tebi enostavno gre. Ti si naš, ti si naša. Vé se, naš, jasno, kako ne bi bil, saj si vendar uspešen, saj si zmagovalec, ki pozlati vsak dotik. Na rokah te bomo nosili, junak neprecenljive vrednosti. Rešil boš našo zblojeno zdravstvo in davkarijo, razvetlil kulturo z novo mavrico, naša znanost bo okrog sveta prej kot Zemlja okrog Sonca. Sijoča, ti si naša, mi smo tvoji. Mi svo tvoji ....

***

Morda te zanese. Končno res. Uspelo je lani in prejšnji teden, ploskali so mi včeraj in preteklo petletko. Kako ne bi. Saj je preprosto, in ravno to hočejo, ravno tisto izpred deset, pet ali enega leta, ali od prejšnjega tedna. Ponavljajmo se, izvajajmo, da bodo ploskali. Morda rabijo samo ploskanje.

***

Pri razvoju velja samo inovacija. Ponovitev nikoli. Prav tako v življenju: od vsakodnevnega pomivanja posode ali krtačenja zob do vodenja države in odkritja božjega delca. Nikjer ni ponovitve. Ponovitev je smrt za izvajalca in ploskajočega. Prvega ubije, drugemu ne dovoli vstati od mrtvih.