Znova in znova si človek želi, da bi se odtrgal od dnevnega vrtinca novic v prevladujočih medijih. Ne le slovesnskih, vseh po svetu. Dejstvo je preprosto: količina negativnih novic tako hudo prevladuje nad količino pozitivnih, da to dejansko ne more biti res. Življenje (biološko in ekološko) ima namreč lastnost, da teži k ravnotežju, h klimaksu. Odmiki so sicer mogoči in lahko pogosti in tudi močni, ampak vedno se iznihajo, vedno najdejo pot. In človek je živo bitje, zato ni razloga, da tudi za nas naenkrat te spoznane in povsod po živem svetu opažene in potrjene pojave kar "presegli". Človek se bo moral sprijazniti s tem, da je samo človek, in da se lahko še bolj prepričuje da je (pozitivni ali negativni) bog, pa mu ne more uspeti. Ostala narava, ki se v svoje odklone v žalost ne sili, ga bo s svojimi preprostimi življenjskimi dejstvi izločila. In lahko še bolj vpijemo, da uničujemo naravo. Ne, uničujemo samo sebe.
Torej, medijski nihaj v negativno je tako velik, da je postal popolna neresnica, popolna laž in prevara, celo v slutnjo nekega zlobnega načrta bi lahko posumili, in ni čudno, da tako potem nastanejo religije in organizacije, ki v svojem negativističnem vehementu "rešujejo" situacijo s svojimi prikrojenimi nauki, daleč od izvorne notranje vere ali iskrenih namenov normalnih odnosov v družbi.
Žalost ima dve strani. Pride od zunaj ali se rodi od znotraj. S to drugo - čeprav bi mislili drugače - človek dolgoročno nima težav; ta se namreč lahko izjoka. Prva, vsejana od zunaj, ta pa je uničujoča, ne pusti se žalovati, vsako kljubovanje se prebrača v še večjo žalost, vsak poskus veselja se spremeni v kisle nasmehe ali posiljeno krohotanje. In prav to se zdi, da postajajo mediji. Lovilci in sejalci neozdravljive žalosti.
In vendar ima človek znova in znova možnost, da pobegne iz dnevnega vrtinca, da sicer živi kot-da v njem, a žalost in veselje z voljo in željo vedno znova uravnoteži v normalno, samo normalno življenje. Orodja imamo. Uporabimo jih.