Čeprav skušamo na vsakem koramu ljudi prepričevati, da človek ni le razumsko bitje, ampak tudi čustveno in še kakšno, in da šele vse to skupaj naredi človeka, ne smemo pozabiti, da je lastnost, ki smo ji izbrali naziv razum, dokaj tipično človeška in nas razlikuje od drugih živih bitij - ki pa imajo seveda tudi drugačne lastnosti, ki jih naša vrsta nima.
Razum ne pomeni, da nekaj imaš, ampak predvsem na nekako deluješ. Torej biti razumski še ni nič. Delati moramo razumsko, to je šele raven človeka kot ene od vrst in kot posameznika. Delati razumsko pomeni delati z razlogom. V nekaterih drugih jezikih se povezanost besede razum z besedo razlog izraža tudi v sorodnem izrazu, v slovenščini pa ima povezanost besede razlog z razlaganjem prav tisti poudarek, ki ga lahko bolje uporabimo za podporo misli, da je razum gibanje, da je dejavnost, da je nenazadnje bivanje samo, in to bivanje z zavedanjem samozavedanja.
Zakaj si krtačimo zobe? Ker so nas tako učili? Kar nam je nerodno, če imamo zadah? Ker nas reklama vabi k uporabi najbolj stomatološko preverjene zobne paste? Preprosto zato, ker smo tako navajeni im imamo potem boljši občutek? Morda zato, ker ne maramo kariesa in zobnih oblog, ker nas je strah zoprnega vrtanja ... ? Ali pa celo zaradi zdravja?
Pravzaprav ne. Zobe si krtačimo, ker je to del ekologije. Tu gre preprosto za boj za obstanek, za krepitev vrste v neskončnem krogotoku energije v naravi, ki se zvezno preliva od t.i. prozvajalcev na t.i. potrošnike in t.i. razgrajevalce, kakor smo se učili.
Zakaj hodimo v šolo in se učimo? Ker je ta predpis? Ker so nam starši rekli, da bomo potem pametnejši, vsaj toliko kot oni? Ker je pač luštno hoditi v šolo, ker tam kaj novega spoznaš, pridobiš morda prijatelje, tudi nasprotnike, seveda, in je življenje bolj zanimivo? Preprosto zato, ker hočemo nekaj več vedeti, biti boljši in uspešnejši kot drugi? Ali celi iz idealizma, ker smo ljudje, in smo se torej sposobni učiti?
Pravzaprav ne. Učimo se, ker je to del ekologije. Tu gre za obstanek. Z učenjem namreč krepimo tisti del človeka, ki je njemu lasten, s katerim obvladuje ali vsaj misli, da obvladuje ves svet. Krepimo torej t.i. razum, t.i.zavest, in t.i. samozavest, pa morda tudi podzavest, kot so nam razložili učitelji.
Zakaj imamo državo? Ker je to normalen del sedanje družbe, ki si je Zemljo pač nekako razdelila? Ker je v redu, da je območje nekako zaključeno, da veš, do kod je tvoje, kje je tuje, da potem ločujemo naša podjetja in tuja podjetja, da se vpisujemo na naše ali tuje univerze, in da sploh lahko izvajamo čezmejne projekte? Morda zaradi davkov, da jih nekdo pač pobira in z njimi pač nekaj počne? Morda celo iz romantičnega idealizma, da se postavimo pod svojo zastavo in zapojemo svojo himno?
Pravzaprav ne. Država je bistvu del ekologije. In države v bistvu ne potrebujemo, če je ta namenjena sama svojemu aparatu, če se torej razmerje med potrošnjo za delovanje sâmo in porabo za državljane prevesi v neugodno stran za državljane. Vsak organizem ali populacija, ki v okolju preveč potroši in pri tem ne vrača kakovostne energije nazaj v svoje okolje, stopa na zanesljivo pot: najprej redke, potem ogrožene vrste in na koncu izumrle vrste. Tako je to z ekologijo, čeprav na tele države skušajo prepričati, da je ekologija zgolj pobiranje papirčkov po mestnem parku. Država je, tako se zdi, že hudo ogrožena.
A ekologija ni tekma! Za človeka je ekologija predvsem razum, v katerem moraš presojati ne le to, kaj potrebuješ in česa ne, ampak predvsem poglobljeno hkrati vedeti in hkrati stalno iskati kako in za kaj nekaj potrebuješ, nečesa pa ne. Je samo stalno prilagajanje in stalno delovanje, v katerem vsako bitje uporablja svoje izvirne in njemu lastne lastnósti, kjer se posameznik ali populacija sicer lahko bori za nek določen cilj, a v teku evolucijske zgodovine trenutna nadvlada ne pomeni trajne uspešnosti. Vemo in iščemo z razumom, zato mora za krtačenje zob, in za šolanje, ali za obstoj države obstajati razumen razlog.
Človek je torej razumno, umno in no, predvsem bitje.