31. mar. 2014

Ste kaj ekološki?

Ste morda antropološki?
Ste histološki ali fiziološki?
Morda ste pa arheološki?
Ali ginekološki? Urološki?
Se ve da, teološki ste najbrž, in ne scientološki?
Kaj pa epistemološki ali ontološki, mogoče teleološki?
Saj niste geološki ali gemorfološki?
To celo morda: biološki, in pa malo nevrološki?
Kako pa pedološki in pedagoški?
Upam, da ne kriminaloški, če ne celo penološki?

Brez vedenja, brez znanja, brez temelja, skratka brez "logosa" nič od tega ne morete biti. Besede, ki vsebujejo logos, manj označujejo stvari ali osebe ali pojme, a bistve nove procese, gibanje, odnose.

Tako tudi ne morete biti ekološki. Žal.

http://idejalist.blogspot.com/2013/12/okoljevarstveni-aktivizem.htm

30. mar. 2014

Patološkost? Joj!

Javno življenje, vsaj nekateri segmetni, ki jih kažejo mediji v naši državi, se zdi vse bolj čudno. Kot bi bila neka burleska, oziroma, kot bi nekateri in nekatere svojo naučeno retoriko obvladali tako hudo slabo, da se niti pretvarjati ne zmorejo, da niti svojega neznanja in šibkega obvladovanja razmer ne zmorejo vsaj prikriti. Nekakšni spačeni obrazi in nekako neobičajne, vsakdanjemu človeku težko pripisljive geste izdajajo - joj - kot nekakšna bolezen, neka patološkost, ki jo po eni strani težko razumeš pri ljudeh, predvsem tistih ljudeh, ki so v javnosti privzeli nekakšne odgovorne položaje. Po drugi strani se ti ljudje kot taki smislijo, po tretji se ti smilijo njihovi sleposledeči pristaši, predvsem pa se ti smislijo vsi tisti, na katere imajo njihove - joj - morda res nekoliko patološke odločitve, vpliv.
Opazovati obraze je občasno kar težko.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html

29. mar. 2014

Agonija

Napetosti v človeku, pogosto posledice nerešenih nasprotij, in hkratna nuja po doseganju zadanega si cilja vodita v stanje, ki mu rečemo agonija. Misli neurejeno prihajajo in odhajajo, pogosto z bolestnimi ponovitvami. Čustva so v skoraj apatičnem mirovanju in plavajo nekje kot brez stika s telesom in skoraj kot brez povezave z mislimi. Telo mehanično opravlja nujne in na videz nujne dejavnosti. Dialog s soljudmi in okolico se omeji na priučeno vljudnost – ali pa še to ne. Agonija ni beg, je pa odgovor na beg.
Dolgotrajna agonija človeka uničuje. Zbegane misli ostajajo, čustvene napetosti se ne umirijo, dejavnost pa vse bolj izgublja smisel. Življenje nas vodi v brezizhodnost, proti kateri se lahko borimo, v posebnih okoliščinah pa tudi to ni mogoče. Ostane zgolj in samo nagonsko vztrajanje za preživetje.
Človek,  ki še ni občutil vsaj malo podobnega stanja, verjetno živi precej pasivno življenje, kjer prevladuje notranji beg v navidezno umirjenost. Stalnica takšnega človeka je neneho prejemanje in redko dajanje. S stališča aktivnih ljudi je takšno življenje celo brez smisla. Agonija je namreč običajen in pričakovan del odraslosti. Kdor se tega dejstva zaveda, je že napravil prvi korak k obvladovanju.
V času agonije človek nikakor ne sme sprejemati nobenih odločitev, niti dotedanjih spreminjati. Pomembno je, da jih odložimo na čas lažjega razmišljanja in čustvenega ravnovesja. Ni pametno spreminjati niti manjših odločitev, za katere lahko slutimo, da so nam pomagale v življenju.
Celo branje o agoniji v času agonije lahko zavede v spreminjanje odločitev, saj bralec zmotno misli, da so dejstva, ki jih pisec navede, resnična tudi zanj. To pa ni nujno, saj odrasel človek zase najbolje ve, kaj je v njem, če se le opazuje. Takšna resničnost je relativna glede na okoliščine, v kakršnih se človek znajde.
Agonije v življenju niso neobičajne, tudi ne tako redke. Večinoma tudi same prenehajo, kot bolezen ali slaba volja.  Vendar mnoge strejo do obupa in do brezihodne doživljenjske apatije. Če smo si razloge zanjo ustvarili sami, se premagovanje agonije zdi lažje. V zavedanju, da smo si sami krivi, nekako lažje stisnemo zobe, in večini ljudi jo uspe prebroditi. Če je vzrok za agonijo zunanji, na primer razmere v javnosti, kot so vojne, težke splošne socialne razmere, brezizhodnost osebnih razmer in podobno, rešitve običajno ne vidimo – na rešitev lahko le upamo.
Ne glede na to, ali so razlog za agonijo zunanji dejavniki, ali pa smo si razmere zanjo ustvarili s svojimi nepremišljenimi odločitvami, je najboljša metoda reševanja predhodna vaja, preventiva. Morda bi si kdo mislil, da je s tem mišljeno, da se je treba trpinčiti z umetno pripravljenimi agonijami. Nikakor. Treba je le vzeti tisto, kar nam življenje nudi, predvsem pa metode, ki so jih v stoletjih obrusili naši predniki. Predvsem so to rituali, ki so v mnogih primerih preprosto kopiranje narave. Nočno spanje, dnevno delo in gibanje, dnevna telesna in duhovna higiena, redno in zmerno prehranjevanje z normalno zdravo hrano, tedenski dan za oddih.
Rásti v vztrajanju, tudi preizkušati meje. Samo to, brez pretiranih naprezanj. Samo vsakdanji kruh. Ne glede na leta.

27. mar. 2014

Napredek je prihodnjik množine

Tam, kjer ustanove in njihova vodstva (podobno je v gospodarskih podjetjih) delujejo zgolj in samo za sprotno pridelavo zadostne količine denarja za pokrivanje stroškov dela, gre za tipično samopožiranje. Treba je namreč razlikovati med delom, ki je vsebina, in delom, ki so spremljajoči stroški. To nikakor ni isto.
Precej preprosta in lahko razumljiva vzporednica je kmetijstvo: tu osrednjega dela ne opravi kmet, ampak narava. Kmet (se) samo prilagodi nekaterim procesom, ki v naravi že so, in ki predstavljajo bistveno več procesov in energije, kot jo vloži kmet sam. Ta energija seveda ni ovrednotena v denarju - oziroma je človek ne želi, ne more, ali ne zna ovrednotiti - kar pa ne pomeni, da ni vredna, sploh pa ne pomeni, da je ni. Človek skuša na vsak način prikazati (sebi in drugim), da delo narave nima veze, da to itak je ... da je torej eno in edino vredno delo za nek proizvod tisto, kot rečejo, "konkretno" delo kmeta.

V podjetju ali ustanovi te "narave" (torej predmeta oziroma vsebine dela z vsemi vhodnimi in izhodnimi pritiklinami) na videz sploh ni, in tako se zdi, oziroma hoče prikazati, da je vse in edino kar velja, delo človeka posameznika, delo zaposlenega. V javni upravi tako postane edini razlog obstoja neke ustanove ohranjanje organizacije kot take. Vsebini sami ostane morda namenjena preambula, ki jo v vsakdanji praksi radi kar preskočimo.
V odnosu človek - narava, je človek doslej še nekako vedno našel pot in sebe prepričal o samoumevnosti naravnih procesov. Zadnje čase nas sicer postaja nekoliko strah, koliko časa bi to lahko že zdržalo, a verjetno je ta strah prav enak v prostoru in času vseh civilizacij. Čeprav nočemo personificirati narave, je očitno, da v njej obstajajo regulativni mehanizmi, ki občasno (ali stalno, odvisno od gledišča) uredijo zadeve življenja in obstoja, da te ostajajo trajne (... in ne trajnostne, kot si je izmislila človeška pamet).

Vendar pri tem pisanju o napredku ne gre za procese v odnosu človek - narava, ampak za procese v človeški družbi. Namreč, vsebine dela mnogih ustanov se neposredno narave ne tičejo. Torej se tičejo notranjih odnosov v družbi. Tu pa se izkristalizira problem samopožiranja, ki slabí človeštvo celo v odnosu do narave. To samopožiranje je v tem, da ob zanikanju ali namerenem zapostavljanju vsebine dela, tako zelo favoriziramo spremljajoče stroške, da ti postanejo bistveno večji od stroškov vsebine. Sistem se (pri javni upravi zaradi demokracije zahodnega tipa in vseh vzpostavljenih varovalnih mehanizmov, sindikatov, zakonodaje ipd.) sicer redko neposredno zlomi, vsekakor pa počasi a vztrajno tone in se izgublja, kot voda v porozno podlago. Nazadnje ponikne z vsebinami vred, celo s preambulo.

Če ustanova deluje zgolj in samo za svoje preživetje, je to za družbo uničevalno. Postopno ponikanje vsebuje vse značilnosti, ki si jih nihče osebno zase ne želi, kot so pesimizem, strah, nelagodje, nejasnost, trpljenje in gledanje trpljenja. In vse to je dodatno uničevanje.

***

Za reševanje ne zadostuje posameznik - ni ga junaka - če pa je, je verjetno diktator. Posebna vrsta ljudi, ki jih običajno šele po njihovi smrti spoznamo za karizmatike, je v zahodni civilizaciji očitno izumrla. In za reševanje, ki bo prineslo uravnoteženo prihodnost, nikakor ne zadostuje vrtenje v krogu sprotne pridelave denarja za pokrivanje stroškov spremljajočega dela.

Napredek je glagol v prihodnjiku množine.

26. mar. 2014

Ubogati je neodgovorno

Ubogljivost je všečna lastnost. Posebej staršem in vsem kako drugače nadrejenim. Z njo usmerjamo podrejene k določenemu cilju, celo merilo uspešnosti nam predstavlja: v dobri veri vejamemo, da človek uspe takrat, kadar prepriča soljudi v svoj prav.  In več če jih prepriča, večje zasluge si sme lastiti. Tako so ljudje mislili skozi zgodovino, tako človek misli danes.

Otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična za otroka samega. Mnogo naukov, ki bi po mnenju bolj svobodomiselnih ali teoretičnih staršev morali preiti na otroke z razlago in mehkim pristopom, se vcepi neposredno, z dejanjem zgleda, ki ga spremlja ukaz. Majhen otrok morda razume, zakaj se ne sme dotikati vročega štedilnika, vendar težje razume, čemu se mora na primer umiti ali poravnati obleko. Prej nasprotno: škoda je časa, vode, mila; škoda je umazati kopalnico. Vsak starš ve, da razlaganje tu ni skoraj nič drugega kot obsežno tratenje časa. Razlaga je vsekakor potrebna, tratenje časa pa pri večini otrok gotovo ne. Zmanjka ga namreč za druge, življenjsko še bolj pomembne stvari odnosov med starši in otroki!

Življenjski vzorec ukazujoči-ubogajoči je v večini svetovnih kultur zelo razširjen, v bistvu splošna praksa. Celo tako zelo, da smo mnogim medčloveškim odnosom dali kar takšno nalepko, čeprav so po svoji vsebini in dinamiki nekaj povsem drugega. Ali učitelj ukazuje, ko otroka uči poštevanko ali ko mu naloži domačo nalogo? Na videz ja, v bistvu pa gre za ponudbo, pomoč, celo služenje. Na videz absurdno, ampak ukazovanje v služenju je izjemno pogost odnos med ljudmi. Vsak zrel človek se obnaša tako. Ukazuje, vendar je do odziva sočloveka svoboden. Ni mu ključno in ne pričakuje, da bi ga nekdo ubogal.

Ubogljivost ni lastnost, ki bi jo človek imel po svoji naravi. Ubogljivost je rezultat vzgoje, odnosov, družbe. Vsako zdravo bitje na svetu se bori za svoj obstoj, in to iz svoje notranjosti. Borba je pravzaprav neubogljivost, preizkušanje svojih zmožnosti in sprejemljivosti okolja. S tem, kar sem jaz, se borim proti okolici, torej proti temu, kar nisem. Narava je v celoti ena sama neubogljivost. Odgovorna neubogljivost. Kajti pomembno ni to, da obvelja moja, niti to, da obvelja tvoja ali nekoga tretjega. Pomembno je, da se ohranjajo odnosi med jaz in ti in onim.

Ubogati je veliko bolj preprosto kot ne ubogati. Pustiti se drugim, da te vodijo, da ti narekujejo življenjske odločitve; lagodna neodgovornost! To delajo živalski mladiči in prav tako majhni otroci v polnem zaupanju do roditeljev. Če se kaj hudega zgodi otroku, se v bistvu zgodi staršu. Strokovnjaki bi najbrž rekli, da so do odraščajoče dobe starši in otroci isto duhovno bitje. Seveda, otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična.
Ne ubogati pomeni biti odgovoren. Pomeni, da smo dali sočloveku, ki nam je nekaj ukazal, odgovor. Zato se reče odgovor-nost. Pomeni, da smo z njim vzpostavili stik, to je pasivno relacijo, in da nameravamo vzpostaviti odnos, to je aktivno relacijo. Aktivno ali tvorno, kot tudi rečemo, pa pomeni, da bomo nekaj zgradili, neki stvor, neko stvar. Ta stvar je odnos, osnova prvina medčloveških odnosov.

25. mar. 2014

Delitve

Levi in desni, oziroma desni in levi. To se stalno sliši, a je verjetno bolj krilatica kot kakšna globlja resnica ali dejstvo. To je delitev, za katero na desni pravijo, da jo povzročajo levi, na levi pa trdijo, da so glavni krivci desni. In tako v neskončnost, oboji pa prisegajo, da je treba delitev presegati. Kaj konkretno imajo ob tem v mislih eni ali drugi na videz ni jasno, v resnici pa je.

Je pa še ena delitev, ki je morda še težja. Nekateri namreč trdijo, da je ukvarjati se z delitvami in (morebitnim) preseganjem delitev nepotrebno in nesmiselno delo. Tako je nastal svet, v katerem se delimo na tiste, ki so jim delitve smiselne, in tiste, ki jim delitve niso smiselne. In eni od drugih se zelo strogo ločijo med seboj.

Kdo ve, kdo bo preživel?

23. mar. 2014

Z leve in z desne, in intelekt

Intelektualec ali intelektualka se od drugih razlikuje tudi po tem, da kolikortoliko spremlja družbeno dogajanje. To pomeni, da je na tekočem s kulturo, šolstvom, socialo, politiko, duhovnimi trendi, morda filozofijo in zgodovino; poleg svojega poklica in dela, ki ga seveda obvlada.
V polarizirani družbi se takim ljudem običajno pojavi problem, kaj spremljati, katere struje, v političnem jeziku na primer ali leve ali desne. Torej, kateri časopis brati, kateri program ali spletni portal poslušati ali gledati. Problem je še ta, da so neakteri desni bolj levi, nekater lévejši pa nekoliko bolj desni; nekateri so bolj skrajni, nekateri bolj zmerni; nekateri pa ravno obratno, kot se deklarirajo. Nakorkoli, pravi intelektualec na dela razlik glede na usmerjenost, ampak kvečjemu glede na vsebino, če ga pač nekatere zadeve nekoliko bolj zanimajo od drugih.
No torej, problem je v tem, da je v polarizirani družbi treba intelektualcu na političnem področju nujno spremljati vsaj nekaj z desne in nekaj z leve. Navadnih novic namreč v taki družbi, žal, ni na voljo. Spremljanje dveh ali več medijev pa je seved energetsko zalo potratna zadeva, ki je lahko na škodo ustvarjalnemu ali produktivnemu delu intelektuačevega osnovnega poklica.
Mnogi izberejo zelo na videz briljantno pot: ne spremljajo ničesar. A nastane nov problem: niso več intelektualci - oziroma vsaj za svoje sodobnike ne veljajo intelektualci.

21. mar. 2014

Kdaj se je rodil Bach?



Johann Sebastian Bach, vsem znani glasbenik predvsem po svoji orgelski umetnosti, če drugega ne, pa gotovo po uvodni frazi iz tokate v d molu. Rodil se je na današnji dan, 21.marca 1685 v nemškem mestu Eisenach (krščen dva dni kasneje). Torej se danes praznuje 329. obletnica rojstva. Ja?

Ne.

Bach se je res rodil na dan, ki so ga zapisali 21. marec. Vendar se je v prav času njegovega življenja v njegovi rojstni pokrajini menjal koledar iz julijanskega v gregorjanskega. Tisti dan je dejansko 10 dni zamaknjen, torej bo Bachova obletnica 31. marca.

Umrl je 28. julija 1750 v Leibzigu. Obletnica bo brez zamika.

Matematiko narave očitno ni lahko ujeti v družbene domislice.

---

Gregorjanski koledar je bil sicer uveden že 1582, vendar so ga posamezne dežele po Evropi sprejemale ali uvajale postopno.
Iz podobnega razloga imajo v deželah s pravoslavno tradicijo še danes zamaknjene klasične cerkvene praznike.

20. mar. 2014

Lastno mnenje

Obstajajo ljudje, ki za nič na svetu ne odstopijo od lastnega mnenja. Ne gre za mnenje kar tako, niti ne gre za nekaj kar je premišljeno ali posledica izkušenj. Ne. Gre za lâstnost tega mnenja: pomembno je, da je mnenje moje. Moje. Gre za to, da jaz hočem biti enakopraven, da zahtevam, da je moje mnenje pravo, ne glede na to ali imam prav ali ne. Naj tudi drugi imajo prav ali ne, saj ni pomembno. Važno je, da imam jaz prav.

Najbolj pogost znak, da je človek že v ali na poti k takšnemu stanju, je absolutni oportunizem. To pomeni, da kadar mi kdo svetuje, da je bolje na desno, nikoli ne razmislim, kaj mi je povedal, ampak se vedno odločim nasprotno. Ampak to ni tako hudo, saj mi drugih pač sploh ni treba poslušati. Huje je, da ob sugestiji bližnjih (ali tudi brez take sugestije) ne pomislim niti tega, kaj jaz res mislim ali pa kaj se meni zdi prav. Absolutno se odločim, in grem na levo, ker imam pravico do svojega mnenja in pravico do svojega prav, ki je demokratično vedno drugačen od bližnjega prav.

Večina ljudi z vedno nasprotnim lastnim mnenjem je pred svetom popolnoma nemočnih. A glej čudo obrata! Kadar so sami, in to so pogosto neprostovoljno, uporabljajo za usmerjanje svojega življenje prav nasprotne odločitve od svojega lastnega mnenja. Skratka, kadar so sami, uporabljajo odločitve tistih navideznh svetovalcev, ki so jim, kot je zgoraj omenjeno, svetovali, naj gredo na desno. Takó živijo dvojno življenje: v družbi nasprotujejo drugim, v samoti sebi. Življenje dvojnega nasprotja. Strašno
.
Ljudje z lastnim mnenjem pogosto molčijo. A ne zato, ker ne bi imeli kaj povedati. Znotraj imajo silen monolog med nasprotovanjem sebi in nasprotovanjem drugim. Tega monologa nikoli ne izražajo navzven, pogosto ga skrijejo v prijaznost ali nekakšno navidez prirojeno zadržanost. Problem, ki ga imajo soljudje z njimi pa ni ta, da oni ne bi govorili, ampak predvsem ta, da ne poslušajo. Oziroma, da pri poslušanju prefiltrirajo samo tisto, kar jim bo služilo za gradnjo oportunizma.

Nemi ljudje niso le nemi, so predvsem gluhi. Gluhi za svet.

19. mar. 2014

Talenti niso smrtno nevarni

Eni jih preprosto imajo. Kot bi stresali iz rokava jim teče iz možganov. Različnim seveda različno iz duha prihajajo v roke pravi zamahi čopiča, ali pesmi, ali melodije, ali ročne spretnosti, ali neverjetni športni dosežki, ali tehnične pogruntacije, karkoli pač. Saj se s tem sploh ne ukvarjajo. Kar gre, ker ne more drugače - najbrž bi zboleli in umrli, če bi se obrnilo.

Eni jih preprosto nimajo. Še tako hudo naprezanje, vaja, načrtovanje in ciljno usposabljanje ne pomaga. Nobena znanost, noben računalnik, noben denar. In lahko se ukvarja, celo napreza noč in dan. Nič. Niti z vrhunsko medijsko ali politično kampanijo. Nič. In tako najbrž zbolijo od želje imeti, česar nimajo.

Smrtno nevarno je želeti si imeti v sebi tisto, česar nimaš. In smrtno nevarno je ne uporabiti iz sebe tistega, kar imaš.




18. mar. 2014

Kadrovske službe nekdaj in danes

Nekdaj so kadrovniki iskali dobre ljudi in kot pot do njih uporabili psihologijo, sistem opazovanja šolstva, celo usmerjanje šolstva na družbeni ravni, kadrovske štipendije, sisteme izločanja in privezovanja posameznikov že v času študija, in podobno.

Danes je drugače. Kadrovniki kot taki imajo glavno nalogo dopuščanje ljudi, a ne znajo odpuščati! Skoraj gotovo jim v šolah niso povedali, kako opravljati delo v obratni smeri, in verjetno v mnogih podetjih morajo le igrati dežurnega krivca za nepremišljene poslovne odločitve drugih. Seveda, najpogosteje pa odpuščajo kar samodržci ali kar sistem: upokojitve, odhodi, skratka zunanji splošni pritisk. Žal ta sistemu ne deluje v smislu kakovostnega prilagajanja razmeram, ampak po sistemu samega sebe, svojega pogona. Naj se zgodi karkoli hoče: plan "prestrukturiranja" moramo izpolniti!

Tako družbo ali podjetje siromašimo že v osnovi.

A enkrat pride do zloma - to je mogoče brez velike pameti že vnaprej predvideti.
Ostala bodo samo tista podjetja in družbe, ki ne delajo tako, ki torej kadrovnike uporabljajo za tisto, za kar so oni usposobljeni. In ki tudi druge zaposlene iščejo in uporabljajo predvsem zaradi tega in zato, kar oni znajo. Kar dobro znajo in kar je res v korist.

17. mar. 2014

Težave in strah pred težavami

Že več raziskav s področja etologije, to je vede o živalskem obnašanju, dokazuje, da imajo živali bistvno več težav s premagovanjem strahu pred težavami kot s težavami samimi. Tako se lahko v izjemno težkih in hudih razmerah povsem znosno obnašajo in premagujejo še tako nemogoče prepreke. Običajno živali v zelo hudi stiski niso nevarne in si celo med seboj pomagajo.
Bistveno bolj pa so živali razdražljive, če jih je strah. Takrat so tudi bistveno bolj nevarne. Marsikdo ima s tem tudi lastne izkušnje, na primer z živalmi doma, tako s hišnimi ljubljenci kot tudi z živino v štali.

Morda je podobne razlike med strahom in dejanskimi težavami zaznati tudi pri človeku. Morda se tega sploh premalo zavedamo, ker se nam zdi, da bi potem izpadli preveč živalski, preveč biološki, torej premalo človeški, premalo humani ... Morda je na primer strah pred krizo večji, kot kriza sama, in zato tako nespretno pristopamo k reševanu.

14. mar. 2014

Funkcionalno nepismeni?

Kaj pa
funkcionalno misleči?
in funkcionalno dejavni?

Lahko smo veseli, da je po nekaj stoletjih od uvedbe šolstva večina ljudi zahodne civilizacije pismenih. Je pa tudi znano, da je le majhen odstotek tudi funkcionalno pismenih; torej takih, ki zna tudi nekaj napisati. Celo kakšni posamezniki z zelo visoko izobrazbo bi se najbrž našli med njimi.

Problem pa ni le v pismenih, ampak tudi v mislečih in v dejavnih. Vprašati bi se morali, kakšen odstotek pripadnikov in pripadnic zahodne civilizacije je funkcionalno mislečih, in koliko funkcionalno dejavnih. Marsikateri funkcionar, na primer, ni prav posebno opazno funkcionalen, pri nekaterih pa se zdi, da tudi funkcija mišljenja ni tam, kjer bi morda lahko bila, ali pa bi jo pričakovali glede na funkcijo.

13. mar. 2014

Tragika pospravljanja

Letni ritem je le eden od ritmov, ki smo ga v teku evolucije prenesli še iz časov naših prednikov, iz sveta ki smo ga skoraj pozabili ali ga hočemo pozabiti, iz časov, ko so telesa naših prednikov bila brez zavesti in samozavedanja še del živalskega sveta. Mokra in sušna doba; letni časi; polarni dan in noč; nekateri pojavi popolnoma naravni iz nežive narave, klime, vrtenja in krozenja Zemlje, nekateri že z imeni, ki jim jih je dal človek.
V letne ritme narave so se ujele vse civilizacije. Zdelo se jim je praktično, predvsem pa se je verjetno izkazalo za zdravo na primer, da se določeno obdobje ne je mesa, da je ob določenih dnevih čas za druženje in za umiritev, da so nekateri dnevi namenjeni romanju na semenj v malo bolj oddaljeno vas, da je poleg tedenskih prostih dni, ki so podobno vezana na dogodke iz nežive narave, človeku potreben še kakšen dodaten praznik, da je na leto treba imeti dva do pet velikih praznovanj in podobno.

Tako je evropski človek in z njim povezane kulture v Novem svetu prevzel letni ritem krščanskih praznikov. Predvsem v mestih so se menda nekdaj zelo strogo držali reda, da so v letu trije veliki prazniki, božič, velika noč in vnebovzetje Marijino, ki so lepo razporejeni čez celo leto. Zavedanje, da so vezani na poganska praznovanja se je nekako izgubilo, so se pa nanje vezala drugačna obredja. Med njimi tudi čisto banalna, kot je pospravljanje. Rekli bi generalno pospravljanje. Pred temi prazniki je nekdaj v mestu, pa tudi na podeželju veljalo nenapisano pravilo, da je treba hišo in posestvo pregledati in pospraviti, in seveda popraviti, kar se je morda pokvarilo. Tako je civilizacija držala red tudi na ravni posameznika oziroma njegovega neposrednega domovanja.

Pospravljanje, v manjšem obsegu seveda, se je potem preneslo na tedensko dogajanje, najpogosteje na soboto. S tem seveda ni nič narobe in v današnji naglici tedenskega službenega ritma morda celo vse bolj in edino logično. Obstaja pa ena tragika ritmičnega pospravljanja, namreč, da človek ves čas živi v nepospravljenem okolju. In to je grozno.

Zato bi bilo koristno razmišljati, da bi obredno pospravljanje enostavno ukinili, in namesto njega uvedli neritmični sistem takoj-pospravi-za-seboj ali sploh-ne-nastavljaj ali uporabi-toliko-in-vse-in-samo-kar-rabiš. Tako bi morda morali učiti že otroke. S takim sistemom bi se rešili marsikatere okoljske težave z odpadki.


12. mar. 2014

Neokrnjena narava

Neokrnjena narava* ne obstaja. Nikoli ni obstajala. Le v naših mislih je občutek, da obstaja. Neokrnjena narava je pojem, ki smo si ga ustvarili kot nasprotje kulturi tehnologije, ki od 19. stoletja naprej nastajala na Zahodu. Civilizacija je ustvarila neokrnjeno naravo. In vsaka civilizacija jo ustvari na novo, če jo. Neokrnjena narava ni nek tip krajine ali habitata, ampak splet občutkov o človeku in naravi, ki se na različne načine kaže v različnih časih, kulturah in posameznikih
Torej je neokrnjeno naravo ustvarila civilizacija?
Kot pojem ja. Izvorno ne. Izvorno narava obstaja pred človekom. Daleč prej.
 Civilizacija je neokrnjeno naravo le proglasila.

-----

*angleško govoreči svet za besedno zvezo neokrnjena narava uporablja wilderness

11. mar. 2014

Veste, kaj je stržen?

Debla nekaterih dreves in grmov so votla, oziroma se v njih tvori stržen, ki je bistveno mehkejši od okoliškega lesa. Tudi v družbi je opaziti pojave, ki so podobni strženu. In nekateri so celo ključni za našo civilizacijo.

Na primer dejstvo, da se nam mnoga danes ključna dela klasičnih grkov niso ohranila v originalu in v središču njihovega nastanka, ampak jih je bilo treba naknadno (nazaj) prevesti iz arabščine.
Ali pa rimski imperij. Mnogi mislijo, da se je rimska kultura ohranila s kontinuiteto skozi v srednjeevropsko nemško kulturo. A taka trditev sloni le na sloviti veleevropski državi, ki je sebe poimenovala Rimsko cesarstvo nemške narodnosti in o kateri se pridno učimo v šoli.. A tako se je le imenovala, v resnici je bila vse drugo. Rimsko kulturo nam je ohranil in ponovno vrnil v Evropo vzhodni del cesarstva, Bizanc.
Pravijo, da bo tudi s vrednotami krščanstva tako: ne ohranja jih Evropa ali Sredozamlje, kjer se je ta vera spočela, in od koder so jo v preteklih stoletjih vehementno širili. Ne. Vrednote, tiste prave, pozitivne in izvorne, bodo prišle (nazaj) od drugod.
Še v vsakodnevnem življenju lahko opazimo, kako se praznijo mestna središča. Če jih mestne oblasti s spodbudami ne oživljajo, ali če niso slučajno med tistimi stotimi na svetu, ki jih oblegajo trume turistov zaradi razvpite znamenitosti, postanejo mestna središča vsaj ob koncih tednov prave mrtvašnice.
Morda se celo zdrava pamet včasih umakne iz središč samo zato, da se ohrani.

Narediti v središču stržen? Kot rastlina, ki je prav zaradi votlosti debla bolj trdna in manj trda.


10. mar. 2014

Dodajanje in odvzemanje

Če pogledamo klasično kiparstvo, poznamo dve osnovni metodi dela: dodajanje (npr. oblikovanje gline, sestavljanje iz lesenih delov) in odvzemanje (dolbenje lesa, kamniti kipi ...). Odvzemanje je menda od nekdaj veljalo za bolj zahtevno tehniko, saj je odkrušen kamniti blok, ki je že napol oblikovan v roko, težko trajno prilepiti nazaj na izklesano ramo.
Podobno je z raziskavami. So takšne, kjer dejstva sestavljamo v skupne zaključke, in drugačne, kjer dejstva izločamo, da lahko pridemo do končnega rezultata. Tudi tu je nevarnost, morda ravno obratno kot pri kiparstvu, da na kakšna dejstva pozabimo ali jih spregledamo. Celo namensko, tu in tam.

V življenju vsakdana sta združeni obe tehniki. Potrebno je ločevanje, kaj pridobivamo (osnovne življenske potrebščine, znanje, morda ugled, mir, ...) in za kaj je bolje, da se znebimo (zapravljanja časa, grdih navad, morda slave, ali drage naročnine na nepotrebno dobrino, sladkarij ...). Pri uravnoteženju bomo seveda najbolj mislili na to, da si tistega, česar ne potrebujemo, sploh ne pridobimo. Morda nas v življenju celo ovira, ali pa ga po kratkem času (ne)uprabe odvržemo.
Zdi se, da nam v življenskem kiparstvu metoda dodajanja še nekako gre od rok, na odvzemanje pa pogosteje le mislimo in imamo dobre namene. Morda se res bojimo, da bo lepljenje prezahtevno in pozabljamo, da življenje pač ni mrtev kip.

Bi tudi v krizi, kakor smo proglasili sedanji čas, morali več razmišljati, da ima družba morda česa preveč in ne premalo?

9. mar. 2014

Autointencičnost

Mnoga družbena področja, in celo gospodarska, ki imajo kakršenkoli javni pomen, postajajo same sebi namen. Zdravstvo se namesto z zdravjem ukvarja z zdravstvom. Šolstvo namesto z mladino s šolskim sistemom. Znanost namesto z naravo ali družbo z nazivi in lastno organizacijo. Umetnost namesto z dviganjem duha z mukotrpjem. Naravovarstvo namesto z naravo s številom izdanih dokumentov. Cestne službe namesto s snegom s dovoljenimi centimetri. Banka namesto z obstoječim denarjem, z denarjem, ki ga ni. Politika namesto z usklajevanjem javnih zadev s krčevitostjo samoobstanka.
Ne verjamete?
Berite letna poročila.

Samo-sebi-namen verjetno v družbi ne preživi. Oziroma taka družba verjetno ne preživi. K sreči preživi zdravje, mladina, narava, človekov duh, celo denar in vsaj neke vrste oblast.

8. mar. 2014

Mladinska reprezentanca

Beremo o športnih uspehih, o poslovnih, o mladinskih olimpijadah, obeti so odlični, mladina nas odlično "prezentira". Vse to je lepo in njim lahko čestitamo, tudi staršem, ki jih izdatno podpirajo, in trenerjem ali mentorjem, ki jih pogosto zaradi svojega veselja nadpovprečno dobro vzamejo v svoje roke.
Tako je z mladimi. Lepo. Zastave, himne ...

Ampak kako to spraviti v življenje? Zakaj potem, v odrasli dobi, ali v odrasli poslovni ali družbeni sceni  ne uspe. Saj njim morda osebno uspe, ampak, če smo iskreni, le redkim, in še tisti morda črpajo zalogo iz svojih mladinskih let. Večina pa je zgubljenih med množico slehernikov, kljub morda enakim medaljam na olimpiadi pred leti ali desetletji.

So bremena preteklosti pretežka?
Se starejši na tistem kočljivem prehodu mladih iz mladosti v odraslost ne umaknemo?
Gre za sistem hitrega ognja in pepela namesto zmerne rasti?

Morda pozabljamo na okolje (poslovno, družbeno, naravno) in zaradi necelovitosti zamisli (mladostnosti, juvenilnosti) sicer sama na sebi dobro zamišljena zadeva v okolju propade?


In zato ne velja, kljub proglasitvam, in celo kljub trudu posameznikov in posameznic:
- očistimo Slovenijo - en dan - zakaj ne čistimo vsak dan? - Pravzaprav, skrbeli naj bi, da je ne zamažemo.
- osmi marec - en dan - mar niso ženske na svetu vsak dan?
- dan biotske raznovrstnosti - mar res ni življenje vseh bitij in nas z njimi raznovrstno prav vsak dan?

Vse to so znaki mladinskosti.

Odraslost pa je vsak dan in še vsako noč, in še tisto, kar v prostor-času še nismo odkrili in morda le slutimo. Stalnost, ritem, cikličnost - to so tudi lastnosti narave, po katerih bi se lahko ravnali. Morda je tu odgovor.

7. mar. 2014

Samonapihnjena izobrazba

Demokratična družba ima veliko pasti. Ena je tudi na področju izobraževanja.
Verjetno sicer noben sistem izobraževanja na svetu ni idealen, ampak v nekaterih evropskih državah je šlo po zadnji celoviti in vsecelinski prenovi šolstva drastično navzdol. In to demokratično. Zdi se, da je izhodišče v teh državah bilo prenapihnjena izobrazba, križana z dobrim občutkom te hitre pridobitve izobrazbenega ali akademskega naziva. Znanje posameznikov pa temu ni sledilo. Tudi ni sledila ustrezna strokovna komunikacija, ali vsaj nastavki za strokovno ali tehnično komunikacijo, ki je nujna ob prehodu znanja v uporabo v praksi. Pojavila so se točkovanja, posledično tekmovanja - vendar ne v znanju, ampak v spretnosti pridobivanja ustrezne ravni točk. Tekmovanja na živo in mrtvo od srednje šole navzgor in, predvsem, tako rekoč brez možnega popravnega izpita, kar se tiče znanja.
Merila so jasna (čeprav se dinamično spreminjajo glede na možnosti), kriteriji so določeni (vendar ne za otroke, ki jih izobražujemo, ampak za šolnike in za sistem), kazalniki so merljivi (ampak čemu to pomaga, če mladini ostane vedno samo lastna iznajdljivosti - no, saj to je za večino v redu in za življenje bolj obetavno, ampka potem ni imelo smisla uvajati sistemov in reform).

Politiki to ugaja, ker ji ustreza formalnost. Nenazadnje ob množici vsesplošnih in potrošniško usmerjenih in usmerjevanih podatkov ljudje nimamo časa, da bi sploh pogledali, če je na vsebini sploh kaj: torej, a smo se sploh kaj naučili, ali pa smo morda le pridobili izobrazbeno raven, določeno z demokratičnim dogovorom. Oziroma, ali tisti, ki ima neko točkovno izobrazbeno raven, tiste vsebine res zna; ali še drugače, ključno vprašanje: če tiste vsebine res (ali sploh) zna uporabljati. Kot rečeno, praksa v nekaterih državah, ne le, da se zdi napačno usmerjena, ampak se izmika kakršnemukoli preverjanju. To pa je značilnost samonapihnjenosti.

5. mar. 2014

Ljubitelji

Včasih se zdi, da ljubitelji več naredijo kot profesionalci opustijo. Seveda prvi ne vedo, da so drugi opustili. Drugi pa se delajo, da se ne zavedajo, da so prvi več naredili. Včasih je tudi obratno.

4. mar. 2014

Vzgojni vzorci

Odmislimo osebno vzgojo, v kateri se medsebojno življenjsko brusimo posamezniki, ki živimo skupaj, in pogledamo družbeno vzgojo. Torej tisto, ki ji je morda celo težko reči vzgoja, oziroma tisto, kjer drug od drugega prevzemamo določene procese.
Dejansko gre za prenašanje vedenjskih vzorcev med posameznimi osebami (osebki), skupinami, populacijami ali celo kulturami. Če že vsi, ki kaj razmišljajo in te misli morajo sporočiti naprej, pišejo spletni dnevnik ali blog, ga bom torej tudi jaz. Če vsi plačujejo s kreditnimi karticami, bom pač tudi jaz. Če vsi tulijo, da je slovanska kultura manj vredna od germanske, bom tako tulil tudi jaz. Ne glede na vse, celo ne glede na moje osebno, zares osebno mnenje, ki ga bom v krogu enakomislečih zagotovo trdno zagovarjal (na primer, da pišem po lastni iniciativi, da meni pa gotovina edino nekaj pomeni, ali da kot Slovan vedno zagovarjam slovanstvo). Vzorci torej niso posebno stabilni, ampak očitno odvisni od okoliščin v časovnem, prostorskem ali odnosnem smislu.
Kaj to pomeni? Preprosto to, da če jih spoznamo kot vzorce (ki so prostovoljni in ne diktat), si moramo tudi dovoliti, da se pri sebi sami odločamo, katere bomo sprejeli in katere ovrgli, katere uporabili ali katere pozabili. Vzgajamo, sploh na družbeni ravni, se pravzaprav spet sami. Če trdimo, da so tuje rešitve za nas neuporabne (istočasno pa stalno špegamo čez plot), smo sami krivi, da se moramo pretirano obremeniti s stroški vsakokratnega odkrivanja tople vode. In obratno. Če trdimo, da so tuji vzorci razlog za naše neuspehe, smo si sami krivi: morda smo jih napačno interpretirali ali zgolj brez razmisleka prevzeli, brez ozira na naše okoliščine. Morda pa je ključni problem prav neuravnoteženost , da ne rečem shizofrenija v nas, ko bi istočasno radi obe skrajnosti: kopirali in delali popolnoma po svoje ...

Zdi pa se, da ni nikoli neumno posnemati drugih ljudi, družb, dognanih ureditev in podobnega, ki nam lahko koristijo pri razvoju in medsebojni uspešnosti. S poudarkom na besedi medsebojni, torej vzajemni. To sicer velja osebno, a odmislimo zdaj osebno vzgojo in pomislimo na družbene (tudi državno - upravne) procese.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html


3. mar. 2014

Guideline Navodila руководствo

Kdor to bere, in ne uporablja računalnika, naj takoj preneha. Nehajte tudi tisti, ki uporabljate operacijski sistem DOS, kjer se je število znakov, dovoljenih za ime dadoteke, ravnalo po pravilu 8.3 (z besedo osem pika tri).

Ostali, prosim, nadaljujte. Še posebej uradniki in uradnice.

Čas bi bil, da se dogovorimo za okvir standardov ali meril, po katerih bi poimenovali datoteke. Saj ste že kdaj dobili in prebrali kakšna navodila, ki so vam jih poslali z Bruslja, in so imele datoteko poimenovano Guidelines.pdf; ali iz Ljubljane, in se je reklo Navodila.doc; ali morda iz Moskve руководящие_указания.oдт?
In morda ste potem naslednji teden dobili navodila iz nekega drugeg urada. Pa čez mesec spet ... Vedno guidelines, navodila, руководство ...
Morda ste sami napisali navodila nekomu, in ste datoteko poimenovali navodila.doc.

//tako se človeku nabere teh navodil za polno mapo - če pa ste si jih vzorno razporedili v več različno poimenovanih map, jih pa iskalci najdejo vse na kupu...//

Ideja tega pisanja je, da bi datoteke, kjer in kakor jih lahko, torej z računalnikom danes večinoma, poimenovali takole - ali podobno, skratka razumljivo:

navodila_program_ustanova_LLLL-MM-DD

Skrbniki hibridnih računalniških omrežij bodo verjetno dodali še prošnjo, naj se v imenih uporablja (žal) ameriški standard ASCII, torej v slovenščini "zal v slovenscini."

2. mar. 2014

Družba kliče avtoritete

Zdi se, da v družbi ni več nobenega zaupanja. Niti v vrednote, niti v ljudi, kaj šele v avtoritete - prej nasprotno. Pa vendarle je naša civilizacija, vsaj njen evropski, ali kot rečejo sodobni filozofi "kontinentalni" del, rastel ob avtoritetah, velikih ljudeh s področja znanosti, umetnosti, politike ... ne verjamem, da bi lahko kar tako na hitro v neki ekspres liberalizaciji prekinili to kontinentalno tradicijo.

Avtoritete - tu mislim osebe - ki so že preminile imajo poleg svojega zgodovinskega pomena tudi pomen zgleda za še živeče ljudi, predvsem tiste pogumnejše v mislih, besedah in dejanjih, ki so nekakšni družbeni korektorji, ki torej obstajajo, ki se oglašajo, ki skušajo nekaj narediti za boljšo družbo. A na eni strani se zdi, da so popolnoma neučinkoviti, da jih medijsko povozi že en sam nekoliko grobo naravnan govor prenapetega podžupana tam nekje v zadnji vasi, en sam udarec v obraz znane osebnosti, ena sama neusklajena jopica te ali one političarke.

Tako na osebni ravni, kako pa je pri ustanovah? Tudi te so, ali pa naj bi, igrale neko vlogo avtoritet, družbeno stabilnih organizacij, na katere se državljan lahko zanese, če zaradi drugega ne, zaradi tega, ker jih z davkom finančno vzdržuje. A zalomi se kaj hitro:
  • finančno ministrstvo ima davčno kontrolo
  • prostorcem in geodetom se ravno pri merjenju zemljišč katastrofalno zatakne
  • naravovarstveniki najbolj pogosto gazijo po proglašenih naravnih rezervatih
  • cerkveni vrhovi strahotno padajo pri moralnih vprašanjiih
  • vzgojitelji se nevzgojeno podijo po ulicah in protestirajo
  • mediji kritizirajo stanje, ki ga sami s pretiranim populizmom soustvarjajo
  • politiki, izvoljeni cvet družbe, zbujajo vse več vprašanj o poštenosti dejanj in še bolj vprašanj o poštenosti namenov 
Avtoritet ni več. Družba postaja neuravnovešena, ker ravno tisti, od katerih se načelno nekaj pričakuje, tako hitro zgrešijo. In priznajmo si, da kljub še tako veliki liberalnosti, vsak pričakuje, da je kamen kamen, kruh pa kruh. Smo pač kontinentalci.

Družba kliče po avtoritetah. Ne grobo avtoritarnih, v kakršne se navidezne avtoritete rade obrnejo, in jih po njihovi preobrnjenosti tudi najlažje spoznamo. Ne, potrebujemo samo avtoritete same na sebi, ne trde, ampak trdne v tistem, kar so, v svoji znanosti, umetnosti, politiki, financah, morali ali filozofiji, in nenazadnje v vsakdanjem vsakodnevnem življenju. In predvsem kulturno človeške do tistih, ki jim zaupajo.