Avtoritete - tu mislim osebe - ki so že preminile imajo poleg svojega zgodovinskega pomena tudi pomen zgleda za še živeče ljudi, predvsem tiste pogumnejše v mislih, besedah in dejanjih, ki so nekakšni družbeni korektorji, ki torej obstajajo, ki se oglašajo, ki skušajo nekaj narediti za boljšo družbo. A na eni strani se zdi, da so popolnoma neučinkoviti, da jih medijsko povozi že en sam nekoliko grobo naravnan govor prenapetega podžupana tam nekje v zadnji vasi, en sam udarec v obraz znane osebnosti, ena sama neusklajena jopica te ali one političarke.
Tako na osebni ravni, kako pa je pri ustanovah? Tudi te so, ali pa naj bi, igrale neko vlogo avtoritet, družbeno stabilnih organizacij, na katere se državljan lahko zanese, če zaradi drugega ne, zaradi tega, ker jih z davkom finančno vzdržuje. A zalomi se kaj hitro:
- finančno ministrstvo ima davčno kontrolo
- prostorcem in geodetom se ravno pri merjenju zemljišč katastrofalno zatakne
- naravovarstveniki najbolj pogosto gazijo po proglašenih naravnih rezervatih
- cerkveni vrhovi strahotno padajo pri moralnih vprašanjiih
- vzgojitelji se nevzgojeno podijo po ulicah in protestirajo
- mediji kritizirajo stanje, ki ga sami s pretiranim populizmom soustvarjajo
- politiki, izvoljeni cvet družbe, zbujajo vse več vprašanj o poštenosti dejanj in še bolj vprašanj o poštenosti namenov
Družba kliče po avtoritetah. Ne grobo avtoritarnih, v kakršne se navidezne avtoritete rade obrnejo, in jih po njihovi preobrnjenosti tudi najlažje spoznamo. Ne, potrebujemo samo avtoritete same na sebi, ne trde, ampak trdne v tistem, kar so, v svoji znanosti, umetnosti, politiki, financah, morali ali filozofiji, in nenazadnje v vsakdanjem vsakodnevnem življenju. In predvsem kulturno človeške do tistih, ki jim zaupajo.