Demokratična družba ima veliko pasti. Ena je tudi na področju izobraževanja.
Verjetno sicer noben sistem izobraževanja na svetu ni idealen, ampak v nekaterih evropskih državah je šlo po zadnji celoviti in vsecelinski prenovi šolstva drastično navzdol. In to demokratično. Zdi se, da je izhodišče v teh državah bilo prenapihnjena izobrazba, križana z dobrim občutkom te hitre pridobitve izobrazbenega ali akademskega naziva. Znanje posameznikov pa temu ni sledilo. Tudi ni sledila ustrezna strokovna komunikacija, ali vsaj nastavki za strokovno ali tehnično komunikacijo, ki je nujna ob prehodu znanja v uporabo v praksi. Pojavila so se točkovanja, posledično tekmovanja - vendar ne v znanju, ampak v spretnosti pridobivanja ustrezne ravni točk. Tekmovanja na živo in mrtvo od srednje šole navzgor in, predvsem, tako rekoč brez možnega popravnega izpita, kar se tiče znanja.
Merila so jasna (čeprav se dinamično spreminjajo glede na možnosti), kriteriji so določeni (vendar ne za otroke, ki jih izobražujemo, ampak za šolnike in za sistem), kazalniki so merljivi (ampak čemu to pomaga, če mladini ostane vedno samo lastna iznajdljivosti - no, saj to je za večino v redu in za življenje bolj obetavno, ampka potem ni imelo smisla uvajati sistemov in reform).
Politiki to ugaja, ker ji ustreza formalnost. Nenazadnje ob množici vsesplošnih in potrošniško usmerjenih in usmerjevanih podatkov ljudje nimamo časa, da bi sploh pogledali, če je na vsebini sploh kaj: torej, a smo se sploh kaj naučili, ali pa smo morda le pridobili izobrazbeno raven, določeno z demokratičnim dogovorom. Oziroma, ali tisti, ki ima neko točkovno izobrazbeno raven, tiste vsebine res zna; ali še drugače, ključno vprašanje: če tiste vsebine res (ali sploh) zna uporabljati. Kot rečeno, praksa v nekaterih državah, ne le, da se zdi napačno usmerjena, ampak se izmika kakršnemukoli preverjanju. To pa je značilnost samonapihnjenosti.