Nekdaj so kadrovniki iskali dobre ljudi in kot pot do njih uporabili psihologijo, sistem opazovanja šolstva, celo usmerjanje šolstva na družbeni ravni, kadrovske štipendije, sisteme izločanja in privezovanja posameznikov že v času študija, in podobno.
Danes je drugače. Kadrovniki kot taki imajo glavno nalogo dopuščanje ljudi, a ne znajo odpuščati! Skoraj gotovo jim v šolah niso povedali, kako opravljati delo v obratni smeri, in verjetno v
mnogih podetjih morajo le igrati dežurnega krivca za nepremišljene poslovne
odločitve drugih. Seveda, najpogosteje pa odpuščajo kar samodržci ali kar sistem: upokojitve, odhodi, skratka zunanji splošni pritisk. Žal ta sistemu ne deluje v smislu kakovostnega prilagajanja razmeram, ampak po sistemu samega sebe, svojega pogona. Naj se zgodi karkoli hoče: plan "prestrukturiranja" moramo izpolniti!
Tako družbo ali podjetje siromašimo že v osnovi.
A enkrat pride do zloma - to je mogoče brez velike pameti že vnaprej predvideti.
Ostala bodo samo tista podjetja in družbe, ki ne delajo tako, ki torej kadrovnike uporabljajo za tisto, za kar so oni usposobljeni. In ki tudi druge zaposlene iščejo in uporabljajo predvsem zaradi tega in zato, kar oni znajo. Kar dobro znajo in kar je res v korist.